KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 winchester, kaylin sierra

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: winchester, kaylin sierra   Ned Jan 20, 2013 10:28 pm

sierra k. winchester


21 years - columbia, south carolina - blog writer/nanny - straight - mathilda bernmark

6 LETO STAROSTI
"and i still see you inside of this god awful house."
premlada sem, da bi lahko razumela kaj se dogaja. čeprav sem stara šele šest let lahko čutim, da je nekaj narobe in si želim, da bi lahko razumela kaj. ne morem se upreti, da ne bi vlekla mamine srajce in ji prosila z rotečimi očmi, da mi pojasni kaj se dogaja. želim si, da bi me obravnavali kot odraslo deklico, ki bo razumela in ne kot dojenčka, saj je navsezadnje dolgo tega odkar sem spregovorila in se izognila nošenju pleničk, ki simbolizirajo dojenčke in majhne otroke. mama odkimava z glavo in me vsake toliko prosim, da bom pridna punčka medtem, ko govorim z zdravnikom. seveda obupam in se raje posvetim pisarni v kateri se nahajam in kasneje zdravniku s katerim je mama govorila. odet je v bel plašč in na nosu se mu svetijo čudna očala, ki njegov obraz veliko bolj povečajo. naenkrat pade v prostor tišina in lahko se sliši le moje oponašanje zvokov letala medtem, ko se igram z majhno igračko katero mi je mama pred odhodom stisnila v roko. sekundo za tem sledijo na maminem obrazu solze in zaščitniško se zarotim proti zdravniku in ga označim za hudobneža iz risanke, ki jo rada gledam, saj je spravil v jok mojo mamo. v spomin pa se mi vtre beseda » rak «, ki je bila že tolikokrat slišana. beseda rak je bila povsod- ko sem se igrala skrivalnice, ko sem obiskala očeta v bolnišnici, ko sta se pogovarjala z mamo in nato je beseda izginila. beseda rak mi je vzela očeta tako iznenada. vem, da ga ne bom videla več, a ne razumem zakaj.

14 LETO STAROSTI
"you felt as if you'd just woke up."
strah me je. strah me je občutka, da podoba mojega očeta izginja in njegovo mesto počasi zavzema sean, katera je mama spoznala…pravzaprav ne vem kje ga je spoznala samo vem, da ga je in da sta se zapletla v razmerje od katerega sem tudi sama pridobila nekaj izletov ena na ena in dobro naučeno košarko s katero sem se lahko hvalila pred fanti. prav tako pa ne čutim nobene bolečine, ko govorim o očetu v šoli in odgovarjam na vprašanja hladno. počutim se kot grozna oseba, kot da očeta nikoli nisem imela rada, vendar ne morem razumeti in dojeti, da sem bila premlada. pri šestih je bila beseda rak simbol za majhno živalco, ki sem jo poleti lovila v morju in čez nekaj časa se je spremenila v poimenovanje bolezni, ki mi je vzela očeta. stvari so mi preprosto ušle iz kontrole, dokler nisem našla načina kako pridobiti tisto bolečino ob spominu na očeta. bil je preprost dan, ko sem prišla iz šole, ter ugotovila da sem v hiši bolj kot ne sama in je sean stal zunaj na ulici, zatopljen v nek odrasel pogovor z enim izmed sosedov. odidem v kopalnico, ter iščem med maminimi stvarmi kakšno ličilo v želji, da malo polepšam svoj obraz. naletim pa le na britvico ob katero se sprva rahlo, nepričakovano porežem in občutek, ki je sledil je v meni sprožil tisto, kar sem hotela čutiti. vsakič, ko se je pojavila misel na očeta se je pojavila tudi britvica v mojih rokah. občutek pa je postal boljši, saj sem končno čutila kar sem morala ob izgubi očeta in misli nanj. to me je naredilo srečnejšo.
16 LETO STAROSTI
"i heard that you like the bad girls honey. is that true?"
sean je odšel. ravno, ko sem se navadila nanj je morala mama vse skupaj uničiti, čeprav je še pred časom govorila o poroki in kako bom jaz stopala poleg nje. navsezadnje sva že od mojega šestega leta le ona in jaz proti svetu in vsem moškim, ki so kasneje prišli v njeno življenje. res pa je, da njih nisem marala medtem ko sem seana oboževala. tega pa ji nočem priznati, nočem da ji je težko, nočem da je meni težko.
moja prva večja zabava. v rokah držim plastični kozarček v katerem najdem edino pravo rešitev ob vprašanju, kaj naj sploh počnem. zajamem velik požirek in se skremžim ob okusu, ki je sledil. prijatelji plezajo čez ograjo in ignorirajo znak na katerem piše : ni prehoda. popolnoma jim je vseeno in všeč mi je ta njihov pogled na svet, na pravila. zaviham svoje rokave puloverja še nižje in se dodobra prepričam, da kakšna moja rana ni vidna. to je samo moja skrivnost in nimam je namena deliti z nikomer, saj nihče ne bi razumel. k vragu z zadržki, pravili- sledim svojim prijateljem in ne dopustim, da bi moja šibkost mi stala na poti. pridobim samozavest, da se povzpnem in preplezam tisto ograjo. bazen na drugi strani osvetli celoten prosto s svojo modrino. opazujem dejanja drugih, ko si začnejo slačiti svoja oblačila in ob tem me zajeme panika- moje rane. zmoti pa me podoba liama pred mojimi očmi, ko gleda proti meni in vse kar lahko slišim je odpenjanje njegovih hlač in namig naj storim kar so storili ostali. pomaknem se v bolj temen kot in s sebe spravim svoja oblačila tako, da stojim le v spodnjem perilu in zaobjemam svoje telo. povleče me za roko in v sekundi sem že v vodi z vsemi ostalimi. moj obraz spreleti trapast nasmešek, ko me potegne bližje k sebi in je njegov obraz nevarno pri mojem. sekundo za tem čutim poljub na njegovih ustnicah, ki je sprva plašen zaradi mene, toda na koncu se navadim na nenavaden občutek, ki preganja moje telo. moj prvi poljub- ne morem verjeti. ostali dregajo v naju in nad dogajanjem, vse kar lahko storim je, da jih zmočim in odženem stran. končno odidejo in sledijo še njegovi drugi poljubi, ki se kasneje izgubijo pod vodo, ko se med nama prične igra mačke in miši.
17 LETO STAROSTI
they will see us waving from such great heights."
kako zelo malo je bilo potrebno, da je mama pozabila na seana in v moje življenje že pripeljala novega moškega, ki ima tokrat dodatek- sina. že sam za podatek v meni vzbudi dvom, da bo moja mama dejansko dolgo zdržala z njim. že meni je jasno dala vedeti, da me ima dovolj in mojega ponočevanja kaj šele, da bi igrala mačeho nekemu mulcu staremu dvajset let. vseeno pa v zgolj mesecih mi že preda novico o svoji zaroki in pokaže na prstan, ki krasi njeno roko. šok od mene je čisto naraven in ne umiri ga niti novica o selitvi. nisem pripravljena na novega očeta in kaj šele na brata, vendar druge izbire nimam. vem, da moja mama potrebuje mojo podporo in to je tudi dobila, čeprav mi niti malo ni dišalo vse skupaj. sebe pa sem zavarovala tako, da sem zgradila zid okoli sebe in si nisem dovolila že takoj prepustiti čustvom, ko sem stopila v novo hišo.
18 LETO STAROSTI
"ne me quitte pas mon cher, ne me quitte pas."
poročila sta se. meni pa nakopala zoprnega brata. razumem, da niti sam tako kot jaz ni vesel nad vsem dogajanjem, ne razumem pa zakaj se obnaša z mano tako kot da sem kakšna uš in se je mora izogibati. čudak je in se resno ne mislim truditi, če imam kaj prav bo vse te farse kmalu konec in se bom znebila morečega okolja. saj ne pravim, da je novi oče slab, samo bolje je ne pustit čustvom prosto pot in biti na koncu razočaran. hvala bogu je moja soba na koncu hodnika in daleč stran od njegova, ter tako nimam nobenega posebnega stika z njim. naš odnos je tako zgolj na » živjo« in » adijo « ter » dober tek «. čudno je in pogrešam seana.
fanta imam. čudovit je. ime mu je brian. dejstvo, da je najboljši prijatelj mojega novega brata pogosto rada izpustim in se raje osredotočim na dejstvo, da je veliko bolj prijetna družba kot on in da nikakor ne razumem kako se sploh ujameta. tudi najin čas skupaj ne pustim, da uniči pogovor o njemu, zato sva se že na začetku dogovorila, da se te določene tematike ne bova dotikala.rada ga imam in z njim delim nekaj kar dekle nikoli ne pozabi- prvo ljubezen in prvi spolni odnos. izgubila sem nek strah, ki mi ga je podal liam, ko je bilo samo poljub in nekaj noči zabavanja skupaj, nato pa več nisem obstajala. brian je vztrajal in zato je toliko bolj drugačen od vseh. razume me, čeprav skrivam pred njim svojo največjo skrivnost. preprosto vem pa da tega ne bi razumel in bi me hotel odvrniti naj se ne uničujem, zaradi ljubezni in sama bi potrebovala objektivnost- od njega pa tega ne bi dobila.
19 LETO STAROSTI
"they're calling your name.. travel safely."
moj dragi brat je v tem času dobil že dekle. po večerji, ki smo jo imeli doma smo se vsi štirje odpravili na eno izmed zabav. kako zelo obžalujem, da sem se odločila pristati navsezadnje ni bilo pametno mešati alkohol in občutke, katere sva delila jaz in caden. ne vem točno kako, vendar je prišlo do velikega prepira v katerem mi je on jasno povedal, da me niti videti ne more in da je moja mama koristolovka. na to sem se seveda odzvala z klofuto in jasnim sporočilom » caden, bedak si. resnično si bedak. « jeza je vrela iz mene in kazati takšno čustvo je precej pomagalo k čustveno nabitem vzdušju. briana sem samo povlekla za seboj in tisti vikend preživela pri njemu, ker je bilo bolje videti, da sem se cadena nekaj časa držala po strani.
nekje v sredi meseca je caden odšel neznano kam in tudi midva z brianom sva končala, ker je preprosto preveč prepirov prišlo med nama in nekaj jih je bilo povezanih tudi z mojim preljubim polbratom. po njegovih besedah ga ne razumem in ga tudi nočem, nihče pa ne vidi da tudi on noče razumeti mene. navsezadnje sva oba v istem dreku.
21 LETO STAROSTI
"in the land of gods and monsters, i was an angel."
caden je klical. baje mu je zmanjkalo denarja in ne vem točno zakaj, a vztrajala sem da se raje vidiva v živo. starša bi manj posumila in tudi želela sem si ga videti. bolj kot pa to pobegniti vsaj za trenutek stran od tiste hiše v kateri sem se počutila kot tujek. navsezadnje pa sem to tudi bila. ob srečanju sem mu ponudila denar, ga povabila na kavo in se celo zapletla v normalen pogovor z njim. in kaj je najbolj smešno od vsega tega ? da sva tisto noč si priskrbela karte in iznenada brez ničesar odpotovala v charlotte- na čisto drugi konec. nekaj tednov je tam bilo še dobro, dokler nama poti ni prekrižala njegova mama in sva se raje odločila za manjše mestece mayberry.
sedaj sva tu. precej čudno je, da sem nekako sama z njim, ko odnos med nama nikoli ni bil bleščeč, niti si nisva dopustila da bi bil. vendar vse na kar lahko mislim je to, da sem končno neodvisna. da sem končno se rešila starega mesta in obrnila pomemben list v knjigi mojega življenja. delam kot varuška in čuvam otroke, svoj prosti čas pa zabijam s pisanjem svojega bloga. življenje ne more biti bolj čudovito.
alma - 17 - 5/6 - tiana,noah,teresa,zara


Nazadnje urejal/a sierra winchester Pon Jan 28, 2013 5:02 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: winchester, kaylin sierra   Pon Jan 28, 2013 5:12 am

welcome! opis je potrjen, lahko nadaljuješ pot v tale kotiček, claimaš PB, si priskrbiš streho nad glavo in podobno. potem sledi odpiranje plot pagea in pisanje. ^^
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

winchester, kaylin sierra

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: opisi-