KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 room no. 10

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarlincoln westwood
archeologistarcheologist


Število prispevkov : 241
Reputation : 31
Join date : 20/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: room no. 10   Tor Jan 15, 2013 6:06 am


_________________

my life is like a rollercoaster,
it goes up and down when you least expect it.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarbrian bradford
sports journalistsports journalist


Število prispevkov : 135
Reputation : 54
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   Pet Jan 18, 2013 4:31 am

    tagged is who else then maddox smitten 3
    AND HERE I AM YAYYAY





    po vsem, kar se je zgodilo od njenega prihoda je več kot potrebovala kakšne sproščene počitnice, predno bi v mayberry prišel adrian navdušen, da bo končno spoznal njegovega očeta. a, njena vest je bila čista sedaj, ko je ryan dobro poznal resnico in je dobro vedel, da njunega otroka nikoli ni splavila. udobno se je namestila na posteljo in si odprla steklenico vina, ko je glede na uro lahko uvidela, da njenega sostanovalca še nekaj časa ne bo in ni imela namena pustiti pijače da bi šla v nič. nalila si je rdeče tekočine v kozarec in steklenico pospravila na varno, ko je še segla po daljinskem upravljalniku in prižgala televizijo. drugega ni imela za početi kot da je malce lenarila in sebi privoščila nekaj miru. snežinke so lepo padale in njen razgled je bil naravnost čudovit tudi s tega zornega kota, čeprav si ni mogla pomagati da je ni rahlo mučila misel na to kdo je njen sostanovalec. no, če bi bil ryan se bi tega sedaj že dobro zavedala medtem, ko asher niti ni mogel biti kajti ni dobila informacije da bi šel na to potovanje. mogoče si je po tihem želela, da bi in bi lahko njun odnos nekako spravila v red, a je morala razumeti da je naredila veliko preveč sranja, da bi ga bilo zmožno oprostiti. tega mu dejansko ni smela zameriti in tudi ni imela namena. zavzdihnila je, ko so tako minute minevali in prav tako njeni kozarci. nekaj malo vina je še ostalo, ko je rahlo zadremala.
    ni vedela koliko točno je bila ura, ko jo je predramil zvok ključev v vratu in moški glas na drugi strani. počasi se je dvignila in dobro začutila količino popitega vina, ki ga je ošinila sedaj na mizici poleg svoje postelje. šele na to je pogled usmerila v moško postavo, ki je sedaj vstopila in ji kazala hrbet. » hey stranger, « ga je pozdravila in se nasmehnila, ko je sedla po turško obrnjena proti njemu. počasi se je obrnil v njeno smer in šele takrat je dejansko lahko ugotovila, da niti ni šlo za neznanca kot ga je pozdravila v začetku. » maddox ? « je bleknila presenečena, da je pravzaprav res sedaj on stal pred njo. ob prihodu v mayberry se niti ni preveč ozirala nanj in na to ali bi ga lahko srečala ali je našel svoje življenje še kje drugje, a nenadoma je sedaj bila popeljana teh nekaj let nazaj - na tisto njegovo zabavo doma, ko je bila zatreskana vanj in prav zato je njena mera drznosti ni ustavila, da mu je vestno sledila v sobo.



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   Ned Jan 27, 2013 10:00 pm

    oh, sranje. počasi bi res moral stopiti nazaj preko črto, ki je predstavljala mejo med razumom in norostjo. trenutno se je nahajal krepko na strani slednje in niti sam ni vedel, kako dolgo bo lahko še zdržal tak tempo. v službi si je vzel dopust in vse vajeti prepustil v roke nadomestnega vodje nočnega kluba. po monte carlu je šlo vse skupaj samo navzdol in redki so bili večeri, ki jih je prebil v lastni postelji. še redkejši tisti, ko je bil dejansko trezen. današnji večer zagotovo ni bil eden od le teh. v žepu je iskal ključe hotelske sobe, ki je še ni imel priložnosti obiskati. ciljal je na to, da se bo tam oglasil pred izletom v lokal, a na koncu so mu tja samo dostavili kovčke, on pa je z nekaj starimi prijatelji odšel popivat. na srečo mu je tokrat ostala neka trohica pameti, da s seboj ni privlekel še priveska v obliki ženske, katerega imena se naslednje jutro ne bi spomnil. namesto tega je celo pot do vrat njegove sobe po telefonu govoril z elsie, ki je bila v približno enakem stanju, le da se je nahajala doma v mayberryju. uspelo mu je vtakniti reč v ključavnico in odpreti vrata, na slepo je iskal stikalo za luč in se obenem poslavljal od svetlolaske na telefonu. ''da, da. se slišiva jutri. ne delaj neumnosti,'' je bolj za šalo kot zares rekel za konec in telefon odložil na prvo površino, ki jo je zagledal. zasukal se je okrog in najprej zagledal njegov kup kovčkov ob prazni postelji, nato pa še drugo posteljo, ki nikakor ni bila prazna. na njej je po turško sedela privlačna temnolaska in nekaj v ozadju njegovih misli, mu je govorilo, da jo pozna. od nekje. od let dolgo nazaj. ''um,'' je bedasto odgovoril na svoje ime, s katerim je samo še potrdila, da se dejansko poznata. seveda je bila iz mayberryja, če je bila v tej sobi na tem potovanju in v tem hotelu. ''vem, da te poznam. res vem. ampak...'' je stavek pustil nedokončan, ko je brskal za njenim imenom in morda tudi za meglenim spominom na dogodek, ki ju je povezoval. ''mislim, da si lombardijeva? sestra tiste manekenke s katero je moj brat pobegnil na svoj prekleti poročni dan?'' se je zadovoljno nasmehnil, ko je našel odgovor, a en košček je še vedno manjkal. ''in kolikor poznam samega sebe, sva verjetno kdaj spala skupaj in je zdaj napočil tisti nerodni trenutek, ko se jaz tega ne spomnim, imam prav?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarbrian bradford
sports journalistsports journalist


Število prispevkov : 135
Reputation : 54
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   Pon Jan 28, 2013 9:35 pm

    tagged is who else then maddox smitten 3
    AND HERE I AM YAYYAY





    očitno so si dekleta znala zapomniti veliko več stvari, kot so si jih moški bili sposobni in dokaz je sedaj stal tudi pred njo. to, da se njeno ime ni pojavilo med njegovimi ustnicami jo je rahlo presenetilo, čeprav roko na srce drugega mogoče niti ni imela za pričakovati. ne samo, da je minilo nekaj časa odkar sta se sploh nazadnje minila, ampak tudi ni imela neke dovolj pomembne vloge v njegovem življenju, da bi sedaj bila deležna te časti in njegovega spomina. preprosto je bila zagotovo le dekle s katero je nekoč pred časom spal in pozabil njeno ime, ko je zjutraj odšla z mislijo, da je nekako opozorila nase. le, da to seveda ni trajalo preveč dolgo in počasi se je potem tudi sled za njo izgubila, ko je spoznala ryana in ostala sama ter noseča. » precej značilno za lombardijeve- najboljši smo v pobegih stran od težav, « se je posmehnila, ko je omenil njeno sestro artie. pravzaprav je sama premalo vedela o zadevi, da bi jo znala pametno razsojati, toda nek razlog je morala že imeti za svoje dejanje. bila je dovolj stara, da je znala odločati o svojih zadevah in o svojem življenju, ki ga je krojila po svoji volji. mama je vse že vzgojila in ni več nosila niti v svojih rokah, kljub temu da si je sama včasih želela, da bi ji ona povedala kaj naj stori in bi jo le pridno ubogala. » no osem let je dolga doba in človek lahko pozabi marsikaj. oziroma mogoče gre za kakšno leto več celo, « je mirno dejala in se izognila nekemu pretiranem muzanju. pred leti bi jo znalo še precej prizadeti, da se je maddox ne spominja, toda sedaj ji je resnično bilo vseeno in nekako je tista zatreskanost vanj bila le res samo še spomin preteklosti, ki ga je še sama skoraj pozabila. » saj bi ti ponudila vino v znak zdravice na najino bivanje skupaj, ampak vidim da si sam že imel bližnje srečanje z alkoholom in v tem času sem sama že poskrbela, da je steklenica ostala prazna. « z pogledom je namignila na mizico poleg postelje, kjer je stala prazna steklenica in le opravičujoče skomignila z rameni prepričana, da se je zagotovo še kje kaj našlo- le pametna ideja ni bila, da bi katerikoli od njiju še naprej segal po pijačah. » mimogrede- teresa. teresa lombardi , « se je zatekla po ponovnem predstavljanju same sebe pred njim. skoraj počutila se je kot, da se je tisti dogodek pred leti ponavljal le v drugačni obliki. » upam, da si tokrat zapomniš, « se je pošalila in mu z rokami namignila naj prisede poleg nje.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   Sre Jan 30, 2013 7:55 pm

    ''Verjetno bi bil potem moj priimek zlahka Lombardi, ker sem tudi sam precejšen specialist pri bežanju daleč stran od problemov. In očitno tudi moj brat,'' jo je najprej zbrano poslušal in nato počasi prikimal ob strinjanju. Izgleda, da sta obe družini znali teči pred težavami. Pri njih sta bila vsaj on in Damien odlična indikatorja za kaj takega. Brat pred poroko pobegne v Pariz brez slehernega pojasnila in nato en mesec bluzi po Evropi, on pa se nalije v prvem baru in spi s prvo žensko, ki jo najde, ko izve da ima sina. Pomilovanja vredno. ''Huh, poznam te že osem let? Mislim, spoznal sem te že pred osmimi leti?'' je zamišljeno ponovil in se takoj lotil brskanja po spominu, ker se jo je hotel spomniti. ''In sedaj se počutim kot res neverjeten kreten, ker vedno razmišljam z napačno glavo in potem vsi podatki... saj veš, skozi eno uho noter skozi drugo ven,'' je z dlanmi nakazal na oba ušesa in se pomaknil naprej proti njej, ki je sedela na svoji postelji, in sedel poleg nje. ''Ah, da. Nobenega alkohola več. Čudež je že, da nisem pozabil, kje imam sobo,'' je hitro zmajal z glavo ob zavrnitvi, ker ni mogel zvrniti niti kozarčka več. No, morda je bil še prostor za kakšnega, a ni se nameraval zjutraj zbuditi in gledati, kdo spi v sosednji postelji ter se spraševati, ali se mu je sploh predstavila. ''Torej sva oba rahlo pijana in poznava se osem let? Zanimivo. Lepo te je spet videti,'' je na obraz priklical svoj najbolj očarljiv nasmešek in v njegovi glavi se je zasvetila drobna iskrica, ko je povedala svoje ime. ''Teresa, Teresa... Teresa Lombardi, hm,'' je mrmral njeno ime in zraven tudi priimek, ko se je zleknil nazaj na posteljo in glavo podložil z upognjenimi rokami. Naenkrat mu je stvar postala kristalno jasna. ''Oh. Moj osemnajsti rojstni dan? Ali devetnajsti? Spomnim se,'' je prikimal ob oddaljenem spominu in moral se je namuzniti, ker je imel prav: ''Vidiš, sem vedel, da sva spala skupaj.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarbrian bradford
sports journalistsports journalist


Število prispevkov : 135
Reputation : 54
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   Pon Feb 04, 2013 2:26 am

    tagged is who else then maddox smitten 3
    AND HERE I AM YAYYAY





    » z veseljem sprejmemo kakšnega novega člana v družino ubežnikov- ali dva v tem primeru, « se je za trenutek zasmejala ob njegovih besedah. poleg tega pa njene besede niso bile daleč od resnice, ko je omenila družino lombardi in njihovo najboljšo veščino. sama je že kot najstnice pobrala pot pod noge in neko varnost navsezadnje našla v italiji, ko se ji za dobrih sedem let ni bilo potrebno soočati z prebivalci medtem ko bi poleg nje hodil ne samo potomec družine lombardi, ampak prav tako tudi wayland. artie je tako ali tako svojo strast našla v manekenstvu in z svetovnimi kampanjami se izognila domu in domačim. njen brat tudi ni bil nič boljši, ko je očitno zapustil mesto in se nato vrnil, vendar tudi njegov obstanek doma ni trajal dolgo in je ob novih težavah spet odšel. artemis pa je nedavno več kot očitno izginila z moškim na njegov dan poroke, če je kaj dobro razumela celotno dogajanje. tako ali tako jo je preveč že motilo dejstvo, da je živela skupaj z njenim bivšim. to pa jo je motilo ne glede na to, da bi njena zgodba z asherjem morala biti končana, a sama zagotovo še ni dorekla zadnje in morala je pokazati kako zelo žal ji je. » potem res ne vem kako se počutim jaz, ko tukaj veselo vpijem tvoje ime, medtem ko se tebi ne sanja popolnoma nič, « je dejala z lahkim tonom, kajti ni mu zamerila. šestnajstletna naivna teresa bi mu že in ga označila za kretena največje vrste, čeprav glede na to kaj se je govorilo, njeno mnenje ne bi bilo osamljeno v mestu ob ohranitvi. sedaj pa ji je bilo vseeno, bila je na počitnicah in ni se ji dalo beliti glave s tem ali se je spomni ali ne. tako ali tako je šlo zgolj za skupno noč in potem je že sama nekako izginila po tem, ko je pridobila večja čustva do ryana. » pijanost definitivno ni najboljše stanje za pozdravljanje sostanovalca, ampak nekako dvomim da bi morala delati nate boljši vtis dobre sostanovalke, « ter ob svojih besedah zgolj skomignila z rameni in se raje ne ozirala preveč na njeno ime, ki ga je poskušal priklicati v svoj spomin in trmasto vztrajal pri tem, dokler mu to seveda ni uspelo. » nosila sem tisto črno oprijeto obleko, in takoj, ko sem te zagledala sem trapasto pristopila do tebe in sedaj gledano nazaj delala največjo trapo iz sebe, ki je poskušala nate narediti vtis. « obujati takšne spomine je bilo precej…zabavno. nekako se je lahko dobro opomnila kakšna trapa je bila in kako zelo si je zavozila življenje, ki bi sedaj znalo biti drugačno. » pri tolikih dekletih se je zagotovo težko vse zapomniti. kajne ? « ga je malce dregnila in zbodla s svojimi besedami in si na ustnice narisala očarljivi nasmešek : » zabavno se je spomniti kako zatreskana sem bila vate in kako se je potem vse spremenilo. «

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 10   

Nazaj na vrh Go down
 

room no. 10

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: aspen, colorado :: accomodation,-