KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 room no. 348,

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: room no. 348,   Pon Dec 17, 2012 7:14 am


_________________


« & if you're offering me diamonds and rust i have already paid. »
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 348,   Sob Dec 29, 2012 10:40 am

    for; ryan. smitten 3

    nasmeh na njenem obrazu se je razširil v sekundi, ko je odprla vrata sobe, v kateri bo preživela nadaljnjih nekaj dni. dejstvo, da so jo starši celo pustili samo nekam je bilo pravzaprav nekaj kar ni pričakovala, sploh pa v new york, vendar se ni pritoževala. no, niso jo poslali popolnoma same- seveda je moral iti zraven nekdo od njenih bratov, tokrat na njeno nesrečo oliver. no, pa saj niti ni vedela, če je zares nesreča- pogovarjala se nista že nekaj časa, oziroma odkar je prišel nazaj. zamerila mu je, da je preprosto odšel ter da pet let preprosto ni bilo nobenega, ampak zares nobenega sluha, ne duha o njem. in potem je preprosto prišel nazaj, kakor da ni bilo nič, preprosto nič. in potem je pričakoval, da se bo pogovarjala z njim, tako kot prej? prekleto, da ne. in morda je ravno zato, ker se ga je na široko izogibala, on pa se posebno ni trudil navezati stika z njo, tako boljše- navsezadnje on ni iskal nje, ona se ga je izogibala in na kratko, lahko je počela pravzaprav vse kar je hotela- in to je tudi nameravala, brez okrilja družine, svojega brata ali kogarkoli drugega.

    povlekla je kovček za sabo ter ga pustila nekje ob steni, medtem ko je odložila jakno nanj, sama pa se razgledala po stanovanju. čeprav ni bila materialistka, vendar tokrat je bil preprosto vreden vsega skupaj- sicer že res, da ni bila preveč sigurna v to, da bo v tem preživela veliko časa, vendar kljub temu, morala je priznati, da ji je bilo všeč. z nasmeškom na obrazu se je vrnila nazaj v prostor, v katerem je bila zakonska postelja ter že je bila pripravljena spraviti stvari iz kovčka, ko je zaslišala odpiranje vrat. zravnala se je ter roke uprla v boke, ko je osebo, ki je stopila skozi vrata, v hipu prepoznala. »ryan!« je dejala namesto pozdrava ter se nasmehnila, njen pogled pa je zdrsel proti kovčku. »saj bi te vprašala, kaj počneš tu, vendar očitno bova sostanovalca« se je nasmehnila, nato pa obrnila nazaj k postelji. »in spala bova v zakonski postelji. super,« je zamrmrala, nato pa zopet vrnila pogled k njemu ter se nasmehnila. lahko se je pretvarjala, da sta samo prijatelja, vendar vedela je, da po tistem zadnjič, nanj ne bo mogla gledati ravnodušno.
Nazaj na vrh Go down
avatarjudson o'shea
student of medicinestudent of medicine


Število prispevkov : 79
Reputation : 29
Join date : 02/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 348,   Pet Jan 04, 2013 7:11 am

    smitten 1

    avtobusna vožnja je bila dolga in mučna. ryanu so bila za potovanja veliko bolj všeč letala ali vlak, toda tokrat ni imel velike izbire. skupina ljudi, s katero se je namreč prijavil na ta novoletni izlet, se je v največje ameriško mesto namreč odpravljala z avtobusom. kot vedno je tudi tokrat preslišal budilko in skorajda zamudil avtobus. še dobro, da si je stvari spakiral že dan pred tem, tako da je ves zaliman le poklical taksi, se preoblekel v prva oblačila, ki so mu prišla pod roko ter s potovalko v roki zdirjal mimo odprtih vrat dvigala po stopnišču navzdol. skorajda je butnil v starko s polno nakupovalno vrečko, ki je tisti trenutek ravno prečkala vhod v stavbo. taksi ga je že čakal, tako da se je hitro zbasal vanj in mu naročil, naj ga odpelje do glavnega avtobusnega postajališča. na avtobus so se ravno vkrcali zadnji potniki, ko je taksi zavrl pred njim. ryan je taksistu pustil velikodušno napitnino, potovalko potisnil v še odprt prtljažnik in rahlo zadihal prikimal vodički, ki naj bi jih spremljala. na hitro je preletel avtobus, potem pa zasedel prvi stol, ki je bil prazen. iz žepa kavbojk je potegnil ipod, slušalke potisnil v ušesa ter zaprl oči, ko se je avtobus končno premaknil.

    po dolgih urah so končno prispeli v new york. sam je bil tu že nekajkrat, tako da za razliko od večine mayberryčanov ni iz sebe spuščal navdušenih piskov, ko so med stolpnicami zagledali kip svobode ali ko so se peljali mimo central parka. končno so se prebili iz gneče na cesti in se ustavili pred enim od verjetno boljših hotelov v mestu. ryan se je pridružil množici ljudi, ki so hiteli s pobiranjem kovčkov it prtljažnika, potem pa je v recepciji prevzel ključ sobe in jo dobil v drugem nadstropju. že je hotel v ključavnico vtakniti ključ, ko je opazil, da so odklenjena. potisnil je kljuko navzdol in stopil skozi odprta vrata in za njimi presenečeno zagledal eleanor. »ellie… nisi mi povedala, da boš tudi ti tukaj,« je presenečeno dvignil obrv ter se nato nasmehnil. »verjetno je prišlo do pomote…« je komentiral njene besede, a bil je preveč utrujen, da bi želel s tem komplicirati. »zakonska ali ne, zgleda precej udobno…« je začel, potem pa je potovalko spustil k nogam, stopil nekaj korakov naprej ter se utrujeno sesedel na posteljo. ki se je nenavadno premaknila. »pa še vodna je. jaz sem za to, da jo kar obdrživa,« se je zasmejal in se nekajkrat premaknil, da sta lahko zaslišala vodo. »obljubim, da bom držal prste pri sebi,« ji je namuznjeno pomežiknil, ko je pomislil na to, da si bosta delila posteljo. a kljub temu je vedel, da se je ob njej težko zadrževal že, če je imela na sebi vsa oblačila. a spoštoval je njeno odločitev, da sta le prijatelja. »si sama tu ali z družbo?« je potem vprašal ter se stegnil po prtljagi, ki je ležala nekoliko vstran ter medtem, ko je brskal po njeni notranjosti, pogledal k eleanor.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 348,   

Nazaj na vrh Go down
 

room no. 348,

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: new year, :: new york city, ny :: the cornhill hotel,-