KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 austen, kimberly lea

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: austen, kimberly lea   Tor Dec 04, 2012 6:31 am

kimberly l. austen

28 - Mayberry- lawyer - straight - isabel lucas
Verjamem, da si nihče ne želi da bi se vsem smilil. Tudi jaz si nisem. Nikoli nisem gledala nase kot ne nekoga, ki bi se moral smiliti vsem okoli sebe. Pa vseeno sem se oziroma smo se, jaz in moje 3 sestre in moj brat. Razlog za to, ko sem bila stara osem let mi je umrla mama. Iz tistih nekaj mesecev se ne spominjam veliko, pravijo da človek spomine ki se jih noče spomniti potisne nekam stran, to se je verjetno zgodilo meni. Spomnim se bolnišnice, kako smo vsak dan hodili tja in molili ter upali da bo šlo na bolje ampak ni. Mama je umrla. Vsi so pričakovali da bo moj oče zdaj obupal nad vsem, da mu jaz in moji sorojenci ne bomo več pomembni ampak na srečo se je zgodilo ravno obratno. Verjetno se morem zahvaliti njemu, da mi je uspelo priti na položaj kjer sem danes. Vedno mi je prigovarjal, da naj ne obupam in da bo bolje. To mi je vlivalo samozavest in resnično sem ponosna da lahko rečem da sem njegova hči. Mamo sem vedno pogrešala ampak oče mi je vedno pomagal priti skozi katerokoli težavo. Ko smo se sprva preselili v Mayberry nad tem nisem bila navdušena, vedno sem imela rajši velika mesta, zato je bila to zame precej velika sprememba. Na srečo so mi ves čas ob strani stali moje sestre in brat, zato sem se nekako navadila na ta kraj. Stvar ki me je tukaj najbolj motila,vsi so nas poznali in včasih sem lahko prav slišala svoje ime »ali ni tisto Kimberly Austen, a veš da ji je umrla mama?« zaradi tega sem imela vedno občutek da me pomilujejo. V šoli sem bila ves čas odlična brez večjega truda, vedno sem bila tista punca, ki si je delala zapiske, poslušala razlago in redno delala nalogo. Ni se zgodilo malokrat, da sem komu razložila snov, ali jim dala za prepisati nalogo. Morda je bilo prav to tisto zaradi česa me nihče (vsaj v družbi) ni zbadal s tem da sem piflarka, prav nasprotno vsi so se družili z mano. V srednji šoli se stvari niso spremenil vsaj glede mojih ocen ne. Spremenila pa sem se na videz, namesto čudnih očal sem dobila kontaktne leče, tudi moja garderoba se je spremenila, začela sem se oblačiti bolj prefinjeno in elegantno. Oče je vedno govoril, da bo šel eden izmed njegovih otrok po njegovih stopinjah in postal odvetnik, ta nekdo sem postala jaz. Že od nekdaj me je zanimalo očetovo delo in kadar mi je dovolil sem vedno bila zraven njega in ga opazovala. Zato nisem kaj dosti razmišljala o faksu, dobro sem vedela da me pravo zanima. Ker pa v Mayberry-ju ni pravne fakultete sem morala mesto zapustiti. Oče mi je prigovarjal, da naj se vpišem na faks v Londonu, vpisala sem se bolj za šalo kot pa da bi zares pričakovala, da me bodo sprejeli, zato je bil šok toliko večji ko sem dobila pismo da sem sprejeta. Takrat sem bila nepopisna srečna, ampak šele čez nekaj dni sem se zavedala ,da bom zato morala zapustiti domači kraj in v njem svojo celotno družino. Nad Londonom sem bila navdušena že od prvega dneva in uživala sem življenje študentke. Takrat sem začela spoznavati tudi svojo »divjo plat« , ki sem jo do zdaj ves čas nosila v sebi. Hodila sem na zabave in v tem uživala leta so minevala in kmalu je prišlo zadnje leto. Ki pa je bilo zame na žalost precej šokantno. Na začetku meseca maja sem se razšla s svojim dolgotrajnim fantom, baje da je hotel uživati življenje kot samski in natvezil mi je še nekaj brezveznih razlogov zakaj je dobro da greva narazen, čeprav sem dobro vedela, da so to le izgovori in da se me je verjetno naveličal. Kakšen teden sem bila povsem na tleh, potem pa se je nekaj spremenil, ni mi bil več tako zelo pomemben in mislila sem da bo bolelo ko ga bom videla s kom drugim ampak za čudo ni v bistvu sem bila srečna, morda je imel prav in sva bila res že predolgo skupaj. Kakšen teden pred zaključnimi izpiti pa sem doživela precej hujši in dolgotrajnejši šok. Tistega dneva oziroma noči se dobro spomnim. Naslednji dan naj bi imela nek pomemben izpit, spomnim se da sem se učila pozno v noč, ko mi je zazvonil mobilnik. Klicala me je moja sestra, kar ni bilo nič čudnega, saj sem pogosto govorila z mojo družino ampak tokrat je bilo nekaj drugače. Namesto njenega običajno veselega in razigranega zvoka sem slišala tiho hlipanje, komaj kaj je govorila. Tiste besede mi bodo ostale v spominu za večno »Kim, moraš priti domov, očeta… oče je… oče je umrl« komaj je to izdavila sem že planila v jok. Nisem hotela vedeti podrobnosti, ampak vedela sem da naslednji dan ne bom opravljala izpita. Namesto tega sem nekaj svojih stvari zmetala v kovček, ter začela urejati stvari zato da bom bila čim prej doma. Nekako sem se uspela dogovoriti s profesorjem da bom izpit delala kasneje in že naslednji dan se m letela nazaj v domači Mayberry. Na letališču sem se dobila s svojo družino in vsem je bilo vidno, da so jokali, veliko jokali. Naslednjih nekaj dni je bilo najbolj napornih, sedela sem v vežici s svojimi sestrami in bratom. Bilo je težko posebej zato, ker so očeta vsi poznali, njegov pogreb je bil še napornejši, tam je bilo tako veliko ljudi in nisem si mogla pomagati da nisem skoraj ves čas jokala. Imela sem govor, spomnim se, da sem pripravljala neke listke, ki pa jih kasneje nisem uporabila, saj ni bilo potrebno, o mojem očetu sem lahko povedala le najboljše in bilo je veliko dogodkov, ki bi jih lahko omenila ampak sem jih večino rajši obdržala zase. Nekaj dni po pogrebu sem se vrnila v London, vedela sem da bi oče hotel, da dokončam šolo, ampak vedela sem da se bom kmalu potem vrnila nazaj v domači kraj in zaživela življenje tam. Na srečo mi je uspelo opraviti vse izpite in sledili sta še dve leti prakse. Če pogledam nazaj sem imela resnično srečo, podjetje kjer je prej delal moj oče mi je ponudilo službo, ki sem jo brez pomislekov sprejela. V službi mi gre dobro, pravijo da se mi v bližnji prihodnosti obeta napredovanje, vem da bi bila oba oče in mama ponosna name.

.
Anna - 14 - about a year- none

Nazaj na vrh Go down
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: austen, kimberly lea   Tor Dec 04, 2012 8:06 am

potrjeno, lahko nadaljuješ pot v tale kotiček, claimaš PB, si priskrbiš streho nad glavo in podobno. potem sledi odpiranje plot pagea in pisanje. welcome on board! ^^
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

austen, kimberly lea

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: opisi-