KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 ryan and eleanor

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: ryan and eleanor   Čet Nov 08, 2012 5:28 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Čet Nov 08, 2012 8:58 am

    [ smitten 3 ]

    najbrž ne bi ne nje, ne mame, ki jo je spustila pred krajem, kjer je potekal dogodek, presenetilo, če bi kar poletela iz avta. le pokimala je na njena navodila, naj vseeno premisli kaj počne ter ostale zadeve, popolnoma vsakdanje, ki jih je znala na pamet, čeprav se je v tistem trenutku najbrž že počutila malce trapasto, ker jo je pri triindvajsetih pripeljala mama, vendar hej, pri njeni družini to ni bilo nič ne običajnega, sploh dokler je bila ona najmlajša, kar pa ji je šlo iz dneva v dan bolj na živce. in potem so se čudili, zakaj se je še tu in tam nekako otročje obnašala. zaprla je vrata od avtomobila ter takoj, ko se je odpeljala, se ni mogla upreti nasmehu na obrazu, ko je previdno šla proti vagonom, proti vlaku, na katerem se je celotna zadeva odvijala. že si je hotela iti z roko skozi lase, kot je to počela v trenutkih, ko ni vedela, za kaj naj se odloči, vendar tokrat ji je njeno namero preprečil klobuk, ki ga je imela na glavi ter ob tem zamrmrala nekaj nerazumljivega.

    tako je obstala na mestu ter že jo je prijelo, da bi šla izštevanko ter se tako odločila, na kater vagon naj vstopi, vendar je v naslednjem trenutku le vzela pot pod noge ter obstala pred enim izmed njih, katerega številke se sploh ni zavedala. tako je brez predhodnega opozorila odprla vrata ter narahlo pogoltnila slino, ko je vstopila v čisto temo v vagonu. »prekleto, prekleto, prekleto« je mrmrala, ko se je znašla v popolni temi. zaslišala je neko naključno premikanje, ob katerem so se ji v glavi že delali vsi možni scenariji ter ko je naenkrat začutila roko na ramenu, je še preden bi se lahko ustavila na kratko zakričala, zgolj zaradi tega, ker je bilo vse skupaj pošteno srhljivo zanjo, sploh za nekoga, ki se je hja, nekako bal teme. tako je ob svojem kriku avtomatsko si z roko pokrila usta ter v naslednjem trenutku, ko so se prižgale luči je presenečeno zamežikala. za trenutek se je ozrla naokoli- skoraj povsem navaden vagon, z lobanjami tu in tam, kakšno plastično kostjo na tleh, na videz starimi in razcapanimi, s umetno krvjo poškropljeni sedeži in okno s pajčevino. to je bilo tisto, kar je v hipu zagledala, poleg vseh podrobnosti, nato pa končno našla kriva za njen krik prej. »nisem vedela, da je novo poslanstvo bonda takšno, da straši dekleta v vagonu.«
Nazaj na vrh Go down
avatarjudson o'shea
student of medicinestudent of medicine


Število prispevkov : 79
Reputation : 29
Join date : 02/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Čet Nov 08, 2012 11:40 pm

      neodločeno je obstal pred dolgo vrsto železniških vagonov, ki so čakali, da se obiskovalci zabave vkrcajo nanje. ni bil ravno prepričan, v katerega naj vstopi, tako je nekaj dolgih minut le stopal mimo njih, njegove oči pa so pogledovale proti številkam, ki so se z vsakim vstopom v vagon v trenutku zamenjale. vsak vagon je očitno lahko zadržal le dve osebi, tako da je imel še dolgo pot, ko je hodil mimo vagonov, kjer je bilo zabeleženo, da že ima dva obiskovalca in ni prostora zanj. a končno se je ustavil pred popisanim vagonom, ki je bil še popolnoma prazen. ošinil je pročelje železniške postaje, a bila je skorajda prazna. popravil si je metuljček, ki je nekako spadal k njegovi opravi jamesa bonda ter se po povzel po stopnicah v temno notranjost. mislil je, da se bodo njegove oči po nekaj sekundah navadile mraka in bo vsaj delno lahko opazil stvari, a bilo je temno kot v rovu. vrat za njim so se s tleskom zaprla in ob nenadnem zvoku se je njegovo telo rahlo zdrznilo. verjetno so bila le avtomatska vrata, je s takimi mislimi želel pomiriti podivjano srce, ki je pospremilo nenavaden zvok. počasi se je sprehodil skozi vrat in se z rokami radovedno dotikal stvari, na katere je naletel. s prsti je najprej šel skozi umetno pajčevino, ki je bila na otip malce preveč lepljiva in je zato naslednjih nekaj sekund porabil za to, da si jo je spravil s prstov, naslednjič pa se je dotaknil tople in sluzaste stvari, ob kateri si je v trenutku zaželel, da ne bi bil tako radoveden in bi jo pustil pri miru.

      vrata so se ponovno odprla in za trenutek je lahko v mesečini, ki je sijala skoznje opazil, da se mu je v vagonu pridružilo dekle. rahlo se je nasmehnil, ko se je v temi začel počasi približevati njeni postavi. ob njenem nenehnem tihem preklinjanju je ni bilo težko prepoznati, kje se nahaja. njegova roka se jo je počasi dotaknila, kar je povzročil pridušen krik z njene strani in nenadna močna svetloba je presenetila še njega. »oprosti, nisem te želel prestrašiti. želel sem samo preprečiti, da bi stopila v tisto mlako… umetne krvi,« je dejal, ko se je njegov pogled zapičil v mesto, kamor je stopil nekaj minit prej, a zaradi teme ni vedel, kam je zabredel. kako zelo originalno. »sicer sem pa mislil, da se pirati ne ustrašite tako hitro,« se je nasmehnil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Pet Nov 09, 2012 3:27 am

    »prekleto,« je zopet zamrmrala, ko je v bistvu ugotovila v čem se je znašla ter tako je previdno stopila ven najprej z eno nogo, nato pa še z drugo, vendar vseeno škornji niso bili več očitno čisti kakor prej ter ob tem se je naveličano namrdnila. »in na koncu ti je spodletelo tako opozorilo, kakor zadeva s tem, da me ne bi prestrašil« je dejala, še vedno tako prekleto nezadovoljna s rezultatom. uprla je roke v bok, ob njegovem komentarju ter ni se mogla upreti prisiljenem nasmešku, vendar sedaj, ko si je lahko neznanca končno ogledala, je morala priznati, da v bistvu ni izgledal slabo. ah, kaj slabo, v bistvu je izgledal več kot dobro in ob tem spoznanju se je skoraj avtomatsko ugriznila v ustnico, nato se pa spomnila, da še vedno ni rekla ničesar, na njegov komentar. »tisti, ki se ne bojijo teme, niti malo, se definitivno ne« je dejala ter narahlo nagnila glavo v stran. »tokrat pač ni te sreče in samo zato… se je pač zgodilo tisto prej,« je zamrmrala ter ob tem dvignila glavo proti njemu, češ da misli resno- no ja, v primeru, da se luči zopet ugasnejo, ne bi bila tako prepričana.

    »in mimogrede… ta kabina ali karkoli je, ni vse, kar ta vagon vsebuje ali pač?« je dejala ter se ob tem razgledala naokoli. hja, dokler je bila luč, definitivno ne bo zganjala panike, vse je zgledalo povsem… tipično za noč čarovnic. vendar ko pa bo komaj videla prst pred sabo, pa je vedela, da bo vse skupaj napihnila do te mere, da ravno ne bo delovala tako mirna, kot je bila v tem trenutku. »in oh, povsem sem pozabila- eleanor« je dejala ter stegnila roko proti njemu, čeprav je morala priznati, da se je v tistem trenutku počutila pravzaprav trapasto- navsezadnje njen krik na začetku, vseeno ni bil vse dobro in prav, vendar kakorkoli je že bilo, te misli je poskusila potlačiti nazaj- v hipu, ko ne bo videla več zadev okoli sebe, je bila prepričana, da se bo vse skupaj še ponovilo. »in ti si? prepričana sem, da se pod bondovo opravo skriva še nekdo boljši od njega,« se ni mogla upreti komentarju ter se ob tem zasmejala, vendar mislila je iskreno- in to najbrž včasih celo prevelikokrat tudi povedala.
Nazaj na vrh Go down
avatarjudson o'shea
student of medicinestudent of medicine


Število prispevkov : 79
Reputation : 29
Join date : 02/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Tor Nov 13, 2012 7:55 am

    »Hej, kot vidiš, je temno kot v rogu. Že tako sem presenečen, da mi je uspelo priti čez sobo, ne da bi telebnil čez kak... okrasek,« je zamrmral, ko je ošinil razne stvari, ki so bile postavljene po vagonu. »Ampak sedaj vsaj zgledaš bolj avtentično. Zgleda kot da bi koga pohodila do smrti in na škornjih nosiš dokaz o tem,« se je pošalil. »Sicer pa imam občutek, da boš lahko vesela, če bo ta umazanija edina stvar, ki se te bo danes dotaknila,« je dodal, ko je sumljivo pogledoval po raznih vedrih, nestabilno obešenih po stropu. In res, ko se je vlak nenadoma umaknil, se je eno od veder zazibalo in čez rob na tla je cmoknilo nekaj nedoločljivega. »Vidiš, kaj mislim?« je vprašujoče dvignil obrv ter z nasmehom ošnil novo znanko. »Na,« je dejal ter ji ob tem ponudil bel robček, ki ga je imel postavljenega v prsnem žepu suknjiča. »Aha, razumem. Torej si pripravljena na vse, kar naju čaka nocoj?« jo je namuznjeno vprašal in ošinil s pogledom, preden je stopil korak vztran ter previdno dvignil pokrov majhne zlate skrinjice, ki je ležala na eni od omar, napol v pričakovanju, da bo z nje zletelo nekaj čudnega. A na njegovo presenečenje, je bila le navadna glasbena skrinjica, ki pa je vseeno igrala rahlo shrljivo melodijo, zato jo je hitro zaprl nazaj.

    »Ne bi vedel. Verjetno je najina naloga ta, da odkrijeva vse majne umazane skrivnosti, ki jih skriva. Saj praviš, da se ne bojiš, kajne?« je z namuznjenim nasmeškom vprašal, ko jo je ošinil, preden je skrinjico potisnil nekoliko vstran, ter ponovno stopil proti temnolaski. »Me veseli, Eleanor,« je dejal, ko ji je segel v roko, potem pa v hecu, namesto da bi roko stisnil v pozdrav, se je gentlemansko priklonil ter ji poljubil dlan. »Če se že oblečem kot Bond, moram imeti tudi njegove manire, kajne?« je v šali pripomnil, ko je spustil njeno dlan in ji pomežiknil. »Ryan, sicer. Ampak lahko me kličeš Bond, James Bond,« je poskusil z angleškim naglasom imitirati slovitega agenta. »Ne gre mi najbolje, ne?« je razočarano zavzdihnil, v tistem pa je v vagonu zopet ugasnila luč. »Samo brez panike. In kričanja,« se je zasmejal, ko se je spomnil na Eleanorino prejšnjo reakcijo, preden je vzel njeno roko v svojo. »Mislim, da sem nekje tu videl nekaj stolov,« je zamrmral, ko je počasi stopil čez prostor. Nenadna bolečina je presekala njegovo koleno in ob izpustu tihe kletvice je ugotovil, da sta jih očitno dosegla.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
GostGost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Ned Nov 18, 2012 8:17 am

    »hja, jaz očitno nisem imela te sreče… nekako« je zamrmrala ter se za trenutek zopet malce ne preveč navdušena zazrla navzdol k njenimi škornji, nato pa sama pri sebi skomignila z rameni, češ da ni vredno, da se sedaj obremenjuje s tem in dvignila pogled proti njemu. zasmejala se je ob njegovem komentarju. »no, če ti praviš, da se kljub vsemu spada s kostumom…« je začela ter za trenutek zopet sklonila pogled. »ti bom nekako verjela« se je nasmehnila, čeprav kljub vsemu še ni bila zadovoljna s celotno situacijo. »oh ja, glede na to, kaj vse je okoli…« je dejala ter se za trenutek zazrla naokoli. »sploh več ne dvomim, da tole ne bo edina stvar, ki se me je danes dotaknila« je dejala ter se za trenutek namrdnila- očitno je bila ta zadeva res mala malica, proti tem kar je čakalo. že je zopet hotela vzklikniti, da bo kaj padlo na njiju, ko pa je nato le pokimala ob njegovih besedah- mogoče je bil to tisti trenutek, ko je morala ostati tiho. vendar pa je robček sprejela z nasmeškom na obrazu ter počepnila k škornjem. »hvala,« je zamrmrala, ko je skoraj že pozabila ter se znova namrdnila, ko je tisto stvar poskusila dobiti stran, vsaj približno. »hmm, nekako. vendar se vseeno ne čudi, če ti bom slučajno skočila v naročje, ko se bo kakšna stvar v temi premaknila« ga je opozorila ter ob tem dvignila pogled proti njemu- ne, res ni prenesla teme.

    »ob bondu se najbrž nimam ničesar bati,« mu je vrnila nasmešek, čeprav je vedela, da bo v trenutku, ko se bo ugasnila luč takoj spremenila mnenje. »mene tudi,« se ni mogla upreti nasmehu ob tistem poljubu na dlan, pa čeprav je vedela, da je vse skupaj igra, vendar kljub temu. morda ji je njegov kostum res preveč udaril v glavo. »spodobilo bi se, da jih imaš« je komentirala ter ob tem narahlo pokimala. »hmm, bom zaenkrat uporabljala ryan. res nočem, da kričiš za mano angelica, ko me bo ta vlak na enkrat pojedel« je dejala, se za trenutek zopet nezaupljivo zazrla okoli, nato mu pa vrnila pozornost. »oh, videla oziroma slišala sem že slabše, ne skrbi« je dejala ter ga ob tem za trenutek potrepljala po ramenu, ko so se luči ugasnile. »prekleto,« je zopet zamrmrala njeno tako prljubljeno besedno danes ter se nato le nasmehnila ob njegovih besedah. »bom poskusila,« je dejala ter previdno stopala za njem in ni trajalo dolgo, ko sta prispela do stolov- vsaj predvidevala je, ko je slišala, da je butnil ob njih. počasi je sedla na svojega ter naveličano zavzdihnila. »sovražim temo. in v bistvu ni dvakrat za reči, da se ne bo sedaj kaj vsulo na naju- morda so ravno to hoteli, da sedeva. prekleto« je zamrmrala, prekrižala roke ter se nezaupljivo zazrla v strop, čeprav je videla samo temo. zares je sovražila, ko ni videla niti prsta pred sabo.
Nazaj na vrh Go down
avatarjudson o'shea
student of medicinestudent of medicine


Število prispevkov : 79
Reputation : 29
Join date : 02/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   Pon Nov 19, 2012 7:56 am

    »Ženske... res vas ne razumem kako se lahko tako zelo obremenjujete z malenkostimi. Saj je samo nekaj umetne krvi. Nič, za kar ne bi mogla poskrbeti,« jo je podražil Ryan. Sam sebe raje ni niti pogledal, kakšna navlaka se mu je vse posedla po obleki, laseh in čevljih. Za to bo poskrbel, ko bo prišel domov. »Sploh pa, kako to, da si sploh prišla na tole zabavo, če pa je očitno, da nisi najbolj navajena teme? Mislim, saj to je noč čarovnic. Ne dan čarovnic,« jo je spet podražil in ji pomežiknil. »Ali pa si pričakovala balone in samoroge, ki streljajo mavrico z riti?« je vprašujoče dvignil obrv ter se zasmejal. »Ampak ne skrbi, ti ne bom popolnoma nič zameril, če mi boš skočila v naročje. Kdo pa bi se branil postati junak takšni lepotici?« je šaljivo pripomnil ter se nasmehnil. Njegov pogled je zataval po prostoru, ko je poskušal ugotoviti, kakšne skrivosti skriva prostor. Premogel je namreč na desetine manjših in večjih skrinjic, po stropu je viselo marsikaj nenavadnega in stene so bile tako nenavadno obložene, da je bil prepričan, da tudi te skrivajo kakšno presenečenje. Ampak bilo je vznemirljivo in komaj je čakal, da se prava zabava zares začne. Vlak je pospešil in iz zvočnikov je prostor preplavila srhljiva melodija, verjetno iz kakšne klasične filmske grozljivke. Vsekakor si ob tem dobil precej neprijeten občutek.

    »Ah, seveda da ne. Če je nekajkrat rešil svet pred največjo katastrofo, bo lahko poskrbel tudi za nedolžno dekletce,« ji je namuznjeno pomežiknil ter se zasmejal. »Angelica? Domnevam da je to iz kakšnega filma Piratov s Karibov? Moram priznati, da mi je uspelo pogledati le prvi del in te Angelice se ne spomnim. Ampak če je tako prekrasna, kot si ti, bi si mogoče moral sposoditi še kakšnega od preostalih delov,« ji je polaskal ter se nedolžno nasmehnil. Zasmejal se je njenim besedam in skomignil, le trenutek kasneje pa se je spomnil, da zaradi teme tega ni videla. »Mogoče pa so res tako hoteli. Bova hitro ugotovila,« je namuznjeno dejal, ko sta udobno sedela, no, kolikor se je dalo udobno sedeti na starih lesenih stolih. Takrat se je spomnil na vžigalnik, ki ga je imel zatlačenega v zavojček cigaret in ga počasi izvlekel in prižgal. Sicer plamen ni ravno razsvetlil prostor, toda ko je roko pomaknil med njuni glavi, je bilo dovolj svetlo, da je lahko prepoznal njen obraz. »Torej, Eleanor... glede na to, da lahko samo čakava, kdaj nama bo naslednja stvar pognala strah v kosti, mi lahko poveš kaj o sebi. Trenutno vem samo to, da si očitno oboževalka filmov Pirati s Karibov,« je z nasmeškom pripomnil ter se nasmehnil. »Sicer ne bi dal roke v ogenj, ampak verjetno moraš biti mlajša od mene, ker sicer bi se te sigurno spomnil iz mojih daljnih srednješolskih let,« je pripomnil, ko se je poskušal spomniti, če jo je že kdaj videl.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: ryan and eleanor   

Nazaj na vrh Go down
 

ryan and eleanor

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: 1. del dogodka,-