KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 bardem, jacqueline grace

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatargrace brown
bookstore ownerbookstore owner


Število prispevkov : 76
Reputation : 19
Join date : 28/10/2012
Kraj : port charles, la

ObjavljaNaslov sporočila: bardem, jacqueline grace   Ned Okt 28, 2012 7:04 am

jacqueline g. bardem

24 - mayberry - nurse- straight – toni garrn
"just another pretty face. saj je bilo to najbrž tisto, kar vam je najprej padlo na pamet, ne? in po pravici povedano se že vse življenje trudim, da bi se znebila tega neumnega stereotipa plehke blondinke, a ljudje so pač ljudje in zdi se, da te preprosto morajo vtakniti v nek predal. na srečo pa sem bila od nekdaj obkrožena z ljudmi, ki so mi dajali dovolj svobode, da sem sama ugotovila kdo sem, ali še pomembneje, kdo hočem postati. in naj vam na tem mestu predstavim moja starša, jamesa in kathleen, ki sta bila vso otroštvo kot rit in srajca, potem pa izgubila stik in se šele po desetih letih znova videla. oče pravi, da je bila takrat to ljubezen na prvi pogled in poročena sta bila nedolgo za tem. edini problem? poklic očeta, ki je bil vojak in je tako pogosto izginjal za par mesecev, kar je bilo seveda za oba težko, a sta si pisala pisma in izkoristila vsako skupno sekundo, ki jima je bila dana. kot bi brali kakšen sparksov roman, kaj? jaz sem prišla na svet nekje v petem letu njune zveze in sem edinka, kar me verjetno napravi nekoliko razvajeno. po pravici povedano je edini spomin iz otroštva čakanje na očeta, da se končno vrne domov, nestrpno grizenje nohtov v pričakovanju novic in solze sreče ter olajšanja, ko sem končno zagledala njegov vedno nasmejani obraz. mama je vedno poskrbela, da me je čim bolj zamotila, ko sva bili sami. spomnim se peke piškotov, kiparjenja in slikanja v njenem ateljeju, gledanja filmov in plesnih večerov v dnevni sobi. ni pa vedela, da sem jo zvečer večkrat zalotila kako je v spalnici strmela v oči njenega moža na fotografiji, medtem ko so ji solze počasi polzele po licu. kaj bi takrat dala, da bi lahko samo stekla do nje in ji zagotovila, da bo vse v redu, da je nič ne rabi skrbeti. takrat tega še namreč nisem vedela, a ta zgodba se je res odvila tako. vojna je na njem sicer pustila trajne posledice, a je preživel, za razliko od mnogih drugih. kakorkoli že, o tem na dolgo in široko razpredam, ker je imelo velike posledice name. vedno sem imela namreč v glavi, da si želim tudi sama pomagati ljudem, vsak dan delati nekaj dobrega in biti pogumna. v srednji šoli sem imela obdobje, ko sem si želela poskusiti čim več možnih stvari. bila sem priključena v najrazličnejše krožke, od navijačic do prostovoljnega dela, kjer sem tudi najbolj uživala. delati nekaj dobrega za ljudi, jim na obraze priklicati nasmeške…. bilo je to, kar sem si želela početi in okoli sebe imeti ljudi, ki bi to podpirali. tako nikoli nisem bila ena izmed tistih res popularnih ljudi, ker pa sem znala nekako shajati s vsemi in rada priskočila na pomoč, je bilo vedno dovolj ljudi, ki sem jim lahko rekla prijatelji. po poklicu sem postala medicinska sestra, kar mi je bilo res pisano na kožo in začela sem tako, da sem nekaj časa potovala po svetu in prostovoljno delala pri najrazličnejših organizacijah. in že smo pri njemu. moja prva, velika ljubezen. in bilo je zares nekaj najlepšega kar sem kadarkoli občutila, ni pa trajalo dolgo. pravzaprav še dandanes o tem težko govorim, se pa trudim misliti na vse skupaj, kot na lep spomin. morda bi bilo lažje, če bi ostalo pri tem, a sem ugotovila, da sem košček njega nosila v sebi, svojega prvega otroka, ki sem ga poimenovala jacob. njegov oče ni nikoli vedel zanj, sama pa sem se morala za nekaj časa posvetiti le njemu, kar pa sploh ni bilo težko. pravzaprav je bilo nemogoče, da ne bi naravnost oboževal malega kodrolasega dečka, ki je gledal vate z očmi, ki so bile enake njegovim. bil je moj svet, še vedno je. le da ga ne morem več objeti, ne morem mu več povedati kako rada ga imam ali ga gledati kako občuduje svet. zgodila se je namreč nesreča, ko sva se skupaj igrala zunaj, s tisto prekleto žogo, ki je v neki sekundi zletela na cesto, jacob pa za njo, še preden sem ga mogla ustaviti in končalo se je v sekundi. avto ni ustavil, jaz pa sem lahko le nemočno hlipala, ko sem držala negibno telesce v svojih rokah. rešilec je bil že davno prepozen, pravzaprav ni bilo ničesar kar bi lahko storili in to je verjetno tisti ključen dogodek v mojem življenju, ki je vse skupaj obrnil na glavo. nič več ni imelo smisla, nisem želela jesti, spati, kaj šele komunicirati s preostalim svetom. tako so tudi minevali meseci, ki so se počasi prelevili v dve leti. po tem času sem se preselila v majhno ameriško mestece, mayberry in se zaposlila v lokalni bolnišnici. praznino si trudim zapolniti z občasnimi skoki v posteljo s popolnimi neznanci, ki mi ne pomenijo nič in lahko bi rekli, da je delo v bolnišnici trenutno moja edina svetla točka v življenju. le s pacienti si dovolim biti blizu, biti do njih topla, ne pa tudi do katerih koli drugih ljudi, ker bi se lahko nanje zares navezala. in potem bi jih izgubila, s tem pa bi izgubila tudi del sebe, trenutno pa nisem prepričana koliko me je še sploh ostalo."
ami - seventeen - six years - n/a
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bardem, jacqueline grace   Ned Okt 28, 2012 8:13 am

dobrodošla. ^^ toni garrn is one hell of a good looking babe, just saying. opis je potrjen, head over here, da claimaš vse potrebno (the face, ime za likom, streho nad glavo). potem si lahko odpreš plot page in začneš s pisanjem. enjoy! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

bardem, jacqueline grace

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: opisi-