KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 faith inn

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: faith inn   Tor Jul 09, 2013 3:02 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: faith inn   Tor Jul 09, 2013 7:44 am









Nikoli ni bil človek, ki bi kdajkoli izgubil živce nad čemerkoli in tudi tokrat jih zares ni, a vseeno je bilo to res nezaslišano. Kako prekleto neka blondinka, ki se je bila – ali pa se je zgolj pretvarjala -, da je receptorka, ni mogla dojeti, da je soba, ki je bila rezervirana, njegova? Trdila mu je, da je bila prepozno rezervirana ali nekaj podobnega, ker ga pač ni imela v sistemu. Ampak to ni bila njegova krivda. »Zahtevam sobo,« je ponovil že najmanj stotič, mirno kot vsakič poprej, toda tokrat zares hladno in neusmiljeno, skoraj zlovešče. Prej je na njej še uporabljal sladek ton glasu in vse ostale tehnike koketiranja, pred minuto pa je še to popoloma opustil. Resnično se ni imel namena prerekati z njo še nadaljnih tisoč let, še manj pa sprejeti poraz ali priznati morebitno napako. Hotel je natančno tisto sobo in tudi dobil jo bo – vedno je dobil, tisto kar je hotel in tudi tokrat ne bo pustil neki smrklji, da mu bo ovira do želenega cilja. Pač, ni bil sam kriv, če se je zjutraj v njegovem novem domovanju pojavilo nešteto električarjev in ostalih strokovnjakov, ki so popravljali in prenavljali najeto hišo. Tudi ni nameraval spati na ulici, niti ne v drugem hotelu. Hotel je ravno tisto sobo – torej najboljšo, najrazkošnejšo sobo, kar jih je ta hotel sploh premogel in ko je nazadnje svetlolaska le popustila njegovemu prigovarjanju, je pograbil ključe in se odpravil proti dvigalu. S kotičkom očesa je opazil, kako je dekle mrzlično zavrtelo številko, po možnosti njene nadrejene, kot bi se z dvignjenimi rokami povsem nemočno obračala k njej na pomoč. Naj rešujejo kot vejo in znajo, tiste goste, ki so jim nameravali ponuditi sobo, pa naj prestavijo v kako drug ušiv prostor. Lahko tudi šotorijo v avli hotela, če želijo. Res mu ni bilo mar.

Pritisnil je na številko, ki je dvigalo povzdignila v eno izmed zadnjih nadstropij hotela in zvončkljal s ključi, dokler se to ni ustavilo in so vrata zdrsela vstran. Lenobno je odkorakal prek hodnika in se ustavil pri številki svoje sobe, v kateri je nameraval prespati samo eno noč oziroma toliko časa, dokler mu ne ljudje ne uredijo domovanje. Odklenil je, pustil vrata na stežaj odprta in  ošinil ogromno zakonsko posteljo, ki je bila tam nalašč zanj. Vrgel se je nanjo in si spotoma slekel majico, ki je nazadnje pristala nekje na tleh, saj mu niti ni bilo važno kje. Bilo je tako peklensko vroče in ravno se je spraševal, če je prostor sploh zares klimatiziran kot  je bilo obljubljeno na vseh ponudbah, ko je njegovo pozornost pritegnila oseba, ki se je ravnokar pojavila na vratih. »Popravite klimo. Očitno ne deluje,« je namesto podzrava začel z ukazom in lenobno pomahal v zrak, kot bi odganjal muhe, nazadnje pa si šel z roko skozi potne lase. »Pa lahko mi prinesete tudi kepico sladoleda.«



TAGGED: astrid smitten 3
WORDS: 475
NOTES: here we go! :3



[/b]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarastrid welsch
hotel manager

Število prispevkov : 13
Reputation : 3
Join date : 04/07/2013
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: faith inn   Tor Jul 09, 2013 8:52 am




adam smitten 1

ko so jo zjutraj zbudili nežni sončni žarki in je zaspano zamežikala po sobi, ugledala uro in dojela, da se je zbudila že tretjič ta teden že nekaj čez sedem, je preklela vse, ki jih je tisti trenutek našla v svojih mislih. ob tem je upala zgolj, da ni bila toliko glasna, da bi jo azra v sosednji sobi lahko slišala, glede na to, da so bila balkonska vrata odprta tako pri njej, kakor verjetno tudi pri mali svetlolaski v sosednji sobi. pomela si je obraz in pomencala zaspane oči, predno se je počasi dvignila in oblečena v kratko pižamo in nekoliko daljši spalni plašček po hodniku proti kopalnici. »azra,« je zaklicala, ko je videla, da je bila zobna krtačka še vedno nedotaknjena, »ti nisem že milijonkrat povedala, da si umij zobe takoj po zajtrku?« in dobro je vedela, da je že pozajtrkovala, slišala je yasmine, ko ji je pripravljala palačinke in je svelolaska poleg navdušeno prigovarjala naj jih naredi nekaj več, da jih bo lahko odnesla še mamici. »oprosti mami, mi lahko ti sedaj pomagaš?« je za seboj zaslišala znan nežen glasek in ob tem ni mogla več igrati stroge in dotične mamice, ko je dvignila deklico in jo posadila na pralni stroj, potem pa se lotila umivanja njenih ljubkih malih zobkov. načrtovala je umirjen dan z svojo hčerjo, glede na to, da si ga nista privoščili že kar nekaj časa in je bil že skrajni čas, da se ji spet za nekaj trenutkov popolnoma posveti. oblekla je lahno poletno obleko, ki je precej zakrito poudarjala njeno vitko telo in na noge nataknila udobe sandale, na malo pa navlekla prav tako ljubko oblekico. že na daleč se je videlo, da je njena hči, podobnosti nisi mogel zgrešiti. in že sta se skoraj odpravili, ko je zazvonil telefon v njeni sobi. zagodrnjala je, spustila azrino dlan in sprejela klic. hotel, zopet. nujen primer je jokala mlada caroline po telefonu. in prekleto, da resnično ni znala reči ne, tudi, ko je bilo to najbolj potrebno. potegnila je azro za roko in jo zvlekla za seboj v sprejemnico. dobro, da sta se nocoj odločili prespati v hotelu. pošibala jo je na vrt, vedoč da so tam yasmine in njeni otroci, sama pa se po napotkih caroline napotila proti sobi, kjer naj bi bival njen trn v peti. počasi je zavzdihnila predno je dvignila roko in močno potrkala po vratih, z vsem tistim besom, ki ga je držala v sebi zaradi uničenega dopoldneva. in brez, da bi čakala, da ji bo nadležnež odprl je vkorakala v sobo, z rokami oprtimi ob boke, »gospod westermark? sem astrid welsch, upraviteljica hotela. slišim, da je prišlo do nekih težav,« zazrla se je v temnolasca, ki je napol razgaljen ležal na postelji in se ji smehljal v polovičnem nasmešku. »zagotavljam vam, da klima odlično deluje, če bi vi le prebrali navodila, ki vam jih je posredovala receptorka in jo vključili,« je zavila z očmi in se naveličano sprehodila do ekrančka, s katerim je bilo mogoče v vsaki sobi opravljati z klimo in ostalimi elektronskimi napravami. prezirljivo se je obrnila proti moškemu, ki je še vedno ležal na postelji in očitno imel cel svet za podrejen, »saj nisi resen?« za nekaj trenutkov je celo pozabila na vljudnost, ki so jo gostje pričakovali od nje. popravila si je pramen las, ki ji je ušel iz sproščenega čopa in ga zataknila za uho, »hotela sem reči, da si s sladoledom lahko postrežete spodaj, nobena strežnica nisem, da bi to delala namesto vas.« rada je imela svoje goste, četudi je od časa do časa naletela na takšnega, kakršen je bil ta. vzvišenega in samovšečnega. ampak, če je pogledala iz druge strani in odmislila njegovo aroganco, je morala priznati, da prekleto dobro izgleda.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: faith inn   Tor Jul 09, 2013 11:02 pm









Medtem ko je križem rok čakal, da se prezračevanje čudežno popravi, je hkrati tudi čakal na glavno osebo tega hotela, v primeru da je receptorki  uspelo dobiti na telefon. Lahko bi bila gotovo kakšna starejša gospa ali v najslabšem primeru tudi kakšen starejši mož, a njegova dobra  intuicija mu je pravila, da je bila upraviteljica prav huda mačka. In kot ponavadi se ni zmotil. Ko je v stanovanje, ki si ga je že prilastil s tem, da se je preprosto zleknil na posteljo, vstopilo postavno dekle, ki se je predstavilo kot Astrid Welsch, mu je čez obraz hušknil zmagoslavni nasmešek, ki se je proti koncu že skorajda sprevrnil v muzanje. Videti je bilo, da je bila za vso tisto masko prijaznosti, ki jo je zdaj s težavo ohranjala na obrazu, besna kot ris in le vprašanje je bilo, kdaj bo povsem izgubila nadzor nad seboj in izbruhnila. Zaenkrat ji je še kar dobro šlo, če je spregledal tistih par spodrsljajev vmes. »Ne berem drobnega tiska,« jo je odpravil in skomignil z rameni, kot da to sploh ni bila njegova krivda. Opazoval je njene tehnološke spretosti, ko je namesto njega zdaj upravljala s klimatsko napravo in ko je po njenem mnenju zdaj delovalo, vseeno ni čutil niti sapice zraku. Bilo mu je še vedno tako prekleto vroče, da si je v navalu želje po ohranitvi življenja, slekel celo kratke hlače in jih malomarno vrgel proti njej. Spregledal je ogorčenje, ki je spreletelo njen obraz in ji namesto opravičujočega ponudil enega izmed najlepših očarljivih nasmeškov. »Ker sem se slekel ali ker želim sladoled?« se je namuznil in znova skomignil z rameni. »Če ti kaj ni prav, lahko odideš. Še prej pa mi priskrbi sladoled,« je znova naročil, kot bi sredi restavracije od zaposlenih zahteval najboljšo specialiteto na svetu, pri tem pa se je, kot vedno, povsem požvižgal na vljudnost. Te jo je imel še od otroštva vrh glave, ko je na zahtevo staršev moral osvojiti vse stopnje primernega vedenja, na pamet poznati celo knjigo bontona. No, ni bilo videti, da mu je kaj od tega ostalo – zdaj je bil popolno nasprotje vzglednemu dečku. »Aja pa, tistim bizgecem, ki so mi nameravali prevzeti to sobo, lahko kar rečete, naj si pripravijo šotore. Ker ta soba je zasedena,« se je z vso odločnostjo srečal z njenimi očmi, da bi ji dal vedeti, da ga za nič na svetu ne bo spravila ven. Razen če ga lastnoročno odnese iz sobe, kar pa se je tudi zdelo neizvedljivo. »Kakorkoli že. Jaz grem pod tuš,« je naznanil in se odpravil proti kopalnici, na poti do tja pa razmišljal, kakšno taktiko namerava ubrati Welschova, če je po naravi trmasta in bo vsak način hotela, da se spravi iz sobe. No, saj obstaja način, s katerimi bi se lahko pogodila in ob misli na to so se mu oči poželjivo zableščale.


TAGGED: astrid smitten 3
WORDS: 471
NOTES: chuckle 



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: faith inn   

Nazaj na vrh Go down
 

faith inn

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: silver log harbor-