KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 baker, jordan emmalyn

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: baker, jordan emmalyn   Sob Jun 29, 2013 5:19 am



JORDAN EMMALYN BAKER

-


26 • RECEPTIONIST • RACHEL BILSON


zdravo! če so me opozorili korektno, potem bodo v roku 24h kmalu vsi meščani port charlesa vedeli, da je v mesto prišel nov prebivalec. vmes se bo razširilo vsaj dvanajst različic moje zgodbe, v vsaki bom imela drugo ime in prišla bom iz druge zvezne države. razčistimo že na začetku – rodila sem se v illinoisu, pri šestih letih preselila v severno dakoto med kravami in pujsih ter pristala daleč tukaj na jugu, ko sem se vpisala na louisianino državno univerzo v baton rougeu. stara sem šestindvajset let, ime mi je jordan in ne jordelia, tisti mali smrkavec, ki me drži za roko pa je moj sin sam. iz čistega dolgčasa sem mojo najboljšo prijateljico iz new orleansa prosila, da mi postavi nekaj vprašanj, ki naj bi ljudem pomagala, da bolje spoznajo osebo... o njihovem učinku presodite sami. in ne, res nisem jordelia!

ali verjameš, da lahko spremeniš svet?
''huh. morda sem to verjela kakšnih deset let nazaj, ko sem skozi najstništvo doživljala mega-eksistenčno krizo. tiste vrste, ko te napade misel, da nisi nadarjen za čisto nobeno stvar in boš umrl star in zguban brez dobrih spominov in brez dosežkov v življenju. otroci te bodo zapustili, takoj ko bodo dopolnili osemnajst let in potem te bodo vtaknili v dom za ostarele. do svoje smrti boš jedel jagodni žele in igral šah s tisto bertho, ki ti vedno krade protezo in jo skrije med lončnice. takrat sem zato preizkušala vse možno. od slikanja, pisanja, klavirja, košarke do zbiranja znamk, prostovoljnega dela. enkrat sem se celo odločila, da bom odprla svoj dom za ostarele, kjer ne bodo kradli protez in žvečili želejev. na univerzo sem odšla povsem neodločena in hja, danes mi noben tečaj ni prav nič pomagal. trenutno delam kot receptorka z nedokončano univerzo in edini svet, ki ga lahko spremenim je samov.''

ali verjameš, da so otroci naše največje bogastvo?
''ženske, ki opisujejo porod kot največji čudež in izventelesno nebeško izkušnjo, so bile nedvomno skozi celoten proces na ogromni dozi protibolečinskih zvarkov. če bi mi to vprašanje postavili šest let nazaj, bi se vam smejala v glavo in povedala, da nikoli nočem imeti otrok. saj so... srčkani in vse. ampak sam porod mi je bil tista stvar, ki mi nikakor ni šla v glavo. tista luknja tam spodaj – ne izgleda mi namenjena temu, da bi nekaj ogromnega lezlo ven, te raztegnilo do neverjetnih porporcev in pustilo tvojo vagino v stanju posušene češplje. poleg tega vsa tista kri in sluz in bruh. ampak. glede na to, da imam zdaj sama otroka, se splača reči, da se zarečenega kruha največ poje. so trenutki, ko je mali tako obupen, da bi ga najraje prodala cirkusu. potem pa so še tisti trenutki, ko me lepo pogleda in mi reče, da me ima rad. temu navadno sledi vprašanje, naj izberem eno roko – levo ali desno. najprej mi vedno podari neko lepo stvarco, rožo ali bonbon. potem pa na dan potegne še drugo in mi v naročje vrže zvijajočega se črva ter zbeži stran.''

kaj počneš v prostem času?
''kaj sploh je to prosti čas? večino časa letam od ene službe do druge, na neki točki sem opravljala celo tri, ko je mama prišla v louisiano in mi pomagala s samom. glede na to, da nima pojma o starševstvu je bilo tveganje veliko. ampak s skupnimi močmi nama je uspelo. sicer pa kadar ne delam in kadar se ne ukvarjam z malim pečem. torte, pecivo, piškote, rolade, neke nove čokoladne izume. vse, kar izgleda sladko in pregrešno dobro. ko se gre za dejansko hrano ala testenine in zrezki... zažgem praktično vse. ups.''

na kratko se opiši, povej kaj o sebi.
''to ni vprašanje? ampak dobro. um. pri enaindvajsetih sem študij obesila na klin po opravljenih dveh letnikih komunikologije. zakaj sem se to spravila študirati ne vem. kar tako verjetno, ker ni bilo nič bolj pametnega. če obvladate osnove matematike in veste, da ima sam pet let, potem vam ni težko ugotoviti, zakaj sem opustila šolanje. bam, preggers! po tistem sem delala kot manijak, da sem naju oba preživljala in ja, očeta ni na družinski sliki. rada sanjarim in rada pečem. sem malce nevrotična in verjetno res preveč razmišljam ter analiziram vse detajle. toda detajli so pomembni. tako zares. brez detajlov ne bi sherlock nikoli razrešil nobenega zločina. detajli, ljudje! torej, moških do sedaj v mojem življenju ni bilo prav veliko. moji poskusi seksa so omejeni na samov nastanek in po tistem... hja. bilo je nekaj zmenkov, ki mi jih je uspelo stisniti med menjavanje plenic in drgnjene čokolade s sten. enkrat je tipu celo uspelo me spraviti na hrbet in razširiti noge, vendar je po tistem v sobo vstopila njegova mama. ni mi povedal, da živi z njo. tisto je zlahka najbolj sramoten trenutek v mojem življenju. če izvzamemo zadnjo samovo sceno, ko je sredi trgovine tekal za ljudmi in jih spraševal, če imajo bradavičke. in zdaj ko gledam, vidim, da je moje življenje bolj ali manj omejeno na sama. ah ja.''

kdo je samov oče?
''ne vem.''

kako ne veš?
''ne vem... oh bog. zgodilo se je na eni od zabav omega beta kappe ali nekega podobnega sranja na univerzi v new orleansu. s prijateljico christino sva krožili po prostoru in jaz sem bila odločena, da bo to večer, ko bo nekdo predrl mojo češpljo ali kako temu pravijo te dni. in potem je prišel do mene s prijateljem, ki je napadel christino, midva pa sva se takoj ujela. v pogovor. bil je zabaven. imel je popoln nasmeh. in flanelasto srajico, kar bi sicer moral biti manjši modni prekršek, vendar je prav perfektno poudarjala tiste omamne mišice in um... ja. no. po neštetih tekilah in beer pongu sem ga zvlekla v eno od sob in z njega strgala flanelo. oba sva bila več kot samo malce nalita in verjetno je bil res čudež, da nama je v takšnem stanju sploh uspelo seksati. nisem prepričana ali je bil kondom v uporabi ali ne. poleg tega mu nisem niti pisnila, da sem devica – prvič naj bi tako ali tako bolelo, res mi je bilo vseeno ali bo nežen ali ne, ker bo v vsakem primeru isto. in ja. tole je nerodno. naslednje jutro ga nisem niti pogledala, samo oblekla sem se in pobegnila. kasneje, ko sem izvedela, da sem zanosila, sem ga poskušala najti na kampusu, vendar brez uspeha. ne vem, kako mu je ime ali kje je. vsekakor pa izgleda kot bog.''




SANDRA • ENOUGH • PM



BREE @ CAUTION 2.0

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: baker, jordan emmalyn   Ned Jun 30, 2013 5:59 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

baker, jordan emmalyn

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-