KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 clayton, danielle tara

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatartara clayton
art restorerart restorer


Število prispevkov : 97
Reputation : 44
Join date : 06/10/2012
Kraj : port charles, usa

ObjavljaNaslov sporočila: clayton, danielle tara   Ned Jun 23, 2013 10:02 pm



TARA DANIELLE CLAYTON

-


23 • ART RESTORER • SARAH BOLGER, AWH



6 LETO STAROSTI
"and i still see you inside of this god awful house."

biti otrok, ki nima staršev, je grozno. živeti pod vplivom socialna varstva in biti kot lutka v izložbi katero si vsi podajajo, ter sprašujejo ali je to prava izbira za nakup, je še toliko bolj. vedno sem se počutila tako. kot neka stvar v izložbi, ki jo ljudje gledajo, se nad njo navdušujejo, a na koncu samo gredo mimo. nikomur nisem bila pomembna in vedela sem da nikoli ne bom imela pravega doma in pravih staršev. navsezadnje je to bilo precej logično. pravi starši so me zapustili neznancem, ki se me poskušajo znebiti in posaditi v neko primerno družino, ki je bila lahko iz kjerkoli. sama sem samo sedela v svoji sobici v new yorku in se spraševala kaj bo z mano, ter se igrala s preostalimi otroci, oziroma drugimi lutkami kakor sem jim sama rada rekla. bile smo lutke na prodaj. v resnici pa zgolj otroci, ki so si želeli ljubezni, ter se spraševali zakaj staršev ni naokoli. zakaj so tu ? zakaj so sami ? in kaj bo z njimi ? komu reči mama in komu reči oče ? čakala sem dobrih šest let, da sem končno dojela komu. tistega spomladanskega jutra sta v hišo prišla dva moška. zagledala sta mene kako sem jo radovedno opazovala in se spraševala katero lutko bosta ona dva izbrala. in izbrala sta mene. nekaj dni sem bila pri njima in gledala naokoli. tam je bilo že nekaj otrok. očeta sem dobila, toda kje je bila mama ?


14 LETO STAROSTI
"you felt as if you'd just woke up."

smešno kako sem si vedno želela imeti očeta in mamo, na koncu pa sem pri šestih letih dobila dva očeta. nisem bila preveč izbirčna. imela sem dom in naenkrat sem postala otrok in ne več lutka v izložbi. to je bilo za mene popolnoma dovolj. rada sem se poigravala z njima in iz nekega tretjega prostora se na ves glas zadrla očka in potem dobila oba zmedena na svoja vrata. oba sta bila očeta, a nista vedela koga sem potrebovala. takrat smo se dogovorili, da ju bomo klicali po imenu in vedno bomo lahko poleg dodali še očka. in tako sta zame postala očka gabe in očka jensen. in imela sem ju rada. ogromno. in zaradi njiju sem mnogo preživela. sploh glede na to da sem iz new yorka prišla v majhno mestece port charles, kjer nista bila ljudem ljuba in so ju gledali zviška in tako so tudi otroci mene v osnovni šoli. bila sem tisto dekle, ki nima matere in ne očeta, ampak je posvojena s strani dveh gejev. mogoče je bil to razlog, da naenkrat nisem hotela pritegniti preveč pozornosti, ampak sem se samo poskušala potuhniti in povezniti kapuco čez glavo, vzeti knjige iz omarice in preživeti peklenski dan. včasih pa se mi je samo zazdelo, da bolj kot sem se poskušala stopiti z okoljem in pritegniti čim manj pozornosti, je delovalo vse nasprotno. ljudje so me vsekakor videli in iz oči prebrali kdo sem in iz kakšne družine sem. zakaj niso mogli sprejeti ? zakaj so morali biti zlobni ? ali je res samo v zavetju moje hiše dobrota in je vse ostalo podlo in zlobno, ter postaneš spet samo lutka, ki jo vsi ocenjujejo ?


17 LETO STAROSTI
they will see us waving from such great heights."

znebiš se osnovne šole, prideš v srednjo šolo in nič ni bolje. ljudje so samo še bolj zlobni in od mene ni nič. kot oseba sem nična. veselim se vsakega, ki me ne označi za čudakinjo in v meni ne vidi takoj vpliva mojih staršev, da sem sedaj šolska lezbijka. nisem nič. ne zanima me noben. ima v slovarju kakšen poseben izraz za to ? vse kar si želim je to da ljudje utihnejo in me pustijo na miru. doma sem se seveda vedno delala kakor da ni nič. sprejemala sem svoje starše in svoj način življenja in svoje brate in sestro, ki niti v nobenem pogledu niso zares moji. želela sem si da enako storijo tudi drugi, oziroma da so samo tiho, če jim kaj ni všeč. sicer pa…kako bi to storili drugi, ko tudi najstarejši izmed nas ni mogel sprejeti njiju ? prav zato sem v slabih odnosih z njim in dobrih odnosih z drugima dvema. ona dva vsaj sprejemata, ter sta mi zaradi tega toliko bližje.
nihče pa ne ve kako zelo na dnu sem, zaradi vala kritik predvsem, saj nihče ne ve da jemljem antidepresive. smešno, kajne ? pomagajo pa mi vendarle. tablete in umetnost. slišati sem klišejsko, a vendar je tako. lahko da sem odvisna, a življenja brez njih ne morem nadaljevati in zasovražila bi vsakega, ki bi mu poskušal od njih odvrniti. zato imam doma neko svojo masko in v šoli spet drugo, ter klasično hočem čim manj pozornosti in nekako nadaljevati svoje življenje. tako ali tako imam v planu neke dne oditi. oditi, ko bom imela dovolj moči zapustiti dva čudovita človeka, ki sta me rešila bede in začeti nekje znova, ter odkriti kdo v resnici je tara, ko je to lahko. kajti to kar hodi po ulicah port charlesa nisem jaz. to je le oseba, ki potrebuje sprejemanje, ljubezen, spoštovanje in nekoga, ki bo znal izvleči iz nje najboljše. se bo to tu zgodilo ? hell no. težko pa tudi to dobiš, če to odbijaš na vsakem koraku.


23 LETO STAROSTI
"ne me quitte pas mon cher, ne me quitte pas."

mnogi me sprašujejo zakaj se vidim v poklicu restavratorke. in zlahka jim odgovorim, da rada popravljam uničeno, da rada vrnem življenje in se za tisti trenutek počutim mogočno in sposobno. nekako se tudi v tem najdem sama. kakor da je tudi mene potrebno restavrirati in mi vdihniti nazaj življenje, ki mi nikoli ni bilo zares dano. samo premaknilo se me je iz new yorka v port charles in napadlo z komentarji na račun družine po kateri je tako dolgo hrepenela. ne bi me presenetilo, če bi za mnoge nekje v mestu še vedno predstavljalo lezbijko, pa čeprav to nisem. sem zgolj triindvajsetletna devica po poklicu restavratorka, ki ima dva očeta geja. poleg tega pa je še posvojena in ne pripada nikamor. toda etiketa staršev se je premaknila name in nihče zares ne ve kdo sem v tem groznem, obupnem svetu. vsakič ob takšnem napadu tesnobe samo vzamem eno majhno čudežno tabletko in sem bolje. kemikalije mi pomagajo, ker mi bolj zdravi načini pomoči niso na voljo. predvidoma mi tudi nikoli ne bodo.



ALMA • 6 YEARS • PM, FB



BREE @ CAUTION 2.0

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsarah

Število prispevkov : 29
Reputation : 7
Join date : 22/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: clayton, danielle tara   Ned Jun 23, 2013 11:26 pm

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

clayton, danielle tara

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-