KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 apartment no. 20

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarlincoln westwood
archeologistarcheologist


Število prispevkov : 241
Reputation : 31
Join date : 20/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: apartment no. 20   Sre Jun 19, 2013 12:25 am


_________________

my life is like a rollercoaster,
it goes up and down when you least expect it.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarion mckinnely
bakerbaker


Število prispevkov : 48
Reputation : 10
Join date : 04/12/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: apartment no. 20   Sre Jun 19, 2013 3:00 am


tagged; gael, my dearest twin! smitten 1

zavila se je v toplo kosmato odejo in jo privila k ustnicam tako da je lahko občutila nežen in mehak material, ki jo je ščitil pred hladnim večerom. na sebi je imela zgolj spodnjice, nobene majice, ki bi zakrivala njeno oprsje. namesto pižame se je raje zavila na v na tone odej ali pa se stiskala h kateremu od svoji partnerjev. roke je imela oprijete okoli kolen njeno obraz pa je bil obrnjen navzdol. konico odeje je zagrabila med zobmi in stisnila ličnice, tako da je njeno obrazno okostje še bolj prišlo do izraza. šele ko je mimo stanovanja pripeljal rešilec in so sobo osvetlili soji luči je bilo opaziti, da je pravzaprav jokala. kaplje solz so spolzele po njenem licu in niti ji ni bilo do tega, da bi jih obrisala. pustila je, da so tekle po licu navzdol in se ustavile na njenem oprsju. v sobi je bila popolnoma sama tako, da je nihče ni mogel pomiriti in niti si tega ni želela. želela je samoto in želela si je, da bi lahko izbrala drugačno pot kakršna jo je pač doletela. njeno celotno življenje si ji je včasih zdelo napak in solze so samo izražale tisto česar pred ljudmi nikoli ni znala kazati; ranljivost. bila je ranljiva kot kaka srna na katero preži plen. želela si je biti ljubljena in gael je bila edina pot do tega, da je dobila tisto kar si je želela. najsi sta imela incest ali karkoli so pač pravili ljudje. nihče ni dobro razumel kaj vse sta morala dati čez, da sta lahko sedaj bila v lousiani. bil je prekleti pekel.
jokala ni za to ker bi se smilila sami sebi, pač pa so se zopet obudili vsi spomini. lahko je čutila kako je prodiral vanjo. lahko je vonjala oduren vonj cigaret in pijače katere se sama prav iz tega razloga nikdar ni polotila. čutila je bolečino in udarce. čutila je ponižujoče besede, ki jih ji je prizadejal lastni oče. morda niti ni bil vreden tega naziva, vsaj ne po tistem kar ji je prizadejal. kar je prizadejal njej in gaelu. nihče od njiju ni bil varen pred morami in pred spomini, ki se niso kar tako izbrisali. na tisoče psihiatrov ni znalo izbrisati takšnih grozot, ki jih je morala dati čez. najsi se je še tako trudila so prihajale iz dneva v dan in z njimi se je znala spopadati le tako, da je zavetje iskala pri lastnem bratu. ko je bilo njeno oprsje že popolnoma mokro in ko je morala nazadnje poseči po odeji in obrisati lužo solz, je v tišini vstala in pri tem tiho zaihtela. ne! je zakričala sama nase, čeprav iz sebe ni spravila niti enega zvoka. konec joka in konec misli o prekletem psihopatu! ni se znala pomiriti zato je potiho odprla vrata svoje sobe in po hodniku odšla do znane spalnice, ki si jo je lastil gael. vrata je odprla neslišno in vanjo je zapuhtel zrak po cenjenem parfumu in vonju prepotenega telesa, ki je ležalo na velikanski zakonski postelji. za nekaj dolgih sekund je obstala na mestu in z dlanjo obrisala še zadnjo solzo, ki je spolzela po suhi koži, potem pa pogoltnila slino in se prikradla do postelje. "gael?" je zašepetala njegovo ime in upala, da ni spal. slišalo se je umirjeno dihanje, ki ga je po skupaj preživetih nočeh že povsem dobro poznala. odgrnila je odejo in se zazrla v golo telo svojega brata in pri tem zahlipala in se ob misli na tisto kar si je želela lahkotno zdrznila. glavo je nagnila nazaj in pogled usmerila v strop, kot bi imela napad panike, le da tokrat ni šlo za napad pač pa za željo po tistem potrebnem občutku, da bo vse v redu če leže k njemu. "gael?" je nekoliko glasneje ponovila ime njenega dvojčka potem pa ne da bi čakala stopila bližje, se prevalila na posteljo in razgaljene prsi približala njegovim telesom. oddaljena sta bila zgolj nekaj milimetrov. "spiš?" je zašepetala in upala, da bo končno le dočakala kakršnikoli odziv. svoje roke je ovila okoli njegovega telesa in ustnice nežno dregnila ob njegove potem pa utrujeno naslonila svojo glavo na njegove prsi. "sanjalo se mi je," je zamomljala.

notes; wiii, let's start!


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargael mckinnely
waiterwaiter


Število prispevkov : 86
Reputation : 47
Join date : 07/11/2012
Kraj : port charles, la, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: apartment no. 20   Čet Jun 20, 2013 3:53 pm



tag, marion smitten 1

Iz dela se je vrnil pozno ponoči in v posteljo je padel kot mrtev. Zadnje dni je delal več, kot kadarkoli poprej, kar se je približno skladalo z znižano plačo, ki jo je v tem mesecu začel prejemati. Seveda bi bilo najlažje in najprijetneje vse poslati k vragu, a na tej točki si česa tako nepremišljenega ni smel privoščiti. Tako je delal nadure tako v kafiču, kot tudi v baru, kjer je delal ponoči, in ko se je danes okoli tretje vrnil domov, se je prav po tihem spravil pod tuš, potem pa se gol zvrnil v posteljo in še preden bi se utegnil obrniti ali prijetneje namestiti, je zaspal. Sanjal ni ničesar; nočne more je pogostost in intenziteta njegovega dela pregnala. Že dolgo več ni sanjal o ničemer; njegove misli so bile prazne, napolnjevala jih je srhljiva praznina, ki je ni razumel, a vsekakor je bila boljša od tega, kar je prakticiral, ko je bil mlajši. Grozljive stvari, ki jih je sanjal, so bile navadno plod njegove domišljije, psihiatri, h katerim je bil poslan po tem, ko je pristal pri družini, so seveda vse predpisali zlorabam, ki jih je doživel kot deček. Nikoli jim ni oporekal, ne zato, ker jim ne bi hotel, temveč predvsem zato, ker o tem preprosto ni hotel govoriti. O tem nikoli ni govoril. O tem ga je bilo sram govoriti, ko je kdo govoril o tem, je močno zardel v lica in pogled preusmeril v tla, postalo mu je neprijetno in neudobno. Kako bi vendar zvenelo, ko bi se iz njegovih ust zaslišalo na stotine grozot, ki jih je njun foter počel z njima? Verjetno mu ne bi verjeli, da, to v to je bil vedno prepričan. Verjetno bi ga oklicali za lažnivca in za nehvaležnega mulca. Kakor njegov stari, ko se mu je kdaj hotel postaviti po robu. Vsakič znova ga je pribil k tlom z besedah o tem, kako je umoril njuno mati, kako je on sam kriv za to – kakor je, to je vedel, podobno nalagal tudi Marion, ko je bil sam z njo. Njegov foter je bil prostak. Bil je oduren moški, ki je zmerom smrdel po cigarah in konjaku, ki si ga je z veseljem privoščil, čeprav sta bila na račun tega njegova mulca podhranjena. Najbrž to ni bil edini razlog; sam je vedel, da se mu je sčasoma začela hrana gabiti in normalno je lahko zaživel šele, ko je njegov stari umrl. Marion je bila, med tem, še zdaj vsa suhcena in drobna. Tako zelo krhka, kakor da si nikdar ne bo opomogla. Sam je pristal pri eni izmed najboljših družin, ki jih je imel rejniški sistem ponuditi. Lahko je živel, četudi je pogrešal Marion; ljudje v družini so ga imeli vsemu navkljub radi. Počasi so se mu rane celile. Marion se, med tem, niso zacelile nikoli. Vse bi ji dal, prav vse na svetu bi ji ponudil, če bi to pomenilo, da bo na račun tega njegova drobcena sestra srečna. Vse si je zaslužila; v njegovih očeh je bila vsega vredna. Prav vedno, prav povsod; živel in dihal je zanjo. Iz črnine ga je pričel vleči oddaljen in mehak glas, človeška bližina, ki je bila tako prijetna in omamna, ki je dišala po lepoti. Globoko je zajel zrak, ko je končno prišel k sebi – počutil se je namreč, kakor da bi ga zbudila iz dolgega spanca, čeprav glede na temo zunaj očitno ni bilo tako – in nekoliko raztegnil svoje telo. »Ne,« je zmedeno zamomljal. Precej očitno je bilo, da je spal. Svojo glavo je prislonila na njegove gole prsi in takrat je svojo roko ovil okrog nje, njegovi prsti so nežno podrsali po njeni goli koži. V trenutku je lahko začutil, da na sebi ni imela ničesar. Ali vsaj zelo malo. Glavo je premaknil na vzglavniku, da je gledal proti njej; njegove oči se še niso navadile te druge vrste teme, v kateri se je znašel, zaradi česar je razločil samo obris njenih las. »Kaj?« se je pozanimal, ob tem pa jo še tesneje privil k sebi.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarion mckinnely
bakerbaker


Število prispevkov : 48
Reputation : 10
Join date : 04/12/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: apartment no. 20   Ned Jun 23, 2013 3:00 am


tagged; gael, my dearest twin! smitten 1

ko je bila gola se je počutila prijetno sproščeno. nobenih vezujočih tkanin, ki bi koži preprečile dihanje, le sproščeno premikanje. nenazadnje je živela z gaelom, ki je bil njene golosti najverjetneje že domala vajen. morala si je priznati, da je s tem izzivala usodo, ki je želela, da bi se med njima pletlo več kot le bratska in sestrska ljubezen, a po tiho si je tudi sama želela tega. želela si je, da bi nekoč iz njegovih ust lahko slišala tiste tri besede, ki bi dokazale, da jo ima resnično rad. če med njima nebi bilo na čase takšne napetosti bi mu to zaupala tudi sama. a ne sedaj. bila je utrujena in hkrati izčrpana od sanj, ki ji niso dajale miru. želela si je zgolj njegovega objema in njegovih ustnic, ki so jo znale tako prijetno pomiriti. hotela je, da bi jo pomiril tako kot je vedno storil kadar jo je zagrabila panika in ko se je stiskala v njegovem objemu kot kaka mala punčka. čutila je, da je bil v njunem odnosu on tisti, ki je vso težnost njunega življenja sprejemal na lastna pleča. on je bil tisti, ki ga je vedno skrbelo zanjo in ne obratno. on je bil tisti, ki je garal za to, da sta preživela čeprav se je tudi sama trudila za to, a je ob tem čutila da je on želel nositi hlače v tej hiši in pri tem mu nikakor ni oporekala. "gael," je zahlipala in se še tesneje ovila okoli njegovih prsi. obraz je zakopala v njegove prsi in z ustnicami občutila toploto njegove kože. vajena je bila že vonja njegovega telesa in le ta jo je neverjetno pomirjal. "oprosti," niti sama ni vedela čemu se opravičuje,a to je bilo vse kar je lahko spravila iz sebe. strah jo je bilo misli na to, da bi morala še enkrat preživljati tiste čase, ko je bil njun oče še vedno živ. strah jo je bilo, da bi se dogodki ponovili in bi bila še vedno nezmožna preprečiti tiste reči, ki ji niso bile všeč. bila je preveč nedolžna dokler ni prišlo do seksa pri katerem je ponavadi prevzela nadrejeno vlogo. kakorkoli že, solza, ki je zdrsnila preko lica je padla na bombažno prevleko in se vpila v blago. nekaj sekund je potrebovala, da je dojela, da zopet joka. ni ji uspelo, da bi se zadržala, pač pa je ob njegovih dotikih samo še bolj zadrhtela in zasmrkala. "spet sem sanjala o njem," je nerodno zašepetala in se sramovala same sebe kot je to počela znova in znova. ni si mogla odpustiti, da je takrat prestajala takšna grozodejstva. in ker je bilo sedaj že prepozno je bilo to edino kar je lahko storila - očitala si je. "vedno znova me prizadene, gael," in sama se mu ni mogla upreti. bila je nemočna, vsaj takrat ko se je nanjo spravil on. z roko je obrisala solze in se z dlanmi oprla njegovih prsi, z obrazom pa se približala njegovemu. "gael?" je tiho zašepetala njegovo ime, kot bi moledovala naj jo poljubi. strah jo je bilo, da bi odklonil zato je še predno bi lahko karkoli rekel, svoje ustnice prisesala ob njegove in z roko drsela po njegovih prsih. njegovo telo je bilo napeto in čutila se je nervoza, ki jo je nekoliko premagala, ko se je odlepila od njega in se nervozno nasmehnila. "si v redu?" je vprašala potem pa se mu ponovno približala in tokrat namesto ustnic poljubila njegov vrat in se premikala vse dokler ni dosegla njegovih prsi. s prsti je po koži risala male kroge in čakala na njegov odziv. "vzemi se me," je zašepetala in se zazrla vanj. presenetila je samo sebe, pa vendar je bilo to vse kar si je v tistem trenutku sploh želela. ni mogla večno žalovati za tem in bila je prepričana, da bo gael uporabil vso potrebno zaščito. to je bil edini način, da sama sebi dokaže, da je kljub očetovim dejanjem zmožna ljubiti.

notes; gwah, this is lame.


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: apartment no. 20   

Nazaj na vrh Go down
 

apartment no. 20

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: quaint street :: ivory view flats-