KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 francis, ebony jewel

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarebony francis
writerwriter


Število prispevkov : 23
Reputation : 4
Join date : 06/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: francis, ebony jewel   Pon Jun 17, 2013 4:57 am



EBONY JEWEL FRANCIS

-

 
20 • WRITER • LILY COLLINS

i'm out on the edge and i'm screaming my name like a fool at the top of my lungs.


vedno sem bila na robu, se igrala s smrtjo. iskala temo, če hočete. nikogar ni bilo, ki bi mi poskušal preprečiti tisoč in eno neumnost v katero sem se spravila iz radovednosti in bizarnega smisla za estetiko. nikogar ni bilo, ki bi mi ob večerih v uho nežno mrmral pomirjujoče nesmisle, me pobožal po laseh in zaspal ob meni. nikomur ni bilo mar. 
odkar pomnim, so me obkrožali mrzli in neprijazni zidovi sirotišnice nekje v predmestju new yorka. vsak dan znova sem gledala v prazne oči zgubanih nun, ki so se le še pretvarjale, da delajo po božjih navodilih. nič čudnega, tista stavba bi verjetno še največjemu optimistu vzela voljo do življenja. tudi drugi varovanci so imeli prazne poglede in skorajda sive obraze, kot bi se hoteli zliti z zidovi okrog njih. izginiti. nihče ni poznal prijateljstva, kaj še le ljubezni - vsi so le potrpežljivo čakali na kakšno usmiljeno dušo, ki jim bo zagotovila dom. seveda niso imeli upanja, nihče ga ni. v glavi so si najbrž vsak dan ponavljali, da lahko samo čakajo.. tudi če bodo čakali večno. 
na nek način sem jih občudovala, najbrž zato, ker so me takšne stvari od nekdaj fascinirale. beda, v kateri smo živeli vsi skupaj je bila zame neke vrste zadovoljstvo. dejansko sem uživala ob pogledu na steklene oči in razpokane ustnice, ki se nikoli ne bodo raztegnile v nasmeh. sivi betonski zidovi so bili moje zatočišče, dokler se nisem naučila pisati. izpovedala sem jim vsak občutek, vsako sprevrženo misel v moji glavi, ljubeče sem jih božala ko sem bila najbolj osamljena. potem sem pri kakšnih osmih letih v roke prvič prijela preprost dnevnik, ovit v črno usnje in poln svežih, nepopisanih strani. takrat sem se namesto zidovom izpovedovala njemu, včasih skozi enostavno naštevanje ali pa risanje. risala sem mrtve ptičke, ki so se vsake toliko znašli na pred mojim oknom, skupaj z vsemi pobeglimi organi in strjeno krvjo. velike, ostre nože, ki so jih nune uporabljale za rezanje mesa, in njihove krvave predpasnike. sčasoma mi je res zanimivih motivov zmanjkalo, torej nisem omahovala pri nadvse fascinantni ideji da bi jih ustvarjala sama. zareze na mojih rokah so me najbolj osupnile. način, kako je kri čisto počasi mezela iz ozkih ran in s seboj odnašala praznino mi je zagotavljal boleče olajšanje. brazgotine, ki so ostale zatem so bile ostanki nečesa lepega. hladne popolnosti, ki mi je na obraz vedno uspela priklicati nasmeh.
včasih sem namenoma zarezala preveč, točno nad žilo in uživala v otopelosti, ki jo je prinesla neznosna bolečina. skoraj odvisna sem bila od hladne meglice, ki je zajela moje možgane in me zazibala v sen brez sanj. nune so vedele, poznale so me bolj kot kdorkoli drug. vedele so za moje bizarne ideje in sprevrženo estetiko, toda nikoli me niso poskušale ustaviti. niti štejem ne več, kolikokrat sem bila čisto na robu smrti – vendar dobro vem, da niti enkrat ni bilo nikogar ob meni. zanje sem bila hudičev otrok, šibak in neškodljiv. 
in nato je prišel on. imela sem devetnajst let in on me je prišel iskat, kot strela z jasnega. pojma nimam kako me je poznal, toda spraševal je po ebony francis in šla sem z njim. kdo ve, morda je poznal moje mrtve starše ali kaj podobno ironičnega. prvič sem izkusila čudež ljubezni, prvič sem imela občutek da je nekomu mar. prvič in najbrž tudi zadnjič sem našla nekoga, ki me je razumel. ki je prav toliko kot jaz občudoval zareze na mojih rokah in nogah, jih poljubljal in božal kot bi bile njegov zaklad. ljubila sva strastno in hitro; skupaj nama je uspelo zdržati dve leti. jaz sem bila tista, ki je odšla – spet sem začutila tisto znano praznino, ki sem jo znova sprejela z odprtimi rokami. ona mi je bila vedno ob strani in kljub bolečini, ki jo je spremljala, sem jo ljubila. bolj kot njega. tisto jutro sem odšla še preden se je prebudil, ker sem čutila, da ve. poslovila sem se z rahlim potegom rezila čez njegovo zapestje, ki je za sabo pustil sveto rdečo rano. 
iz neznanega razloga sem odšla v port charles, kjer sem se ustalila z denarjem, ki sem ga prinesla od službe v new yorku in spet začela pisati… ter nadaljevati rutino. še vedno ni nikomur mar, ljudje me najbrž sploh ne opazijo. še vedno sem tista črnolaska, ki hodi po robu in uživa ob pogledu na kri in bizarne kompozicije.

ERIN • 3+ • PM IS FINE


BREE @ CAUTION 2.0

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: francis, ebony jewel   Pon Jun 17, 2013 7:36 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

francis, ebony jewel

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-