KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 o'shea, ariadna danielle

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: o'shea, ariadna danielle   Sre Jun 12, 2013 8:14 am



ARIADNA DANIELLE O'SHEA

-



22 • KINDERGARTER TEACHER • VICTORIA LEE



kdo sem jaz? ne sanja se vam, kako rada bi vam odgovorila na to vprašanje. ne le vam, tudi sami sebi. večina me pozna kakor ariadno daniello o'shea, pred poroko jackobsson in vse se tako lepo ameriško sliši, kajne? vendar glej ga zlomka, že ob mojem samem govoru se prepozna, da nisem iz tukaj. in tu se potem začnejo laži, kdo v bistvu sem. najraje rečem, da sem po očetu američanka – čemur naj bi pričali tudi moji domnevni podatki, kot sta ime in priimek, celo tisti kraj rojstva, o katerem ne bi govorila, saj v njemu ni ravno veliko resnice. mama pa naj bi bila rusinja in domnevno sem hodila tam na počitnice ter vse ostale zadeve in zato imam malce ruskega pridiha v glasu. vendar prekleto, bodimo razumni, nič od tega ni res. celo moje ime in priimek, nista resnična. sem irina tatianna petrovich in ja, več kot polovico svojega življenja, sem preživela v rusiji. na kratko, sem čisto krvna rusinja, pa čeprav tega nihče več ne ve. pravzaprav je zgodba, ki se je zgodila v omsku, že zdavnaj utonila v pozabo. oziroma sem jo jaz sama zakopala, na dno svojega srca, odločena, da ne pride več nikoli ven. pokopala sem irino in izbrisala vsako sled o njej, sedaj sem ariadna in to bom tudi ostala. kakorkoli ja, kaj se je zgodilo? hja, lahko bi dejala, da marsikaj. bila sem edinka v povsem povprečni družini. no, vsaj kazalo je tako. vse se je začelo pri mojih dvanajstih letih, ko so neznani možje potrkali na naša vrata. nisem vedela kaj hočejo, niti se nisem obremenjevala z njimi. veste, nikoli nisem bila človek, ki bi prekleto rad vtikal nos v zadeve, ki se ga ne tičejo. morda sem bila po naravi res malce preveč energična ter rada sem oziroma še vedno govorim, vendar vedno sem se zavedala meje zasebnosti – ne maram se vtikovati v zadeve drugih, ker nočem, da drugi vedo preveč o meni. kakorkoli, vse je delovalo kot prav in v redu, če ne bi zaslišala krike moje matere. previdno sem stopila iz svoje sobe ter v senci hodnika opazovala dogajanje. hotela sem zakričati, hotela sem zajokati, vendar nisem bila sposobna. čeprav sem čutila ogromen cmok v grlu in težo na srcu, nisem mogla zajokati, pač pa sem se le skrila nazaj v sobo. pretepli so očeta. in to pošteno. spominjam se, kako sem se le priplazila iz sobe ko so odšli ter še vedno, če zaprem oči, lahko vidim kri, ki je bila na tleh ter na očetovi srajci ter kako ga je mama objemala in dvignila pogled proti meni ter mi naročila, naj se vrnem v sobo in ne pridem ven, dokler mi tako ne reče. s solzami v očeh sem pokimala ter se vrnila nazaj v sobo in zakopala obraz med blazine in končno sem lahko jokala. oče je sicer preživel, vendar je padel v komo. v komo, iz katere se še danes ni zbudil. življenje je potem potekalo normalno, no, vsaj kolikor toliko. mama ni bila več enaka kot prej, vsak dan smo bili pri očetu, kateri pa je deloval kot rastlina – ni naju ne slišal, ne videl, dvomim da je kdajkoli občutil najino bližino. vendar mati ni nikoli obupala, vedno znova se je vračala k njemu, imela je polno upanja, da bo nekoč odprl oči ter bo vse v redu. in jaz? jaz nisem vedela kaj naj sama s sabo. zopet sem čutila tisti občutek, grozno me je bolelo pri srcu, čutila sem celo solze v očeh in cmok v grlu, vendar nisem bila sposobna zajokati. preprosto nemogoče. te trenutki so se začeli pogosto dogajati. vse v moji notranjosti je znalo razpadati, navzven pa nisem bila sposobna tega pokazati, čeprav sem potem imela slabo vest, da sem zlobna, da bi morala jokati, jaz pa tega nisem premogla. prekleto. ne vem, koliko let je minilo, vendar oni so se zopet prikazali na vratih ter tokrat napadli mojo mamo. sedaj nisem ostala v senci, pač pa sem se postavila njej v bran ter kot posledico tega, dobila tudi nekaj krepkih udarcev, vendar ni mi bilo mar, branila sem svojo mamo. in takrat so zagrozili, da bo moj oče plačal, za tisto kar je naredil. in tako so odšli. nisem vedela kaj je bilo to in potrebovala sem dolgo časa, da sem to izvlekla iz matere. imel je posla z mafijo, vendar se ga je hotel znebiti, saj se je tam domnevno znašel povsem po nedolžnem, sedaj pa so hoteli se maščevati. ne vem, če sem se kdaj v življenju počutila tako prestrašeno kot takrat. hotela sem pomagati, vendar nisem vedela kako, čeprav sem vedela, da moram pomagati. in res sem mislila, vendar moja mati je vzela zadeve v svoje roke ter končala svoje življenje. ne obsojam je, pač ni zdržala pritiska. mene in mojega očeta, ki je bil takrat še vedno v komi, pa je pustila na tem svetu, češ naj se znajdeva sama. priznam, nekaj časa sem bila povsem besna nanjo. imela sem osemnajst let in seveda se mi ni sanjalo, kaj naj naredim. takrat sem spoznala, da moram oditi. in on tudi. ta v rusiji, za naju ni več varno. in tako sva prišla sem, z povsem novo identiteto, njega, sem spremenila v američana – s pomočjo vez to res ni bilo težko. prav tako pa je revež še vedno v komi in nikomur niti ne bi mogel izdati resnice. in jaz sem postala ariadna. tako sem si tu ustvarila kar se da nevpadljivo življenje in se prilagodila novemu urniku, novemu načinu življenja. moja angleščina je hitro postala tekoča ter kmalu niso več sumili v zgodbo, da sem delno rusinja in delno američanka. postala sem to kar sem, maska človeka, ki nikoli ni obstajal. neka nasmejana deklina, z čudnim ruskim naglasom, malce naivna, vendar kljub temu vedno pripravljena priskočiti na pomoč ter skorajda pretirano prijazna. na kratko, večina me ima za neko ubogljivo osebnost, za nekoga precej krhkega in brez samozavesti, vendar hkrati vedno nasmejanega in polnega energije. in prav je tako, naj imajo to predstavo o meni. irino in njenega očeta sem zakopala, v rusiji sva veljala za mrtva in to je bila edina pravilna pot, niso smeli izvedeti, kaj se je v bistvu dogajalo z mano. pod masko tega dekleta, ki sedaj dela kakor vzgojiteljica v vrtcu, je še vedno precej trmasta, jezikava in močna osebnost, ki se zna postaviti zase ter je precej nesposobna pokazati svoja čustva. vendar maska je to spremenila. življenje samo me je spremenilo, naučilo, kakšno osebo naj igram. in ariadna je vloga, ki mi gre odlično. celo moža sem si našla, ustvarila sem si pravzaprav prijeten zakon in priljubila sem se marsikateremu članu njegove družine. mislim, saj ga imam rada, res ga imam. vsaj ariadna, ga ima rada, res. vendar kljub temu včasih razmišljam, če je moje srce res njegovo, če bi res sposobna dati življenje zanj. ne vem. iskreno, ne vem. kot sem rekla, to je tista lastnost, ki mi je ostala – ne znam točno opredeliti svojih čustev, res ne. znam jih pa zato zaigrati, vsaj nekaj. včasih se me popade strah. da bi me tisti moški odkrili in škodovali moji novi družini, njemu, bilo komu, sploh pa mojemu očetu. in zato se včasih pošteno zbojim, naredim kaj neumnega – navsezadnje, če bi se izkazalo, da so blizu, bi morala hitro oditi in kako bi morala narediti, da me on ne bi več iskal? mu zlomiti srce, točno to. čeprav ne vem, včasih se mi zdi, da tega nisem sposobna. vendar spet drugič iz samega straha že celo začnem pakirati kovčke, da bom odšla, vendar se v zadnjem trenutku premislim. in oh ja, vsak dan se izmuznem in obiščem očeta. nihče ne ve za te obiske. vendar prijelo se me je upanje, kakor tisto, ki ga je imela mama. da bo nekoč zopet odprl oči..



KLAVDIJA • A LOT • PM IS OKAAY



BREE @ CAUTION 2.0


_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: o'shea, ariadna danielle   Čet Jun 13, 2013 5:40 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

o'shea, ariadna danielle

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-