KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 house no.3

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: house no.3   Tor Jun 11, 2013 5:34 am


_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Tor Jun 11, 2013 5:36 am

v eni roki je držala nekaj map, medtem ko je čez drugo roko imela obešeno torbico, iz katere je precej uspešno izbrskala ključ od hiše in odklenila vrata. ni se še popolnoma navadila na to, da je bila nazaj v mestu. stavbe, ulice in vse ostalo je delovalo tako zelo domače, a obenem se je lahko počutila tudi popolnoma in v celoti izgubljeno na cestah, po katerih je stopala vsak dan svojega otroštva. in tudi pozneje – ponavadi z roko v roki svojega fanta. nesojenega moža, celo. ti spomini so se kar naprej vračali, ko je zagledala kakšno točko, kjer je z njim preživela veliko časa – in čeprav jih je ves čas zavzeto tlačila nekam v podzavest, se jih ni mogla tako zlahka otresti. morda bi ravno zaradi tega vse skupaj najraje poslala k vragu, a po drugi strani ni nameravala kar tako pobegniti. vsaj ne spet. tega si ni nameravala privoščiti. poleg tega je celotno odprtje galerije potekalo po načrtih in vsak dan, ko se je znašla v varni notranjosti stavbe, obdana z desetinami slik, se je lahko vsaj za nekaj trenutkov sprostila. to je bil njen varen kotiček. a evelyn je bila še vedno preveč ponosna, da bi to priznala ali komerkoli pokazala. vrnitev v mesto je bila težka, ampak ko se je temnolaska odločila, je ni bilo mogoče premakniti niti za centimeter in poleg tega nick niti ni pretirano ugovarjal, čeprav je lahko videla tisto iskro nezadovoljstva v njegovih očeh.
zaprla je vrata za seboj, obrnila ključ v ključavnici in se z roko stegnila proti stikalu za luč. hiša je bila zavita v temo in ko je njen pogled mimogrede obstal na uri, se je namrščila, ker je ta kazala nekaj čez pol drugo ponoči. ni mislila, da bo tako dolgo preurejala postavitev slik in zaradi tega nicku niti ni poslala sporočila, da bo tako pozno nazaj. a glede na temo, ki je vladala v hiši, je predvidevala, da je šel preprosto spat brez nje. končno je zatipala stikalo in prižgala luč, potem pa se je obrnila in se soočila s parom oči, ki ga ni pričakovala.
»nick,« je po nekaj trenutkih izjavila, ko se je njeno srce nekoliko umirilo. prestrašil jo je, ko je takole sedel v naslonjaču s kozarcem pijače v dlani in zrl vanjo – ni ga pričakovala, ne ob tej uri ali na ta način. »živijo,« se je le nasmehnila, ko je zakorakala proti njemu in mimogrede odložila stvari, ki jih je imela v rokah, nato pa slekla svojo usnjeno jakno in potegnila rdeč šal iz svojega vratu ter oblačila mimogrede položila na naslonjalo kavča. »oprosti, nisem pričakovala, da se bom zadržala tako dolgo,« je pojasnila in iz torbice izbrskala seznam slik ter ga položila v eno izmed map, nato pa jih je odložila na mizico in z roko utrujeno zdrsnila skozi svoje dolge, temne lase. šele zdaj je zares opazila, kako utrujena je bila po celotnem dnevu dela, ampak hkrati to ni bila tista zoprna utrujenost – to je bila najboljša vrsta utrujenosti. utrujenost, ki je v njene oči zarisala prav poseben sijaj. »si v redu?« je ujela njegov pogled in se zavedla, da bi ga morda morala poljubiti za pozdrav, a to ji je prej povsem ušlo iz glave zaradi polnih rok, ki jih je imela ob vstopu. opazila je tudi tisti izraz na njegovem obrazu, ki ga ni znala povsem definirati. »ne bi me rabil čakati,« je dejala, medtem ko se je z rokama naslonila na kavč in s pogledom nežno zavrtala v njegove oči.


tagged: her husband, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sre Jun 12, 2013 9:39 am




ženo moje smitten 1

prsti so zatrepetali ob steklenem kozarcu viskija, glava je prav nič nežno udarila ob naslonjač, ko je ošinil uro. zatemnjen prostor je zapolnilo le tiho, komaj slišno tiktakanje, ki je vztrajno opozarjalo na njegovo samoto. ni je bilo. sonce je že zdavnaj zašlo, kozarec viskija se je že večkrat v tistem večeru izpraznil, a nje ni bilo. vsaka sekunda ga je zbodla, z vsakim trenutkom je postajal bolj razdražen. moral bi ji zaupati in se že pred kakšno uro odpraviti v posteljo, namesto tega jo je čakal pred vrati kot nek stražar. hotel ji je zaupati in imel ni prav nobenega razloga, da ji ne bi; mar ni bilo preprosto dejstvo, da je izbrala njega dovolj? prepričeval se je, da ne zaupa mestu, katerega ujetnika sta bila ponovno. v tišini je opazoval njen zagon za delo, zavedajoč koliko ji vse skupaj pomeni, a sam si je želel le odhoda; ponoven pobeg od neprijetnih spominov, grdih pogledov in stalnega obrekovanja. zaslužil si je srečo brez krivičnih obsodb. lagal bi, če bi rekel, da so bile za njegovo negotovost krive le mestne čenče; sovražil je, kako ga je zadela preteklost, ta prekleta stvar, kateri se je pred leti preprosto izmaknil. vedel je, da bo prej kot slej prišel čas, ko se bo moral soočiti s svojimi strahovi. z njim. morda se je ravno zato potikal po manj znanih mestnih ulicah, prestrašen, da se bo kje zaletel vanj. le kako naj mu pove, da mu ni čisto nič žal za svoja dejanja ter da bi vse skupaj ponovil še milijonkrat; ljubil jo je in tega ni mogel spremeniti. upal je, da se ne bo nič spremenilo. da bo ta ljubezenski trikotnik za vedno ostal na distanci ter da se jim nikoli več ne bo treba srečati. prekleto, zakaj sta morala priti nazaj, kot da bi namerno drezala v osje gnezdo.
napol je vstal, tako kot že mnogokrat tisti večer, pripravljen, da odide v posteljo, ko je pred vrati zaslišal tihe korake. ni imel časa, da bi odšel do spalnice in preprosto izbrisal pretekle ure, ko jo je čakal kot kreten, obsedel je v temi in poslušal odklepanje vrat, tiho premikanje kljuke ter kako so vrata zdrsela prek rjavega parketa. počakal je, da je prostor razsvetlila luč ter šele nato spregovoril. »lahko bi mi sporočila, da te ne bo,« je tiho zamomljal brez pozdrava, s pogledom zapičenim v njene oči. ni mu bilo všeč kako je kar tako spregledala njegovo zaskrbljenost. čelo se je zgubalo, ustnice so se rahlo namrščile, tako kot vedno, ko mu nekaj ni bilo povsem po godu. »bil bi bolje, če bi že prej vedel, da si v redu,« je sedaj umaknil pogled, jezen nad dejstvom, da se jezi nad svojo drago. nikoli ni maral prepiranja, sploh ne zdaj, ko bi lahko stekla le nekaj ulic naprej in se zatekla v varen objemu drugega, a še vseeno je čutil dolžnost, da ji končno pove svoje mnenje o prekletem mestu. čas je bil, da odideta, pa čeprav sta ravnokar prišla. naredil je požirek viskija, s pogledom je krožil prek senc, ki so padale po tleh. »seveda, da sem te moral. le kako naj bi sploh zaspal, če ne vem kje si,« je počasi dvignil pogled prek njenega telesa. »živiva v mestu, kjer naju ne mara popolnoma nihče. lahko bi ti kdo kaj naredil.« lahko bi srečala grahama. lahko bi jo zapeljal in mu jo speljal točno tako, kot je sam to storil pred leti. »morala bi mi povedati kje si. morala,« je tiho ponavljal in ponavljal, zmajujoč z glavo. za kakšen trenutek je mednju padla tišina, ko sta zrla drug drugemu v oči, nato pa si je drznil ponovno spregovoriti. »eve, oditi morava. prosim, pojdiva preden se stvari zapletejo nazaj. greva,« je njegova prošnja obstala nekje v zraku veliko bolj grobo in hladno, kot je sprva nameraval. »greva,« je ponovil še odločneje ter se postavil na noge. še v istem trenutku je bil pripravljen spakirati in oditi.






Nazadnje urejal/a nick navarro Čet Jun 13, 2013 12:59 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sre Jun 12, 2013 10:45 am

njegove besede so bile tihe in zamomljane s skoraj neko jezo, ki je ni bila navajena. ne od njega; ne na tak način. njena dlan je obstala v laseh, ko mu je namenila opravičujoč nasmešek. »saj vem. ampak sploh nisem vedela, da je že tako pozno. končala sem ob desetih in potem sem hotela samo zamenjati dve sliki, kar je vodilo do tega, da sem zamenjala cel kup slik in to je zavzelo ogromno časa in žal mi je,« je dejala. ko je delala, se je ponavadi povsem izgubila v nekem svojem svetu in tudi tokrat ni bilo nič drugače. umetnost je bila njeno varno zatočišče – rada je opazovala slike, rada jih je prestavljala in presojala, katera bi morala biti ob kateri, da se bo vse estetsko ujemalo. ampak po drugi strani je to nick vedel bolje kot kdorkoli drug – opazoval jo je, ko je to počela v galerijah po celi evropi in včasih jo je dražil zaradi tistega povsem zadovoljnega izraza, ki se je ob tem pojavil na njenem obrazu. za tem je moralo biti nekaj drugega – nekaj, česar še ni povsem razvozlala, dokler ni spregovoril in je hipoma sprevidela bistvo problema. »hej,« je nežno spregovorila in zmajala z glavo. »seveda sem v redu. port charles je še vedno prav tako zaspano in dolgočasno mestece, kot je bilo. ne skrbi, nihče mi ne bo ničesar naredil. in tudi če bo kdo poskušal, znam paziti nase,« mu je zagotovila, čeprav ga je hotela le pomiriti. bila je preveč samosvoja in trmasta oseba, da bi komerkoli zares dovolila, da bi pazil nanjo, a kljub temu je cenila skrb, ki se je trenutno zdela pretirana. »in ljudje pozabijo. tiste, ki naju ne marajo, bi lahko naštela na prste obeh rok,« je pripomnila s prepričanim glasom, medtem ko je njen pogled še vedno počival na njem. privlačni temnolasec, ki je bil njen mož in ki je sredi noči čakal, da se bo vrnila, ker ga je skrbelo. sama pri sebi se je nasmehnila ob tisti toploti, ki jo je ob tem začutila. pustila je tišini, da se je naselila med njiju, medtem ko je bil njen pogled uprt v njegove oči. a nasmešek na njenem obrazu se je nekam izgubil ob njegovih naslednjih besedah. presenetila jo je nuja v njegovem glasu; tista potreba, ki je vela iz njegovih besed in navsezadnje tudi same besede, ki so v zraku obvisele v ukazujočem, grobem tonu, potem pa je nick že stal in se očitno pripravljal na to, da bo kar v tem trenutku pobasal kovčke in šel. »ne,« je bil njen glas presenečen, preden se je zbrala in potisnila lase nazaj. »ne, nick,« je bil njen glas zdaj odločen, ko se je namrščila. »ne moreva kar tako oditi, če sva praktično šele prišla. poleg tega ne moreva vedno bežati pred vsem skupaj. nič se ne bo zapletlo nazaj.« kaj je sploh mislil s tem? »jaz ne grem nikamor,« je bil njen glas tišji in povsem odločen, ko je zakorakala mimo njega v kuhinjo ter si nalila kozarec vode, da bi jo hlad tekočine nekoliko pomiril. izpila je nekaj požirkov, medtem pa se naslonila na pult in premlevala njegove besede.


tagged: her husband, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Čet Jun 13, 2013 7:31 am



ženo moje smitten 1

njeno opravičilo in pojasnilo je preprosto preslišal, pustil je, da so njene besede obvisele nekje v zraku. za njegovo jeze ni bila kriva le njena zamuda tistega večera; že odkar sta se vrnila v to prekleto mesto se nikakor ni mogel spraviti k sebi. eve se je vrtela po mestu, uživala je v svoji galeriji, medtem ko je sam le stežka sprejel mirnost mesteca. ampak bil je pripravljen potrpeti, če bi le osrečil svojo najdražjo. njen nasmeh mu je pomenil največ, zavedal se je, koliko ji umetnost pomeni. težava je bila le v tem, da jima je zmanjkovala časa drug za drugega. vsaj to je pravil sam sebi, čeprav jo je v realnosti želel imeti na očeh, da ne bi zašla do grahama. preveč stvari je ostalo neizrečenih in nepojasnjenih, da bi lahko živel popolnoma brez skrbi. »zaspano in dolgočasno je še vedno, ja,« je rahlo prikimal. »ampak ljudje tukaj naju ne marajo. zapustila sva jih z razlogom, eve. in sedaj, ko sva se vrnila, vsi samo še obrekujejo in res se ne bi čudil, če bi se kdo prikazal pred teboj in ti kaj naredil. saj veš, da živijo tukaj sami čudaki,« je odločno trdil svoje. zazrt je bil vanjo, v njene čudovite oči, ki so se zdele edina pozitivna stvar v tem ušivem mestecu. bila sta srečna, ko sta potovala po evropi, sama in svobodna, in zdaj, ko sta se vrnila se je vse začelo podirati. a očitno je bil on edini, ki je to lahko opazil. morda je bil samo prekleto paranoičen, a tega ni bil pripravljen priznati. krivdo za svoje obnašanje je zvalil na celotno mestece, čeprav je bil za vse skupaj kriv točno določen prebivalec tega mesta. v preteklih letih je nanj popolnoma pozabil, bil je le nek oddaljen in popolnoma nepotreben spomin, sedaj pa se je vrnil v njegovo življenje in v njegove misli, uničeval ga je še za vsa leta nazaj. ko so njene besede odločno nasprotovale njegovim, je kot vkopan obstal na mestu, obrnjen stran od nje. ustnice so se stisnile v ravno črto, počasi se je obrnil in nekaj trenutkov le kljubovalno zrl v njene oči. »vse se bo zapletlo, eve,« ni bil pripravljen odstopiti od svojega mnenja; mesto ju bo uničilo. »stran morava, dojemi že,« je zaključil z grobim glasom, ki ni bil niti slučajno značilen zanj. opazoval jo je, ko se je samo obrnila in odšla do kuhinje, čez trenutek ali dva ji je sledil. postavil se je tik ob njo, s svojo postavo jo je ukleščil ob kuhinjski pult. »bi ostala tukaj tudi, če jaz grem?« je tiho povprašal, še vedno s hladnim glasom. pogleda si ni upal dvigniti do njenih oči, vztrajno je taval po vzorcu kuhinjskih tal. »odšel bom,« je glasneje zaključil, počasi je dvignil svoj pogled do njenih oči. zavedal se je, da govori v prazno ter da ne bi za nič na svetu zapustil svoje deklice, pa čeprav je bila to njegova največja želja. »pojdi z mano.« svoje čelo je nežno naslonil ob njenega, dlani je sklenil nekje za njenim hrbtom. hotel je nazaj, tja, kjer sta bila srečna.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sob Jun 15, 2013 1:15 am

ni ga razumela, niti najmanj. v načrtu je imela tih prihod domov, nato bi se na hitro stuširala in smuknila v toplo posteljo poleg njega. ampak nick ni bil v postelji; bil je daleč stran od postelje in ni popolnoma razumela, zakaj je čutil potrebo po tem, da jo je čakal pokonci. še nikoli je ni – ne na tak način. morda je ravno zaradi tega pogled upirala vanj s kančkom presenečenja in zbeganosti. in vsekakor je bila osupla, ko je spet spregovoril. to mu ni bilo podobno; prav, vedno ga je skrbelo zanjo, a to je bilo v tisti zmerni meri – bilo je normalno, bila sta poročena. ampak ta skrb je presegala tisto in počasi je začenjala ugotavljati, kako je vrnitev v mestu vplivala nanj. »saj ni pomembno, kaj si ljudje mislijo – se spomniš?« ga je opomnila na njegove lastne besede izpred let, ko je pogled uprla v njegove oči. morda bi ga kdaj drugič skušala pomiriti, ampak tokrat je ta njen poskus hitro propadel in ni nameravala poskusiti znova. bilo je pozno in bila je utrujena, poleg tega pa ji je bila ta nova in povsem nenavadna in tudi nepričakovana skrb zanjo nekoliko nadležna. »in resno, nick, nihče mi ne bo česa naredil. znam paziti sama nase,« se je uprla njegovim besedam. sama ni videla prav nobene nevarnosti v mestu – bilo je enako kot vedno. ona je bila tista, ki se je spremenila. vrnila se je nazaj v mesto, za katerega se ji je pred leti zdelo, da jo bo počasi zadušilo. zagrabila jo je panika… in zdaj je bil čas, da se s preteklostjo sooči. ponosno je zakorakala nazaj; z privzdignjeno brado je odprla svojo galerijo in šlo ji je prekleto dobro, to so vedeli vsi.
sploh se ni odzvala na njegove besede, ko je odkorakala stran. kaj za vraga bi se sploh lahko zapletlo? stvari so bile bolj kot ne statične, čeprav je morda imel deloma prav in je morala razčistiti nekaj neizrečenih in nedokončanih stvari – a to še vedno ni pomenilo, da bodo stvari nenadoma drugačne. zdaj je bila skoraj nejevoljna, ko je obstala v kuhinji in se dodobra zavedla dogajanja. to mu ni bilo podobno – to ni bil on, ampak kaj za vraga se je dogajalo?
sledil ji je in se postavil naravnost prednjo. to jo je razjezilo bolj kot karkoli drugega – prenesla bi njegove besede, prebolela bi vse očitke, je pa imela problem s tem, da jo je utesnil na tak način in tako grobo vdrl v njen osebni prostor. »nick, kaj za vraga?« njen glas je še bil miren, potem pa je s svojimi vprašanjem dal vsemu skupaj piko na i in nenadoma ga je z neko trmasto jezo odrinila od sebe, ne da bi se ozirala na to, da je položil čelo na njeno in je bil iznenada spet podoben nicku, ki ga je poznala. »bi mi rad razložil, kaj se dogaja? vprašala sem te. večkrat sem te vprašala, ker sem se hotela prepričati, če si res v redu s tem, da greva nazaj. baje ni bilo problema, zdaj pa zganjaš dramo,« ga je obtožila, njen glas pa je bil vsekakor daleč od mirnega. »ne počni tega, nick,« je bil njen glas bolj miren – ona se je znala držati pod kontrolo. »kaj ne vidiš, da ti zapletaš stvari?« umaknila je pogled iz njegovih oči, ko se je ugriznila v ustnico. »torej me boš zdaj po novem izsiljeval?« v njenem glasu se je končno znašel hlad, podoben njegovemu – bilo je očitno, da je bila prizadeta zaradi njegovega obnašanja. ampak bolj kot to, jezna.



tagged: her hubby, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sob Jun 15, 2013 11:05 am



ženo moje smitten 1

včasih sta se razumela. včasih se nista prepirala. včasih nista bila ujeta v kletki imenovani port charles. mesto ga je dušilo, prav vsak sovražen pogled ga je oklenil okoli vratu in potegnil k tlom, vsak šepet, ki je nastal za njegovim korakom, ga je uničil še enkrat bolj kot si je upal priznati. počasi se je utapljal v mestu in svoji krivdi, ki se je očitno šele sedaj odločila prilesti na plan. grabila ga je panika prav vsak trenutek, ko ni imel svoje rjavolaske ob sebi. bal se je. bal, da se bo usoda sedaj poigrala z njim, tako kot se je sam pred leti z najboljšim prijateljem. lagal bi, če bi trdil, da ga njena slepota ni prizadela; počutil se je pozabljenega, nepomembnega, ko je preslišala prav vsak njegov klic na pomoč. »ja, ja,« je razdraženo zamomljal, ko je obrnila njegove lastne besede proti njemu. le kako naj bi že tedaj vedel, kako prekleto bo začela peči vest. bližje kot je bil viru vseh svojih težav, bolj ga je žgalo. moral je oditi. »jaz bom pazil nate,« jo je prekinil z odločnim glasom kar nekje sredi stavka. pazil bo nanjo, tako kot je obljubil v poročni zaobljubi. a če bi mu le dovolila. želel jo je skriti v svojem objemu, jo ubraniti pred svetom in mestecem ter odpeljati nekam daleč stran, kjer bi bila varna. vztrajno si je prigovarjal, da je celo mesto slabo, čeprav je točno vedel, kdo je največji problematik. kdo je glodal njegovo vest, četudi si tega ni nameraval priznati. še vedno ni videl nobene napake v svojih dejanjih, v ljubezni je bilo vendar dovoljeno vse, a še vseeno se je vedno znova zalotil, kako si predstavlja njegov obraz, ko je našel tisto pismo. sam bi umrl, če bi eve naredila kaj takega njemu.
»ne poslušaš me,« je odkimal z glavo na njene besede, ko je bilo ukleščena ob kuhinjskem pultu. morda je pretiraval, ko je tako posegel v njen osebni prostor, a zdelo se je, da jo bo lahko le tako prisilil, da ga posluša. utapljal se je, ona pa mu ni ponudila roke, klical jo je na pomoč, ona pa se ni oglasila, mahal ji je, a ona ga ni videla. »kaj se dogaja?« se je s presenetljivo hladnim glasom zarežal v njen obraz, ko ga je odrinila od sebe. začela ga je oblivati jeza, katera ni bila še nikoli namenjena njej. še nikoli ga ni uspela spraviti do te točke, sedaj pa je bilo le vprašanje časa, kdaj mu bo zmanjkalo moči, da se vsaj malce zavira. »kako naj bi takrat vedel, da bo tako sranje tukaj! mislil sem, da bom lahko zdržal pa ne morem. pripravljen sem se bil potruditi. zate, eve, zate! ampak sovražim to prekleto mesto, kletko v kateri sva se znašla. vse v tem mestu sovražim. in ti tega kar ne vidiš… cele dneve si v svoji galeriji, medtem ko jaz le s težavo diham. dušim se, pizda, dušim!« je njegov glas pridobil na jakosti, v lica je udarila rdečica in z dlanjo je segel do črne kravate ter jo na silo razrahljal. ni se hotel dreti nanjo, resnično ne. »jaz zapletam stvari, jaz?! ti si naju privlekla sem in zajebala vse skupaj!« se še kar ni ustavil. s pestjo je usekal po omari za seboj ter povzročil, da se je zatresel prav vsak krožnik v njej. »ne izsiljujem te,« je z globokim izdihom umiril svoj glas. obrnil se je na petah, tako, da ji je sedaj kazal hrbet. s pesti se je uprl v pult, glava mu je padla naprej ter se poskušala skriti med rameni. ni ga bilo sram, skrival se je zgolj pred žalostno resnico. »odšel bom. res bom odšel. trudil sem se, ti pa sploh nisi opazila. ni vredno.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sob Jun 15, 2013 11:26 am

bila je popolnoma in v celoti presunjena. osupla, celo – nikoli si ni predstavljala, da je imel tudi to plat in da bi kadarkoli to nakazal na takšen način. bila je odločna in močna oseba; malo kaj jo je zares prestrašilo, ampak v tistem trenutku je vnekje v sebi začutila droben delček strahu, ki se je s hladom oklenil njenega srca in ga stisnil prav boleče počasi. samo zrla je vanj, preveč zaprepadena, da bi lahko karkoli rekla, pa čeprav se je njena jeza ponavadi kazala v divjih besedah, ki jih ni nikoli zares uporabljala na njem. a jeza se je zdaj mešala s strahom, osuplostjo in zgroženostjo. nekaj na njegovem obnašanju in besedah ji je dalo občutek, da bi jo najraje zaprl v hišo in jo ohranil na varnem, a tega ne bi prenesla – preveč samosvoja in neukrotljiva je bila, da bi to dovolila ali kadarkoli dopustila.
in potem… potem je privzdignil glas. nick, ki jo je imel vedno rad, ki jo bi naokrog nosil v rokavicah, če bi mu dovolila – nick, ki jo je tako dobro razumel in ki je bil zanjo najbolj pomembna oseba na svetu… začutila je drhtenje svojih dlani, a to je bil tudi edini znak česarkoli. »saj ne moreš biti resen!« če je bil njen glas na začetku krhek in bi se skoraj zlomil, se je vsekakor obdržala pod nadzorom in zdaj… zdaj je bila samo še jezna. razočarana, morda. »zakaj za vraga mi že na samem začetku nisi mogel povedati, da tega nočeš storiti? kje je tvoj problem, nick? nehaj uperjati svojo jezo proti celotnem mestu in nehaj biti tako paranoičen, ker so se ljudje že zdavnaj sprijaznili z najinim odhodom! življenje gre naprej! povedala sem ti, da bom morala na začetku veliko delati, da bom uredila galerijo. nič drugače ni bilo v londonu ali parizu ali rimu ali kjerkoli že! in takrat to ni bil problem, pa so mesta veliko bolj nevarna kot pa tale! port charles je ubog izgovor za mesto,« je zajela sapo in se potem zdrznil ter zaprla oči ob nepričakovanem udarcu. srce ji je za trenutek obstalo, ko je pomislila, da ga je nameril proti njej – ampak ne, udaril je omaro, hrup je odmeval po prostoru. »da sem… oprosti, da sem zajebala vse skupaj? mi hočeš kaj povedati? me boš kar pustil za seboj?« v njen glas se je prikradel kanček bolečine, ko je dojela njegove besede. lahko bi vedela, da je bilo nekaj narobe – a to je pripisovala povsem napačnim razlogom. potem pa se je nenadoma sunkovito obrnil in njegove besede so bile kot leden oprijem okrog njenega srca, ampak ni se zlomila. morda ji je nick lomil srce, a to je bilo razvidno samo iz tistega pogleda v njenih očeh – iz tistega posebnega sijaja, ki se je nenadoma tam pojavil. »kam boš šel? zakaj za vraga je zdaj vse narobe? ne moreš mi tega storiti, prekleto, vprašala sem te, če si v redu s tem! lahko bi šla tudi kamorkoli drugam, ampak si rekel, da ni problema! ampak očitno imava en velik problem. kaj pa misliš, da počneš?« odrinila se je od pulta in obstala za njim. »obrni se, nick. poglej me. poglej me,« je rekla s ostrim glasom. »me zapuščaš? je to tisto? si se me naveličal in zdaj krivdo vališ na mesto, ti pa boš samo šel?« ob tem jo je prevzela jeza – dovolj močna jeza, da ga je nenadoma jezno in prav smešno nemočno boksnila v ramo, kot da bi lahko samo s tem pripravila sebe do boljšega počutja in situacijo izboljšala, čeprav ni bilo videti, da je kaj takšnega sploh še bilo mogoče.




tagged: her hubby, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Ned Jun 16, 2013 12:59 am


ženo moje smitten 1

prav vse je dal zanjo, posvetil ji je celo svoje življenje in ji namenil čisto vsak trenutek. ugodil je vsaki njeni želji, tudi tej, da prideta nazaj v to prekleto mestece, čeprav je že od samega začetka dvomil v idejo. ampak pripravljen se je bil potruditi, prepričan je bil, da jima bo lahko uspelo, navsezadnje jima je uspelo že vse. verjel je, da sta skupaj nepremagljiva, tudi neločljiva. in sedaj, ko je res slepo sledil njeni želji ter se prostovoljno zaprl v kletko, je vse začelo propadati. v trenutku, ko je dovolil, da se ga poloti le malo jeze, je vanj butnilo prav vse; kako se je trudil zanjo, ona pa tega ni znala ceniti, kako neumen je bil, ker je privolil v vrnitev, kako je imel samo eno željo, pa je ni bila pripravljena uresničiti. »zakaj nisem povedal?« je s hladnim glasom ponovil prav vsako njeno vprašanje, kot da so le-ta najneumnejša stvar na svetu. »ker te ljubim, prekleto! ker sem bil pripravljen storiti prav vse, da bi bila srečna. mislil sem, da nama lahko uspe, pa naju poglej. mesto naju uničuje, dojemi že. nehaj si delati utvare, da naju ljudje marajo, če naju pa prav vsi obrekujejo, ker sva dragega grahama pustila pred oltarjem. saj se še spomniš, ja? kako bi lahko že veliko prej povedala, da ljubiš mene in s tem prihranila vsem veliko trpljenja. potem ne bi bežala in imela bi mir pri odpiranju svoje galerije, ampak ne, ti si se morala odločati prav do zadnjega trenutka,« je z jeznim glasom zavrnil njene besede. z dlanjo je segel po svojem obrazu ter se za trenutek tako skril, neprepričan v resničnost odvijajočega prepira. nikoli se nista prepirala, nikoli jima ni bilo treba povzdigniti glasu, da bi dosegla svoje. prepričan je bil, da imata popoln in neuničljiv zakon. in potem sta prišla v prekleto mesto, kjer se je vse spremenilo. ona je plavala nekje nad oblaki v svojem popolnem svetu, sam pa je tonil v resničnosti, ki ga je zadela. »kdo naju je privlekel nazaj, kdo je rekel, da bo vse v redu? ti. ampak ni vse v redu, v bistvu ni nič v redu. ti je sploh mar zame? v prekletem mestu se je utapljam že od prvega dne in ti tega sploh nisi opazila. ti si pustila za seboj mene,« je dejal s tihim in hladnim glasom. ni si je upal pogledati v oči, ni je upal sploh pogledati. še predobro se je zavedal, da bi ob pogledu nanjo slej kot prej ostal – ob njej in v mestu, pa čeprav ga je oboje samo uničevalo. »stran, v svet, ki je bil ustvarjen za naju, vendar ga ti nočeš. nisem vedel, da bo tako težko. ne morem, ne zdržim več. tukaj nimam nič, še tebe izgubljam,« je odgovoril mnogo bolj mirno in se komajda opazno zdrznil, ko je začutil njeno bližino. tiho je obstal ob njenem ukazu in šele ob njenih naslednjih besedah, popolnoma nemočnem udarcu se je bil pripravljen obrniti. njeno pest je ujel ter nežno ukleščil v zraku. »ne,« je skorajda presenečeno odkimal, ko je tako prekleto narobe razumela njegove besede. »kako misliš, da sem se te naveličal? sedaj bi že lahko vedela, kako zelo te ljubim. ti tega nisem dokazal dovoljkrat? uresničil sem vsako tvojo željo in sedaj, ko jaz prosim tebe, si… taka.« je resnično podvomila v njegovo ljubezen? po vsem, kar je storil zanjo. po vsem, kar ji je dal. »zapuščam mesto in te prosim, da greš z mano. tja, kjer sva bila srečna. ampak ne bom te silil. če ti mesto pomeni več, ostani,« je tiho zaključil ter s pogledom lovil njenega. spustil je njeno dlan, ki je obstala v zraku ter že v naslednjem trenutku dvignil drobceno postavo ter jo posedel na kuhinjski pult. z dlanmi je nežno zdrsel prek njenih stegen ter jih odmaknil narazen, tako da je lahko sedaj stal tik ob njej. z ustnicami je zdrsel prek njenih, še zadnjič je poskusil svojo srečo. »pojdi z mano. greva stran, kot takrat, ko sva bila mulca. samo midva in cel svet.« 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Ned Jun 16, 2013 2:10 am

»res moraš?« je zdaj rekla, njen glas pa je bil veliko tišji kot prej. ledeno hladen, morda, ker jo je tako zelo dobro in premišljeno udaril ravno v tisto zdaleč najbolj bolečo točko, ko je omenil odhod in način, na katerega sta to izvedla. omahovala je; tako dolgo je omahovala, ker po eni strani ni hotela prizadeti grahama na takšen način – ker mu je hotela sama povedati, a za to ni našla neke prave moči. »seveda sem se morala odločati do zadnjega trenutka! misliš, da je bilo karkoli od tistega zame lahko? z njim sem bila že od nekdaj in predobro sem ga poznala, ti pa si bil njegov presneti najboljši prijatelj! morda se ti z vsem skupaj obremenjuješ zdaj, ampak jaz sem se takrat. si sploh predstavljaš, kako je bilo meni? nikoli ti nisem povedala, kako zelo me je vse skupaj dejansko zaznamovalo, ker sem pričakovala, da boš razumel, kakšne posledice ima takšno dejanje na človeku. misliš, da se ne zbujam sredi noči iz nočnih mor in potem ugotovim, kako grozna oseba dejansko sem? ampak potem se privijem k tebi in stvari spet padejo na svoje mesto. izbrala sem tebe, nick. ljubim tebe, in zdaj mi boš vse to metal pred nos na tak način?« njen glas se je zlomil. od jeze, najverjetneje, bila je preveč razburjena, da bi sploh še lahko sledila svojim čustvom. to ni bil nick, kakršnega je poznala. mesto ga je spremenilo. pa saj ne da tega ne bi opazila – njegovega konstantnega strahu, preganjavice in pogledovanja čez ramo, ko sta kam šla, zdaj pa se ji je nenadoma prikazal celoten problem, ki je bil očitno graham. ali pa tudi ne in se je spet popolnoma motila. nenadoma ni več vedela, kje se je drži glava, tako jezno in obenem nemočno se je počutila. nikoli nista zares govorila o tistih dogodkih, ki so postavili njuna življenja na glavo. nikoli nista razglabljala o tem – evelyn se je zdelo, da je bilo to pač potrebno. pustiti preteklost pri miru in živeti naprej.
»nisem – nisem te pustil za seboj! nikoli te nisem pustila za seboj. povsem isti proces je kot kjerkoli drugje! odpiranje galerije traja in zdaj sem že skoraj pri koncu z vsem. vsak dan te pokličem; vsak dan te vprašam, kako si. vsak dan ti posvetim vsak trenutek svojega časa, ko sem tukaj! če pa si mi vedno rekel, da si v redu! kako naj bi vedela? tisti nenavaden pogled sem preprosto pripisala nekim povsem naključnim razlogom, ker sem dejansko verjela, da bi mi povedal.« kako zelo presneto neumna je bila. kako zelo je verjela v tisto, kar se je zdelo pravilno, pa se je to še prevečkrat izkazalo za popoln nesmisel. njena ustnica je zadrhtela, ko je ujel njeno dlan in jo ukleščil. »kakšna pa sem?« tega ni razumela. seveda je odreagirala tako, kot je, če pa se je obnašal povsem nerazsodno in se ji niti sanjalo ni, da se karkoli sploh dogaja.
potem pa jo je dvignil. preveč zatopljena v svoje misli sploh ni ugovarjala, čeprav je njena obleka ob tem zdrsnila nekoliko višje po njenih stegnih. pogled je vztrajno umikala njegovim očem, dokler ni spet spregovoril in je svoje oči nemudoma dvignila do njegovih, čeprav je vedela, da kopice čustev v lastnih očeh ne bo mogla prikriti. »kako lahko stojiš tukaj in govoriš to? ljubim te, nick, in to prav dobro veš. ne morem odkorakati zdaj, ko je galerija na pol dokončana. ne bom zavrgla truda, ki sem ga vanjo vložila, mislila sem, da to razumeš se je ugriznila v ustnico, da je obdržala samo sebe pod nadzorom. ni se mogla zlomiti, ni mogla začeti kričati ali iti v katerokoli skrajnost. z ustnicami je zdaj zdrsnil preko njenih in ob tem je zaprla oči, potem pa ga je nenadoma znova odrinila od sebe. »ne počni mi tega, nick! veš, da bi šla s teboj kamorkoli, ampak ne na ta način, prekleto,« je z roko potisnila svoje temne lase nazaj in zaprla oči. morala se je zbrati. morala.


tagged: her hubby, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Ned Jun 16, 2013 10:15 am


ženo moje smitten 1

zavedal se je, da je stopil korak predaleč, ko je omenil njeno zvezo grahama, a svojih besed ni bil niti slučajno pripravljen vzeti nazaj. krhkost njenega glasu bi ga običajno omehčala, da bi si jo potegnil v naročje in jo tam potolažil, vendar ne tedaj. prvič se je zbal za svoj zakon dovolj, da se je bil pripravljen upreti tudi njej, četudi ji je običajno vedno popuščal. morda je bilo ravno to krivo, da sta se znašla sredi prepira; ves čas je postavljal v ospredje samo njo, medtem ko se je sam v ozadju boril zanju. in sedaj je ponovno padla vsa odgovornost nanj, četudi sam ni zmogel. potreboval je njo, njeno pomoč, da bosta lahko preživela. »seveda, da vem kako ti je bilo. jaz sem izdal svojega najboljšega prijatelja, ampak jaz sem že od samega začetka živel samo zate, medtem ko si se ti igrala z obema. na koncu sva oba grozni osebi, a včasih sva znala biti vsaj grozna skupaj. poglej naju zdaj, kako se vse podira. boš dovolila to? ne morem naju popraviti sam, potrebujem te. napaka je bila, da sva prišla sem.« zdrznil se je ob njenem zlomljenem glasu, hotel jo je potegniti v objem, a namesto tega je raje obstal na svoji stran kuhinje, s hladnim pogledom in prav tako hladnim glasom. ni se hotel jeziti nanjo, vendar ni nikakor našel poti, da bi v tistem trenutku uspel omehčati svoje srce. preveč je bil zaslepljen z lastno srečo, katera je bila načeloma potisnjena stran. iskreno povedano sicer ni imel pojma, kam ga vodijo njegove besede ter njegova čustva, saj se je še predobro zavedal, da je kljub svojemu govoričenju ne bo nikoli zapustil. brez nje preprosto ni znal živeti.
»nehaj, eve. sprijazni se že, da nama tole mesto ni usojeno. ti tista galerija res pomeni več od najinega zakona? ti kmetje sploh ne bodo znali ceniti tvojega dela, pojdiva raje nazaj v pariz. tam boš srečna in cenjena. prosim, razumi me. tukaj ni sreče za naju,« je blago odkimal ter se z globokim izdihom poskušal umiriti. z vsako besedo je bil bližje temu, da resnično odide; mogoče bi propadel že takoj, ko bi stopil čez prag, ampak hej, vsaj za trenutek bi si lahko rekel, da mu je uspelo. da je srečen. bolelo ga je, kako je bila evelyn popolnoma slepa za njegova čustva. morala bi ga podpreti, tako kot je on vedno podprl njo ter ugoditi njegovi želji. tudi ko sta prvič zapustila mesto, sta bila nemudoma srečnejša in to je potreboval tudi sedaj; občutek svobode in olajšanja. »slepa si. tako prekleto trmasta,« je zamomljal ob njenem vprašanju in s pogledom zdrsnil prek njunih dlani. »kaj se je zgodilo z nama?« včasih sta se znala ljubiti, si povedati vse brez kričanja in vsekakor mu ni bilo treba udarjati ob omare.
pogled je počasi dvignil z njenih stegen do oči, z dlanmi je obstal na njeni svilnati koži. »prav,« je tiho prikimal in na silo stisnil ustnice v kratek nasmešek. »dam ti toliko časa, da urediš galerijo in ji najdeš dobrega nadzornika. in potem greva. če me res ljubiš, boš to storila. obljubim, da bova drugje srečnejša,« je nadaljeval s hladnim glasom, s prsti pa je zaokrožil prek njenih stegen. in nato so ganjene dlani ponovno odrinile od pulta. od sebe. pogled mu je omahnil proti tlom, roke so mu poraženo padle ob telesu. je bilo to resnično to? njun veličasten konec, ko ona odbije prav vsak njegovo besedo, poskus, da bi bila lahko srečna oba. je bilo res preveč, če je le prosim za malo sreče? očitno. »grem,« je bilo vse kar je rekel, ko se je obrnil na petah. imel je dovolj. 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Ned Jun 16, 2013 10:54 am

njegovo obtožbe so jo zadevale naravnost v srce. od vsega dogajanja je bila preprosto zaprepadena, ker tega ni pričakovala. nicku je vedno lahko zaupala. bil je njen varen pristan; v zadnjih osmih letih se je navadila, da se je nanj lahko zanesla. da jo bo poslušal in jo upošteval. kot se je izkazalo, to ni bilo blizu resnici – vsaj ne tisti pravi resnici. to je počel samo zato, da bi… da bi kaj? jo postavil v ospredje? ni marala biti obravnavano posebno in sovražila je že samo idejo na to, da je njun zakon tako dobro deloval, ker se ji je podrejal. to ni bilo res – to ni moglo biti res. imela ga je tako zelo rada, a vendar se je v tistem trenutku počutila tako, kot da bi prej udaril njo in ne omare – ker je bolelo bolj, kot bi pričakovala. predstavljal je njen svet – tisto bistvo, ampak zdaj jo je s svojimi besedami prizadel dovolj močno, da se je počutila tako, kot da bi ji počasi začel lomiti srce. »z nikomer se nisem igrala,« so se njene tihe besede kar nekako izgubile v prostoru, napolnjenemu z ostrimi besedami, ki jih je v zraku pustil nick. bila je preveč ponosna in preveč trmasta, da bi priznala svojo napako – celo njemu, ki ga je ljubila in mu zaupala bolj kot komerkoli drugemu. lahko bi iz sebe spustila vso jezo; vse besede, ki bi opisale njeno počutje in njeno nemoč ter jezo – ampak se je ustavila, ker ni hotela tega narediti. ne njemu, ne tako – v vsakem primeru se je zdaj dovolj krivila za to, da ni opazila sprememb pri njemu, ki bi ji morale biti očitne. šele ko se je premaknil in naznanil, da bo šel, je odreagirala.
»nick, ne,« je njen glas tokrat odločno, veliko bolj močno zazvenel v prostoru. »tista galerija – katerakoli galerija – mi nekaj pomeni in to veš. to si vedno vedel. umetnost je zame zelo pomembna. boli pa me misel, da ne vidiš, kako pomemben si zame ti. kaj se je zgodilo z nama? odrasla sva, nick. stvari, za katere nama ni bilo mar, so naenkrat bolj pomembne… ampak še vedno sva v osnovi ista.« v to je verjela; njen nekoliko jezen glas je to dokazoval. »dom je povsod, kjer si ti,« je nenadoma znova spregovorila z neko grenkobo v glasu. k vragu z vsem skupaj, saj še sama ni vedela, kaj je bilo zanjo tako pomembnega na tem presnetem mestu, a še vedno je imela občutek, da ga ne more kar zapustiti in da mora dokončati delo, ki ga je začela. »stoj,« je nenadoma skočila na tla, zakorakala do njega in se postavila predenj – kar je bilo skoraj smešno. bil je večji od nje – vsekakor je bil močnejši od nje. če bi hotel iti, bi lahko brez problema prišel mimo, tudi ko ga je z neko jezo potisnila ob enega izmed elementov in poskrbela za stik njunih teles, ko se je naslonila nanj, da ni mogel nikamor in da je moral pogled upreti vanjo. »ne uporabljaj tega prekletega tona na meni, nick. nočem, da greš. k vragu, nočem, da govoriš takšne stvari. ti podiraš vse skupaj s svojimi obtožbami,« ga je v navalu nove, sveže jeze, ob teh zadnjih besedah s pestmi nekajkrat udarila po prsnem košu. »ne morem pomagati, če sem trmasta! ti pa si kreten. prekleto, nick, ne straši me,« se je odtenek njenega glasa med govorjenjem spremenil, ko se je s svojim telesom ponovno zabila obenj, potem pa se je nenadoma povsem brez premišljevanja ali opozorila oklenila njegovega vratu in se postavila na prste, da ga je lahko poljubila – tako, kot ga ni še nikoli. ta poljub je bil drugačen. tako nabit z jezo in strahom in vsem ostalim, kar je čutila, da je izzvenel skoraj kot pretirano strasten, čeprav se je potem zavedla svojega ravnanja, se spet uprla ob njegov prsni koš in se umaknila do pulta, ne da bi umaknila pogleda iz njegovih oči. »ne počni mi tega,« je ponovila, tišje, z glasom, težkim zaradi strastnega poljuba, ki ji je vzel dih.



tagged: her hubby, nick. :3

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Pon Jun 24, 2013 9:36 am


ženo moje smitten 1

njegovi koraki so bili počasni in tihi, dlani so se stisnile v pesti, ustnice v ravno črto. bil je prepričan, da bo uspel pobegniti zmešnjavi, v kateri se je znašel. nesreči, v katero je padel. pobeg se je zdel tako preprost, sreča le za ovinkom. v navalu jeze, ki ga je prevzela, je popolnoma pozabil nanjo. na preprosto dejstvo, da se v njej skriva vsa njegova sreča, ves njegov svet. zdrznil se je, ko je tišino prekinil njen glas, ustavil je svoj korak in spustil pogled do tal. nemo je poslušal njene besede in tudi, ko je utihnila, je pustil, da pade mednju nekaj trenutkov tišine. »prekleto, potem mi pa pokaži, koliko ti pomenim!« je naposled le spregovoril z nenavadno jeznim in glasnim glasom. bil je razdražen in jezen, a zavedal se je, da res ne potrebuje veliko, da bi ostal. želel si je le malo pozornosti, njene poslušnosti. samo toliko, da se spomni časov, ko ga mesto ni dušilo. ko se ni nista prepirala.  »dobro veš, da nisem nikoli nasprotoval tvoji ljubezni do umetnosti  in da sem te vedno podpiral ter hodil s teboj na vse možne razstave. ampak sedaj se boš očitno morala odločiti. na voljo imaš mene in cel svet, ki čaka na tvoj talent ali pa to prekleto mesto, kjer nimaš… nič,« je stišal svoj glas in skušal ohraniti svojo hladnost, čeprav se je zavedal, da bo šla le-ta slej kot prej po gobe. »nisva ista, eve, nisva. včasih nisva dovolila, da pride karkoli med naju. in poglej naju zdaj,« je bil njegov glas sedaj že skorajda neslišen. včasih sta živela le drug za drugega, sedaj pa sta dovolila, da je mednju padlo celotno mesto. »potem boš prišla za mano,« je tiho prikimal in naredil korak proti vratom. želel si je oditi, zavedal se je, da je to njegova edina rešitev. mesto ga je vodilo v propad, tako kot je tja poslalo, očitno, že njegov zakon. ljubil jo je, prav zares, a moral je oditi. in zgolj upal je lahko, da bo res prišla za njim. življenja brez nje si namreč ni bilo mogoče predstavljati. bila je njegovo življenje. ustnice so se za hip zavihale v komajda opazen nasmešek, ko je zaslišal njene korake ter je začutil ob sebi njeno bližino. dvignil je pogled in ga uprl v njene oči, dovolil si ji je pokazati prav vso svojo jezo, razočaranje, žalost. in ljubezen, predvsem to. zaradi le-te je pravzaprav tudi počel vse skupaj, želel jo je rešiti. dovolil ji je, da ga potisne nazaj v kuhinjo, s hrbtom je treščil ob trdno podlago. imela je popolno nadvlado, četudi ji tega ni bil pripravljen pokazati. tako kot tudi ne zadovoljstva, ker ga je zaustavila. pojma ni imel, kaj bi sploh storil, če bi kdaj resnično prestopil prag njune hiše. opazoval jo je z določeno jezo v očeh in šele ko je začela udarjati ob njegova prsa, je bil pripravljen spregovoriti. »prekleto, nehaj!« je vzkipel bolj, kot je sprva hotel in ukleščil njene pesti nekje v zraku. »nehaj biti tako trmoglava ter neumna in nehaj se obnašati kot otrok, ki mora dobiti vse,« jo je skorajda odrinil od sebe. in nato je prišel tisti poljub, ki ga je spomnil, zakaj jo je tako močno ljubil. bil je drugačen od vseh ostalih, skorajda vreden tega prepira, strasten in divji, takšen kot ona. povzročila je tisto, kar je najverjetneje nameravala – priklenila ga je k sebi, opomnila na dejstvo, da brez nje ne more. »naj ne počnem česa?« je zamrmral, ko se je odrinil od stene za seboj. z dlanmi je spolzel do njenih stegen in jo dvignil na pult, tokrat precej manj nežno kot pred nekaj minutami. bil je jezen, celo več kot to. sovražil je, sam sebe, ker ji je tako zlahka podlegel. ker se je s takšnim užitkom predal njenim ustnicam. zakopal se je v njene lase in jih potegnil nazaj, z ustnicami je zdrsel prek njenega gladkega vrata. »zakaj moraš vedno doseči svoje?« poljubil jo je enkrat, dvakrat, neštetokrat. in še preden bi se sploh zavedal, se je z dlanmi znašel pod njeno majico, ki je že v naslednjem trenutku obležala nekje na tleh. »tokrat bo po moje,«  je še zašepetal, čeprav se je še predobro zavedal, da temu ne bo tako. imela ga je, njega vsega. z enim samim poljubom je zmagala; morda je obležala pod njegovimi dlanmi, ko se je z vso strastjo spravil nadnjo, a dosegla je svoje. ostal je tam, tisto strastno noč v kuhinji in pripravljen je bil ostati za vedno.


--- end ---

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Pon Jun 24, 2013 10:32 am

odrinila je vrata v notranjost hiše, jih za seboj zaprla in zaklenila ter slekla plašč. na njenem obrazu je bil nenavaden izraz, ko je plašč brez pravega truda vrgla nekam na kavč. hiša je bila zavita v temo – samo v spalnici je bila luč in domnevala je, da je nick v postelji bral ali kaj podobnega. ni bilo tako zelo pozno – ura je bila šele nekaj pred enajsto in vedela je, da bo še pokonci in jo bo čakal. to jo je po svoje pomirilo, ampak v njej je divjalo toliko vsega, da se polovice stvari sploh ni prav zavedala. celotno pot domov je odrivala misli iz glave – celotno pot domov se je skušala otresti grenkega občutka, tiste mešanice jeze in krivde in kdove vsega še, ki jo je razjedala. njeni lasje so bili razmršeni; koža jo je na točkah, kjer se je je dotaknil, dobesedno skelela in bilo ji je skoraj slabo od vsega skupaj. obvladovala se je dovolj, da tega ni pokazala. izraz na njenem obrazu je bil tisti običajen, miren, na videz zbran, čeprav je imela občutek, da se v notranjosti ruši. bilo je preveč. preveč vsega – in prvič je bila pripravljena priznati, da preveč zanjo.
povzpela se je po stopnicah in potem odrinila vrata v spalnico z neko nežnostjo, ko je vstopila. bila je bosa; njena dlan je segla do zadrge obleke, ki jo je imela na sebi, in med tistimi nekaj koraki do postelje se je znebila obleke, ki jo je pustila na tleh, kamor je zdrsnila iz njenega telesa. ničesar ni rekla, ko je zlezla preko velike postelje do njega. sedel je; prižgano je imel manjšo luč na nočni omarici in rokah je držal časopis. le da ji ni bilo mar, ne zares, ko se je privila k njemu in položila svojo glavo na njegov prsni koš. »nick,« je rekla, kot neke vrste pozdrav, čeprav je bil ton njenega glasu premalo slišen, da bi lahko iz njega razbral karkoli posebnega. je pa vedel, da je nekaj narobe – predobro jo je poznal, da ne bi. ni si bila podobna; tako tiha, skoraj preplašena, kot je zakorakala v spalnico. nekaj trenutkov je samo molčala, poslušala bitje njegovega srca in skušala umirit svoje dihanje, dokler naposled ni mogla več in se je usedla na postelji, potegnila pramen svojih las in se ugriznila v ustnico, da ji ne bi začela trepetati. lahko je čutila tisto trapasto, neumno šibkost, ki jo je prevzemala – končno ji je prišlo do živega, končno je dovolila solzam, da so napolnile njene oči, ko je pogled uprla v njegove oči. »srečala sem… srečala sem ga,« je spravila iz sebe, s tistim drobnim glasom, zaradi katerega je moral vedeti, za kaj se je šlo. in potem je skoraj planila v njegov objem, kot da bi se hotela skriti pred vsemi pri edinem človeku, pri katerem se je počutila varno. vse to je bilo tako zelo očitno – pa četudi se sploh ni zavedala, da je njeno telo med nemočnim hlipanjem trepetalo bolj, kot bi to kadarkoli dovolila.



tagged: nick. :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Tor Jun 25, 2013 12:33 am


eve smitten 1

ponovno je bil v postelji sam, tako kot vsako noč, odkar sta prišla nazaj. eve je preživljala ves čas v galeriji, medtem ko sam ni imel pojma, kaj naj počne sam s seboj. počasi se je navajal na majhno mestece, katero je bilo nabito s preteklostjo, a to še zdaleč ni pomenilo, da je ni pogrešal. navajen je bil z njo preživeti sleherni trenutek prostega časa, mislil je, da se bosta skupaj spopadla s preteklostjo, a namesto tega se je moral sam sprehajati po mestu. in vse od njunega zadnjega prepira se je moral preprosto sprijazniti, da bo tako tudi ostalo. imela sta vse manj časa drug za drugega in zgolj upal je lahko, da bo njuna ljubezen dovolj močna, da bosta ostala skupaj. poskušal se je zamotiti s časopisom, katerega je že kakšno uro samo prekladal po rokah. preletaval je naslove, morda prebral kakšen odstavek tu in tam, a vse prebrano je že v naslednjem trenutku pozabil. pogled mu je vztrajno lezel k prazni strani postelje, tam kjer bi morala biti ona.

ustnice so mu za hip ušle v olajšan nasmešek, ko je zaslišal vhodna vrata ter njene korake; bila je doma, bila je pri njemu. prisluhnil je njenim korakom in jo pričakal z nasmeškom na ustnicah, ki je sijal izza časopisa, katerega je iz neznanega razloga še kar držal v rokah. takoj je vedel, da je nekaj narobe, poznal jo je dovolj dobro. v tišini je opazoval, kako je obleka zdrsnila z njenega telesa, pod šibko svetlobo svetilke je njena senca padala na belo steno. in tudi če bi opazoval samo senco, bi ugotovil, da je nekaj narobe; obraz se je zdel nenavadno utrujen, oči so bile brez prave iskrice in samo čakal je lahko, kdaj se bo utrujena postava zrušila pod težo neznanih tegob. »eve,« je nežno zašepetal in spustil časopis na nočno omarico, dlani pa ovil okoli njenega drhtečega telesa. k sebi jo je privil s prav posebno nežnostjo, poljubil jo je na vrh glave ter nato na mesto poljuba naslonil svoje lice. in tako sta obstala v tišini, kajti rekel ni nič; počakal je na trenutek, ko se je dvignila in ponovno spregovorila. ustnice so ob njenih besedah obstale rahlo priprte, bil je nepripravljen, četudi se je zavedal, da bo moralo do prekletega srečanja slej kot prej priti. privil jo je na prsni koš, pustil je, da njene solze zmočijo njegovo golo kožo; v svojih rokah jo je skril kot majhno deklico. »vse bo v redu, draga,« je z dlanmi nežno zaplesal prek tresočega telesa in jo privil k sebi še kanček bolj. »ne bom pustil, da pride še kdaj do tebe.« srečanja se je bal že vse od trenutka, ko sta se preselila nazaj, a v tistem trenutku je ves strah počasi zamenjala jeza – spravil se je na njegovo deklico, spravil jo je v jok. in tega ne počne nihče. »kaj ti je storil? je prišel do tebe v galerijo in se tam spravil nate?« nežno jo je odrinil od sebe, z dlanmi je segel do njenih svilenih stegen in jo v eni sami potezi rahlo obrnil, tako da so sedaj njena stegna zaobjemala njegova. s palcem je komajda čutno zdrsnil prek njenih lic in obrisal kristalne solze. »nehaj jokati, prosim. ni te vreden. jaz bom opravil z njim, obljubim. nikoli več se ti ne bo približal.«


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Tor Jun 25, 2013 12:52 am

počutila se je tako zelo nemočno; tako neumno in naivno obenem. in nick… nick ni pomagal – oziroma je še predobro pomagal, zaradi česar se je počutila le še bolj trapasto in nevedno, kajti on je bil vedno tu za njo. vedno jo je bil pripravljen prenašati, tako ali drugače ji je vedno odpustil vsako napako in ji dal občutek ljubljenosti in varnosti. ni ga bila vredna. k vragu z vsem skupaj, ampak nick je bil veliko predober zanjo že od nekdaj. na tej točki je bila dovolj uničena, da je dvomila, da bo kadarkoli res verjela, da je vredna ljubezni. tiste prave; tiste, ki ji jo je po vsej verjetnosti nudil nick. a bil je osupljiv in ona je bila popolnoma uničena. začutila je njegove dlani okrog svojega telesa. vedno je vedel, kaj mora storiti. vedno je znal narediti točno tisto, kar je potrebovala. »imel si prav,« je zamrmrala, medtem ko se je pogled v njenih očeh omehčal, ko ga je uprla vanj. nick. popoln nick. kaj bi brez njega? z njim ni imela problemov priznavati svojih napak. on je ni pripravljal do tega, da bi se spraševala o sami sebi in da bi se čutila dolžno, da nekaj stori samo zato, ker mora. »ni prišel do mene,« je priznala, medtem ko je z roko skoraj jezno segla proti svojemu obrazu in obrisala solze, ki so se ji še naprej usipale po obrazu. ni hotela biti ta oseba, ampak ni vedela, kaj naj stori. in njeno priznanje… da, definitivno je bila grozna oseba. »jaz… mislila sem, da bo bolje, če se mu grem opravičiti in opravim s tem. potem bi ti povedala, potem bi bil veliko bolj miren,« je za trenutek zaprla oči. hotela je izboljšati vse skupaj – grahamu dati opravičilo, ki si ga je zaslužil, nicka pa pomiriti. nihče ni imel pojma, koliko vsega je to zahtevalo od nje. kako zelo težko je pravzaprav bilo. je vedel? je v njenih očeh opazil, da je hotela samo najboljše? morda – morda pa je bilo to skrito pod bolečino, prestrašenostjo in razočaranjem, ki jih je nosila v sebi. »in potem je…« z roko je segla proti svoji bradi – povsem podzavestno, točno proti točki, na kateri se je je tako grobo dotaknil. njen glas se je zlomil, ko je zmajala z glavo. kako zelo se je motila. z roko je potisnila stran temne lase in pogled uprla v nicka. zanj je uničila grahama. vse je bilo zanj in ubrala je povsem napačno pot in zdaj je bil graham tako zelo drugačen. njena dlan je ujela njegovo in ovila je prste okrog njegovih. hotela se je zbrati – hotela je odmisliti vse nepomembne stvari in storiti nekaj – karkoli. »jaz sem… tako zelo neumna, nick,« se je njen glas zatresel, a ga je obdržala pod nadzorom. kako je sploh lahko mislila, da bo tako preprosto karkoli popraviti? »uničila sem ga. takrat. sploh… sploh si ni več podoben,« je zamrmrala, čeprav je bila to prej slaba vest kot karkoli drugega. bila je močna oseba, ampak tokrat… tokrat je bilo preveč. naslonila se je na nicka in potegnila njuni dlani bližje samo zato, da je lahko na njegovo dlan pritisnila poljub in nato tam podrsala z ustnicami. »oprosti,« je tiho zamrmrala v odgovor na njegove besede, medtem ko je spet obrisala svoje solze.


tagged: nick. :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Tor Jun 25, 2013 3:51 am


eve smitten 1

bolel ga je pogled nanjo, ko je tako zlomljena in nemočna ležala v njegovem naročju. moral bi jo obvarovati pred solzami, žalostjo in nesrečo. pred njim. že od začetka bi jo moral skrivati v svojem objemu in ji stati ob strani. morala bi biti skupaj, a namesto tega sta se vsak posebej soočala s svojo preteklostjo. vsak njegov dotik je bil nežen, skorajda nečuten; bal se je, da bi jo lahko zdrobil. zdela se je tako krhka, nenavadno potrebna njegove pomoči. vsaki njeni besedi je sledil trenutek tišine, njegov kratek vzdih, vsaka njegova beseda je bila skrbno premišljena in obdana s posebno nežnostjo in toplino. »morala bi mi povedati,« je tiho zamomljal s skorajda krivim glasom. on je bil kriv. tisti prekleti prepir, ko je omenil svoj strah in jo očitno pognal k njemu. »ne bi smela tja, ne sama. in jaz… jaz ne bom nikoli popolnoma miren, saj me poznaš. ampak se bom naučil živeti s tem, ker ti to mesto pač toliko pomeni. zate. vse kar te prosim, je le, da se ne vrneš več tja, prav?« je prislonil nežen poljub na njeno ramo in s prsti zaokrožil prek njenega golega hrbta. iskal je besede, da jo potolaži, dotike, da jo ponovno sestavi in poljube, da nariše nasmeh na njene ustnice. morda bi lahko bil jezen nanjo, ker se je odpravila do grahama, a to preprosto ni bilo mogoče; ne sedaj, ko so ji po licih polzele solze. v njem je bilo sama skrb – bal se je, kaj je graham storil eve. bal se je čustev, ki so privrela na dan, ko sta se ponovno srečala. »kaj ti je storil, eve?« je bil njegov glas sedaj veliko trši, zahtevajoč takojšnji odgovor. »se te je slučajno dotaknil?« s težavo je umiril svoj glas, še v istem trenutku je bil pripravljen poiskati pesjana in mu pokazati svoje. a namesto tega je s prstom pogladil brado in nato tja prislonil rahel poljub. pripravljen je bil pozdraviti prav vsako njeno rano. pogled mu je z hip padel k njeni dlani, ki je zaobjela njegovo, nežno se je nasmehnil ob njenem poljubu. »nisi neumna,« je lahkotno odkimal. »sam se je uničil, eve. midva sva si ustvarila svoje življenje in on svojega. sam je kriv, midva sva se samo zaljubila,« je uspel ustnice zavihati v majhen nasmešek. obrisal je nove sledi njenih solz, s prsti je zaplesal prek njene ključnice in obstal nekje na njeni rami. nikoli ni obžaloval trenutka, ko je izdal svojega najboljšega prijatelja in pobegnil stran z njo. nikoli ni skrival dejstva, da je bila zanj edina pomembna stvar na svetu. »ne opravičuj se,« je ponovno odkimal. njegov glas je bil topel, skušal jo je ogreti tako s svojo ljubeznijo kot tudi besedami. bila je predobra za solze. on bi moral biti na njenem mestu, zlomljen in uničen, kriv je bil toliko kot ona ali še celo več. »eve, poslušaj… saj ne obžaluješ, da si takrat odšla z menoj?« s pogledom je ulovil njenega, nasmešek je ponovno izginil z njegovega obraza. »ko si ga videla… nisi čutila nič, kajne?«


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Tor Jun 25, 2013 6:44 am

ni si mogla pomagati – počutila se je tako presneto šibko in ko je nick spregovoril, ji njegove besede niso prav nič koristile in morala je umakniti pogled, čeprav je vedela, da je videl, kako so se njene oči spet napolnile s solzami. prekleto. eve ni bila nikoli nekdo, ki bi jokal ob vsaki presneti stvari in zdaj… zdaj je bila na robu hlipanja. vse, kar se je tako dolgo nabiralo v njej, je grozilo, da bo planilo na dan. v delčku sekunde bi se lahko dokončno zrušila. bila je zlomljena, vsekakor. »saj vem, nick. saj vem je dejala in sklonila pogled. morala bi mu povedati – ampak tako zelo ga je skrbelo in hotela mu je polepšati dan; hotela mu je povedati, da je opravila s tistim delom preteklosti in zdaj ne rabi skrbeti. hotela mu je zagotoviti, da bo še vse v redu in da se bosta nemudoma pobrala iz mesta, ko bo dokončala galerijo. ampak zdaj se je počutila, kot da je graham odprl cel kup starih ran in je počasi krvavela – in postalo jo je strah, da bi izkrvavela v tem presnetem mestecu. »hotela sem samo storiti nekaj. zase, zate, tudi zanj. pustila sem mu pismo, nick. morda se je to takrat zdelo najboljše, ampak bilo je strahopetno in tega ne bi smela storiti. grozna oseba sem. lupina,« je dejala in se šele v trenutku, ko so besede zapustile njena usta – med občasnimi pavzami, seveda – zavedla, da je uporabila njegovo besedo. graham jo je obtožil tega. in graham… graham je imel prav. smrknila je, ko je pokimala ob njegovih besedah. ni nameravala več tja – ni nameravala kamorkoli. morda je bilo to njeno trenutno stanje, ampak najraje bi za vedno ostala v topli postelji z njim. zdelo se je tako zelo preprosto. dvignila je pogled ob njegovem spremenjenem glasu in zmajala z glavo. »ne – ne ravno,« je dejala. ni se je dotaknil – tisto se ni moglo šteti kot dotik, bilo je preveč grobo in preveč surovo in preveč… preveč vse. zaprla je oči, ko jo je nick poljubil na tisto mesto. bila je tako zbegana in tako na robu vsega, da je težko razločevala stvari, medtem ko se je po drugi strani zdelo vse – še prav posebej pa dejstvo, da je bila grozna oseba – kristalno jasno.
»ampak on ni nič naredil,« je ugovarjala s šibkim glasom, zaradi česar njene besede niti niso bile podobne ugovoru. ni si bil sam kriv. to je bila ona; ona je zajebala in posledice naprtila njemu. ampak deloval je srečno – ona ga je morda res videla kot neverjetno drugačnega; popolnoma na dnu in tako naprej, ampak on je bil zadovoljen sam s seboj. evelyn je vedela, da je bila to laž. nick je pritegnil njeno pozornost in ko je tokrat dvignila pogled iz njunih prepletenih prstov, je bilo v njenih očeh nekaj nenavadno osuplega, vsekakor pa popolnoma šokiranega. »o moj bog,« je zamrmrala, njen glas pa je bil zdaj komaj slišen, ko je potegnila nogi nazaj k sebi in naslonila brado na svojo koleno ter zaprla oči. »kaj za vraga, nick?« njegove besede so bile preveč nepričakovane – morda so se njene solze zato zdaj počasi sušile. »zdaj, po vsem tem… me boš vprašal to?« zdaj je bilo očitno, kako zelo jo je njegovo vprašanje pravzaprav prizadelo. to je bila bolečina – vnovičen val bolečine za njeno telo; kot da danes še ni bilo dovolj. zajela je sapo. »moral bi vedeti. moral bi vedeti, da nikoli niti za trenutek nisem obžalovala, da sem odšla s tabo.« morda je imela trenutke, ko si je želela, da bi lahko vse speljala drugače – ampak ni pa obžalovala. in banalnost njegovega vprašanja – nenadoma se je preprosto morala nekoliko odmakniti od njega, ker si ni mogla pomagati. ker se je počutila skoraj… izdano. po tem, ko je vedel, kaj se je zgodilo – to je bilo vprašanje, ki ga je postavil?


tagged: nick. :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Sre Jun 26, 2013 4:11 am


eve smitten 1

razočaral je sebe in razočaral je njo. eve je bila zlomljena, ker je ni znal obvarovati, skrivala se je v njegovih rokah, čeprav je bil prav on kriv za njeno žalost. mar ni bila njegova dolžnost, da pazi nanjo v dobrem in slabem? in sedaj mu je spodletelo, tako grozno spodletelo. v mislih je vsaj stokrat preklel tisti prepir izpred nekaj časa, ko ji je v glavo zmetal vse tiste nepomembne in neumne stvari. moral bi biti močan, a namesto tega ji je zaupal prav vse svoje dvome in strahove, ki so jo sedaj poslali naravnost grahamu pred nos. on jo je poslal v nesrečo. in morda jo je ravno zato sedaj s tako strastjo privil k sebi, nepripravljen, da jo kadarkoli izpusti; moral se ji je oddolžiti za povzročeno trpljenje, četudi sploh ni bil tako očiten krivec, jo zaščititi in potolažiti. »nisi grozna oseba, eve,« je odkimal z nežnim nasmeškom. »takrat… takrat si rešila mene. naju. storila si, kar je bilo prav in zaradi tega se res ne smeš kriviti.« naredil je kratek premor, toliko, da je iz glave pregnal spomin na tisti dan, ko sta zapustila mesto. »najboljša si, draga in prosim ne dovoli se prepričati v karkoli drugega. najboljša si zame. najlepša. najpopolnejša,« je tiho nadaljeval in poskrbel, da je prav vsaki besedi sledil rahel poljub na njeno svilnato kožo. skušal je slediti toku njenih solz ter jih sproti brisati, čeprav jih je le s težavo dohiteval. zdrznil se je ob misli, da bi ji graham lahko kaj naredil; še predobro je vedel, kako je včasih ljubil evelyn in le predstavljal si je lahko, kakšna jeza se je moral nakopičiti v njem. upal je, da je ostalo še kaj od osebe, katero sta z evelyn pred leti zapustila, jo izigrala. uničila. »obljubim, da ne ti nikoli več ne bo prišel blizu. pazil bom nate.« nanjo in nase. spanec bi bil mirnejši, če ga ne bi bilo v bližini, življenje lepše. graham je bil preteklost, katere se je tako močno otepal, preteklost, katera ga je uničevala. ni bilo krivo mesto, ne evelyn; on je bil kriv paranojo, katera ga je oblivala vsak trenutek, ko ob sebi ni imel svoj žene. ko sta potovala po svetu se je zdelo tako enostavno pozabiti na preteklost in ljubiti evelyn, sedaj pa je ugotavljal, da je bilo to iz dneva v dan težje. zadelo ga je vse tisto, kar je pred leti zapustil in evelyn je počasi začela polzeti iz njegovega objema, četudi jo je še tako močno vlekel k sebi. in nekje med reševanjem svoje ljubezni in samega sebe je verjetno izgubil zaupanje v svoja dejanja. potreboval je potrditev, da njegovo delo ni bilo zaman. da ji ni vseeno. »oprosti, evelyn,« je zašepetal komajda slišno, ko je opazil njeno razburjenje. »oprosti,« je ponavljal in jo skušal obdržati v svojem objemu. pogled mu je padel v prazno naročje, zaprl je oči in zmajal z glavo. svojih besed ni mogel vzeti nazaj, četudi si je tega želel. komajda slišno je zavzdihnil; včasih se je znal pogovarjati z njo. včasih ji ni povzročal trpljenja. »oprosti, ne bi smel,« je zamomljal, ko je ponovno odprl oči. z dlanjo je počasi segel proti njej, prestrašen, da mu bo ob dotiku pobegnila le še dlje. »kreten sem, svetovni kreten, ker sem si sploh drznil podvomiti.« z dlanjo je zdrsnil prek njenih nog, s prsti je pogladil njeno dlan, nato pa jih sklenil nekje na svojem zatilju. z glavo je udaril ob zaglavje postelje in povzročil top zvok, ki je zmotil tišino. »vse bom uničil, kajne?« je spregovoril, vendar že v naslednjem trenutku sam odgovoril na svoje vprašanje. »s svojo paranojo bom uničil vse. sebe. tebe. naju. prekleto, kakšen kreten sem.«


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   Pet Jul 05, 2013 9:03 pm

morala bi se počutiti pomirjeno, ko pa je bilo očitno, da se je nick tako zelo trudi zanjo in da ga je tako močno skrbelo za karkoli se je pač že pletlo po njeni glavi. samo trmasto je odkimala ob njegovih besedah. kako je lahko to zanikal, če pa je bilo očitno, da je bila groza oseba? o tem nikoli ni hotela premišljevati, ampak dejansko je uničevala ljudi v svojem življenju. včasih se je spraševala, kaj je bilo narobe z njo. kaj se je dogajalo z njo? ampak to so bila vprašanja, na katera ne bo dobila odgovora. toliko je vedela. »ja, ampak ravnala sem tudi kot največja strahopetka v vesolju in mu pustila pismo, nick. prekleto pismo, ki ni pojasnilo nič. predolgo sem čakala; narobe sem opravila z vsem skupaj, ne moreš trditi, da to ni res,« je zamrmrala sama pri sebi, medtem ko so se njeni prsti zarili v njeno kožo. veliko lažje je bilo nositi tisto masko močne osebe in se pretvarjati, da je bilo vse v redu. a ta maska se je zdaj začela počasi, ampak zanesljivo rušiti in bilo jo je strah. nickove besede so bolele; vsekakor si ni zaslužila teh nazivov, ne po tem, ko so grahamove besede še vedno skelele na njeni koži, ki jo je zdaj nick obsipal s poljubi.
»nick,« je začela, da bi mu povedala, da ne potrebuje varuške ali nekoga, ki bi na njo pazil, ampak kaj, ko bi to zvenelo tako grdo in je raje samo stresla z glavo, »hvala.« poznal jo je – moral je vedeti, da ni marala tega. ampak obenem je ona poznala njega – ne bi imel miru. že tako ali tako je bil popolnoma pod vtisom ideje, da bo graham storil kdove kaj z njo in se bo vse zrušilo – je sploh lahko videl, da jo je njegovo ravnanje in razmišljanje počasi ubijalo? spravljalo na rob?
in potem… potem je spet spregovoril, njene temne oči so bile uprte naravnost vanj. želela si je, da bi lahko rekla, da bo še vse v redu. želela si je, da bi lahko dejala, da nima prav. da ne bo uničil ničesar. »ne vem, nick,« je namesto tega zamrmrala; njen glas je bil nenavadno prazen, ko je poiskala njegove oči. »odkar sva prišla nazaj… včasih mi daješ občutek, da te sploh ne poznam več. nikoli me nisi čakal, da sem prišla domov. nikoli nisi… nikoli nisi dvomil vame. takrat,« je bil njen glas nenavadno hripav. »in to boli,« je dejala – tako kot je bolelo tudi priznanje, ki mu ga je ravnokar dala. segla je do njegove glave, da ne bi spet butnil nazaj – njeni prsti so se prepletli med temne lase. »poznaš me bolje kot to, nick. zakaj mi ne moreš preprosto zaupati? počutim se, kot da me odrivaš od sebe; včasih me strašiš,« se je njen glas zdaj porazgubil, ko se je po njenih licih spet usulo nekaj novih solz, ki jih je trmasto obrisala. njeni roki sta bili spet pri njej, ko se je objela okrog kolen in zaprla oči.



tagged: nick. :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: house no.3   

Nazaj na vrh Go down
 

house no.3

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: silver log harbor :: residences-