KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 grant, angie elizabeth

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarangie grant
psychologistpsychologist


Število prispevkov : 3
Reputation : 0
Join date : 11/06/2013

ObjavljaNaslov sporočila: grant, angie elizabeth   Tor Jun 11, 2013 5:07 am



ANGIE ELIZABETH GRANT

-


TWENTY-SIX • psychologist • SCARLETT JOHANSSON


7. marec 1997, 7.30 p.m. "ne, nič ne vem o tem," sem se mimogrede zlagala. zaslišala sem mamin angelski glas, ki me je, kot vedno, poklical s polnim imenom. angelina. kako zelo sem sovražila to ime, še vedno ga. mimogrede, sedela sem ob robu bazena in si v njem hladila noge, nekaj centimetrov vstran od mene pa je sedel čeden fant, nekaj let starejši in eden izmed sinov očetovih sodelavcev. spomnim se, da je na vsak način hotel začeti z debato o delnicah, pa sem ga vedno prekinila, še preden je lahko začel razpravljati o tej za desetletnico zelo zanimivi temi. mamin glas sem ignorirala - vedno ko me je namreč poklicala, ko smo imeli goste, je bilo to ali zato, da sem mogla zaigrati chopinov valček ali pa zato, da me je predstavila kakšnim pomembnežem, ki so za mene vedno bili le starci z lepimi ženami, ki so mi včasih v kopalnici posodile rdečo šminko ali maskaro. pozornost sem spret preusmerila na dečka. nisem se spomnila, da bi se mi predstavil in ravno v trenutku ko sem ga hotela vprašati po imenu, je vstal ter se odpravil. ni me pozdravil in tudi jaz nisem njega, le sedela sem dalje in opazovala modro nebo, ki je postajalo iz trenutka v trenutek bolj temno. spet sem zaslišala svoje ime in ker mi je sami ob bazenu počasi že postajalo dolgočasno, sem vstala in se odpravila v hišo.

7. marec 1997, 8.50 p.m. upihnila sem vseh deset svečk. zaželela pa sem si najbolj neumno stvar. zaželela sem si, da bi nekoč še enkrat srečala tistega fanta in ga vprašala, kako mu je ime. to je vse. gostje so odhajali, oče jih je enega po enega pospremil do vrat, kjer so jih čakale osebne limuzine, mama pa je ležala na kavču, zatopljena v nek star film. jaz sem sedela z mizo in poskušala prtiček oblikovati v rožico, to sem namreč pred nekaj dnevi videla v neki restavraciji, vendar mi ni in ni uspevalo. "mami?" je po ogromnem prostoru odmeval moj mehki glasek. nisem dobila odgovora, kar je najverjetneje pomenilo, da je tudi tokrat preveč spila in zaspala. takrat se mi še ni zdelo tako nenormalno, da se mama napije na otrokovi rojstnodnevni zabavi in potem ob devetih zvečer zaspi na kavču. takrat so namreč mojo pozornost bolj pritegnili prazni kozarci za alkohol, ki so na mizi čakali na eno izmed naših hišnih pomočnic, da jih pospravi. večkrat sem gledala očeta, ko je pripravljal razne alkoholne pijače gostom, zato sem se do police z alkoholom odpravila z rutino, kakor da bi to počela večkrat. do kozarcev nisem dosegla, zato sem vzela enega izmed tistih raznobarvnih za sok, si vanj nekaj nalil, nato pa spila. in potem spet nalila in spet spila. vse dokler se nisem počutila čisto malo... čudno. kozarec sem po pomoti razbila, ker mi je padel na tla, steklenico sem zaprla in jo dala natanko na mesto, kjer sem jo našla, šla do kavča in zaspala ob mami.

2. julij, 2003. veste kaj je hujše od poletja preživetega v domu za odvajanje od alkohola? dve poletji preživeta v domu za odvajanje od alkohola. "ja, mami, v redu sem." kako ironično je dejstvo, da je zame najbolj skrbelo ravno osebo, ki bi sama potrebovala pomoč že mnogo let nazaj. "ja, vem. še dva tedna, potem bo pa spet vse po starem." laž. "ja, vpisala se bom v gimnazijo." laž. "in spet bom začela vaditi klavir." laž. veste, vedno sem raje lagala, kot pa razočarala ljudi. seveda vem, da bodo v vsakem primeru razočarani, ko izvejo resnico, vendar jim vseeno raje pustim tistih nekaj trenutkov zadovoljstva. nisem je hotela razočarati in ji povedati, da mi ni mar za šolo, klavir, družinsko podjetje ali katerokoli izmed stvari, ki so bile sestavni del moje preteklosti in prihodnosti. po drugi strani pa je slavna družina grant iz santa monice imela že dovolj težav z javnostjo zaradi edinke, za katero se je izkazalo, da je pijanka in je pri petnajstih pristala v rehabilitacijskem centru, zato takrat še raje nisem nikomur zaupala svojih načrtov za prihodnost.

3. julij 2003. predčasno so me pustili domov. z velikim chanelovim kovčkom sem hodila po zatohlem hodniku in razmišljala kaj bo prva stvar, ki jo bom storila ko se vrnem domov. lahko bi se napila. lahko bi... no, to je bila edina stvar, ki mi je prišla na misel. vendar nisem storila tega. odšla sem domov, razpakirala kovček, ga ponovno napakirala, tokrat s poletnimi stvarmi, in se odpravila proti letališču, trdno odločena, da pobegnem v pariz. vedno se mi je zdelo, da je tam življenje čisto drugačno kot v združenih državah in vedno sem si želela, da bi lahko nekoč živela v parizu. seveda nisem prišla daleč, ker sem imela namen potovati z osebnim letalom naše družine, za letenje katerega pa je bilo potrebno dovoljenje mojega očeta. še isti dan so me poslali k psihiatru in še isti dan mi je tista ženska, za katero sem šele leta kasneje izvedela da se je dajalo dol z mojim očetom, postavila neko čudno diagnozo, za neko psihično bolezen, ki najverjetneje ni niti obstajala. skratka, počasi sem začela razkrivati skrivnost, ki je še danes ne razumem popolnoma, vendar vseeno bistveno, bolj kot sem jo takrat.

junij 2013. minilo je natanko deset let, odkar sem začela odkrivati, kaj pravzaprav počne družina grant. ampak to trenutno niti ni pomembno - da so vsi po vrsti lopovi, sem tako ali tako vedela že prej. zame je bolj pomembno to, da sem lahko ravno s pomočjo svoje družine postala psihologinja, ne da bi sploh kdaj končala srednjo šolo. še do nedavnega sem živela v santa monici... dokler nisem spet srečala njega. tistega fanta, s katerim sva skupaj sedela ob bazenu, in lahko si mislite, da se mi je čisto zmešalo. najverjetneje to tudi si mislite, vendar mi je vseeno. moje življenje je ena sama zmešnjava in mogoče je čas, da se na to preprosto navadite.



EVA • 3+ • PM



BREE @ CAUTION 2.0

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: grant, angie elizabeth   Tor Jun 11, 2013 6:39 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

grant, angie elizabeth

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-