KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 westwood, marie joanna

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: westwood, marie joanna   Tor Jun 11, 2013 2:32 am



MARIE JOANNA WESTWOOD

-


21 • STUDENT OF THEOLOGY • VICTORIA JUSTICE


mariina oče in mama: naša najmlajša ja. vedno je veljala za pridno in ubogljivo in nikoli nismo imeli nobenih težav z njo. zavzeta za delo, pridna, pametna in nadvse dojemljiva za stvari, ki so se dogajale okoli nje. priznava, nisva imela načrta, da bi imela še enega otroka, ko sva dobila četrtega, ampak sva hvaležna vsemu in vsem, da sva dobila še mario. ampak od tistega poletja naprej se je spremenila, pa nama noče povedati kaj se je zgodilo. postala je čisto druga. mogoče sva se ji resnično posvečala še najmanj od vseh otrok, ampak lahko bi vedela, da nama lahko zaupa. konec koncev sva njena starša in komu bo zaupala, če ne nama? po drugi strani pa...dokler bo pridna in uspešna, ne bova delala nobenih problemov. saj veste, ko si bo enkrat ustvarila ime, jo tako ali tako ne bo moglo nič ustviti. čeprav, ne vem kaj jo piči na vsake toliko časa, ko se ji totalno zblede in takrat jo je res treba samo še peljati k dr. brennerjevi. pravi, da bo samo njej povedala in samo njo poslušala. težko je, ko ne veš kaj se dogaja s tvojim otrokom, ko pa je povsem normalno dekle.

mariin starejši brat: mali westie. ja, niso samo njeni prijatelji tisti, ki jo tako kličejo, nekako se je to prijelo vseh. vedno je bila moja mala in če je kdaj kaj potrebovala, je vedela, da se lahko obrne name. vsi vemo kako je z zaupanjem med otroci in starši v naši družini, samo naša staredva ne. in najbolj sem ji hvaležen, da je bila poskusni zajček za vse moje packarije, ki sem jih pripravljal v kuhinji. vse je pojedla, prisežem! in nikoli ni skoparila s kritiko, če je bilo dobro je pač povedala tako, če je bilo za kozlat, pa sploh ni ovinkarila. in ne vem zakaj, ampak nikoli ji ni bilo težko zaupati kaj se mi godi, prav tako, kot ni bilo težko prisluhniti njenim težavam. ampak tistega, kar je doživela na kubi še vedno ne razumem. tja je šla z svojim bivšim fantom, takrat sta bila resnično srčka cele gimnazije, nazaj pa se je vrnila objokana, pretresena in čisto razstavljena, če veste o čem govorim. saj je normalna, ampak tisti mesec, ki ga je pred štirimi leti preživela na kubi...no tisti mesec je resnično moreč. pa ne samo tisti...vsak mesec, na 23. postane čisto odsotna. ni tiste iskrice v očeh, ki jo ponavadi ima in bolje zate, da ji ne stopiš na žulj takrat. oh mala, kaj se s tabo dogaja...

mariina prijateljica: če bi jo spoznali pred petimi leti, bi si mislili svoje...danes je povsem vredu. pravzaprav je pravi srček. resnično je nemogoče, da te temnolaske ne bi imel rad. priznam, pred leti mi je dostikrat zagodla kakšno hudo in z največjim veseljem sem ji vrnila, ampak nekaj jo je spremenilo. ne vem kaj in v resnici me tudi briga ne, tako ali tako je postala boljša. če izvzamem tisti mesec, ko jo zadane depresija in se ne pokaže ven mesec dni, če se tako odloči in vsak mesec, ko ima kakšen izpad. ampak tako ali tako vsi krivijo tisti čas v mesecu, tudi jaz, zakaj bi razmišljala drugače? se je mar kaj zgodilo?

mariin bivši fant: lahko prosim enkrat za vselej prenehate na plano vleči tisto kubo? ja šla sva skupaj, ja bila sva zaljubljena in če bi bil deset let starejši bi jo tam poročil prisežem, ja stvari so se zgodile in domov sva se vrnila pretresena, eden bolj kot drugi. in povsem jo razumem, da jo je pretreslo, tudi mene je, ampak resnično nikogar ne briga, kaj se je takrat zgodilo in zakaj sva končala tako kot sva. še vedno sva prijatelja, skupnih imava toliko stvari, da jih ima malokdo, in vedno ji bom stal ob strani. zato prosim, prenehajte pritiskati na dekle, ne zasluži si tega...

mariina terapevtka: vem, da ne bi smela govoriti o tem in direktno tudi ne bom, spoštujem zdravniški kodeks in varovanje osebnih podatkov. maria vam bo že povedala, kar vam bo pač hotela, to je povsem njena odločitev. stvari, ki jih je dekle prestalo na tistem potovanju na kubi, so precej grozljive. verjetno bi jih bilo celo treba prijaviti, ampak tam imajo tako ali tako povsem drugačno politiko in bolje bo, da se v njihov sistem ne vmešavamo. konec koncev sta se tako ona, kot njen fant, domov vrnila živa in zdrava, četudi s posldicami na duševni ravni. za dva najstnika je bila izkušnja pač grozljiva...verjetno bi bila tudi za nekoga odraslega, torej si lahko predstavljate kako nekaj groznega sta morala doživeti. dekle napreduje, iz meseca v mesec, vsako leto je boljše v tistem mesecu. ampak vsi moramo razumeti, da je prestala veliko in da jo čaka še dolga pot, če želi to popolnoma odmisliti. in dokler mi bo pustila, ji bom pomagala, zanjo sem vedno tu.

zapis iz mariinega dnevnika: vse kar sem videla 23.7. okoli sebe je bilo rdeče. kri po stenah, kri po tleh in kar je bilo najhuje, še moja in oliverjeva obleka sta bili polni krvi. in prue je ležala na tleh, pier pa poleg nje. negibno in povsem bleda v obraz. vse kar je bilo na njiju barvnega so bili rdeči madeži krvi po njunih telesih. še zdaj mi gre na jok, ko pomislim na tisti večer. iz nič je prišel notri in njegova dva prijatelja z njim. dobro, da sva z olijem sedela na terasi in naju niso videli skozi nežne bele zavese, ki so zastirale pogled. slišala sem ga ozmerjati s kurbo in kreg, ki je sledil temu se je zdel, kakor, da smo se znašli sredi kriminalke. kaj kriminalke, ko sva stopila po dobre pol ure v sobo, sem imela občutek, da sva se znašla v grozljivki. pier, oliverjev dolgoletni prijatelj še iz časov, ko je živel še v franciji, je ležal na tleh v mlaki krvi, iz njegovih prsi pa je štrlel nož. bolj bodalo kot nož. in prue, dekle, ki smo jo spoznali prvi dan, ko smo zatavali na kubo, je ležala na postelji. najprej sem mislila, da je vredu, da se je samo onesvestila. a ko sva stopila bližje in videla njen izmaličen obraz in kri, ki ji je polzela izpod las, sem izgubila še zadnje upanje. pojma nisem imela za kaj se je to zgodilo. a je oli hitro našel razlog. tiste vrečke, ki jih je imel pier v torbi so bile verjetno last tistega moškega, pruinega fanta. prekleto, v kaj smo se zapletli. pobrala sva stvari in iz hotela odšla kar čez požarne stopnice. morala sva stran od tam, morala sva oditi kar se da hitro in neopazno. ampak nekdo je stal ob strani motela. oblečen v črno suknjo in kadil cigaro. začutila sem njegove prste, ki so se ovili okoli moje nadlahti, ko sva z oliverjem hitela mimo. prestrašeno sem se ozla proti njemu in v njem takoj spoznala tipa, ki je prišel z tistim moškim. ostala sem brez besed, tip pa se je le zarežal in me spusti. očitno res niso imeli pojma, da sva bila tam. popokala sva iz države in tisti mesec me je za vedno spremenil. ne morem spati, ko leto pride do julija. ne morem zatisniti očesa, ko pride do dneva s številko 23...in ne prenesem moških in njihove arogance. to kar so tistega večera tisti trije naredili pieru in prue...prekleto, resnično ne morem izbrisati iz spomina...bom lahko kdaj mirno zaprla oči in zaspala, ne, da bi se ob tem bala, da bodo naslednjega jutra moje stene poškropljene z rdečo? šit pa počitnice. ampak dobro, da nihče ne ve...lahko bi se zapletla še v hujše probleme...



ANA • a lot • inbox, fb



BREE @ CAUTION 2.0

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarsandra
administratoradministrator


Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: westwood, marie joanna   Tor Jun 11, 2013 2:44 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://little-earthquakes.goodbb.net
 

westwood, marie joanna

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ welcome to port charles, louisiana! ::  :: citizen records :: accepted-