KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 bourbon street

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: bourbon street   Pon Jun 03, 2013 6:24 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarion mckinnely
bakerbaker


Število prispevkov : 48
Reputation : 10
Join date : 04/12/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bourbon street   Sre Jun 19, 2013 6:28 am


tagged; beatrice, darling srcek

nakupovanje ji je bilo všeč. in čeprav ni imela ravno veliko prijateljic s katerimi bi se odpravila v mestne trgovinice ji je bilo popolnoma zadosti, da se je naokoli sprehajala kar sama. na avtobus za new orleans je sedla že zgodaj zjutraj, ko je večina mesta še vedno spala. vožnje je moralo biti uro ali več in glede na to, da je zatisnila oko še predno je avtobus speljal, je vožnja minila razmeroma hitro. na radiu so se vrtele stare uspešnice in zleknjena čez dva sedeža je čakala, da se je avtobus ustavil na veliki postaji blizu železnice in blizu mestnega vrveža. sredi velikanskega mesta se je znašla razmeroma dobro. poznala je glavnino mesta, stranske uličice pa so ji prišle v kri po dobrih treh urah pešačenja sem ter tja. nakupila je za tri vreče oblek čeprav večino od teh sploh ni zares potrebovala in je bila to zgolj potešitev zaradi velikanske napitnine, ki jo je dobivala v zadnjem mesecu. seveda sta se z gaelom oba neznansko trudila, da sta dajala nekaj denarja na stran in bi si lahko samo tako privoščila izlet na florido, na morje kamor sta nekoč že šla. a bila je dekle, željna nakupovanja in to je bila pač določena nuja. naokrog je hodila z polnimi vrečami, utrujena od neznansko visokih temperatur in žarkov, ki so brez prestanka sijali vanjo in poskrbeli za to, da je bila njena koža zvečer popolnoma rdeče barve. zaradi svetle polti se je moralo tako še bolj izogibati sončnim žarkom, zato se je zatekla v eno izmed senčnih strani dreves in se zleknila na travo in se odločila, da kar tam počaka na želeni avtobus. iz desnega žepa je potegnila zavojček trave in iz torbice vso opravo, ki jo je potrebovala za zvijanje jointa. malo ji je bilo mar za strmeče poglede ljudi, ki so se sprehajali mimo. bila je polnoletna in vso pravico je imela, da kadi travo. le kdo bi ji lahko to preprečil? ko je bila trava pomešana s tobakom zvita je joint vstavila v usta in vso špecerijo pospravila nazaj v torbico. nameravala si je privoščiti nekaj trenutkov lebdenja. trava je odlično vplivala nanjo in morala si je priznati, da je bilo nekaj več odštetih dolarjev vsekakor vrednih. ko jo je že nameravala prižgati je njen pogled preusmeril čop rdečih las, ki se je sprehodil mimo nje. prekleto! ni imela namena pozdravljati starih znancev, a tokrat si ni mogla kaj da ne bi spregledala najmlajše članice družine parker. glede na to, da se je več kot očitno vrtela okoli njenega brata je niti ni imela možnosti ogovoriti na kakršnikoli drugačen način kot to, da je imela v mislih sladko maščevanje. nihče, ampak zares nihče se ni dotikal gaela če si tega ni želela ona. in mešanica beatrice in gaela - nagnusno! pognala se je pokonci in z glasnim vzklikom pomahala rdečelasi balerini o kateri so po mestu krožile novice, da je bila na odru več kot le odlična. vsekakor se je spominjala dni ko je tudi sama plesala in sta jo njena rejnika nameravala preobraziti v prima balerino. seveda se je sama raje kot to zagrela v kuhinji, a preko baleta je pač spoznala beo. "beatrice?" je glasno pozdravila pegasto lepotico in ji namenila prisiljen nasmešek. očitno je bilo, da ni vedela za njeno sorodnost z gaelom in tega ji niti ni imela namena razkriti. "moj bog, kako si se spremenila. mislim, da je morala miniti že celo večnost," in param, bilo je kot v kakih pocukranih filmih kjer se najboljši prijateljici srečata po zelo dolgem času. le da ti dve nista bili dolgoletni prijateljici pač pa je marion gnala zgolj ljubosumnost in škodoželjnost. "videti si čudovito, veš?" in niti pri bogu si ne bi upala priznati, da ji je bila pravzaprav čudovita rdečelaska nekoč več kot le všeč. zdela se ji je neznansko privlačna.

notes; oh i am sorry, but this is a bit of a lame post, darling!


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarbeatrice parker
professional ballet dancerprofessional ballet dancer


Število prispevkov : 45
Reputation : 4
Join date : 08/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bourbon street   Sre Jun 19, 2013 10:50 pm

tag: marion, hun ;3
bourbon street. rdečelaska si je morala priznati, da ji je bilo ime te ulice všeč, kar pa ne bi mogli reči za vrvež ter skorajšnji kaos, ki je vladal tam. v trenutku ko je odrinila težka, baročna vrata operne hiše jo je utrip tamkajšnjega življenja potegnil vase. mislila je, da bo trenutek blaženosti ki jo je prevzel ob plesu pred občinstvom trajal dlje: da bo tako kot po navadi še ure in ure po njem čutila mravljince in nezaželeno tremo, ki sta jo tako prekleto trpinčili vsakič, ko se je zazrla v ljudi pred sabo, v veliko zver z neštetimi očmi, uprtimi vanjo. ne da bi se zavedala se je komaj opazno stresla. pa vendar so bili spomini na trenutke ko je plesala dobri, pustila jim je, da so jo prevzemalo, jo greli in ji dajali vedeti, da bo to lahko naredila še enkrat; da bo lahko še enkrat plesala, poslušala publiko, poslušala ploskanje, namenjeno njej. počutila se je kot majhen otrok, ko je razmišljala o tem na tako nedolžen način.
val ljudi, ki so se tistega večera namenili iskat zabavo v ulico bourbona jo je odnesel s seboj. tudi če bi se mu želela upreti ji to ne bi uspelo; roke so jo premetavale sem in tja, ona pa se je prepustila toku. bila je preveč utrujena od nastopa, preveč predana v to, da je ta ogromna množica ljudi prevelika zanjo. vedela je da mora stran od tam, nekaj v njeni glavi ji je vztrajno prigovarjalo naj ostane tam, naj se prepusti. vedela je, da v tistem trenutku svojih misli in dejanj, ni mogla nadzirati. panika se je kakor zablodeli demon naselila v njeno glavo, medtem ko jo je sama poskušala zatreti. lahko bi si mislila, da bo po tolikih letih napadov le-te znala obvladati, svoja občutja ob njih potisniti v podzavest. na svoj obraz nadeti lažen nasmeh in se pretvarjati, da je se v najlepšem redu. ampak ne, ona tega ni bila zmožna. in ko je njena bit že visela na tenki nitki, ko je bila stoodstotno prepričana da se ji bo zdaj zdaj utrgalo, da bo zgubila nadzor nad sabo... takrat se je kot po navadi vse končalo. mimo nje je prišel komaj še kakšen človek in ne glede na to kako zelo se je trudila, ni mogla ugotoviti če so bili vsi tisti ljudje plod njene bujne, nenadzorovane domišljije. razpuščene in divje skuštrane lase ji je prečesala s prstom ter si jih na temenu spela v čop. spravila se je k sebi, morala se je spraviti k sebi; umirila se je. svoj obraz je za trenutek skrila v dlani, nato pa si nežno pogladila trdno spete lase. na njenem obrazu je zasijal komaj opazen nasmešek in šla je naprej, pozabila je na nebrzdanost svojih misli in pustila življenju, da teče dalje. in vse samo za to, ker je tako moralo biti.
ulica jo je nesla dalje. ni stopala hitro, a prav tako ne počasi, vedela je kam je namenjena in to dejstvo jo je pomirjalo. a ne toliko kot to, da je ta kraj, parkirišče, le še nekaj minut oddaljen od nje. dovolila le, da ljudje ki so hodili mimo nje kradejo njeno pozornost: zagrenjen policist, na pol razgaljena lajdra, džanki, ki se je z nečim zadeval pod drevesom... in ravnokar poklical njeno ime. obrnila se je v smer, s katere je prihajal glas ni bila hvaležna svojim mislim, da so ostale v glavo. "marion," je rekla veselo in pokimala, ko je dekle pred sabo dokončno prepoznala. za trenutek je poskusila pozabiti na joint v njeni roki in jo objela, svoje roke nežno ovila okoli njenega pasu. da, bila je iskreno srečna da je zopet srečala staro prijateljico, še posebej sedaj, ko se je skoraj bala biti sama. "in ta večnost je bila občutno predolga, mari, spremenila si se v pravo lepotico - kaj je zdaj to?" je rekla in stresala svojo glavo, da je njen korenčkast čop veselo poplesoval po zraku. pomežiknila je in si položila prst na ustnice. "pšt. nisem jaz tista s takimi prečudovitimi očmi." seveda, marion tukaj ni bila kar tako, ali pač? vsekakor ni sedela tam in čakala na to, da se bo prikazala beatrice. s pogledom je zaobjela okolico ter s privzdignjenimi obrvmi vprašala dekle ob sebi: "čakaš na avtobus? hej, saj te ogromne vreče sploh ne bodo šle čez vrata," je še zamrmrala s kančkom ironije v glasu ob pogledu na očitne rezultati rjavolaskinega nakupovanja.
notes: awh, look at mine crappy thing, damn.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarion mckinnely
bakerbaker


Število prispevkov : 48
Reputation : 10
Join date : 04/12/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bourbon street   Ned Jun 23, 2013 2:17 am


tagged; beatrice, darling srcek

soj mestnih čui je zanjo predstavljal novi izziv, da se sooči z tisočerico ljudi in pred njih stopi kot normalni človek. ne, ni bila normalna, tega se je še predobro zavedala. človek za katerega je nekoč mislila, da je bil njen oče, ji je uničil življenje in njeno sleherno željo, da bi lahko imela čudovito otroštvo, pokopal v pozabo. očitno ji pač ni bilo usojeno, da bi imela normalno otroštvo. če bi bila živa njena mama bi stvari morda tekle v drugačno smer in morda ji sedaj ne bi bilo potrebno zapeljevati ljudi in se pretvarjati, da je z njo vse v najlepšem redu, saj je bila daleč od tega. vsakodnevne nočne more so poskrbele za to, da ni pozabila težke očetove roke in bolečih noči, ko se je spravil nadnjo in nad njenega brata dvojčka. najtežje je bilo takrat ko je podoživljala noči, ko mu niso bili dovolj zgolj težki udarci pač pa je poskrbel, da se je še dodatno gnusila sama sebi in se prezirala kolikor je bilo sploh mogoče. bolečina, ki jo je prevzemala, ko je vsakokrat pomislila na zapitega človeka nad njo, je bila prevelika. niti solze niso bile dovolj, da bi iz sebe izbrisala greh in bolečino. 
rdečelaskine besede so jo poklicale na zemljo in jo prebudile iz globokega razmišljanja ob pogledu nanjo. ni ji zamerila teh prečudovitih nog, niti to da je imela verjetno najlepše lase kar jih je sploh kadarkoli videla. zamerila ji je dejstvo, da se je pečala z njenih bratom, ki ga je imela zase in ga ni želela deliti. gael pač ni bil take vrste moški, ki bi ga dajala na posodo, sploh ne po tem kar sta preživela in je bila marion prepričana, da bosta skupaj živela do konca njunih življenj. a morda je bilo napak prav to, da je bila tako naivna. beatrice ji je s svojo karizmo in ljubkim značajem dokazala, da se moti in da gaela ne bo ob njej takrat ko se bo njej tako zahotelo. "ah, nehaj," se je zahahljala ob njenem komplimentu potem pa se iskrivo nasmehnila in še sama sebe presenetila, ko je tako dobro igrala. zavila bi ji vrat in ji presekala vse okončine če le ne bi stale sredi velikanske ulice nabito polne ljudi. sovražila je njeno prijaznost in to, da se je ob njej počutila tako sproščeno in hkrati polno življenja. ne bi smelo biti tako - vsaj ne po tem, ko je nameravala opraviti z njo do te mere, da se ne bo več niti približala gaelu. a do takrat ... imela je načrt. in bil je prekleto dober. "ti si tista za katero se obračajo vsi fantje beatrice," je dejala in nagubala čelo. je bil vse to del njene igre ali pa je bila res vesela, da jo vidi? joint, ki ga je še vedno držala v roki je spravila v škatlico cigaret in se odločila, da ga skadi kasneje. vreče in torbico je vzela v roke in sledila rdečelaski, ki je dobesedno poplesavala sem ter tja. bila je balerina in njeni koraki so bili predvideno lahkotni in kratki. "jap, moj prevoz domov," je z južnjaškim naglasom zamomljala in skomignila z rameni. "bom že poskrbela za to, da vso robo naložimo gor. sicer pa je v najslabšem primeru dober tudi prtljažnik," je bilo to posmehovanje ali pa ji je morda ponujala vožnjo domov. "in ti? si imela spet nastop? slišala sem, da si precej uspešna v baletu. najine skupne vadbe torej niso šle v nič," se je pošalila in obudila spomine še na čase, ko je tudi sama plesala na odru. pravzaprav v tem nikoli ni bila zares dobra in sta bila njena rejnika tista, ki sta jo skorajda ne silila v to. potem pa se je kar naenkrat začela zanimati za peko in je pristala v pekarni. "kako si? že tako dolgo se nisva videli, da si verjetno že skorajda ne poročena?" je optimistično vprašala in upala, da jo spelje stran od gaela.

notes; i am late, i know. -.-'


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: bourbon street   

Nazaj na vrh Go down
 

bourbon street

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ and i need you now :: all around :: new orleans, louisiana-