KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 port charles' theatre

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: port charles' theatre   Pon Jun 03, 2013 6:13 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatareva anderson
make-up artistmake-up artist


Število prispevkov : 43
Reputation : 15
Join date : 02/11/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   Pet Jun 21, 2013 11:01 am



tag, craig smitten 1

Dinamika njenega življenja se je tekom odraščanja spreminjala dosti bolj drastično kot si je kadarkoli upala želeti. Pred leti se je zdelo, kot da bo enostavno obtičala v tistem zadimljenem stanovanju, z nemarnima staršema za vratom, pa je oče po konstantnih obiskih zapora, vlačenja po sodiščih in nesmiselnih vsot varščin, ki jih je obsedena mati neredko celo plačala, vendarle za spremembo obstal za rešetkami. Težko bi opisala kako hitro so se stvari začele odvijati prav od tistega dne naprej, je pa bilo očitno eno; takrat, ko ji ni bilo potrebno skrbeti za pijanega očeta in bipolarno mater, je bila občutno bolj produktivna in med drugimi zmožna razmišljati celo o svoji prihodnosti. Naredila je tistih nekaj tečajev, ki so bili potrebni za odprtje nekaterih vrat in precej naključno naletela na ravno pravo publiko, ki je opazila njen talent – takrat še v precej debelih povojih – in se ga odločila izkoristiti. Če bi si sedaj vzela čas za razlago o tem s kom vse je že delala, bi verjetno potrebovala dobro uro ali dve, je pa prav s ponosom povedala tudi to, da ji nič od navedenega ni stopilo v glavo ali je pognalo med oblake. Prav nasprotno. Tudi tokrat se je nekoliko nervozno prestopala, ko ob točno določeni uri niti enega izmed dveh modelov še ni bilo. Slednje se je sicer dogajalo pogosto, toda upala je, da se bo tokrat – za spremembo –  uspela ogniti razburjenim fotografom in zariplim producentom. In glede na ure dela, ki so jih še čakale, je bilo slednje vsekakor logično. Šlo naj bi za precej čutno fotografiranje ženske, ki naj bi predstavljala kip, s svojim kiparjem, in glede na težavnost samega make upa, je bila v tistem tudi sama nekoliko nejevoljna.

Vsakih toliko je mimo pritekla stilistka s kakšno krpico – verjetno tisto, ki bo pokrivala delčke telesa, na katere se je po dobrem letu dela v modni industriji že presneto dobro navadila – in prav dobro je vedela koliko je ura. Toliko, da se modeloma niti slučajno ne bi opravičevala, če bi jima med hitenjem s čopičem iztaknila očesi. Z njim naj ne bi imela toliko dela, dekle pa bi moralo izgledati prav pristno kamnito, zato so bili lahko le hvaležni za teatralno okolje, v katerem so delali, pa tudi za nemogočo količino studijskih luči, ki so prostore ogrele do te mere, da je po nekaj minutah čakanja prav nekontrolirano sopihala. V tistem, ko se je izza zavese prikazal visokorasel moški, katerega obraz ji je bil sicer prekleto znan (ampak ga je v vsej tisti zmedi kar na hitro vrgla v koš vseh mogočih modelov, ki jih je že imela v 'obdelavi'), je dih za trenutek zadržala, potem pa ga z eno samo kretnjo potisnila na visok stolček in si ogledala slabo negovano kožo. Ni bilo rečeno, da naj bi prišli vsaj umiti? Stuširani? Z lasmi, ki niso spominjali na zaprašen kamnolom? »Joj, kako me jezite, ko vedno tako zamujate,« je bolj zase kot zanj zamomljala v brado, s prsti objela stekleničko bioderma in njegov obraz seznanila z nečim – očitno – precej novim. »Tole, dragi moj, naj bo tvoja nova jutranja rutina, drugače … drugače se ne bova razumela,« je na hitro zaključila, čeprav bi mu z veseljem naročila še kakšno osvežujočo masko za obraz in izogibanje ponočevanju in kofeinu, slednje mu je pod oči namreč zarisalo precej očitne podočnjake.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcraig parker
sculptorsculptor


Število prispevkov : 32
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   Sob Jun 22, 2013 8:38 pm


[tag] eva [word count] 663

Verjetno bi lahko živel izključno od prodaje skupltur zbiralcev in galerijam. Lahko bi samo delal po navdihu, kadar bi imel to srečo, da ga le-ta zagrabi. Ne bi se mu bilo potrebno ukvarjati z datumi in določenimi roki za oddajo izdelkov. A včasih je rad ustvaril kaj preprostega, kaj kar morda ni bilo ravno umetniški orgazem vseh časov, ampak zgolj nekaj skupaj zbitih desk, ki so ustrezale strankinemu naročilu. V tem primeru so se v njegovem kombiju nahajale scenografske kulise in cel kup dodatkov za neko modno fotografiranje. Na njegovo srečo je vedel, kaj pričakujejo in kako stvar izgleda, ker je občasno pospremil sestro na njena slikanje in počakal, da je opravila ter jo nato odpeljal nazaj domov. Tokrat je nameraval samo oddati stvari, vzeti svoj ček s plačilom in se odpeljati stran. Kaj točno bodo kasneje naredili s samimi kulisami in dodatki, ga ni zanimalo in mu je bilo tudi malo mar. Lahko jih uporabijo še stokrat, lahko jih sežgejo, lahko jih odmaknejo nekam na zaprašeno podstrešje – odločitev je bila zgolj njihova. Svoje je opravil, dobil denar in šel bo naprej. Res ni bil sentimentalen, kadar se je šlo za tovrstna naročila. Bila so zgolj obkljukane pikice na dolgem seznamu opravkov. Opravljal jih je predvsem zato, ker si je tako lahko malce oddahnil. Počel nekaj, kar v večini ni zahtevalo neverjetne mere zbranosti, razmišljanja, preudarnosti, idej, kaj bo nastalo. Vse je bilo v glavi, vse je bilo določeno, on je moral samo dostaviti, kar se je od njega pričakovalo. Mačji kašelj. Vsaj večino časa. Ustavil je kombi pred stranskim vhodom v studio, skočil ven in pomignil tam zbranim pomočnikom, da bodo razložili vse ven in odnesli v notranjost. Odprl jim je zadnja vrata ogromnega prtljažnika in se s pogledom ravnodušno poslovil od izdelkov.

Tudi sam je v roke prijel enega od dodatkov, zraven pa še dokumente, ki jih mora podpisati producent celotnega snemanja, slikanja ali karkoli se bodo že šli. Sam je sicer o modnem svetu vedel več, kot bi si želel ali kot bi si drznil priznati, za voljo njegove manekenske dvojčice Hope, a raje se je držal stran od njenih preostalih sodelavk in celotnega osebja, ker so se mi vsi zdeli znatno pretirano melodramatični. Občasno celo cirkustantski. Preprijel je kip in stopil skozi odprta vrata studija, naravnost v kaotično notranjost. Osebje je letalo sem ter tja kakor snete skire in nihče mu ni posvečal pretirane pozornosti. Pomagači so mu sledili vse do prvih kulis, kjer so pričeli razlagati celoten tovor. Kako bodo vse skupaj oblikovali naprej, je bila domena nekoga drugega. Počakal je, da je nekdo – kdorkoli – podpisal njegov dokument in mu v roke potisnil ček, ki ga je hitro pospravil v zadnji žep oguljenih temnih kavbojk, nato pa se poskušal podvizati nazaj proti izhodu. Deloma zato da bi se čimprej spravil s poti, deloma zato ker se je panika počasi začela tihotapiti vanj. Preveč ljudi, preveč zvedavih pogledov, preveč vsega. Zasukal se je na petah in stopil skozi črno zaveso, misleč da je na pravi poti do izhoda. A pred njim se je postavila drobna temnopolta črnolaska in ga potegnila za seboj ter kar porinila na visok čuden stolček pred ogledalom. ''Am...'' se je pričelo njegovo pomankanje obrambe, ko je strmela v njegov obraz in ga zraven podolgem in počez kritizirala. ''Zamujam? Saj ne zamujam? Dogovorjeni smo bili ob desetih, kar je bilo pet minut nazaj...'' je vendarle našel prave besede, čeprav nikakor ni razumel, zakaj je moral zdaj sedeti pred njo in se zagovarjati. Nedaleč stran je sedela visoka svetlolaska s kilometre dolgimi nogami in naličena v kip. Manekenka. In prav tako radovedno gledala proti njemu. ''Oprostite, na napačnem kraju sem. Samo izhod sem iskal,'' je oprezno poskušal vstati, ko mu je v obraz špricnila iz majhno stekleničke kdo ve česa, da je hitro stresel z glavo in res bi nemudoma vstal, če ne bi stala pred njim in mu to onemogočala. ''Nisem... tukaj zaradi tega,'' se je izvilo iz njegovega grla, a pravih besed še ni našel.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarscott westwood
CEO of the country clubCEO of the country club


Število prispevkov : 9
Reputation : 2
Join date : 22/06/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   Tor Jul 02, 2013 8:37 pm

Tag: Beautiful emma
Comment: It's a start of a beautiful realationship haha Very Happy 
Words: 619

»Da DRAGA,« je v sitnem glasu in s skremženim obrazom dejal Scott. Bil je namreč en redkih večerov, ki ga je moral, ne glede na vse izgovore, preživeti s svojo ženo, s katero pa, roko na srce, v zadnjem času nista bila v najboljšem odnosu. Že res, da sta skupaj vzgojila otroke, s katerimi so hodili na razne nedeljske izlete, ali pa sta bila v visoki družbi v podeželskem klubu in kramljala o politiki in gospodarstvu, a teh časov že dolgo ni bilo več. Nekje sredi te poti sta se enostavno razšla. Pa ne fizično, ampak v glavi. Ni bilo več tistih nežnosti, kot so priprava zajtrka v postelji, ali pa prinašanja manjših darilc iz potovanj, ves blišč ki ju je nekoč obdajal, se je nekega dne nehal svetiti. In kot sta bila včasih unikat, sonce srede megle, sta bila sedaj le vsakdanji, nepomembni miši v množici sebi podobnih parov. Le da ti pari ni so imeli takšnih problemov drug z drugim, kot sta jih imela ona dva … no saj Scott o tem ni nič vedel.
Bil je večer Founder's families charity play. Bila je ena izmed vsakoletnih tradicij v mestu, ko so ustanoviteljske družine priredile dobrodelno igro v teatru. Sponzorirale so celotno igro, izkupiček od prodanih vstopnic pa je bil namenjen osnovnim šolam, ki so potrebovale obnove, novih potrebščin ali kaj podobnega. Predstava se je igrala cel teden. Ta običaj so pričeli kake šest let nazaj, ko je stari oče njegove ljube žene potožil, kakšno bedno stanje vlada v eni izmed osnovnih šol, v kateri pa je po naključju delal njegov dobri prijatelj. Tisto leto je bila prvič organizirana predstava, ki je doživela velik odmev, pa ne samo v domačem mestu, pač pa je glas segel tudi v sosednja mesta. Karte so šle za med in tako je bilo še vsako leto do sedaj. Scott je le upal, da se bo ponovil teden izpred dveh let, ko so zbrali vrtoglavih pol milijona ameriških dolarjev.
Kot rečeno, Scott je bil prisiljen cel večer kazati njegove bele zobe in biti vljuden, zgovoren, socialen, povrhu vsega pa še prijazen do svoje žene.
»Dam draga!!« je že v drugo zakričal iz spalnice, medtem ko si je zavezoval kravato. Emma je bila malce živčna, saj niso odšli ob dogovorjeni uri in bi se, po njenem paničnem mnenju, utegnilo zgoditi, da zamudijo. Ko je prihrumela v sobo in se drla, kaj toliko časa rabi se je razjezil.
»Kaj toliko časa rabim?! Saj si mi sam rekla, da tista srajca in kravata ne spadata skupaj, potem si mi zamorila še za čevlje, ni čudno da bomo pozni, če se pa vašemu veličastvu ni obleka po godu!«
Zdavnaj so že minili časi, ko sta te barvno usklajevala in držala pod roko na takšnih večerih in tokrat ni pričakoval nič drugega. Te manjše zbadljivke pa so postale del vsakdana pri njihovi hiši. Ko jih je limuzina odložila pred teatrom, se nista nič obotavljala, ampak sta šla direktno skozi stranjsko vrsto, ki je bila rezervirana posebej za ustanoviteljske družine, v lobi, kjer je nastopal blišč in obenem beda visoke Charelstonske družbe. Ženo je takoj pozdravil nek čeden ter mlad mladenič in ji ponudil kozarec šampanjca. Ko se je odpravil ponj, ji je siknil.
»Ali je to eden izmed tvojih novih cipic, s katerim te še nisem zalotil v najini postleji?« Stopil je korak bližje in ji šepnil. »Jaz bom otroke raje odpeljal na kozarec soka, da ne bosta priča kurbarjenju visoke družbe iz prve roke.
Vedel je, da se ne sploh ne trudi popraviti odnosa s svojo ženo. Ni vedel, ali naj se zato počuti slabo ali ne. Prijel je otroka, da bi ju peljal do bara, a je zvonec že oznanil, da se bo predstava začela.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremma sheridan
unemployedunemployed


Število prispevkov : 15
Reputation : 3
Join date : 30/06/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   Sre Jul 03, 2013 2:28 am

Tag: sweet Scott smitten2 
Words: 823

Svoje lase je spela v eleganten čop in se opazovala v ogledalu. Ves čas je razmišljala samo o novih začetkih. Želela si je nekoga novega v svojem življenju. Njeno trenutno stanje je izražalo depresijo in melanhonijo. Vse je bilo vedno enako, brez sprememb na boljše. Tiho je zavzdihnila in pogledala na uro. Bil je čas za odhod. Iz police v kopalnici je vzela svoj nov parfum, ki ji ga je kupil eden izmed njenih ljubimcev. Sama se ni imela za vlačugo ali neko slabo osebo, ker vara svojega moža. Ni se ravno poročila iz nore ljubezni in zanjo je bilo ljubezni konec že pred velikim dnem. Pa je vseeno zdaj bila tam, z dvema ljubkima otrokoma in možem, ki jo zagotovo vara. Varanje ji je popestrilo njeno dolgočasno življenje, vendar je vedela da to na dolgi rok ne bo uspešno. Želela je popraviti zakon, zopet ljubiti svojega moža. Kako dolgo je minilo, ko sta skočila med rjuhe in se hihitala ter božala. Imela je tri ljubimce, vendar ne naenkrat. Kadarkoli se je odločila, da se bo poboljšala in našla nov zagon v njenem zakonu je nehala ljubimkat in se trudila doma. Njen mož pa žal ni videl njenega truda in vse je bilo zaman. Ni potrebovala dolgo časa, da je našla nekoga novega. Vedno je iskala ljubimce v bolj bogatih krogih, ker kot je ugotovila so vsi ljudje tam, potrebni ljubic, saj so nesrečno poročeni. Tako je kmalu pristala v postelji, s šampanjcem in jagodami ob njej. Vsakič se je počutila slabo, vendar je upala da njen mož o tem nima pojma.
Ko se je poškropila s parfumom, je zadišala po mešanici vanilije in vrtnice. Nasmehnila se je ter se odločila, da bo poskušala narediti tokat res vtis na svojega moža. Dobila ga bo nazaj. ''Scott, si pripravljen?'' je nežno zaklicala. Vedela je, da jo čakajo prepiri in neprespane noči, vendar se je odločila, da se bo poskušala prisiliti, da bo zopet ljubila svojega moža.
Bil je eden tistih noči, ko se bosta pretvarajala, da sta srečna in kazala njun nasmejan obraz množici ljudi. Sama je sovražila take prireditve. Počutila se je kot poceni igralka, ki se smehlja neznancem z debelimi denarnicami. O dogodku,na katerega sta se odpravljala ni vedela veliko. Vsako leto jo je zvlekel s seboj, kjer je kramljal s starimi moškimi in jo predstavljal ljudem, ki so darovali denar za šole. Ob razmišljanju o lanski prireditvi, kjer sta se hudo skregala na stranišču, je pogledala na uro in videla, da bodo zagotovo zamudili. Sovražila je zamujanje. Stopila je v sobo, kjer sta je bila oblečena njuna dva otroka in zakričala: '' Scott, mi smo vsi pripravljeni.'' Odprla je vrata njune spalnice in zavzdihnila:''Resno? Koliko časa pa potrebuješ, da se oblečeš? Vedno moramo zamujati in vedno si kriv ti!'' zmajala je z glavo in preden je zapustila sobo, je Scott povedal svoje in Emma se je obrnila nazaj in stisnila ustnice. V glavi si je govorila, naj reagira mirno, ker so njuni prepiri postali že stalnica in otrokoma gotovo ni prijetno. Globoko je vdihnila ter mu pomagala zavezati kravato. ''Oprosti, želela sem, da zgledaš super. Saj veš, kako imam rada, ko se obračajo pogledi za nama.'' nežno ga je poljubila na lice in šele, ko je šla iz spalnice si je upala izdihniti. Ponosna je bila sama nase, da ji je uspelo mirno reagirati.
Končno so sedli v limuzino in odšli. Oboževala je vožnjo v limuzini. Na dogodek je prišla v vozilu, ki je vzbudil pozornost in tako je bila tudi ona središče te pozornosti. Vendar pa se to ni zgodilo, ker so zamujali. Ljudje so bili že posedeni po svojih stolih in tudi ta mala družinica je hitela do svoje vrste. Mimo je prišel postaven moški, ki ga je Emma poznala, saj sta velikokrat že govorila. Vzela je ponujen kozarec šampanjca ter ga počasi začela piti. Stiskala je ustnice ter poskušala ignorirati vsako besedo, ki jo je izrekel njen mož. Samo nasmehnila se mu je ter mu sledila do njunih sedežev. ''Dragi..'' prijela ga je za roko ter se mu zopet nasmehnila. ''Nimam nobenega ljubimca, nisem taka.'' prodorno ga je pogledala ter ga pobožala po roki. ''Ljubim te.'' je še tiho zašepetala na njegovo uho.
Med celotno prireditvijo se je nasmihala kameram ter neznancem, ki so ogovarjali njenega moža. Stala je poleg njega, spraznila je že njen sedmi kozarec ter držala njenega moža za roko. Želela mu je kazati podporo. Scott pa je ves čas grdo gledal ter vidno kazal, kako ni zadovoljen v njeni družbi. ''Scott, se lahko pogovoriva na samem?'' je tiho rekla. Ko sta prišla do temnega hodnika se je ustavila in pogledala proti njemu. ''Tako zelo se trudim, ti pa ves čas grdo gledaš in gledaš za mladimi dekleti. Kaj ti jaz nisem več dovolj?'' besede so se ji malce zatikale, saj ji je alkohol že stopil v glavo. Preden je kaj uspel reči, ga je močno objela ter pritisnila ob steno. Strastno ga je poljubila.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarscott westwood
CEO of the country clubCEO of the country club


Število prispevkov : 9
Reputation : 2
Join date : 22/06/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   Pon Jul 15, 2013 2:19 am

Tag: Emma
words: malo mal, ampak ok 487

Čeprav je dobro vedel, da stavek o ljubimcih ni resničen, je bilo nekaj v njenem glasu, kar ga je prepričevalo v nasprotno. Tega si ni znal razložiti in si konec koncev sploh ni hotel, saj je vedel, da so ženske bitja, ki jih nikoli ne bo popolnoma razumel. Na njene beseda, da ga ljubi, ji ni odgovoril, kako bi tudi lahko, če pa je sam vedel, da je v resnici nikoli ni zares ljubil. Vse skupaj se mu je zdela le farsa. Odmaknil je roko in glavo, nato pa se obrnil proti njej in ji rekel, da bi rad gledal igro.
V predstavo seveda sploh ni bil zainteresiran. Spraševal se je, kdaj je zgubil apetit za kulturno udejstvovanje in prišel do sklepa, da ravno v času, ko je začelo v njegovem zakonu škripati. Tu so bili samo pomembneži, katerih bele nasmeške si je ničkolikokrat želel zdrobiti z ročnim udarcem, a kaj ko bi potem pristal za zapahi. »Sami hinavci in prevaranti,« si je rekel. Pogledal je ženo in imel občutek, da joče. »A le zakaj? Saj je že nekaj časa tako kot je. mogoče zaradi igre?« Nazadnje jo je videl jokati leto dni nazaj, ko je njen nečak dobil levkemijo. Otroka sta se nemirno presedala na stolu, vse skupaj je postajalo že dolgočasno. Na srečo je kmalu sledila pavza. Odkorakal je ven, kot so ga nesle noge. Na poti iz stranišča ga je prestregla žena in ga vprašala, če se lahko pogovorita. To nikoli ni bil dober znak. Vedno je načenjala kakšne resne debate, za katere ni imel niti najmanjšega interesa. Otroka je ta čas dal v varstvo ene izmed bankirk v njihovem mestu, gospe Jones. »Prijazna stara gospa,« si je rekel. Zvlekla ga je v nek kot zraven stranišč. »No vsaj nisva na stranišču tako kot lansko leto,« ji je zabrusil. Šele sedaj je doumel, zakaj tako rada rešuje stvari na javnem mestu. Tako ji tudi pobegniti ne more na podeželski klub.
Vprašala ga nekaj in medtem, ko je v glavi pripravljal vprašanje, ga je začela poljubljati. In to kako! Že lep čas ni doživel kaj takega od nje. »Očitno ji ni do pogovora,« je sklepal iz situacije. Začel jo je poljubljati nazaj, ne vedoč ali si to sploh želi. A kmalu je bilo prepozno. Med poljubljanjem se je že v drugo oglasil zvonec, kar je pomenilo, da se je predstava že začela, posledično pa, da nikogar več ni na stranišču. Dvignil jo je z rokami pod stegni in nesel v enega izmed stranišč. Roke je že položi eno na njen vrat, drugo na njeno zadnjico in jo nežno stiskal. Za sekundo sta prenehala s poljubi, pogledal jo je in že mu je začela odvezovati kravato, sam pa si je začel odpenjati gumbe na srajci. Slišal je, kako je Emma za njegovim hrbtom zaklenila vrata kabine v kateri sta bila in ob tem pomislil.
"Šment, v kaj se spuščaš Scott. V kakšno godlo si zašel sedaj."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: port charles' theatre   

Nazaj na vrh Go down
 

port charles' theatre

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: auburn crest promenade-