KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 parking lot

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: parking lot   Pon Jun 03, 2013 6:09 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Čet Jun 13, 2013 4:41 am


trevor smitten 1


v temni noči je opazovala svojo senco, ki je padala pod svetlobo šibke ulične svetilke na hladna tla, lovila je pramen las, ki je vztrajno poplesaval naokoli v lahkotnem vetriču. po ulici so odmevali le njeni kratki in hitri koraki, spretno se je vila po praznih ulicah prijetnega mesteca v katerem se je znašla. ustnice so se zavihale v komajda opazen nasmešek, iskreno je lahko dejala, da je bila zadovoljna. všeč ji je bilo življenje malega, normalnega človeka, pa čeprav se je le s težavo zadrževala stran od smrti. pogrešala je poigravanje z njo, pogrešala je moč, katero je včasih imela. velikokrat je zamikalo, da bi stopila v kakšno prazno ulico na poti domov, se skrila in počakala na prvega mimoidočega tako kot že tolikokrat. ampak nekako ji je uspevalo; vsakokrat se je sicer ugriznila v ustnice, dlani so se zvile v pesti in v varnem zavetju stanovanja se je zlomila. a njene roke so ostale čiste. mestece v katerem se je znašla, je bilo prava oaza v poplavi umazanih velemest, še celo ljudje se niso zdeli pokvarjeni. uživala je v prijetnih nasmeških in mehkih glasovih, pa čeprav se jim je vseeno raje izognila ter jih samo opazovala z razdalje. ni se hotela vmešati v njihova življenja, bala se je spoznanja, da mogoče ni vse tako lepo kot se zdi na prvi pogled.

mestece in vse njegove skrite ulice je poznala že dovolj dobro, da je lahko sekala pot do svojega stanovanja. pot jo je zanesla prek parkirišča, kjer je ostalo le še nekaj parkiranih avtomobilov. elegantno je preskočila nekaj črepinj, ki so ležale na tleh, koraki so se upočasnili, ko je segla po majhni torbici, kjer je bila skrita preprosta cigaretnica. nekaj trenutkov je poskušala svoje brskanje uskladiti s hojo, vendar ji je to vse prej kot uspevalo, zato se je ustavila in dvignila torbico k svoji glavi. potrebovala je trenutek ali dva, da je med svojimi prsti začutila kovinsko cigaretnico, katero je sunila stari sosedi v chicagu. še preden bi lahko segla po vžigalniku, se je noč okoli nje razjasnila. kot prestrašena srna je dvignila pogled in se zazrla v avtomobil, ki jo je osvetlil. stopila je korak nazaj, a pogled je bil še vedno nalepljen na sprednjo steklo, trudila se je razločiti postavo, ki je sedela za volanom. in v naslednjem trenutku je tišino noči prekinil žvenket cigaretnice, ki je treščila ob tla, sledil je top padec torbice. vse okoli nje se je zavrtelo, v nejeveri je stopila še korak nazaj. glava ji je začela divje odkimavati, oči so se odpirale in zapirale, v upanju, da bo tako postava pred njo izginila. ni bilo smiselno, zdelo se je popolnoma nemogoče. a še vseeno je bil pred njenimi očmi prav on. trevor. glas se ji je tiho zatresel, čeprav ni govorila, zaječala je v vsej svoji nejeveri, lahko je čutila kako se je začel tresti prav vsak delček njenega telesa. hotela je bežati, se skriti v kot svojega stanovanja, a ostala je prikovana na hladen beton, s pogledom zalepljenim na moškega. 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartrevor o'shea
night club ownernight club owner


Število prispevkov : 27
Reputation : 9
Join date : 22/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Čet Jun 13, 2013 9:10 am

dalilah. :3
Vse, kar si je v tistem trenutku, ko je sonce ravno zašlo in se je mrak že dodobra spustil na Zemljo, želel, je bil kavč, mrzlo pivo in dobra tekma na teveju. V tistem trenutku bi bil za to pripravljen dati precej, a vedel je, da iz tega nocoj ne bo noč. Pred nekaj minutami ga je namreč klicala Mimi, ena od natakaric v njegovem klubu, in sporočila, da je tam prava norišnica. In tako je zavojček piva, ki ga je v supermarketu ravno vzel iz hladilnika, z glasnim zavzdihom postavil nazaj na polico, nato pa pri blagajni porabil zavojček cigaret. Kajenje sicer ni bila njegova navada, a tu in tam, ko je življenje postalo preveč utrujajoče, je z užitkom pustil, da nikotin napolni njegova pljuča. Prodajalki je podal bankovec, se ji očarljivo nasmehnil in pustil drobiž, nato pa v tišini prehodil tisto ulico ali dve, ki sta ga ločevali do parkirišča, na katerem je stal njegov novi Porsche. Ob pogledu na črno mašino se je zadovoljno nasmehnil in avto, ko je prišel dovolj blizu, skorajda ljubeče potrepljal. Če bi ga zdaj videla mama bi bile njene besede zagotovo »Nikoli ne bom razumela, kaj je z moškimi in avti,« ob tem pa bi še dobrodušno zmajala z glavo. Pravzaprav še sam ni vedel, zakaj je bil nad jeklenimi konjički tako navdušen. Morda, ker si je enega od takih želel že praktično od kar je shodil. Ali pa je bil kriv zasvojljiv občutek moči, ki ga je preveval, ko je na avtocesti do konca pohodil stopalko za plin in je motor divje zarohnel. Občutek, da je imel popolno kontrolo in ga čisto nič ni moglo presenetiti.

Njegove roke so se rahlo zatresle, ko je strgal folijo na zavojčku, iz njega potegnil cigareto in nato iz žepa izbrskal še vžigalnik. Kot vedno, ko je pomislil nad nadzor, se je pred njegovimi očmi pojavil prestrašen obraz, par velikih, rjavih oči, katerih pogled ga je strašil bolj, kot karkoli drugega. Podobo je vajeno potisnil na stran in vase globoko potegnil cigaretni dim, s katerim je dosegel točno to, po čemer je hrepenel. Po še nekaj vdihih je lahko čutil, kako se njegovo telo sprošča in na njegovih ustnicah je znova zaigral zanj tako značilen poševni nasmešek. Verjetno se v klubu sploh ne dogaja nič resnega, ampak je vse skupaj spet samo Mimijino pretiravanje. S to mislijo je pohodil ogorek, ki ga je trenutek pred tem spustil na asfalt, nato pa sedel v avto in zagnal motor. Videl je postavo, ki je na drugi strani prečkala parkirišče, a ji ni posvečal posebne pozornosti; namesto tega je pritisnil tipko za vžig, ob čemer so se samodejno prižgali tudi žarometi. Dvignil je pogled in začel nogo počasi spuščati s sklopke, ko je opazil, da postava ni prečkala parkirišča, ampak obstala sredi njega. Pred njegovim avtom. Fantastično. Zavil je z očmi in z desnico zategnil ročno zavoro, medtem ko je z levico že segel po kljuki in trenutek zatem stopil iz avta. »Gospa? Se lahko prosim umaknete? Stojite točno pred…« je začel, potem pa je temnolaska končno dvignila pogled in obstal je sredi stavka. Vanj je zrl par velikih, v strahu široko odprtih oči, ki bi jih prepoznal kadarkoli. Bila je ona, Dalilah. Ženska, ki jo je nazadnje videl, ko mu je pod vratom držala kuhinjski nož in zamaknjeno razlagala o ekstazi, ki jo je občutila, ko je vzela življenje. Njegova največja nočna mora. »Kaj hudiča počneš tu?« Njegov glas je bil hripav in hladen, dlani pa so se stisnile v pest, ko sta ga hkrati preplavila jeza in strah.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Čet Jun 13, 2013 10:06 am

trevor smitten 1 


mislila je, da je pustila preteklost za seboj, da ji bo uspelo izbrisati stare grehe ter še zadnjič zaživeti znova. tako lepo ji je uspevalo, ko se je zlivala z okoljem majhnega mesteca, počutila se je kot pravi človek, del celote. prvič je bilo življenje lepo in smrt ni bila več tako pomembna. ni si želela oditi v tako ljubljeno temo, vedno znova se je hotela naužiti več svetlobe življenja. počasi je začela verjeti, da je lahko življenje ravno toliko magično kot smrt. in morda ji je smrt to zamerila ter ji je zdaj poslala njega. vse kar je lahko iz grla spustila, je bilo tiho ječanje, z drobcenimi koraki se je poskušala premakniti nazaj. dlani so ji zdrsnile prek obraza, nato pa zarile v lasišče in tam pustile kar nekaj pordelih prask. šele ko je njegov glas zadonel skozi tišino noči, je umirila svoje divje odkimavanje, prisilila je oči, da ostanejo odprte ter ga za hip pogledala; dovolila je, da se njuna pogleda srečata, a že v naslednjem trenutku je ponovno zamižala. ustnice so se nekajkrat odprle, v upanju, da bo lahko spregovorila, a vedno znova je ostala tiho. kaj pa naj mu reče? ljubila ga je, nato pa odgnala stran, sebe pa poslala v prepad. bil je njen največjih strah, hkrati največje poželenje. včasih je bila ob njemu človek, sedaj pa le tresoča postava, ki se ni nikakor mogla umiriti. »oprosti,« se je glas komajda slišno zatresel. bala se ga je, njegove mogočne postave in vpliva, kakršnega je imel nanjo. »oprosti, oprosti, oprosti…« je planila glasneje, opravičujoč za prav vsako napako svojega življenja. kot blazna se je majala na mestu, za trenutek se bi lahko zazdelo, da se pogovarja kar sama s seboj. »oprosti, ker sem tukaj,« še kar ni prenehala z opravičevanjem. morda ni obžalovala svojih dejanj z nožem pri ostalih, a to, da je na njegovo srce naslonila konico noža, je bila njena največja napaka. zagotovo je bil najboljša stvar, katera se ji je kadarkoli zgodila in sama je to uničila. namesto da bi umirila svoje misli pred toliko leti, je planila po njem in ga za vedno odgnala stran. »odšla bom obljubim. ja, odšla bom. moram oditi,« je šepetala v noč, ko je naglas premlevala svoje besede. bila je tako ponižna, niti v oči si ga ni upala pogledati. pripravljena je bila storiti prav vsako stvar, samo, da bi bil srečen. da bi na njegovem obrazu zasijal tisti nasmeh, katerega je včasih tako oboževala. »prekleto!« je nazadnje le uspela iz sebe spraviti tih krik, z nogo je brcnila od tla. počasi se je nadnjo zgrinjala jezo, pa ne zaradi njega, temveč zaradi smrti. ona je bila kriva za vse skupaj, ni ji privoščila sreče v življenju. njen krik je odmeval skozi noč in šele ko je odmev utihnil si je upala ponovno spregovoriti. »živim tukaj,« je tiho zamomljala in končno odgovorila na njegovo vprašanje. dlani so se ji sedaj sklenile v naročju, nohti so se zarili v kožo, sama pa je s pogledom še vedno vrtala v tla. »saj me nisi iskal, kajne? prisežem, da sem se spremenila,« je ponovno zaječala v noč ter sedaj mirneje odkimala z glavo ob misli, da bi lahko temnolasec vse uničil. poznal je njo in njeno skrivnost, na katero majhno mestece, katero ji je toliko pomenilo, vsekakor ni bilo pripravljeno. 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartrevor o'shea
night club ownernight club owner


Število prispevkov : 27
Reputation : 9
Join date : 22/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Čet Jun 13, 2013 11:42 am

dalilah. :3
Verjel je, da je ne bo nikoli več videl. K vragu, moral je verjeti v to, saj bi ga sicer stvar vodila izključno v norost. Bila je prva ženska, ki jo je ljubil, resnično ljubil. Oboževal je njene velike oči, ki so vedno odražale vsako njeno čustvo, da se je zdelo, da jo je lahko bral kot odprto knjigo. Oboževal je njene mehke ustnice, ki so se ukrivile v nežen nasmešek in se jih nikakor ni mogel nasititi. Oboževal je njeno krhkost in nedolžnost, zaradi katerih je imel občutek, da jo mora zaščititi pred vsem svetom. Bila je njegova in to bi tudi morala ostati. Verjel je, da je bila neverjetna ženska, popolna zanj. In prav vsaka sleherna stvar, v katero je verjel ali jo je na njej oboževal, se je izkazala za laž, ko je pritisnil na tipko za konec pogovora na svojem mobilnem telefonu in ji povedal, da je njegova mama zbolela. Kakor hitro je omenil, da se mora vrniti v Louisiano, se je nekaj spremenilo. Ne glede na to, kolikokrat je trenutek do zadnje podrobnosti razdelal, ni mogel ugotoviti, kaj točno je to bilo, a nenadoma v njenih očeh ni bilo več tiste ljubke nedolžnosti, se mu je zdela najočarljivejša stvar na svetu. Namesto tega se je zdela kot prestrašena srna, potisnjena v kot in še preden bi se uspel zavesti, kaj se prav dogaja, je vse ušlo izpod nadzora. V njeni desnici se je pojavil ogromen, oster nož, katerega jeklo se je zableščalo v jutranjem soncu, ko ga je usmerila v njegove prsi. Izraz na njenem obrazu je v nekem trenutku še prevevala jeza, v naslednjem trenutku pa je bila tam neka posebna blaženost, ki je še najbolj spominjala na blaznost, ko mu je povedala vse. Kako je ubila starca v temni ulici. Kako je bila smrt njena prijateljica, ki se je pokazala le, ko je gledala, kako življenje počasi, a vztrajno izteka iz človeškega telesa. Tako, kot ga je bilo strah v tistem trenutku, ga ni bilo še nikdar v življenju. Bil je izgubljen, razpet med željo, da jo zaščiti, ji pomaga in nujo, da se reši in pobegne čim dlje stran. Pa je bil tako prekleto šibek, da se ni mogel niti premakniti, kot se ni mogel premakniti zdaj, pa čeprav je vedel, da bi moral sesti v avto in odpeljati, ne glede na to, kar bo imela za povedati.

Pred njim se je tresla kot šiba na vodi, izgledala je tako prekleto nemočno in izgubljeno, da bi najraje stopil do nje in jo stisnil v svoj objem, jo zaščitil pred krutim svetom. Česar seveda ni storil, saj je bil spomin na njene besede in hladno konico noža tik nad njegovim srcem še vedno preveč živ. Torej je le molče stal in brezizrazno poslušal njen monolog, ki je bil v glavnem sestavljen iz ene same besede: oprosti. Kaj naj bi ji oprostil? To, da se je znašla prav v njegovem mestu? Ali to, da mu je pokazala, kaj pomeni bati se za lastno življenje? Se vsako sekundo vsakega dne bati za življenje vsake osebe, ki mu je kaj pomenila? Ali morda dejstvo, da je ubila več ljudi, kot si je bil pripravljen priznati? »Odšla boš?« se je posmehnil z ledeno mrzlim glasom, ob katerem se je še sam skoraj zdrznil. »Kam? V novo mesto, polno novih ljudi, ki jih boš lahko ubila? Vse, samo da boš srečala svojo ljubo ''prijateljico'' Njegov glas je jasno kazal, kaj si misli o njej: da je nora, dokončno. Krik, ki ga je izustila, ga je tako presenetil, da se je zdrznil – in nagonsko stopil korak proti njej, kot bi jo hotel zaščitit. Prekleto, kaj za vraga je bilo narobe z njim? bila je vendar psihotična morilka, zaščito so potrebovali prav vsi razen nje. Dlani je znova stisnil v pest in nohte z vso silo zaril v kožo, kot bi ga bolečina lahko opominjala na realnost. Na dejstvo, da temnolaska ni bila njegova Delilah. Vse razen njegova. »Živiš…« je ponovil za njo, nato pa izgubil možnost besed, ko se mu je pred očmi zarisala tema. Medtem, ko je lahko mislil le še na temnolasko, kako v temni ulici s sadističnim nasmeškom spušča kri njegovi mami, Eve, April, skratka vsem, ki jih je imel rad, je dlan ponesel k ustnicam, nato pa si šel s prsti grobo skozi lase. »Verjemi ko ti rečem, da bi zadnja stvar na svetu, ki bi jo hotel najti.« Naposled mu je le uspelo, da se je znebil grozljive podobe, ki si je utrla pot v njegove misli. »Spremenila?« je znova ponovil za njo, ob tem pa mu je ušel sluh, hladen smeh, v katerim je bilo moč zaznati kanec histerije. Kako se je lahko psihotična morilka spremenila? »Kako? Se zdaj spravljaš tudi na otroke?« Močno je zagrizel v notranjo stran ličnic, a se ni mogel upreti vprašanju. »Zakaj za vraga si morala priti ravno sem? Nisi mogla ostati na drugem koncu države?« Ali pristati v zaporu ali psihiatrični bolnišnici? je dodal še sam zase, nezmožen ponoviti besede na glas. Vsemu navkljub je to žensko ljubil. »Nekoč.« se je popravil sam pri sebi. »Nekoč ljubil.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Pet Jun 14, 2013 4:20 am

trevor smitten 1 


pred podobo iz realnosti, mogočno postavo, ki je stala v noči in tako izgledala le še bolj grozljivo, je vztrajno skakala njegova podoba izpred let, njegov prestrašen pogled, zrak pa so rezali njeni besni kriki. glavo je poskušala skriti med rameni, nikakor ni uspela dvigniti svojega pogleda. ni si upala. ni smela. povzročila mu je preveč trpljenja, da bi imela pravico še kdaj uzreti njegove oči, ni si zaslužila njegove bližine. bilo jo je sram, hkrati strah. predvsem zadnje. po njunem razhodu si je lahko vsaj v mislih predstavljala, kako bosta ponovno pristala skupaj, kako jo bo vzel v naročje in popravil njen svet. a sedaj jo je zadela realnost, vse sanje so se razblinile v temno, hladno noč. ni je maral, ni je razumel. »odšla bom, res bom odšla,« je prepričevala tako sebe kot njega. morala je oditi stran od njega. ni bila vredna njegove bližine, še predobro se je zavedala, da predstavlja nevarnost njemu, a še bolj sebi. rahlo se je zdrznila ob njegovih naslednjih besedah, tiho je zaječala v noč. »ne, trevor,« je s prav posebno nežnostjo izgovorila njegovo ime ter komajda opazno odkimala. »ne razumeš, nisem več takšna. nehala sem, res. prisežem. nisem več… nisem več slaba,« so zadnje besede zazvenele kot vprašanje, ki je potrebovalo njegovo potrditev. nenadoma so se vsa pretekla leta sprememb zdela zaman, ob njem se je počutila kot najslabša in najgrozovitejša oseba na sveta, a še vseeno se ni mogla odmakniti. telo se je počasi umirjalo, ko je vpijala njegovo bližino. bil je kot droga, vedela je, da jo uničuje ter povzroča samo slabo, a še vseeno jo je navdajal s sladko ekstazo, katera je bila naravnost božanska. »sem resnično tako grozna?« je zašepetala v noč s tresočim glasom, čeprav je odgovor poznala že sama. da, bila je grozna. bedna. patetična. najslabša. trdno je zatisnila oči, ko je slika konice noža ponovno priplavala mimo. nežno je črtala obliko srca po njegovi koži, medtem ko so ji po licih tekle solze, glas pa se je tresel v vreščečih krikih. lomila se je pod težo njegovega odhoda, ravno tako kot se je v sedanjosti lomila pod težo njegovega prihoda. »spremenila. ja, spremenila. seveda, da sem se. sedaj sem dobra. res sem dobra. nič več slabega. ne, ne. nič,« se je iz ust ponovno izvalil monolog, ki je bil namenjen bolj njej sami kot njemu. v glavi je premlevala vsa preprosta dejstva zakaj je dober človek; kako se zjutraj nasmehne stari sosedi, kako prijazno pozdravi prav vsako stranko v lokalu, kako ne zahaja več v temno ulico. kako ne ubija več. njegove besede so rezale vanjo, naravnost v njeno srce, z vso možno ostrino. prav vsakič se je rahlo zdrznila v rahli omotici, iskala je pot, da zbere svoje misli. a kaj, ko je bila popolnoma izgubljena. »trevor!« je ustnice odprla v blagem kriku. »nehaj. nehaj. prosim, nehaj. res sem se spremenila. in tisto… tisto je bila za dobro sveta. tisto je bilo… drugače. prosim, verjemi, da sem se spremenila. razumi me, prosim,« je nadaljevala precej bolj mirno, v glasu je bilo zaznati šibko prošnjo. le kako naj živi naprej, če jo pa ne mara. edini človek, ki jo je naredil človeka, ki je zavrtel njen svet, jo je sedaj sovražil. »potrebovala sem nekaj novega. nov začetek,« je zamomljala in s konico čevlja zaokrožila po tleh. resnično ni vedela, da se skriva temnolasec ravno tam. nikoli ga ni zares iskala, nikoli ni imela dovolj poguma, da bi lahko pogledala v njegove oči, katerim je povzročila toliko trpljenja. »imaš… imaš lepo življenje?« je tiho spregovorila in za hip dvignila svoj pogled. otrpnila je ob njegovi ostrini in hladnosti, že v naslednjem trenutku je kot ponižna srnica spet zavrtala v tla. le kaj je hotela slišati? da ima popolno življenje z nekom boljšim. ali da je šlo vse po zlu odkar sta se njuni poti ločili. privoščila mu je prav vse veselje tega sveta, zavedajoč, da je svojo priložnost za srečo že izgubila. 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartrevor o'shea
night club ownernight club owner


Število prispevkov : 27
Reputation : 9
Join date : 22/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   Sre Jun 26, 2013 10:10 am

dalilah :3
Njena bližina ga je hkrati navdajala s strahom in olajšanjem. V tem trenutku ga je preplavljala brezglava panika, ko je lahko razmišljal samo o tem, kako bo pred njo in njenim psihotičnim hobijem zaščitil družino, april in vse, ki so mu karkoli pomenili. A kar mu je po žilah pognalo še dodatno dozo strahu je bilo dejstvo, da to ni bila njegova prva misel ob pogledu nanjo. Ne, ko so njegove oči prepoznale njen obraz, njeno vitko, skorajda koščeno postavo in tiste velike, temne oči, si je najprej sam pri sebi oddahnil. Oddahnil, ker je bila živa, ker je bilo z njo vse v redu in ni bila stlačena v kak zapor, kjer bi jo ostale jetnice vsak dan uporabljale za boksarsko vrečo. Za kaj takega je bila veliko preobčutljiva in zavedanje, da tam ne bi zdržala kaj več kot dan ali dva je bilo edino, ki ga je vsa ta leta prepričevalo, da ni dvignil slušalke in odtipkal številk 911. Oziroma v to se je vsa ta leta vsaj prepričeval, sedaj, ko je v prvem trenutku lahko mislil samo na to, kako bo njo zaščitil pred mestom in vso njegovo dramo, pa je vedel, da je vsa ta leta samemu sebi lagal v obraz. »Kam?« je znova ponovil, tokrat nekoliko manj osorno, šibkeje. upal je, da mu ne bo odgovorila, a hkrati je moral vedeti, kam bo – če sploh - odšla. »Nehala si?« je njegov glas hkrati zvenel upajoče in nejeverno. Kako mu je to uspevalo tudi sam ni vedel, a Delilah, ta drobna,  na prvi pogled nežna temnolaska, je nocoj v njem vzbujala najbolj nezdružljiva nasprotja. »In koliko ljudi si ubila, preden ti je uspelo ''nehati''? Tri? Šest? Enajst?« Zmajal je z glavo in si šel z roko grobo čez obraz, ko se je skušal zbrati in jo za zmeraj poslati stran. Vendar besede niso in niso hotele zapustiti njegovih ustnic, ni prenesel misli na bolečino, ki jo bo zagledal v njenih očeh, če bo te besede izrekel na glas. »Prekleto,« je zaklel sam pri sebi in jo še enkrat premeril od glave do pet. Ni imel srca, da bi odgovoril na njeno vprašanje, hkrati pa tudi ni vedel, kaj naj ji sploh reče, ko pa mu sploh ni bilo jasno, kaj pravzaprav čuti. Še vedno je bila njegova mala, še vedno se je ob njej počutil nepremagljivega in jo hotel zaščititi, po drugi strani pa ga je bilo strah stopiti bližje proti njej, saj je bil dotik hladnega jekla na njegovih prsih v njegovih mislih še vedno preveč živ. Resnica je bila, da tudi po tem, ko je nož uperila vanj, ko je izkusil, da je več kot sposobna umora, nanjo ni mogel gledati kot morilko. Bila je veliko preveč nežna, preobčutljiva in, navsezadnje, preveč nedolžna, da bi lahko bila psihopatka, za kakršno se je zadnjih sedem let prepričeval, da je. A odgovora ji ni bil zmožen dati, zato je le odkimal in pogled usmeril daleč stran, v tolažečo temo. Ko je zgolj nekaj metrov stran goreče in hkrati neprepričano ponavljala, da se je spremenila in da je sedaj dobra, ji je želel verjeti. Tako zelo, da ga je bolelo. Želel je preprosto pozabiti na vse skupaj, pa tega seveda ni zmogel. Vse to ga je preveč zaznamovalo, da bi lahko pozabil. »Prav,« se je navsezadnje s tresočim glasom le vdal v usodo in samemu sebi. »Recimo, da ti verjamem. Spremenila si se. Kako?« Bilo je vprašanje, ki ga je moral postaviti, ne glede na to, kako ji bo z njim razburil in kako boleč bo odgovor. Moral je vedeti. »Nov začetek? Zakaj?« Počutil se je kot največji negativec v Disneyevi risanki, ko jo je iz razdalje gledal, kako trpi in to bolečino s svojimi vprašanji le še poglabljal. Želja, da bi jo zakopal v svoj objem in jo tolažil, dokler ne bi privita obenj zaspala z nasmeškom na tistih mehkih ustnicah, ga je ubijala, sploh, ker je vedel, da tega ne bo več občutil. Da je bil prizor le brezsmiselna iluzija, obupana želja brez možnosti uresničitve. Njen pogled je bil ves čas uprt v tla; dvignila ga je le, ko mu je postavila negotovo vprašanje, samo za bežen trenutek. Bilo je dovolj, da se je spomnil na njen čudovit nasmeh, na iskrice sreče, ki so poplesavale v taistih, sedaj trpečih, očeh, ko sta bila skupaj. Spomin, ki je bolel bolj kot rezilo skozi srce. »Jaz..« je začel, a se po prvi besedi ustavil. Je bil srečen? April je imel rad, k vragu, ljubil jo je, a sedaj je ob pogledu na Delilah podvomil v vse, tudi v to. »Ja. Življenje je dobro. Srečno,« je zatrdil nekoliko trše, kot bi bilo potrebno. Zmedla ga je do dna duše in v tistem trenutku ni verjel, da bi se spomnil lastne telefonske številke. »In… ti? « Besedici sta nerodno obviseli v zraku. »Je s tabo vse v redu?«

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: parking lot   

Nazaj na vrh Go down
 

parking lot

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: auburn crest promenade-