KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 afterlife lounge

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: afterlife lounge   Pon Jun 03, 2013 5:43 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Sre Jun 12, 2013 1:11 am

MARIE & NICK
dejansko je bila kot oseba z dvema obrazoma. vsaj tako se je počutila po dobrih treh dneh sedenja v hiši, ker jo je pač tisti dan v mesecu spet tako zvil, da ni mogla spraviti iz sebe ničesar. potem pa jo je enostavno, čisto iz nič prijelo, da pa nujno potrebuje sprostitev in nekaj kjer se lahko zdivja in spet na nek način v sebi poišče košček stare marie. tiste, katere se je oprijel vzdevek wessie. pa ne toliko zaradi njenega priimka, kot tega, da je nekdo njeno vihravost povezal z vetrom. logika ali ne, na koncu so jo tako ali tako po večini vsi klicali tako, sama pa se temu ni kaj prida upirala. je pač pustila ljudem svobodo in veselje, kdo je namreč bila ona, da bi jim to kratila. in njena vihravost se je danes spet pokazala malce izza temne sence sedanje marie, ko je skoraj stekla iz kuhinje v sobo, da bi iz omare potegnila prave cunje za ven. kot bi bila trapasta najstnica, ki čaka, da jo princ na belem konju pobere na domači verandi in jo odpelje na tisti romantični zmenek. ah, kje. romantike ni poznala že lep čas, nekaj podobnega je veljalo tudi za njenega srčnega izbranca. vedno se je tolažila z tistim dejstvom, ki so ga tako opevali sarkastični komentarji o pravljicah in princih – verjetno se je kje izgubil in zalutal, ampak saj bo prišel. in vedno si je želela takšnega na črnem konju. posmehljivo je prhnila sama pri sebi, ko se je tako poglobljeno zamotila z lastnimi mislimi in iz omare v enem sunku potegnila pet različnih majic. katere pa je, že hipec kasneje, hitro zbasala nazaj noter in iz obešalnika snela snežno belo srajico, katera je bila nekoč last oliverja. mogoče je na nek način živela v stiku z preteklostjo in se je oklepala, ampak le zaradi tega ker se je ob tem počutila bolje. ko je vedela, da je nekaj imela, kar bi lahko imela še danes. žalostno, ampak po drugi strani vseeno lepo. ampak pod nobenim pogojem ni mislila razmišljati o tem kaj je bilo, ko je bilo. ne danes, ne jutri, ne v dneh, ko se je nameravala imeti lepo in se ne obremenjevati z stvarmi, ki jih je dala skozi. pod srajico, katere rokave je zavezala za hrbtom tako, da je imela ovratnik srajice v resnici zavit okoli svojih prsi, je nase navlekla še temne kavbojke in na noge nataknila sandale. lase je pustila spuščene, da so ji razigrano vihrali okoli ljubkega obraza, na katerem ni pretiravala z ličili. vedno je prisegala na neko klasično lepoto brez pretiranega 'izboljševanja' v pomenu ličil in umetnih posegov. pograbila je še malo rdečo trobico, ki je njen celoten izgled naredila za odtenek bolj drzen in zapustila hišo. namenjena je bila v enega najbolj polnih barov v mestu ta hip. potrebovala je toliko gneče, da bo lahko izginila med njo, ko ji bo to zapaslo, ali toliko, da bo lahko v njej izstopala, ko se bo odločila za ta del svoje osebnosti. zakorakala je mimo varnostnika in mu ob tem namenila le nežen nasmešek. vsi so vedeli kdo je westwoodova mala in vsi so vedeli, da ima družina toliko vpliva, da je pač ni pravilno kjerkoli zadrževati. prostor je bil že nabito pol in ali so navzoči klepetali ob kozarcih prestižne pijače, ki so jo stregli natakarji, ali pa so stali in se zibali v ritmu glasbe. sama se je odločila za tisto prvo varjanto in sedla poleg temnolasca, ki je v rokah vrtel kozarec z jantrno tekočino. »res ne vem kaj vsi vidite v viskiju,« se ni zadrževala komentarja na vsebino njegovega kozarca in mu ob tem namenila še rahel nasmešek. zdel se je zanimiv tip, zakaj bi torej skoparila z besedami, »marie mimogrede,« mu je ponudila roko, še predno bi temnolasec sploh uspel priti do besede.

note: njah začetek je, it's crap :]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Čet Jun 13, 2013 12:50 am


marie smitten 1

s težavo se je vključeval nazaj v družbo, sedaj ko se je vrnil v mesto. večina njegovih prijateljev je bila skupna z grahamom in ko je tistega dne pograbil njegovo zaročenko ter pobegnil, so se vsi postavili na stran prizadetega. morda bi se še celo trudil z ohranjanjem stikov, če ne bi bil skorajda prepričan, da se ne bo v mesto nikoli več vrnil. imel je eve in bila mu je dovolj, da je bil srečen. potreboval je samo njo in ne kopice zlaganih prijateljev, ki se je ob prvi priliki postavila proti njemu. prav nihče se ni potrudil, da bi razumel kaj se mu je takrat podilo po glavi. nihče ni pomislil, da je bil resnično zaljubljen ter da si ni mogel pomagati. vsi so ga samo obsojali ter mu v obraz metali vse mogoče obtožbe. z mestom se je spopadal težje, kot je sprva mislil, da bo in mogoče mu je bilo ravno zato v tolikšno olajšanje, ko je na ulici srečal trojico prijateljev, ki se za čuda ni obrnila proti njemu. uspeli so mu zavihati ustnice v širok nasmešek, ko je spoznal, da vse skupaj mogoče niti ni tako izgubljeno. tistega večera je prvič po dolgem času zapustil hišo z nasmeškom na obrazu. ženo je pustil doma z nekaj prijateljicami in prvič ob ponovnem prihodu se je vse skupaj zdelo vsaj približno tako kot včasih. počasi sta se vračala na stare tirnice. nasmeh je krasil njegov obraz cel večer, ko so v lokalu poskušali nadomestiti zamujena leta; morda so imeli nekaj gub več, a še vseeno so bili vsi isti norci, pripravljeni na zabavo. no, skorajda. ko so prispeli v nek nov klub, za katerega je prvič slišal, so prijatelji nemudoma našli vsak svojo cipico, sam pa je ostal nekje ob robu ter se le s težavo prebil do šanka. niti slučajno ni bil prevarati svoje drage, čeprav se je zavedal, da bi s tem vsem mestnim čenčam poklonil ogromno veselje. »dvojni viski,« je pomignil natakarju ter s komolcem odbil od sebe nekaj mulcev, ki ne bi smeli biti niti slučajno pokonci ob takih urah. vsaj ne po njegovih logiki. naredil je požirek, nato pa hladen kozarec po rokah zgolj prekladal. šele ko je zaslišal nekaj besed, katere so se zdele namenjene njemu, je uspel dvigniti svoj pogled. ustnice je uspel zavihati v majhen nasmešek ob prijetni rjavolaski, ki je stala ob njegovi strani. bila je lepa, njena glas je bil prav prijazen in prijeten, bila je le… premlada. »v viskiju je resnica, punca,« se je zarežal, čeprav je sprva skušal ostati resen. moral bi ostati tiho ter ji preprosto pokazati hrbet, a namesto tega je skorajda zagotovo sprožil nov val govoric, kako je prasec navarro prevaral svojo kurbico. »in zabava,« je dodal ter skomignil z rameni. s pogledom je bil še vedno zalepljen na njen čudovit obraz, preučeval je prav vsako potezo, gubico, ki je nastala ob njenem nasmešku in z vsakim trenutkom, ko jo je opazoval, se je počutil slabše, a pogleda še vseeno ni umaknil. »me veseli, marie,« je prikimal in se dotaknil njene mehke dlani. »nick,« je predstavil še sebe, čeprav bi bila veliko pametneje, če bi se predstavil kot poročen. morda bi moral za trenutek opomniti na to pomembno dejstvo še celo sebe. »če ti viski ni po godu, kaj bi torej spila?« je končno uspel umakniti svoj pogled in pomahati natakarju. zavedal se je, da bi se moral že zdavnaj pobrati, a iz neznanega razloga je obsedel, prepričujoč sam sebe, da se bo takoj poslovil od rjavolaske, katere oči so prav simpatično sijale v zatemnjenem prostoru. »se ne bi morala družiti s svojimi sovrstniki nekje sredi plesišča?« se je nasmehnil ob pogledu na ljudi, ki so se gnetli v središču. »in prisežem, da sem običajno pravi kavalir, ampak…« je neprepričljivo začel in zdrsel s pogled nazaj do njenih oči. »koliko si sploh stara, marie?« to ga ne bi smelo zanimati, prekleto. moralo bi mu biti vseeno, a kljub temu je tiho upal, da bo stara dovolj. prekleto.


Nazadnje urejal/a nick navarro Čet Jun 13, 2013 7:37 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Čet Jun 13, 2013 3:07 am

MARIE & NICK
Naravnost zabavalo jo je, kako se je njegov pogled prikoval na njen obraz. Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je pri moškemu dosegla natanko takšen odziv in ne malokrat je znala to odlično izrabiti v svojo korist. Pojma ni imela kdo je moški, v mestu ga še nikoli ni videla. Res pa je tudi bilo, da je izgledal starejši, torej je bilo čisto možno, da le ni bil v rangih generacij, ki bi jim bila sama blizu. »vse kar lahko odneseš od njega je glavobol naslednjega jutra in naravnost nagnusen okus v ustih še istega dne,« je zavrnila njegove besede na svoj način, »ampak vsakomur svoje, kdo sem jaz, da bi govorila.« ni bila ena tistih, ki bi vsiljevala svojo voljo, bila je le ena tistih, ki pač niso skoparili z besedami in so vedno povedali tako, kakor se jim je zdelo, da je prav. Direktnosti ji pač nihče ni mogle očitati. »zabavo pa si ravno tako lahko narediš tudi z čim bolj užitnim, ampak vidim, da čisto uživaš,« se komentarja na njegov nasmešek, ko je med prsti vrtel kozarec viskija, ni zadrževala. Ni ji ušlo, da ne skriva pogleda na njen obraz in lagala bi, če ji ne bi to laskalo. Že ko ga je prej prvič videla, je morala priznati, da je eden tistih, ki jih je mati narava z dobrim izgledom polepšala življenje. Poleg tega pa je dodaten vtis nanjo v naslednjem trenutku naredil z sproščenim pristopom, s katerim ji je vrnil ob njeni pripombi nad njegovim kozarcem in tekočino v njem. A za trenutek se ji je zazdelo, da so se njene oči za nekaj trenutkov preveč srečale z njegovimi, kar je pospremila s spuščenim pogledom nekam v barski pult. »martini,« je naročila pri natakarju, ki je po temnolaščevem klicu prišel bližje. Če je kdaj uživala v kakšni pijači, je bil to vsekakor martini v enem od tistih prefinjenih pecljastih kozarcev. »torej nick…« se je obrnila na stolu s prekrižanimi nogami, ter se z komolcem naslonila na pult, z glavo pa nežno omahnila na razprto dlan, »se mi zdi, ali te resnično prvič vidim tu? Saj ne, da bi bila stalna stranka, ampak saj veš, takšnih kot si ti, ne zgrešim.« mogoče je bila za prvi vtis malce preveč neposredna, ampak takšna je bila, človeku je pač zapihala na dušo takrat, ko se ji je to pač zdelo. In če mu to ne bo prav, tudi v redu, obžalovati ni imela ničesar. Ob njegovih besedah se je obrnila nazaj proti plesišču in z pogledom prečesala strnjena telesa, ki so se zibala v ritmih glasbe. Počakala je za trenutek, potem pa počasi, a precej odločno odkimala, »ne, danes sem solo.« ni bil dan, ko bi ob sebi potrebovala skupinico nasmejanih in radoživih deklet, ki bi začele šepetati v trenutku, ko bi mimo njih stopil kakšen postaven moški. Ja, kljub enaindvajsetim letom kolikor jih je štela, so nekatera dekleta še vedno znala biti na stopnji neumnih najstnic. Ni si mogla kaj, da se nebi ob njegovem naslednjem vprašanju naglas zasmejala. Takšnih ali drugačnih vprašanj je bila pravzaprav že vajena. Mesto je bilo tako ali tako bolj polno z generacijo njenih starejših sester in bratov, tako, da tudi njena družba ni bila ravno njen letnik. Ravno tako kot ni bilo nič čudnega, da je naletela na takšne, ki so pač podvomili o legalnosti njene prisotnosti v klubu. »dovolj, ne skrbi. Ampak poglej, hvala za skrb, ampak mislim, da bi moji starši znali poskrbeti, da bi bila v postelji, če temu ne bi bilo tako,« ga je zavrnila na lep način, ne da bi ob tem v resnici izdala svojo starost. A dvomljiv pogled na njegovem obrazu ji je nekako govoril o tem, da ne bo pristal zgolj na besede polne ovinkov, »triindvajset. Če pa ne verjameš, se lahko mile volje oglasiš na uradu in povprašaš o podatkih marie west…westwood.« še sama ni vedela zakaj v resnici se je zlagala o svoji starosti, ampak nekaj je bilo na njem, da mu je hotela ugajati. Ravno zato je tudi za trenutek imela pomisleke o tem, ali bi omenila svoj priimek. Vsi so namreč vedeli, kakšen vpliv zna imeti njen oče in kako mnogi reagirajo ko izvedo, da prihaja iz ene najbolj premožnih družin v mestu. Dvignila je kozarec, ki ga je natakar postavil prednjo in nicku namenila ljubek nasmešek, »na…na kaj pijeva?« na nekaj sta morala in če bo tako začela, potem ne bo imel nobenega razloga, da bi se kaj kmalu pospravil stran od nje.

note: nick smitten 1
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Sre Jun 19, 2013 1:13 am


tag; adamsmitten 1


njeno telo se je narahlo pozibavalo v ritmu glasne glasbe v klubu. utirala si je pot med ljudmi, ki so navdušeno plesali na plesišču. ponavadi je zahajala sem z njim, s svojim možem. za trenutek se je ob tem namrdnila ter malce je manjkalo, da je ni v trenutku nepozornosti nekdo sunil z komolcem v obraz. izognila se mu je ter napotila naprej proti straniščem. nekako je imela slabo vest po eni strani, zgolj zaradi dejstva, ker je sem prišla sama. iskreno pa to niti ni bil njen prvoten plan. še včeraj ji je obljubil, da bo odšel z njo, vendar potem se je odločil, da ima preveč dela kar se naslednjega izpita tiče in tako je nastal prepir in posledica je bila ta, da je bila tu sama. pa saj mu niti ne bi tako močno zamerila, če ji pred tem ne bi dal obljube. narahlo je zavzdihnila, ko je le prišla iz plesišča. res že, da je bila jezna nanj, vendar v tem trenutku je bila še vedno odločena, da kljub temu ne bo delala napak nocoj. zaboga, bila je poročena, vendar to ni bila nobena ovira, da se ne bi tu in tam prikazal kakšen moški v njeni postelji. ob tem je imela slabo vest na tistih nekaj trenutkov, ko se je zavedala, kaj mu počne, vendar po drugi strani, ob takih primerih ji ni bilo prav nič mar. hja, nekako ji ni bilo mar, kamna na srcu se kljub temu ni mogla izbiti. vendar ne glede na vse – vztrajno se je prepričevala, da dela prav, da bo to v njegovo dobro, ko jo bodo tisti kreteni iz ruske mafije izsledili. ves čas je živela v strahu, ne glede na to, kako ga je hotela zakopati v svojo podzavest – preprosto nemogoče. že ko je vsak dan obiskala očeta, se je spomnila na svoje pravo življenje in dejstvo, da je to, ki si ga je ustvarila v port charlesu laž. da je bilo njeno ime, poroka, družina, vse preprosto laž, celo ona sama. ob tem je sklonila glavo. ne glede na to kaj bo, to nikoli ne bo zares njeno življenje, on ne bo nikoli zares njen mož in vse bo le igra, ki se bo nadaljevala toliko dolgo, dokler je tisti ne odkrijejo. takrat pa… hja, takrat bo pa vsega konec in zopet bo lahko zbežala. sploh pa, odkar je tisti neumen novinar vse skupaj celo vrgel v tisk, ji je bilo jasno, da so lahko na vsakem koraku. ob tem se je zdrznila. ne, niso smeli biti. na hitro je opravila na stranišču, nato pa odšla direktno za pult in naročila dvojno vodko. potrebovala je nekaj da si zamegli um, da prežene skrbi, ki so bile iz dneva v dan večje. varala ga je iz preprostega razloga – ker je vedela, da mora imeti razlog, ko bo nekoč izginila in kaj je bilo boljše kot prevara? resnice mu ni mogla povedati za živo glavo ne. če pa bo dejala, da je imela druge, bo preprosto – ne bo je več iskal, ne bo šel za njo, ta zakon bo, kakor da ni obstajal. in to bo najboljše, tako bo on in vsa njegova družina, ljudje, ki so ji celo pri srcu, ostali na varnem. in to je bilo edino, kar je štelo. morda, je bila cena za vse skupaj res precej visoka. vendar saj niti ni imela druge možnosti, če je hotela rešiti tiste, ki so ji bili blizu. ob tej misli je naredila najprej kratek požirek vodke, ki ji jo je malce prej prinesel natakar, se skremenžila, vendar kmalu za tem, je spila celoten kozarec in kmalu za njim še lep kup takšnih, da se je že opotekla, ko je skočila iz stola, vendar je to ni motilo, da ne bi prišla na plesišče. tudi tam ni vedela koliko dolgo se ja zatekla, naenkrat je le začutila roke nekega neznanca na boku ter ravno s tem istim, ni trajalo dolgo, da nista pristala v temni ulici, poleg kluba. zopet se je v njej oglasil tisti alarm, da mora to početi, da ni nič narobe, če se le poljublja z drugim – imela je dober razlog. vsaj tako se je ves čas prepričevala. naenkrat je neznanca nekdo prav grdo odrinil stran ter ga grdo počil na nos, ob tem pa je svetlolaska vzkliknila. za hip se je zbala, da jo je njen mož le odkril, nato pa je prepoznala osebo, ki je nagnala stran moškega, s katerim je bila malce prej. »adam,« je dejala s kar se da ravnodušnim glasom, vendar v njem je bilo še vedno zaznati nekaj zamere in jeze, zaradi dogodka malce prej in dejstva, da je bil on ravno tisti, ki je njeno skrivnost spravil na tisk. bog, kako ga ni prenesla zaradi tega kar je storil, ne glede na to, da je na začetku imela občutek, da ji srce morda vseeno bije malce hitreje zaradi njega in čuti prijeten ščemet v trebuhu. ne, po tistem definitivno več ne. »kaj za vraga počneš?!« se je zadrla nanj ter stisnila roke v pesti od jeze. ne, ni ga hotela v svoji bližini, ne tukaj, ne nikjer več, kjer ga bi lahko videla ali slišala zanj, po tem ko jo je tako zahrbtno izdal.

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Tor Jun 25, 2013 8:20 am


marie smitten 1

nasmešek se je vztrajno poigraval na njegovem obrazu, ko je strmel v rjavolasko. zavedal se je, da bi moral ob prvi priložnosti pokazati hrbet, a nikakor se ni mogel pripraviti, da bi to tudi storil. bila mu je všeč, na drugačen način kot evelyn seveda, a nekaj na njej ga je privlačilo dovolj, da je ostal. »in ti si strokovnjakinja za alkohol, predvidevam? priznaj vsaj, da izgledam veliko bolje s kozarcem viskija kot bi izgledal s kakšnim koktejlom ali cosmotom,« se je prijetno nasmehnil. »prav imaš, uživam,« je še smeje prikimal in za hip umaknil pogled do svojega kozarca, prek katerega je zaokrožil s prsti. prav vsak svoj gib, svojo besedo je že v naslednjem trenutku obžaloval. prekleto, bil je poročen in moral bi se upreti še tako nedolžnemu spogledovanju. ampak rjavolaska je bila privlačna, to je moral priznati. zabavale so ga njene besede, kako je umikala svoj pogled in se igrivo nasmihala njegovim besedam. »ja, izgledaš kot nekdo, ki bi naročil martini. tipično dekle.« smeje je odkimal ob njenem naročilu, pogled pa umaknil do šanka. bila je… bila ji je podobna. spominjala ga je na njegovo evelyn, ko sta bila še oba nevedna mulca; dolgolasa rjavolaska z iskrivim nasmehom, posebno iskrico v očeh in tisto simpatično gubico v licih, ki je nastala samo ob iskrenem nasmešku. in morda je ravno zato vztrajal v njeni družbi, ob njej je bil spet tisti enaindvajsetletnik, ki ni pobegnil z zaročenko svojega najboljšega prijatelja. »takšnih kot sem jaz?« privzdignil je obrv in ji namenil vprašljiv pogled, katerega je prekinil širok nasmeh. »ja, prvič sem tukaj. je tako očitno, da nimam pojma, kaj naj počnem tukaj? šele pred kratkim sem se priselil nazaj.« sledil je kratek premor preden je ponovno spregovoril. »…skupaj z ženo.« njegove besede so bile komajda slišne in rjavolaska bi jih lahko z lahkoto preslišala ob bobnenju glasbe v klubu. pojma ni imel, zakaj je hotel svoj zakon kar zamolčati; evelyn je namreč ljubil z vsem srcem in simpatična rjavolaska ni tega niti približno ogrozila. prej ravno obratno – spominjala ga je na njegovo eve, ga ponesla nazaj v čas, ko sta bila brezskrbna in svobodna. ni točno vedel, kakšno reakcijo naj pričakuje in morda je ravno zato umaknil svoj pogled in se obrnil proti množici na plesišču. »oh, nikjer fanta, ki bi pazil nate? ali pa gruče vreščečih prijateljic, ki bi se nadležno hihitala?« s pogledom je zaplaval prek njenih sovrstnikov, ki so se potili pod reflektorji in naskakovali drug drugega v ritmih glasbe, vmes je nekajkrat dovolil, da mu ustnice pobegnejo v nasmešek ob pogledu na svoje prijatelje, ki se trudili slediti tempu mlajših. njene naslednje besede so izvabila širok nasmeh na njegove ustnice. »westwoodova, kaj? s tvojim bratom sva bila sošolca, pozdravi ga.« s pogledom je ponovno premeril rjavolasko in se dokaj hitro odločil, da bo verjel njeni starosti brez nadaljnjih vprašanj. »sedaj razumem, zakaj vas je vedno tako čuval,« je smeje prikimal ob spominu na rjavolaskinega brata, ki ni nikoli nobenemu dovolil, da bi spoznal njegove mlajše sestrice. splačalo se ji je paziti, kajti roko na srce, je bila vsaj ena izmed njih čudovita. nato je tudi sam prijel svoj kozarec in ga lahkotno dvignil v zrak. »na nova poznanstva. nate,« se je nasmehnil in v enem samem požirku izpraznil kozarec. še preden bi lahko rjavolaska ugovarjala, je pomahal natakarju in naročil novo rundo; tokrat dva viskija. »čas je, da se spoznaš z viskijem. in sploh ne ugovarjaj,« je s kazalcem lahkotno zamahnil prek njenega obraza. pustil je, da kozarca obstojita na šanku, dokler ne bo sama pripravljena na spoznanje z njegovim najboljšim prijateljem. z dlanjo je zakopal v svoje goste lase, ko ga je za hip ponovno zadel eden izmed tistih trenutkov slabe vesti, a še preden bi lahko marie karkoli opazila, se je obrnil nazaj k njej. »torej marie, kje delaš? če si prava westwoodova se zagotovo ukvarjaš z vašim klubom… ali pa si upornica, ki se je izneverila staršem in sedaj po nočnih klubih išče moške, katerih starši zagotovo ne bi odobravali?«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   Pon Jul 08, 2013 8:46 am









Včasih je živel v prepričanju, da je zahajanje v nočne klube edini vir zabave – da je prostor, kjer lahko povsem pozabiš na skrbi, medtem ko vase zliješ cel sod žgane pijače, preostanek večera pa se na plesišču sukaš z neznano osebo. Toda zdelo se mu je, da je to obdobje že prerastel – ni bil več tisti mladenič, ki je najmanj enkrat na teden zašel v nabito poln klub, ki je bil srčika nočnega življenja v mestu in tam lovil dekleta, ki bi bile v kakršnemkoli pogledu potencialne za plen. Vedno je veljal za lovca, tistega ki ga ni nikoli pretirano zanimalo, da karkoli počne, počne narobe. Spal je že s tisočerimi ženskami, pa še vedno je še na čisto vsako zvezo za eno noč pozabil kar tako mimogrede – ker je pač vedno štel samo užitek, pa tudi zato, ker mu ni bilo nikoli preveč mar. Toda zakaj se je nenadoma počutil tako nenavadno? Zakaj je zdaj stal sredi teme, s priprtimi očmi motril dve postavi, ki sta si izkazovali ljubezen – ah, vse prej kot zares ljubezen - ob steni zakotne ulice? Če v dogajanje ne bi bila vključena oseba, za katero mu samo po pomoti ni bilo vseeno, se ne bi niti obremenjeval. Pa je bila.

Še sam ni vedel, kaj v njem je točno sprožilo tisti občutek, ki je bil nenavadno podoben krivdi, prav tako si ni znal razložiti, zakaj je nenadoma svoje noge prisilil v gibanje in odkorakal naravnost proti osebi, ki je očitno imela še drugačne namene kot samo nedolžno ljubkovati rjavolasko. V normalnih okoliščinah bi se na to požvižgal in odkorakal mimo njiju, neizenteresirano kakor mimo stebra, tokrat pa ga je nekaj spodbudilo k temu, da se je nad nadlegajočo osebo izvedel fizično nasilje, ko je rjavolasca potisnil stran in mu za popotnico pritisnil še klofuto. »Spravi se stran, mulc,« je zasikal proti mladeniču, ki je bil po možnosti nažgan kot mamba, da ga besede niso dosti ganile. Pravzaprav tudi njemu ni bilo dosti mar, samo da je bil dosežen cilj in da je svojo rit odnesel drugam. »In kaj počneš ti se je poslednje obrnil proti dekletu, njegov glas je znova postal umirjen, skoraj lenoben. »Nimaš pametnejšega dela?« Premeril jo je od glave do pet, medtem ko se je odločal, če bi ga za to, karkoli je že počela, sploh moralo skrbeti. Po vsej verjetnosti ne, toda kljub temu se ni kar obrnil na petah in odpeketal stran, zdaj, ko je opravil svoje 'herojsko' delo. Še vedno je bil tam - zares smešno. »Stavim, da tvoj mož ne bi bil čisto nič zadovoljen, če bi te našel v tem položaju,« jo je zbodel, medtem ko jo je čisto preveč natančno motril s pogledom. »Vidim, da se izredno rada zabavaš z drugimi..« S počasnimi koraki se je sprehodil do nje in se ustavil v njeni neposredni bližini. »Povedano drugače, ljubica - varaš,« ji je zašepetal v uho, kot bi se odločil, da bo prevzel vlogo angelčka na njenem ramenu in jo z glasom razuma opominjal na storjene napake. Le da mu ta vloga ni pristajala, tega se je zavedal. Toda pretvarjati se je vseeno dalo.

Na obraz si je priklical sladek, izumetničen nasmešek in se nato odmaknil korak stran. Tudi sam ni bil nič boljši kot tisti mladenič, ki jo je prej nadlegoval – prav, lepši je že bil od njega, toda po storilnosti se ni prav nič razlikoval. Tudi sam je silil vanjo, četudi je imela moža – ampak to je bila povsem njena krivda, ker mu ni povedala. Ali pa tudi ne. Pravzaprav še sam ni vedel, če bi njegovo védenje vplivalo na njegova dejanja. Mogoče pa. Mogoče bi mu prihranila tisti nenavadni občutek krivde, ki se vzklil čisto vsakič, ko je pomislil na njuno skupno preživeto noč ali dve.


TAGGED: lovely ariadna smitten 3
WORDS: 621
NOTES: here we go! :3 and sorry i'm late. "/



[/b]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: afterlife lounge   

Nazaj na vrh Go down
 

afterlife lounge

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: pioneer drive-