KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 score! sports bar

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: score! sports bar   Pon Jun 03, 2013 5:36 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Sre Jun 12, 2013 6:52 am

tag; evelyn


popoldne je celih šest ur sedel za kuhinjsko mizo in vztrajno strmel v prazen kozarec pred seboj. šest ur je porabil zato, da je samega sebe prepričal, da so bile vse skupaj samo govorice polne pretiravanja in laži. zagotovo bi bil prvi, ki bi vedel, da se je pojavila v mestu, če je prišlo do tega. ni se nameraval slepiti in se prepričevati, da bi najprej kontaktirala njega, da bi pogoltnila svoj ponos in se na lepem pojavila pred njegovimi vrati z opravičilom na ustnicah. toda to bi bilo prav, kajne? da najprej pride k njemu, toliko mu je že bila dolžna – opravičilo in konkretno pojasnilo. v prvih dneh po njenem odhodu je bil prepričan, da bi jo brez razmišljanja nemudoma vzel nazaj k sebi. prekleto, ljubil jo je. danes ni imel pojma, kaj bi se zgodilo. skoraj deset let kasneje so bile posledice njenih dejanj na njem še kako vidne, če ne bolj kot kadarkoli prej. nič ni bilo iz tistih prepričevanj, da jo bo nekega dne lahko pozabil, pustil to poglavje za seboj in odšel naprej. kako za vraga naj človek za seboj pusti dvajset let življenja? dvajset let jebenih spominov, kjer je bila v vsakem prisotna prav njena podoba, njen smeh, njen glas. šest ur je samo strmel v kozarec, ne da bi ga napolnil. zaradi nje jih je napolnil že preveč in vendar je bila njegova krivda v celoti, da je bil danes beden izgovor za človeka, da je bilo njegovo življenje v razbitinah. a povod je bila ona, to tragedijo v kateri je igral, je sprožila samo ona. Vbendar ni mogel nadaljevati s sedenjem na mestu in stalnim vračanjem nazaj v spomine, brskanjem po slednjih, da bi nekje našel neko malenkost, ki bi mu pomagala današnji dan razumeti bolje. niti sanjalo se mu ni, kdaj točno se je odločila, da ji on preprosto ne zadostuje več in da potrebuje nekoga drugega. lahko bi razumel, če bi ga nehala ljubiti, ga zapustila in bi jo čez samo teden dni videl z drugim. toda ni mogel razumeti, kako se je lahko tihotapila za njegov hrbet in se dajala dol z njim. najboljšim prijateljem, ki ga je sedaj preziral iz dna srca.

po dolgotrajnem posedanju se je spravil pokonci in kakor vsak večer ob isti uri zavil proti lokalu nedaleč stran od njegove stanovanjske zgradbe. ni bil pretiran športni navdušenec, ker je imel preveč drugih opravkov, da bi spremljal kup moških, ki se podijo za žogami. kot furija se je napotil peš po ulici, ko je za seboj treščil vrata na tečaje. še vedno je napol pričakoval, da so bile govorice res samo govorice, da so ga zopet imeli za norca. v njem bi se moralo nekaj premakniti, če je prišla v mesto. moral bi začutiti hlad, sovraštvo, prezir, vse kar se je v njem nakopičilo po njenem odhodu. prekleto, moral bi začutiti še tisti zadnji košček njegove ljubezni do evelyn navarro, ki bi zgorel v pepel. dve uri kasneje se je pred njim opotekala dokaj všečna temnolaska in se hihitala, ko se je morala oprijeti vrat moškega stranišča, da ne bi tlebnila po tleh. spil je nekaj viskijev in mala se je nadvse velikodušno pomenil, da ga pospremi na kratek oddih. prevrtimo čas še malce naprej in njene spodnjice so bile ovite okrog njenega gležnja na tleh, medtem ko je bila njena druga noga ovita okrog njegovega pasu, ko je neumorno nabijal vanjo. kolikokrat je bil v isti situaciji? si našel temnolasko, ki je vsaj malce spominjala nanjo in se pretvarjal, da se ni nič spremenilo. deset minut kasneje je počakal, da je toalete zapustila prva, nato pa odšel za njo in zapel pas, ko je stopil skozi vrata. pogled je bil usmerjen navzdol, ko se je odpravil po temnem hodniku, a njegov korak je postal, ko je za seboj zaslišal poznan glas. niso lagali. ''odjebi.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Sre Jun 12, 2013 7:16 am

mesto je bilo polno spominov. počutila se je kot duh, ko je stopala po praznih ulicah, zavitih v temo. počutila se je tako presneto nenavadno in to ji ni bilo všeč – rada je imela nek nadzor nad sabo; rada je imela tisto vedenje, da ne glede na vse še vedno ima sama sebe in tisto, v kar verjame. povsem drugo vprašanje je bilo, v kaj je pravzaprav verjela. bilo je preveč zapleteno in kompleksno, da bi se spuščala v to, sploh zdaj, ko je bila nazaj v mestu. kot da bi mimogrede zatavala v svojo preteklost. nič se ni spremenilo; vsaj ne nič drastičnega in vsaj ne za večino ljudi. naletela je na eno izmed svojih bivših sošolk. na dekle, ki je omenilo osebo, ki jo je pustila za seboj. graham. ampak njene besede niso imele prav nobenega smisla in evelyn se je morala zadržati, da ni prizanesljivo zmajala z glavo ob slišanem, ker navsezadnje kaj takšnega ne bi bilo mogoče. graham je bil močan. graham se je pobral, tudi po tem, kar mu je storila. moral se je, kajne? vsake toliko časa se je v njene misli prikradel on in vsak spomin jo je pripravil do tega, da se je sredi noči zbudila. dolgo časa je potrebovala, da se je navadila na to, da ga ni bilo več ob njej in da je tam ležal njegov najboljši prijatelj. dolgo časa je potrebovala, da je sama sebe prepričala, da je ravnala prav. ampak kljub temu se je včasih z bolečo jasnostjo zavedla, da je bilo to navadno sranje.
morda je ravno zato, da bi zanikala to misel, s takšno odločnostjo odrinila vrata v notranjost bara. kombinacija njenega vihravega vhoda in njene postave, po toliko letih v mestu in z oprijetimi kavbojkami in usnjeno jakno na sebi, je nemudoma pritegnila nekaj pogledov. a njene rjave oči so v gruči ljudi iskale nekoga drugega – nekoga, ki ga ni ugledala. potem pa ji je natakarica pomignila proti straniščih in ji pomežiknila. izgledalo je, da je bila edina, ki je ugotovila namen njenega prihoda. življenje v baru se je nadaljevalo; vsi so se vrnili k tekmi na televizorju, ko je evelyn odkorakala proti temnem hodniku.
naslonila se je na steno in se borila sama s seboj. del nje ni hotel biti tam; dejansko bi bilo lažje, če bi ta trenutek odložila in se z njim soočila kako drugače in predvsem kje drugje, a drug del nje je bil preveč trmast, da bi lahko kar odkorakala. ostala je tam, zavita v svoje misli, temni lasje pa so zakrivali njen obraz, dokler se niso vrata naposled odprla in se je iz stranišča najprej primajala temnolaska, nato pa ji je čez nekaj trenutkov sledil tudi on. z nenadno odločnostjo je zatrla spomine in spregovorila, še preden bi lahko trenutek odločnosti minil. »graham.« njen glas je obstal v temnem hodniku, kot da bi se odbijal od sten, ko je po tolikšnem času izrekla ime, ki se ga je sicer tako skrbno izogibala. bil je jezen. ne, bil je besen, to je ugotovila v trenutku. videla ga ni že osem let in še vedno… še vedno ga je tako dobro poznala. »ne,« ga je zavrnila, ko se je odrinila od stene in zakorakala proti njemu. obračal ji je hrbet – morda jo je to razjezilo. morda pa je bilo samo lažje usmeriti čustva na nekaj drugega. »torej je res vse, kar govorijo.« to je bilo opažanje. to je bilo očitno. končno se je le pripravila do tega, da je dvignila pogled in uprla svoje oči v njegove, ko je stala naravnost pred njem, da ni mogel kar odkorakati mimo. »ne moreš se me večno izogibati,« je dejala, ker je bilo to lažje kot tisto, kar bi morala izreči. ampak zbrala se je. morala je. »žal mi je, prav? je to tisto, kar hočeš slišati? žal mi je,« so bile njene besede v drugo manj jezne, manj trmaste in tišje – ker je tokrat mislila resno.



tagged: graham! smitten 1

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Sre Jun 12, 2013 8:14 am

tag; evelyn


še zmeraj je bil prepričan, da bi se v njem moralo nekaj premakniti. in krivde niti ni mogel zvaliti na konkretno dozo alkohola, ki se je pretakala po njegovih žilah. bil je preprosto prazen. do te mere, da mu je bilo vseeno tudi za njo. lahko bi se vrgla na kolena pred njim in bi najverjetneje odšel mimo. preveč ga je zjebala z enim samim svojim dejanjem, da bi ji utegnil dati še kakšno priložnost, da bi znova vse uničila. točno to je naredila. vse je uničila. besede so bile zamrmrane na njegovih ustnicah in njegove noge so znova našle voljo, da so se premaknila naprej, le da ga je njena odklonitev presenetila. zaslišal je korake za seboj in glas, ki se je znatno približeval z vsako pedjo. res je bila trapasta. predvsem pa naivna. je res pričakovala, da bo stal na miru in jo poslušal? verjetno je res. vsa leta jo je ubogljivo poslušal in se razčetveril, da bi lahko imela vse. od tega, da se je potrudil, da jo je lahko peljal na večerjo, ki ni bila cenena in kičasta. do tega, da bi bil pripravljen razumeti, če bi ga zapustila iz oči v oči. ''ne vem o čem govoriš, vendar da... verjetno je res,'' je skomignil z rameni in pogled obrnil v stran proti steni, ko se je premikala okrog nje, vse dokler ni stsla naravnost pred njem. pogeldati bi jo moral. kakšno fenomenalno srečanje po celem desetletju osamljenosti. da ga najde po hitrem fuku z neznanko na usranem stranišču. ''so ti povedali, kako globoko sem strmoglavil po tem, ko si mi nadela rogove in spizdila kdo ve kam? en dan pred poroko? ali kako sem povsem nažgan stopil med vse povabljene in jim rekel, da žal poroka odpade, ker sta nevesta in glavna priča preveč zaposlena z natepavanjem, da bi se utegnila prikazati?'' je dodal neprecenljiv hladen nasmešek.

saj je hotela to, kajne? tisoč izgovorov s katerimi bo lahko upravičila, zakaj je bil nick boljša partija od njega. si izmislila kaj v zvezi s tem, da je vedela, da je graham samo tempirana bomba in bo slej kot prej pokopal vse pod sabo. vendar ne. takrat ni nihče mogel napovedati takšne kalvarije. vsi so samo brezpogojno verjeli vanj, v njiju in v to, da se mu bo končno nasmehnila sreča po dolgih letih ukvarjanja s kurbirsko mamo. ''izogibati? kako točno naj bi se izogibal osebi, ki je ni bilo na spregled celo desetletje?'' je privzdignil obrvi in nameraval je, res je nameraval, stopiti mimo nje ter napraviti konec temu absurdnemu snidenju, za katerega ni imel ne živcev ne volje. vendar si je drznila iti korak predaleč in ni se niti premaknil. ''meni ni,'' je odkimal in naenkrat je bila njegova dlan na njeni bradi, ko ji je privzdignil obraz navzgor. ''z leti sem se ti maščeval, pa tega niti ne veš. podrl sem tvojo pričo. obe sestrični. tvojo najboljšo prijateljico iz srednje šole. tisto sosedo, ki ti nikoli ni bila pri srcu. verjetno bi podrl še tvojo sestro, če bi jo mela. ampak vem, da je praktično vseeno. ker ti to ne pomeni nič,'' je govoril prav sumljivo tiho in previdno, ko je njegov oprijem postajal vedno manj nežen. ''tako da vzami svoje opravičilo, ker ga ne rabim. v trenutku, ko si nastavila njemu, si povedala vse.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Sre Jun 12, 2013 10:47 am

morda je bil problem ravno v tem, da ga je tako dobro poznala. z njim je praktično preživela svoje otroštvo, vsa leta, vsak dan, vsako uro, dokler ni prekinila tega in grobo zlomila njuno vez. ni se poglabljala v to – na njegovem obrazu ni iskala znakov, čustev ali drobcev misli, ker je vedela, da je bilo prepozno za karkoli. in to jo je še vedno bolelo – celo po vsem tem času je bil še vedno sveže odprta rana; kot da bi od sebe odrezala nekaj življenjsko pomembnega. a vendar to ni bil – ni mogel biti, kajne? zalotila se je pri mislih in nemudoma postala jezna sama nase. brez obžalovanja, je rekla. to je bilo tisto, kar je zatrdila tudi nicku, ko sta zapustila vse skupaj. brez tuhtanja o preteklosti, brez oklevanja in predvsem brez obžalovanja. kako naivna je bila včasih. kako prekleto naivna. ampak ne bo mu dovolila, da jo potre. ni mu nameravala dovoliti, da bi jo pripravil do samoobtoževanja. odvračal je pogled in takrat si je dovolila, da je s pogledom zdrsnila prek njegovega obraza. bil je isti, a bolj odrasel. bolj zrel. tam je bilo zarisano vse, skozi kar je šel. poslušala ga je z brezizraznim obrazom, za katerega se je morala potruditi. da, zabavno dejstvo: bila je prasica. vedela je, slišala je o vsem tem. deloma od popolnoma zgrožene mame, deloma od bratov, deloma od preostanka mesta. njeno ravnanje je pustilo vse osuple. storila je nekaj nepredstavljivega in se v zgodovino tega majhnega, zaspanega mesteca za vedno zapisala kot kraljica nepredvidljivosti. in seveda, še enkrat, ogromna prasica.
privzdignila je obrvi ob njegovih besedah. »ne, graham, ne za nazaj. vedel si, da sem v mestu. vedel si, da sva nazaj. navsezadnje je to port charles.« kaj je sploh hotela povedati? da ga je iskala na točkah, kjer je ponavadi preživljal čas? tega ne bi nikoli na glas izrekla. pred osmimi leti je vse skupaj prignala do točke, na kateri bi storila vse, da ji ne bi bilo treba požreti svojega ponosa in priznati, kako zelo je bilo njeno ravnanje… nepravilno. srce ji je za trenutek obstalo, ko je začutila njegovo roko na svoji bradi. njegov dotik, tako znan in hkrati tako pozabljen, ki je v njej predramil cel kup spominov in stik njegove dlani na njeni koži jo je skoraj žgal, a je kljub temu pogled uprla v njegove oči, ne da bi se upirala ali se skušala izviti. poslušala ga je in nekje v njeni notranjosti je vsaka beseda skelela, a znala je to skriti. »kako je to potem maščevanje, če mi to ne pomeni nič?« se je njena dlan oklenila njegovega zapestja, ko je dotik na njeni bradi postal veliko bolj grob. »potrebuješ ali ne; imaš moje opravičilo. tokrat v obraz. imaš moje opravičilo, ker sem se zapletla s tvojim najboljšim prijateljem in ker sem ti nadela rogove. imaš moje opravičilo, ker sem mu dovolila, da me odpelje in vsekakor imaš moje opravičilo, ker sem mu dovolila, da mi je nadel poročni prstan.« njen glas je bil zdaj bolj oster. »tebi nikoli nisem povedala vsega, graham. se nisi nikoli vprašal zakaj?« dotik njene dlani na njegovem zapestju se je okrepil. »najbolj mi je žal zate. ker si se spremenil v to… karkoli pač si zdaj,« se je v njenih očeh ponovno zasvetila jeza, ker je bilo to nekaj, česar se je že zdavnaj naučila. lažje je bilo biti jezen kot dovoliti čemu drugemu na dan. vedno.



tagged: graham! smitten 1

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Ned Jun 16, 2013 8:34 am


tag; evelyn


''da, vedel sem, ker so mi povedali drugi,'' je pritrdil, ker ni imelo smisla zanikati. slišal je govorice, da je v mestu, le kako jih ne bi. opazil je, kako so določeni ljudje utihnili, ko je šel mimo, in znova spregovorili, ko so mislili, da jih ne sliši več. prav vse oči so bile uprte v njeno vrnitev in vedel je, da so mnenja deljena. nekateri bi si drznili celo staviti, da bo sedaj dokončno zgrmel v jamo, ki so jo je kopal v preteklem desetletju. drugi so prav naivno mislili, da utegne dobiti novo, drugo, priložnost. ''nisem pričakoval, da me boš dejansko poskušala poiskati. na tvojem mestu bi se pri priči obrnil naokrog in se pobral čimdlje stran od mene,'' je pristavil. njena dejanja so bila nadvse nespametna in so precej spominjala na igranje z vročim plamenom ognja. le da se sam ni počutil prav nič ognjevito. kvečenjmu opustošeno. sama puščava, razžgana tla, ki jih za sabo pusti uničujoča sila ognja. ostanki in ruševine. ''in če sem poskrbel, da se nisva srečala do sedaj... to nekaj pomeni, se ti ne zdi? morda to, da nočem imeti nobenega prekletega opravka več s tabo in sva že zdavnaj opravila. na tvojo željo, če te smem opomniti,'' če se je takrat tako zelo hotela oddaljiti od njega, da je bila pripravljena izginiti iz mesta, zakaj torej ta nenadna vrnitev, ki je vse presenetila? kaj je bil glavni razlog, da se je evelyn o'shea vrnila v svoj domači kraj k svojim starim napakam? ''prav. če ti ne pomeni nič – zakaj si potem zdajle tukaj? opravičila bi se lahko tudi po telefonu,'' je pristavil skomig z rameni in odtegnil oprijem z njene brade, ko je dlan ovila okrog njegovega zapestja. dotik je trajal bežen trenutek, a bil je dovolj in preveč in premalo in povsem nezadosten. in pretirano minljiv.

''nisi se samo zapletla z njim. v tem je problem. zanosila si z njim. varala si. odšla si en dan pred poroko in mi pustila usrano jebeno pismo, ki naj bi kaj.... pojasnilo tvoj odhod? me pripravilo na deset let brez tebe? kaj točno je bil namen tistih pisarij?'' se je namrščil in se zravnal nazaj, da bi med njima na katerikoli možni način postavil razdaljo. bodisi v višini, bodisi v dolžini. samo da bi se obdal z železno kletko z vseh strani in ji dopovedal, da ne more preko v notranjost. ''oh. gospa navarro, torej?'' je pikro pristavil ob omembi prstana. ''in otrok?'' se je zatem prikradla v pogovor še nepopisna grenkoba. ''ne, nisem se spraševal zakaj. nobenega razloga ti nisem dal za odhod. ljubil sem te, odkar sem vedel zase in bil sem pripravljen ostati s tabo do konca. dokler bi me hotela. le da očitno nisva imela enakega roka trajanja,'' vsaka sleherna beseda je bila izrečena brez drobca čustev. sam bi pričakoval, da se bo njegov glas nekje vmes spremenil. če ne drugega, da bi se obarval z besom. vendar se je zdelo, kakor da samo našteva brezosebna dejstva, ki jih je nekje prebral in se jih naučil na pamet. ki njemu niso pomenila prav nič, samo prazne besede. ''naj ti ne bo žal. morda ne uživam in sem se res spremenil. ampak ti si na istem,'' se je tokrat naposled posmehnil in razbremenil neizpodbitno enoizrazno fasado njegovega obraza. njegove ustnice so se ukrivile v rahel ciničen nasmešek, ko je s pogledom zdrsnil navzdol prek njenih oblačil, telesa, pričeske. ''si se v zadnjem času pogledala v ogledalo? niti najmanj si nisi podobna,'' se je nagnil zgolj kanček naprej proti njej ob tej obtožbi.


Nazadnje urejal/a graham james Pon Jun 17, 2013 6:45 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Ned Jun 16, 2013 9:13 pm

opazovala je njegov obraz; vsak posamezni premik na njem. izogibala se je pogleda na njegove oči in namesto tega vsake toliko časa raje ošinila njegove ustnice, ki so se premikale. ni se mogla pretvarjati, da so bile njegove besede povsem nepričakovane – navsezadnje je bil to graham, ki ga je poznala. »ampak ti nisi na mojem mestu in jaz sem te poiskala,« je odvrnila na njegove besede, čeprav po tem morda niti ne bi bilo nobene potrebe. to je bilo očitno, je pa kljub temu spregovorila, ker je imela občutek, da preprosto mora nekaj reči. ne bi se mogla vrniti in se ga izogibati. poleg tega je še vedno bilo bolje, da ga je poiskala sama kot pa da bi po naključju naletel nanjo nekje na ulici, po možnosti z nickom v neposredni bližini. ni vedela, kako bi se to sploh lahko razpletlo. te misli bi z lahkoto odgovorile tudi na drugo vprašanje, ki ga ji je postavil. a bila je preveč ponosna, da bi to priznala. »zakaj ne po telefonu? ker bi to bilo neumno. ker se ne bi oglasil. ali pa odložil slušalko. ali pa, kaj pa vem, karkoli. glej, zdaj sem tukaj, da bi to storila, tako da niti ni bistveno,« se je namrščila, ko je z dlanjo samo za trenutek povsem podzavestno segla do svoje brade – do točke, kjer se je še pred nekaj sekundami nahajala njegova roka, ki jo je zdaj odtegnil. dotik jo je še vedno žgal na koži. še vedno tako znan, ampak obenem popolnoma nov.
zdaj se je vzravnal. poznala je ta njegov mehanizem, čeprav si je želela, da ga ne bi. postavljal je pregrado med njiju, ampak saj ga ni mogla kriviti. imel je prav; tudi sama bi storila isto, namesto tega pa je skušala… kaj je pravzaprav poskušala? stvari vsaj nekoliko popraviti in jih postaviti na mesto? postajala je jezna. »namen tistih pisarij je bil, da bi ti pojasnile. in prav, morala bi ti povedati v obraz. morda bi ti morala povedati prej. ampak nisem. napisala sem ti prekleto pismo,« je stisnila ustnice skupaj, čeprav so besede, izgovorjene na glas, še bolj jasno pričale o tem, da se je zavedala svoje napake. dvignil je pogled ob tistem posebnem tonu njegovega glasu, ampak ni se odzvala – dokler ni omenil otroka. to je bila morda njena največja napaka. »otrok… otroka ni,« je dejala tišje in umaknila svoj pogled. njena preteklost je bila popolnoma in do konca… kako je človek sploh lahko opisal nekaj takšnega? a ni je mogla spremeniti. z njo se je naučila živeti in tako je bilo lažje. samo tiho je zrla vanj, ko je govoril, čeprav jo je spravljal ob pamet s tistim brezizraznim glasom, v katerem ni bilo niti kančka čustev. »in za vse to ti je zdaj popolnoma vseeno.« njen glas je bil jezen, morda nekoliko preveč oster, čeprav ni bila tako jezna, dokler ni izrekel tistih zadnjih besed, zaradi katerih je s pogledom zavrtala vanj. »kaj za vraga naj bi to pomenilo, graham?« njen glas je bil zdaj nevarno tih. ni verjela v to, da se je spremenila. morda je odrasla, ampak v svojem bistvu je bila ista. »ostala sem ista,« je dvignila pogled k njemu, ko se je sklonil bližje – tudi sama je čutila potrebo po tem, da se je nagnila naprej, da bi mu dokazala, da je njegovo početje ne straši. »pojma nimaš, o čem govoriš,« je uprla svoji dlani ob njegov prsni koš in ga potisnila stran od sebe. bil je preblizu – in to jo je spravljalo ob živce. pogled je odvrnila od njega, ko je z roko segla v svoje temne lase.



tagged: graham!  smitten 1  

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Tor Jun 18, 2013 9:11 am


tag; evelyn


da, ona je bila tista, ki ga je poiskala. in nikakor ni mogel tako hitro doumeti zakaj. čemu bi drezala naravnost v osje gnezdo in ga provocirala? je res verjela, da bo mirno požrl vse in šel naprej? da bo ostal isti človek, kot je bil takrat? preden ga je zbila na tla in poteptala z ostro peto čevlja. ''ne bi mi smela hoditi blizu,'' je zamrmral, ko je iskala izgovore in tudi sama vedela, da prav noben ne bo bil zadosten. lahko je tale 'obisk' upravičevala s tem, da se je spodobilo. poravnati račune v živo, ali karkoli že je nameravala storiti. vendar sam ni nameraval poravnati ničesar. v njegovih očeh je bilo vse že pošteto in zaključeno, njegov znesek se je nahajal krepko v minusu, a ona ga je tja pahnila zgolj posredno. ni bil tako gnil, še, da bi krivil njo, da je bil tako ničvreden izmeček zadnja leta. kriv je bil samo on sam in kup slabih odločitev, ki so ga potegnile v umazane rjuhe slabega fuka in v umazane kozarce napol podrtih barov. ''pojasnile niso ničesar. ker nisi pojasnjevala. samo  povedala si nekaj razlogov. nisi pojasnila niti enega,'' je hitel odkimavati. ''prekleto pismo, iz katerega niti slučajno nisem izvedel, kdaj točno si se odločila dovoliti nicku, da te pofuka in mene črtala iz tvojega življenja,'' je sledil nov izbruh in sila ga je potegnila spet naprej proti njej, da se mu bo morala čimprej umakniti, preden jo spešta pod seboj ali naredi še kaj bolj neumnega. jo potisne ob zid in ji dokaže, kako zelo narobe se je odločila. vendar se je ni nameraval več dotakniti nikoli več. tisti prejšnji dotik je bil zgolj peklenski spodrsljaj, trenutek bedaste moške šibkosti.

''povej mi zakaj, evelyn,'' je naenkrat zahteval: ''povej mi, zakaj si me prevarala in obljubim, da ti oprostim oziroma karkoli hočeš. pozabim, grem naprej, se vrnem na stara pota, karkoli boš hotela. samo povej – zakaj?'' imel je vso pravico, da ji postavlja vprašanje. ne zgolj enega preprostega zakaj, lahko bi jih zastavil ogromno in morala bi mu odgovoriti, ker si je ne glede na vse odgovore zaslužil. ker za časa njune zveze nikoli ni napravil napake. ''vsak drug bi ti rekel moje sožalje in ti namenil vzpodbuden pogled. veš, kaj bom naredil jaz? rekel ti bom, da si lažnivka,'' je vsak drobec sočutja do nje zamrznil v njej. vsaka želja po odpuščanju, po novih začetkih. vse je izginilo v nič. ''lagala si o otroku. ne vem, zakaj me to sploh ne preseneča. niti malo,'' se je namrščil ob tej ugotoviti. nikoli si ni mislil, da jo bo lahko označil za lažnivko. vedno je bila tako osvežujoče odkrita, iskrena. vse dokler ni za njegovim hrbtom začela spati z njegovim najboljšim prijateljem. verjetno se je takrat tudi njen občutek za prav in narobe spremenil v gnilobo. ''stvar je v tem, da... tvoj odhod nikoli ni bil moja krivda. tvoje varanje, ni bilo moja krivda. nikoli in prav nikoli, ti nisem dal razloga za beg. a vendar si šla. očitno ti nisem bil dovolj, očitno ni bilo namenjeno. in ne glede na to, kako sem si glavo razbijal s temi vprašanji... sem vedel, da te ne... bog, sploh ne vem, zakaj debatiram o tem s tabo,'' je zmajal z glavo in gledal njene dlani, ki so se iznenada oprle vanj, ko ga je hotela odriniti stran od sebe. dlje od nje sploh ne bi mogel biti, mar ni sama videla tega? ''oh. zadel sem na pravo točko. torej ti ni všeč lupina, ki te gleda iz ogledala?'' je rekel brez sledi sarkazma, cinizma, brez namena, da bi jo prizadel. hladna dejstva so bila tisto, s čemer se je lahko boril proti želji, da bi jo popravil. ji pokazal, kakšna je bila včasih. ''ali ve, da si me poiskala?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Ned Jun 23, 2013 5:25 am

njegove besede bi jo lahko vedno znova pognale čez rob. tako ali tako se je držala na tanki meji med dvema svetovoma, med razumom in tisto drugo skrajnostjo; med zadovoljstvom in sveto jezo. graham tega ni razumel. njegove besede so bile tako zelo… saj sploh ni vedela, kaj. morda jo je bolj kot karkoli jezilo to, da je globoko v sebi vedela, da mu ne more česa očitati in da je imel popolnoma prav. bila je grozna oseba, zajebala je v dovolj veliki meri, da je posledice tega lahko videla na njem. »ja, graham, prav,« je spregovorila, »popolnoma prav imaš. ne bi ti smela hoditi blizu,« je ponovila njegove besede z neko jezo v glasu. »ampak poglej me, tukaj sem!« je naznanila in se potem ugriznila v ustnico. to je bila tista kretnja, tako tipična za jezno evelyn – v njej je bila jeza, pomešana z neko nemočjo in ker se ni mogla povsem odločiti, kaj bo storila. spet je bil pred njo z vnovičnim izbruhom jeze in besom v očeh – ampak ni se mu umaknila, tokrat – ali nikoli več – se mu ni nameravala umikati samo zato, ker bi jo bilo strah. ni je bilo strah – morda malo, ampak ne njega, temveč tega, v kaj se je spremenila v njegovi bližini. »kdaj? hočeš vedeti kdaj? prav! prvič sva skupaj pristala takrat, ko si prosil nicka, naj me pospremi iz tiste poroke. saj veš, ker je bil tam tisti pomemben arhitekt in me nisi mogel sam spraviti domov.« k vragu, to sploh ni bila več ona, to je bila njena jeza. »in potem mi je nekje na sredi poti nick povedal, da sem…« se je tokrat ustavila. ne, tega ni rabil slišati. tega si ni zaslužil – vsaj toliko je vedela.
»zakaj?« njen glas je bil tišji, ko je pogled uprla vanj. obstajalo je toliko razlogov in nekje v sebi je vedela, da jih je polovico sama izumila zgolj zato, da bi se počutila bolje. a to zdaj ni bilo važno. »zaradi nicka. zaradi tega, kar je rekel. zaradi tega, kar je govoril. zaradi načina, s katerim me je obravnaval,« je nanizala nekaj razlogov. »in ker je bilo dobro. ker je bil tam zame, ko si ti delal. hotel si razloge in morda so napačni, ampak izvoli, tistih nekaj razlogov, ki mi prvi padejo na pamet,« je dejala, preveč jezna in ujeta v situaciji, da bi se sploh poslušala. ni bila pravična; bila je daleč od tega, ampak pojma ni imela, kaj se je takrat dogajalo z njo. le da mu tega ne bi mogla povedati. niti pomotoma. tiho ga je opazovala, ko je govoril, nato pa za trenutek zaprla oči. »moja krivda je,« je bila tokrat ona tista, ki je izbruhnila, »vedno je bila moja krivda in vedno bo moja krivda.« ignorirala je njegovo vprašanje o lupini in pogled skoraj trmasto uprla vanj ob naslednjem. »ne, graham. ne ve. to je nekaj, kar sem morala opraviti sama.« je prepoznal besede za tem? da ji nick ne bi dovolil, da bi jo raje odpeljal kar najbolj daleč stran od mesta samo zato, da ne bi nikoli več videla njega?



tagged: graham!  smitten 1  

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Ned Jun 23, 2013 9:14 pm


tag; evelyn


''vidim te, evelyn. prav dobro te vidim,'' je zamomljal v odgovor. le kako naj bi jo prezrl, ko se je postavljala predenj in zahtevala vso njegovo pozornost. lahko je strmel v zid poleg njiju, a vendar jo bo videl. preveč dobro se je zavedal, da pred njem stoji ženska, ki je bila precej podobna dekletu, v katerega je bil nekdaj tako obupano zaljubljen. raje ni razmišljal o vseh načrtih, ki jih je ustvaril za njiju oba. kako se mu uspelo prebiti nekam dlje – kako ne bo zgolj gradbenik, ki dela od šestih zjutraj do sedmih zvečer, temveč ji bo lahko ponudil mnogo več. ''ne. nočem vedeti kdaj. nočem vedeti umazanih detajlov tvojega skoka čez plot, tvoje jebene afere,'' je vzkipel in zadnje besede izrekel še posebej strupeno. ''hotel sem vedeti samo zakaj. zakaj na lepem nisem bil dovolj in si se mi odločila zariti nož v hrbet? pizda, evelyn. lahko bi samo priznala. stopila pred mene in odpovedala poroko. bilo bi bolje za vse, tisočkrat bolje,'' je zamahnil z dlanjo nekam v stran, ko je nakazal na okolico. zdajle ne bi bila tukaj. vse bi bilo drugače. morda bi celo zapustil mesto ali pa zmogel napraviti pogumen korak naprej in najti koga zase. sčasoma zakopati bojno sekiro z najboljšim prijateljem, sčasoma pozabiti, da ni izbrala njega, da sploh ni vedel, da obstaja tekmovanje. ''tako pa, kaj točno si naredila? pognala vaju oba iz mesta, uničila mene, uničila čisto vse. ker si bila strahopetka. samo zato,'' je pristavil in prikimal, ko se je ustavila sredi stavka, vedoč, da bi z dokončanjem šla čez vse meje: ''da, raje utihni.''

''zaradi besed? zaradi načina, s katerim te je obravnaval,'' je presenečeno ponovil njen odgovor. ''vau.'' način, kako je to rekla ona. kakor da je bila njuna zveza slaba. kakor da ji je kdaj storil, kaj hudega, jo prizadel, jo zaničeval. jo dajal v nič. kakor da je nikoli ni cenil. vse skupaj je bila navadna hinavščina in na licu mesta se je odločil, da je ne pozna. ali jo sploh kdaj je? ''resnično si... ni več pomembno, kajne. v končni fazi šteje zgolj to, da sem ti hotel dati vse in ti si hotela več,'' je zmajal z glavo in se odmaknil nekoliko stran od nje ter v desno. dlani je potisnil v žepe kavbojk in se resnično trudil najti besede. ugotoviti, kakšna bi morala biti njegova naslednja poteza, da bi se dalo rešiti, kar se rešiti da. ni vedel, od kje to prepričanje, da mora nekaj rešiti. vendar se je zdelo škoda, da bodo vsi spomini dokončno utopljeni z enim samim pogovorom. povedala sta si vse in zdaj ni bilo druge možnosti, kakor da ubereta dve različni povsem nasprotni si poti. ''moja vsekakor ni,'' je zavzdihnil in se tokrat tudi sam ugriznil v ustnico. ''pojdi nazaj k njemu, evelyn. dobila si en pogovor, videla si me, lahko mu rečeš, da sem vse poslal k vragu in lahko živita srečno do konca svojih dni,'' je počasi dvignil pogled nazaj proti njej in v njem se je lesketalo zgolj resno svarilo: ''samo... ne hodi mi več blizu. naslednjič ne odgovarjam za svoja dejanja.'' ni bila grožnja, le obljuba. trajalo je preveč dolgo, da ni zapolnjevala vsakega kotička njegovih misli in ne bo ji dovolil, da mu znova uniči njegovo malo patetično življenje brez cilja. ni se poslovil, ko ji je obrnil hrbet in odšel nazaj v bar, ven na ulico.

the end.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   Sob Jul 06, 2013 8:16 pm


tag; naomi :3


morda je res nekje pod vso tančico alkohola v njegovi krvi ždelo spoznanje, da je pred uro in pol v njegovo običajno večerno pribežališče prišel z drugimi nameni. večer se je začel s kozarčkom žganja po dolgem delovnem dnevu in po tistem so se njegove misli z dela preselile drugam. zdaj, ko ni več strmel v kup razprostrih pol, popravljal mere in premikal stene, je imel odločno preveč časa za razmišljanje. kakor vedno v zadnjem mesecu dni so se njegove misli samodejno zavrtele v smer določene temnolaske. bolj kot se je prepričeval, da so časi njega in evelyn že zdavnaj mimo, bolj se mu je zdelo, da ima zgodba povsem odprt konec. in tako je sčasoma med nekaj kozarčki pozabil, zakaj je sploh prišel v lokal na prvem mestu in samo poskušal utopiti nekaj bolečih spominov v alkoholu. pred desetimi leti bi samega sebe označil za nadvse patetičnega izmečka, ki se ne zna soočati z resnico. toda s slednjo se je soočil že zdavnaj – ljudjem včasih preprosto nisi dovolj. lahko jim nudiš cel svet na dlani, vendar jim to ne bo dovolj. ker vsak, prav vsak, hrepeni po nečem več, nečem boljšem, višjem. vedno se zdi, da to kar imaš ne more biti vse. mora biti še nekaj. ali pa je tako bilo samo z njo. sam je bil vsekakor takrat povsem srečen in zadovoljen, navdušen nad prihajajočo poroko in povsem brez dvomov. danes je sedel za malce bolj oddaljeno mizo za dva in ko je gledal v prazen stol nasproti njega, se je kmalu spomnil, da bi ob devetih zvečer na njem morala sedeti neka študentka. in pri najboljši volji, si zdaj ni mogel na dan priklicati, kaj je že hotela od njega. neke vrste pogovor za njen študijski projekt? no, če je iskala kup izgubljenih moških, ki se utapljajo v žganju, sta bila nedvomno na pravem kraju. sam je bil tukaj praktično vsak večer – ni vedno popival, kakor danes, včasih je samo čepel za mizo in strmel v kup papirjev z dela, ker se je še naprej poskušal povsem zaposliti. delo je bilo varno. delo je bil dober način, da se pozabi vse, ne da bi uničeval samega sebe. občasno je raje izbral družbo jacka danielsa kakor novo gradnjo, ampak... ni mu uspelo dokončati te misli, ko se je njegov pogled ustavil na ženski, ki je pravkar vstopila v lokal z dvomečim pogledom. ali bolje rečeno na dekletu. koliko je bila sploh stara? tam nekje pri dvajsetih, če je obiskovala univerzo. z dlanjo si je pomel obraz, da bi se predramil iz stanja blažene opitosti, vendar je sklepal, da ji bo takoj jasno, da pred njo čepi rahlo nalit osebek. saj je lahko razmišljal, brez problema. ''naomi showalter?'' je malce glasneje zaklical proti njej, ko je neprepričano iskala njega. bil je precej prepričan, da se poprej še nista slišala. ''graham james,'' je s palcem pokazal nase, ko ga je opazila in pomignil na sedež poleg njega. da, marsikdo bi vstal, ji dal roko, izjavil kako osladno puhlico, a ni videl nobene potrebe po navezovanju prijateljskih stikov. ''hitro opraviva s tem, da?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: score! sports bar   

Nazaj na vrh Go down
 

score! sports bar

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: nobel orchard avenue-