KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 bookshop

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: bookshop   Pon Jun 03, 2013 5:19 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargrace brown
bookstore ownerbookstore owner


Število prispevkov : 76
Reputation : 19
Join date : 28/10/2012
Kraj : port charles, la

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bookshop   Sob Jun 22, 2013 1:00 am


this is for lincoln westwood! smitten 1

grace se je imela za veliko srečnico, saj ni poznala veliko ljudi, ki bi oboževali svojo službo, tako kot jo je ona. tukaj se je izkazalo, da je bilo res veliko pametneje, če si se odločil za študij, ki te dejansko veseli in potem iz tega skušal nekaj napraviti, kot pa da bi se vpisala na kakšno smer, ki ji sploh ni bila blizu, da bi znala biti bolj dobičkonosna, potem niti približno ne bi bila tako srečna. živela je za tiste lenobne dneve, ko v knjigarni ni bilo dosti ljudi in je lahko ostala nekje v ozadju, zvita v naslonjaču, obdana s knjigami, ki jih je tako oboževala. zatopila se je lahko v druge svetove in zgodbe ljudi z življenji, polnih vznemirjenja, ljubezni in čarovnija. v svetove, ki so ji polnili življenje odkar se je naučila brati. kratko cingljanje zvončka na vratih ji je bilo že dobro znano, pravzaprav ga je bila navajena že do te mere, da ga je včasih povsem preslišala in se tako ni zavedala nove stranke v knjigarni, dokler ni ta stala tik pred njo. tako je bilo tudi v tistem trenutku in ko je dvignila pogled ni mogla verjeti, da so se njene oči srečale ravno z očmi rjavolaske, za katero ni bila prepričana, če jo bo še sploh kdaj videla. kako smešno, kako hitro lahko ljudje, ki so ti bili tako prekleto blizu, ostanejo le neznanci s kopico spominov na tiste lepše čase, ko je o dekletu pred njo poznala vsako najmanjšo podrobnost in skrivnost. lincoln je včasih jemala kot svojo najboljšo prijateljico, eno tistih redkih oseb, ki jo je vsaj skušala razumeti. bili sta onidve proti svetu, vsaj dokler se ni vse sfižilo. spomin na ta dogodek je bil že meglen, šlo je za neko neumno stvar, zaradi katere sta na koncu izgubili prijateljstvo - poljub v večeru, ko sta obe malo pregloboko pogledali v kozarec, česar nobena ni bila navajena in to je bilo to. stavila bi, da ima na tisoče deklet podobne zgodbe in res ji je zamerila, da je pustila takšni malenkosti pokvariti, kar sta imeli. naenkrat jo je namreč začela ignorirati in prej kot bi mignil, se je selila na drug konec sveta, brez da bi ji o tem karkoli rekla. nič kaj čudnega torej, da je zdaj vanjo strmela z namrščenim obrazom, ki je kaj hitro zamenjal tisto prvotno in iskreno veselje, pomešano s presenečenjem. »well well! look what the cat dragged in!« se ji je še vedno mrščila izpod obrvi. »torej so govorice resnične? lincoln westwood je dejansko nazaj v mestu,« je potem rekla in s tem izpostavila povsem očitno dejstvo. morda je res minilo veliko časa, a dekle bi še vedno prepoznala v hipu. kako razklana je bila med željo, da bi ji povedala kako zelo jo je pogrešala in željo, da ji v obraz zmeče vse, kar se je nabralo v tem času. imela je namreč dovolj časa, da je v njej vrela jeza, ko je lahko razmišljala kaj vse bi si ji želela vreči obraz. grace je bila pač takšna, večino časa nedolžna in prijazna majhna stvarca, a že v naslednjem se je situacija obrnila in pred tabo je stala pravcata furija, če jo je kakšna stvar res prizadela, vedno je odreagirala nadvse čustveno in dramatično, kot kakšen majhen otrok, ki še ne zna povsem dobro kontrolirati svojih čustev. »pravzaprav pa me bolj čudi kaj počneš tukaj? ne reči, da si se po vsem tem času končno spomnila mojega imena?« res je znala biti otročja, tega se je zavedala še sama, a si ni mogla pomagati. po eni strani bi moral biti to kompliment za njenega sogovornika, saj se je to zgodilo samo, če ji je bil nekdo zares pri srcu, le tako ji je lahko prišel zares do živega, sicer se je na mnenja drugih kratko malo požvižgala.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

bookshop

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: nobel orchard avenue-