KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 jogging trail

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: jogging trail   Pon Jun 03, 2013 5:06 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarrosemarie westwood
divorce lawyerdivorce lawyer


Število prispevkov : 97
Reputation : 40
Join date : 02/10/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Pet Jun 21, 2013 6:40 am

colton. :3
Njeno življenje je zadnjih nekaj let potekalo po natanko ustaljenem ritmu. Vstala je ob šestih zjutraj, šla za eno uro teč in si nato v miru privoščila dolgo prho. Nato se je na poti v službo ustavila še v Starbucksu, kjer si je privoščila velik karamelni kapučino in borovničev mafin, ki ju je pojedla takoj, ko je prispela v pisarno. Po tem se je zatopila v delo do poldneva, ko si je privoščila kosilo z no od prijateljic in delala še vse popoldne, odvisno od primera in stopnje, na kateri je ta bil. Zvečer si je doma sama pripravila večerjo, si privoščila kopel in zaspala ob dobri knjigi, ali pa se je odpravila en in poiskala še enega izmed tistih plehkih vase zagledanih moških, ki jih je lahko izkoristila za eno noč. Nič posebnega, nič presenetljivega, samo zanesljiva, domača rutina. Potem pa je sredi dneva od klientke izvedela vročo novico dneva: »Veš kdo se je vrnil v mesto? Nikoli ne boš uganila! Poskusi, no! Ah, ne, ti bom kar povedala, ne morem čakati; se spomniš tistega producenta, ki je bil prava zvezda Hollywoodu? Coltona Parkerja? tistega hudega temnolasca, za katerim smo vse vzdihovale v srednji šoli? Hvala bogu, da se ločujem, ker se govori, da je še samski…« Rosemariin pogled je postal odsoten nekje ob omembi imena Colton Parker, zaradi česar je vse ostalo slišala samo na pol. Spet je bil v mestu? Glasno je pogoltnila in skušala s prelaganjem papirjev po mizi prikriti tresoče se dlani. Prekleto. Če koga definitivno ni želela videti nikoli več je to bil prav on. Njen bivši mož, pravzaprav. Človek, ki jo je leto dni dan za dnem prepričeval v to, kako zelo nesposobna je. Njene dlani so se samodejno stisnile v pest, s tem pa pomečkale enega od dokumentov, ki ga je pred nekaj trenutki vzela v roke. Prekleto.

Od takrat naprej je šel po zlu ves dan, za po vrhu pa vso noč ni mogla zatisniti očesa. Popolno. Ni ji bilo povsem jasno, zakaj za vraga je imela nepreverjena čenča, ki se je pojavila vsakih nekaj let, nanjo tako močan vpliv, a nekje proti jutru, ko se je zunaj ravno začelo daniti, ji je postalo jasno, da iz njenega spanca to noč ne bo nič. Namesto, da bi še naprej vztrajala v postelji je smuknila v svoje tekaške hlače in športni top, iz hladilnika potegnila plastenko vode in v dnevni sobi pograbila še telefon in slušalke. Že nekaj minut pozneje je bila na tekaški stezi z namenom, da vso frustracijo sprosti skozi tek. Tek in glasno, agresivno glasbo, ki ji je nabijala v ušesih, vse  dokler se je ni naveličala in je začela med tekom brskati po telefonu za kakim primernejšim seznamom predvajanja. Potreben je bil samo trenutek pozornosti, da je njena noga zadela ob korenino, ki jo je, ko je želela narediti korak naprej, sunkovito potegnila nazaj, da je pošteno zletela po tleh. Še preden se je uspela spraviti v sedeč položaj je v gležnju že čutila utripajoče zbodljaje bolečine, zaradi katere se je spačila in glasno zaječala. Kaj za vraga se je zgodilo z njeno srečo? Ko je zaslišala približujoče se korake je za hip pomislila, da se ji bo ta končno vsaj za trenutek nasmehnila. Vse dokler ni okoli vogala prišla oseba, ki si jo je najmanj želela videti. »Prekleto,« je žaljivko tokrat izrekla na glas in pogled hitro odmaknila od njegovega, k ga je čutila na vsakem delu svojega telesa.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcolton parker
tv series producertv series producer


Število prispevkov : 85
Reputation : 44
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Pet Jun 21, 2013 8:57 am



rosemarie smitten 1

verjetno se mu je zdelo, da svoje bivše žene v mestu pod nobenim pogojem ne bo mogel zaslediti, ali nanjo, tako na štiri oči, naleteti. saj ne, da bi imel kaj proti temu, z največjim veseljem bi spregovoril nekaj besed z njo in ji povedal tisto, kar ji pred leti ni, ko sta bila na bojni nogi, ampak ravno navdušen še vseeno ni bil. no pa se je pošteno zmotil. tudi, če rosemarie westwood ni srečal direktno, se mu je na široko smehljala iz enega od oglasov, ki ga je zjutraj zasledil v časopisu, katerega je imel raztegnjenega na mizi pred seboj. »učinkoviti pravni nasveti po dosegljivih cenah,« je v posmehljivem tonu prebral oglas in se z obrazom približal papirju, da se je lahko pobližje zazrl v obraz svoje bivše žene. še vedno je bila ljubka, četudi je še vedno lahko našel tiste majhne pomanjkljivosti na njenem obrazu, če bi se temu lahko tako reklo. v resnici niso bile pomanjkljivosti, bili so bolj detajli, ki so jo delali posebno in zaradi tega še toliko bolj privlačno. in četudi je šlo bolj za dogovorjeno poroko, ki bi bolj pripomogla tako njegovemu poslu, kot poslu westwoodovih, ni zanikal, da se mu rosemarie ni zadela privlačna. zato je še toliko bolj oboževal, kadar jo je dobil med rjuhe, če le potem ni odprla ust in čarobnega trenutka pokvarila s kakšnim očitkom. torej je vzel kaj kmalu kot nekaj samoumevnega, da je v los angelesu kdaj pa kdaj pogrel posteljo tudi kakšni drugi ženski, medtem, ko ga je doma, v rodnem port charlesu, čakala žena in mu grela posteljo, ko ga ni bilo. a kdo bi mu lahko zameril, tip se je odločil za poroko bolj zaradi lastne koristi kot ljubezni, katere v zakonu z temnolaso westwoodovo ni bilo ravno veliko. sem pa tja je lahko dejal, da mu je pričarala nasmeh na obraz in mogoče, samo mogoče, je celo kaj čutil do nje nekoč, ampak vse skupaj se je dogajalo s tako svetlobno hitrostjo, da se je spomnil v grobem samo poročnega dne in tistega, ko je prednjega položila ločitvene papirje, katere je z nekoliko nerganja na koncu vseeno podpisal. in nerganje ni bilo plod tega, da bi si želel biti v zakonu z njo, kot bolj dejstva, da ga je mala obrala za veliko večino njegovega premoženja. zaprl je torej časopis, spil še tiste dva požirka kave, ki sta mu ostala v skodelici in na noge navlekel superge. vsakodnevni tek mu bo povrnil voljo do dneva in izbil podobo temnolase lepotičke, ki mu je požrla preveč živcev, iz glave. stekel je proti parku, kjer je ponavadi naredil dober krog naokoli, z začetkom tam pri stari lopi z čolni. tekel je naprej po urejeni poti, ko je za ovinkom na tleh uspel zaznati temnolaso postavo, ki se je z tihimi stoki držala za gleženj. pospešil je tek in bil v trenutku oddaljen od nje le še nekaj korakov, ko se je vanj zazrl znani obraz in ga skoraj prisilil k temu, da se je ustavil, »če to ni moja najljubša žena...oprosti, bivša žena.« na obrazu se mu je zarisal egoističen nasmešek, ki ga je tolikokrat imel zarisanega v glavi za njuno naslednje srečanje. če bi bilo tam na tleh kakšno drugo dekle bi takoj pristopil in ji pomagal...in v resnici si je tega želel storiti tudi sedaj, toliko gentlemana je bilo v njem, ampak nekaj ga je vleklo nazaj. preteklost z njo? »še vedno pri tleh, tako kot nekoč? ti je tam res tako všeč?« je vprašal precej zlobno, a vseeno naredil nekaj korakov bližje in počasi počepnil k njenemu gležnju, katerega je ona, kakor je lahko pričakoval, potegnila k sebi. nežno ga je prijel in ji preprečil, da bi to storila vnovič. »poglej, kolikor se ne marava, še vedno te ne morem pustit tu takšne,« jo je hladno zavrnil in za nekaj trenutkov preusmeril pozornost iz njenega gležnja na njene oči, ki so se mu vedno zdele tako čudovite.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarrosemarie westwood
divorce lawyerdivorce lawyer


Število prispevkov : 97
Reputation : 40
Join date : 02/10/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Pet Jun 21, 2013 10:07 am

colton. :3
Ko je pogled namesto vanj vztrajno upirala v tla in v svoje tekaške čevlje, je skozi njene misli steklo na stotine različnih spominov. Spomnila se je svojih srednješolskih dni, ko so se s sošolkami hihitale vsakič, ko je šel čedni temnolasec mimo po hodniku in ko je na skrivaj vzdihovala za njim, tako kot pol ženske populacije na srednji šoli Port Charles. Samo, da je njena obsesija z njim trajala še kako leto po tem, ko je najstarejši Praker že zapustil srednjo šolo in je ni do konca prebolela vse do poroke z njim. Lahko se je spomnila potlačenega vznemirjenja, ko ji je mama 'namignila', da bi bilo dobro, če bi se poročila z njim in s tem svoji družini povrnila ugled, ki ga je zapravila v tisti katastrofi v New Yorku. In brezplodnih sanj, ki jih je gojila na svoj poročni dan in so predstavljale njo in Coltona čez nekaj let v srečnem objemu pred hišo z belo ograjo in zeleno trato, na kateri se bo igrala kopica otrok. Če je sedaj samo pomislila na to je začutila močno željo, da bi se krepko usekala po čelu, a tega seveda ni storila; prvič, ker je bil on manj kot nekaj metrov stran in je lahko njegov pogled kar čutila na sebi in drugič, ker je vedela, da se zaradi njega ne splača občutiti bolečine, ki bi jo udarec prinesel. Zato se je torej raje še naprej oklepala bolečega gležnja in preprosto ignorirala njegove besede, ob tem pa upala, da bo preprosto obupal in odšel naprej. Čeprav je pomoč očitno potrebovala je bila njegova pomoč več, kot je njen ponos lahko prenesel. Nameravala je torej ostati tiho in ga čim prej odgnati, pa ji je že z naslednjimi besedami stopil naravnost na žulj in če je ne bi noga tako hudičevo bolela bi jo dobesedno pognalo k višku. »Bolje biti pri tleh kot z glavo tako v oblakih, da tal sploh več ne vidiš.« Končno je zbrala pogum in kljubovalno dvignila pregled, pri tem pa s pogledom mimogrede zaobjela še njegovo podobo. Če je bilo mogoče je v letih od njune ločitve, ko ga ni videla, postal le še bolj privlačen, sicer pa je bil še vedno popolnoma enak kot nekoč. Isti posmehljiv, samovšečni nasmešek in egoizem, ki je vel iz vsake pore njegovega telesa. Resno se je vprašala, če se s svojim egocentizmom sploh lahko strpa v majhen prostor, kot na primer dvigalno in pri tem ostane še dovolj prostora za zrak, a je na to hitro pozabila, ko se je sklonil in segel po gležnju. »Ne,« ga je kratko zavrnila in boleči gleženj kolikor je lahko hitro odmaknila, ne glede na to, kako zelo otročje je vse skupaj izgledalo. Če ga je morala gledati to še ni pomenilo, da mu bo pustila, da se je samo dotakne. »Ne dotikaj se me!« Trmasto je spet segel po njeni poškodovani nogi in on jo je hotela znova umakniti, samo, da so bile njegove roke hitrejše in njegove roke so na gležnju zamenjale njene. Dotik njegovih dlani je bil tako mehak in nežen, da so jo spreleteli mravljinci, kar je prekrila s tem, da se je ognjevito odzvala na njegove besede: »Zakaj ne? Nekaj let nazaj te je prav malo brigalo, kakšne težave sem imela in kaj vse sem morala prebroditi sama. Zakaj torej tudi zdaj ne izgineš nazaj v Los Angeles in si najdeš kako kurbo, ki te bo zamotila, da se ne boš počutil krivega?« Pogled je trmasto upirala v njegovega, pri čemer mu je hladnost vračala v vsaj enaki meri, kot jo je on naklonil njej. A njen pogled ni dolgo ohranil svoje kljubovalne vloge; kmalu je namesto tega ugotovila, da se je kot včasih izgubila v njegovih čudovitih očeh, ki so znale biti tako prekleto brezčutne. In potem na njegovih ustnicah, katerih mehkobe se je še vedno spominjala. Predobro. »Kaj za vraga sploh počneš tukaj? V Port Charlesu? Sem mislila, da je mesto premajhno zate.« Oziroma je imelo premalo poceni žensk, ki bi si jih lahko privoščil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcolton parker
tv series producertv series producer


Število prispevkov : 85
Reputation : 44
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Sob Jun 22, 2013 9:01 pm



rosemarie smitten 1

le s težavo se je zadržal, da ji ob njenem komentarju ni namenil osornega pogleda, katerega bi mu potem rjavolaska verjetno očitala še nadaljnjih nekaj minut, ki bi jih preživela v družbi drug drugega. »mogoče na kaj ciljaš westwoodova?« je vprašal in namenoma uporabil priimek, ki se ga je polotila nazaj, ko sta se ločila. za celo dobro leto je bila tudi ona ujeta v njegov priimek in se na vse listine in dokumente podpisovala kot rosemarie parker. slišalo se je lepo in na samem začetku se mu je za nekaj časa celo zdelo, da se bo sčasoma privadil in jo morda celo vzljubil na način, na kakršnega bi moral mož ljubiti svojo ženo. a bolj, ko je spoznaval njun zakon, bolj se mu je zdelo, da to dekle ni tisto, kar v življenju išče za svojo življenjsko sopotnico. »če že, potem se raje ozri okoli sebe, precej več časa si potrebovala, da si uspela, kot jaz…torej imam povsem pravico biti tistih nekaj centimetrov nad tlemi,« je opravičil njen očitek, čeprav v resnici ni bil povsem prepričan, ali je bil res namenjen njemu, ali zgolj sarkastična opazka, ki si jo je razlagala na nek povsem tretji način. vsekakor se je dobro zavedal, da bo moral paziti kaj govori vpričo nje, glede na to, da je bila že od nekdaj jezikava in klepetava, sedaj pa, ko je postala uspešna odvetnica, se je vse to verjetno samo še podvojilo. ali morda potrojilo. poizkušati svoje sreče res ni nameraval. »prekleto rosie, lahko utihneš za nekaj trenutkov in miruješ?« nalašč jo je zbodel z vzdevkom, ki ji ga je tako rad nataknil, ko je bila razburjena, vedoč, da jo bo to samo še dodatno pogrelo. ampak na njegovo veliko presenečenje je vsaj za nekaj trenutkov njeno upiranje popustilo, toliko, da je lahko njen gleženj obdržal mirujoč v roki. rahlo je priprl oči, ko je njena opazka dosegla njegova ušesa in premeril njen popoln obraz, »zato ker vem, da takšna ne boš prišla sama nikamor. štorasta kot si, boš samo še kam poletela. in ne glede na vse, resnično ne nameravam čez nekaj dni dobiti na dom pisma, ker me boš tožila zaradi česarkoli že. odvetnica si, vedno nekaj najdete.« verjetno v resnici ne bi bilo tako, kajti, manj kot sta imela opravka drug z drugim, lepše sta shajala in tega sta se zavedala oba. »in če bi potreboval kurbo ljubica, potem mi zaradi tega ni treba oditi v los angeles, jih je tu dovolj, le ceneje so,« se enostavno ni mogel zadržati komentarja na zadnjo opazko, ki je zletela iz njenih ust. mogoče je malce obžaloval, da je njun zakon propadel na tak način, na kakršnega je, ampak tako ali tako sta skupaj drvela v prepad, vse skupaj je samo ustavil nekoliko prej kot bi se sicer. »sploh pa resnično ne vem, zakaj bi plačeval kurbo, če dobim tudi drugače,« je njen gleženj nežno obrnil v svojih dlaneh, da je rjavolaska tiho zastokala in rahlo trznila. ni bilo nobenega dvoma, da je bil zvin, lahko je samo upala, da si ga ni zlomila. skomignil je z rameni, ko se je za nekaj trenutkov odmaknil od nje in njeno stopalo odložil, previdno kolikor je lahko, na tla, »potreboval sem spremembo. mir, tišino,…in vsem sem imel dokler nisem naletel nate rosie.« čeprav sta bila ločena in sta že dala skozi njuno poglavje v življenju, ni mogel kar tako stopiti mimo dejstva, da je poročil eno najlepših žensk, kar jih je kdajkoli videl. srčkast obraz, ki so ga objemali nežni kodri barve kostanja in tiste oči, v katerih se je nekajkrat izgubil tudi sam. »mimogrede, če odmisliva vse tisto kar sva dala skozi, rosemarie westwood, še vedno izgledaš čudovito,« bil je povsem brez sramu in to je sedaj direktno tudi pokazal. od sebe jo je odrinil na najbolj krut način kot je bilo to možno, sedaj pa se mu laskanje z takšnimi in drugačnimi komplimenti, niti ni zdelo tako napačno. enostavno povedal je resnico, ki jo je videl pred očmi. počasi je vstal in ji ponudil roko, »daj, vsaj na neko klop te spraviva.« pomignil je proti klopci, ki je stala nekaj metrov naprej in ker rjavolaska ni sprejela njegove ponujene dlani je enostavno počepnil, jo vzel v naročje in jo počasi odnesel tja, »in nit pomisli ne na to, da bi me mahnila, ker ti skušam samo pomagati,obljubim, da te ne bom prijel nikjer, kjer si tega ne bi želela.« in v trenutku je lahko zaznala hudomušen, malce pokvarjen nasmešek, ki je šinil preko njegovega obraza.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarrosemarie westwood
divorce lawyerdivorce lawyer


Število prispevkov : 97
Reputation : 40
Join date : 02/10/2012
Kraj : mayberry, nc

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Sre Jun 26, 2013 9:25 am

colton. :3
»Če ni bilo dovolj očitno: letelo je nate.« Besede so od nje zahtevale precej poguma, a kakor hitro jih je izrekla se je počutila osvobojeno, z vsako besedo, ki je zapustila njene ustnice, bolj. Ne, vsekakor ni bila več Rosemarie Parker; pred njim je bila namesto tega spremenjena in izboljšana verzija Rosemarie Westwood, ki je iz pohlevnega, ubogljivega in predvsem prestrašenega dekleta odrasla v žensko, ki se je znala postaviti zase. Na besede lokalnega egoista, ki je bil po naključju tudi njen bivši mož, se ni več odzivala s kimanjem in prikritim strahom; namesto tega jih je pokončno sprejela in z enako dozo tudi vrnila. Tokrat je bila ona na vrsti, da šokira njega. »Pozabljaš na dejstvo, da sem pet let mlajša od tebe. To pomeni, da imam pri sedemindvajsetih lastno in zelo uspešno odvetniško pisarno, pri štiriindvajsetih pa sem te oskubila za večino tvojega preljubega premoženja. In ne pozabiva na dejstvo, da si za tistega svojega odvetnika odštel trikrat več, kot je bil vreden, če je izgubil proti dekletu, ki ni niti zaključilo s pripravništvom.« Sloves najboljše ločitvene odvetnice v Louisiani se je vsekakor ni prijel brez razloga, kar je z največjim veseljem vedno znova tudi dokazovala, še posebej Coltonu, ki je očitno še vedno verjel, da bo poljubljala tla, po katerih je hodil. Ti časi so bili na njeno srečo že davno mimo. Samozavesten nasmešek, ki ga je na njena lica priklical njen mali upor proti njemu, je zbledel v trenutku, ko so se njegovi prsti oklenili njenega gležnja. Obraz se ji je spačil od bolečine, ko je začutila pritisk na bolečem mestu in brez najmanjšega oklevanja mu je to tudi dala vedeti: »Prekleto!« Z zobmi je močno zagrizla v spodnjo ustnico, saj je bila bolečina veliko večja, kot si je mislila da bo, hkrati pa ni hotela pokazati, da jo je karkoli zlomilo. Bilo je skorajda otročje, a taka je bila: trmasta kot mula, če si je nekaj zapičila v glavo. »Tožim te lahko tudi zaradi nadlegovanja,« je zajamrala ravno dovolj glasno, da so ga njene besede še dosegle. »Saj res, skoraj bi pozabila, da se ti pod noge meče skoraj celotna ženska populacija.« Zavila je z očmi in besedam dodala še dobršno mero sarkazma; to dejstvo je bilo v njegovi prisotnosti namreč skorajda nemogoče pozabiti. Pa ne samo zato, ker je izgledal tako prekleto mamljivo, da bi se mu, če ne bi bilo njene jeze in strogih načel, še sama najraje ceneno ponudila, ampak tudi, ker je zadevo vedno znova poudarjal. Od kje je jemal samozavest ni vedela, a na čase jo je močno imelo, da bi ga vprašala po izvoru in mu nato ukradla idejo. Njene misli so se hitro vrnile nazaj k njeni poškodbi, ko je občutljivo mesto začel obračati v dlaneh in ga tudi temeljito pretipal, kar je izzvalo nov val bolečine. »Au! Hudiča, dovolj boli že brez tega, da mi ti poskušaš nogo še zlomiti!« Morda se je delček nje zavedal, da ji je želel samo pomagati, a njene misli so bile v tistem trenutku vse prej kot racionalne; bilo je njuno prvo srečanje po ločitvi in v njej je še vedno vrela zamera, ki jo je nakopalo leto zakona, če se je temu, kar sta imela, sploh lahko tako reklo. Edina stvar vredna spomina med njima je bil seks, pa še ta se je zgodil samo nekajkrat in ga je pri celem kupu negativnih čustev, nastrojenih proti njemu, z največjim veseljem zakopala globoko v podzavest. »Saj te nisem prosila, da se moraš ustaviti. Kar se mene tiče bi lahko čisto mirno šel naprej, jaz pa bi…« je začela svoj protinapad in šele sredi stavka ugotovila kako jo je poklical. Rosie. »Ne drzni si me klicati tako.« Sedaj je bila resno razkurjena. Colton je bil edini, ki je zanjo kadarkoli uporabljal ta vzdevek in najverjetneje je razlog, da jo je ta mala besedica lahko v trenutku spravila ob živce ležal v tem, da se ji je zdela stvar takoj po poroki, ko je kot bedasta desetletnica še verjela, da bosta nekoč srečen par, hudo prikupna. Sedaj, kruto streznitev in nekaj let po tem, je bila beseda samo še boleč opomin na lastno neumnost, ki ga preprosto ni prenesla. Očitno. »Zate sem Rosemarie in nič drugega.« Trmasto je dvignila glavo in mu naklonila enega svojih strmih pogledov, ki so bili del njenega uspeha v sodni dvorani, pa se je ta ob njegovih besedah vse prehitro sfižil in na koncu je buljila vanj kot tele v nova vrata. Resno? Prasec se je sedaj, tri leta po njuni ločitvi, spomnil, da bi ji laskal? »Vem,« je bila tokrat ona tista, ki si je na obraz nadela samovšečni nasmešek, nato pa ga premerila ob glave do pet. »In škoda, da je po drugi strani tvoj videz ob tvojem karakterju v trenutku pozabljen. Čista potrata.« Besede so bile do zadnjega kotička žaljive, a ni si mogla pomagati, da ne bi vanje skrila tudi komaj opazne pohvale. Navsezadnje je izgledal hudičevo dobro in je to, glede na količino seksi nasmeška, ki ga je oddajal, tudi vse predobro vedel. V svojem borbenem duhu je nalašč spregledala ponujeno dlan, vsekakor pa ni pričakovala, da jo bo zaradi tega preprosto dvignil v naročje in jo do preklete klopce odnesel. Ušel ji je presenečen vzklik, ko se ga je v šoku oklenila, kot da ji gre za življenje in ga izpustila šele, ko je opazila, da je njegov nasmešek postal še veliko bolj samovšečen, če je bilo to sploh še mogoče. »Pravzaprav si mi dal odlično idejo,« ga je jezno ošinila. »In če je tako je najbolje, da me takoj odložiš, ker nimam čisto nobene želje po tvojih dotikih.« Laž. Velika debela laž, kajti njegova bližina jo je navdala z ugodjem, ki jo je s svojo silovitostjo malodane osupnilo. »O čemerkoli že razmišljaš – nehaj! Resno!« mu je dobesedno ukazala, ko se je čez njegov obraz razlezel vse prej kot spodoben nasmešek. »Daj mi telefon, da pokličem domov, potem pa se lahko odstraniš in nama obema prihraniš nadaljnje trpljenje.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcolton parker
tv series producertv series producer


Število prispevkov : 85
Reputation : 44
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   Pet Jun 28, 2013 7:29 am



rosemarie smitten 1

»glede na to, da sem leto dni preživel s teboj bi lahko vedela, da znam brati med vrsticami ljubica,« jo je očitajoče zavrnil in ji namenil dvomeč pogled. sploh pa ni mogla biti bolj očitna pri njenih očitkih na njegov račun. v prvih nekaj mesecih njunega zakona, ko so ga stvari še dejansko precej zabavale, je znala odlično manipulirati z njim in ga pripraviti do stvari, katerih sicer ne bi storil nikoli v življenju. kot naprimer takrat, ko je šel dejansko z njo izbirat novo pohištvo in celo sodeloval pri nakupovanju oblek tistega popoldneva. v veliki meri je bila to sicer samo posledica dejstva, da sta nakupovala spodnje perilo zanjo, ampak še vseeno je bil prisoten tudi, ko je ure in ure porbavala krila, kavbojke, pa spet nazaj obleke in majice. ženske in obleke, tega nikoli ni razumel. sam se je zanašal sicer večino časa na svoj instinkt, ko je bil v los angelesu, pa je imel tako ali tako, sploh za na rdeče preproge, svojo osebno stilistko, ki mu je vsakokrat skrbno pripravila garderobo. namenil ji je nadvse nežen pogled, kolikor nežnega je pač on bil sposoben, »prvič – ko sem te poročil sem bil star osemindvajset let, torej sem imel za seboj že več kot tri leta dela v los angelesu, torej sem uspel prej kot ti. drugič – to, da sem se poročil s teboj, je bila zgolj dobra naložba in od tvojega očeta sem v samem začetku dobil veliko več od tistega, za kar si me na koncu obrala. tretjič – očitno je bil tisti odvetnik res slab, da je izgubil proti tebi...« zadnje besede so zvenele še ostreje, kot je upal da bodo, kar je hitro doumel, ko je pogledal rjavolaskin obraz, na katerega je od samega šoka in presenečenja, sedla senca mrkosti. zavil je z očmi in se namesto njenim besedam, raje posvetil njenemu gležnju, ki je bil v tistem trenutku, več kot očitno, bolj potreben njegove pozornosti. ni mu ušla njena gesta, ko je ugriznila v ustnico tako močno, da je ta pobledela, ob tem pa je čutil tudi nežen odmik noge, katera pa je zaradi njegove trme, ostala tesno v njegovih dlaneh. premeril je njen rdečeličen obraz in se nežno, malce pokvarjeno, nasmehnil, »ljubica nihče te ne nadleguje. od tebe sem že dobil in nisem ravno ljubitelj rabljenega blaga.« dobro se je zavedal, da je bila zmožna vsako njegovo besedo obrniti sebi v prid in predrzna kakor je slišal, da naj bi bila, ga je bila verjetno res zmožna že naslednjega dne tožiti. ampak ni bil moški, ki bi žensko silil v nekaj, česar sama ne želi. vsekakor ne v seks in tega bi se lahko zavedala tudi rosemarie. ničkolikokrat sta zvečer legla v posteljo, tesno drug poleg drugega, vse skupaj pa se je končalo s hladnim poljubom za lahko noč, četudi so bile misli mnogokrat bolj pokvarjene od tega. »skoraj...verjetno sebe ne šteješ kaj? naj te opomnim, da si se mi nekoč tudi ti,« je brez težav prezrl sarkazem, ki se je bohotil v njenih besedah in se vnovič posvetil otečenemu gležnju v rokah. pošteno se je morala sklestiti po tleh, da je prišlo do takšnega udarca, ki je v takšni meri poškodoval njeno nogo. »ustavil sem se po svoji volji rosie,« je nalašč vnovič poudaril in ponovil nadimek, s katerim ga je klical še v časih, ko sta bila poročena. na začetku je to privabljalo rdečico na njena ljubka lička, kasneje bes v njene oči in ostre besede so v tistem iz nje letele proti njemu kakor ostri noži kakšnega mečevalca v cirkusu. »sem ti že kdaj omenil, da ti je rosemarie parker veliko bolj pristajalo, kakor ti pristaja rosemarie westwood?« jo je vprašal, ko se je sklonil bližje k njej, da jo je pobral s tal, »čeprav si še vedno ljubka, tudi če nisi več parkerjeva.« glasno se je zasmejal in zmajal z glavo, ko je skušala zaigrati naduto in samovšečno, a jo je spregledal na celi črti, »ljubica, to bom razumel kot priznanje, da se mi še vedno ne bi mogla upreti.« v to sicer ni bil povsem prepričan, ampak še vseeno dovolj, da mu je uspelo to skriti bolje, kot pa njej tisti dejstvo poprej. in tudi, če se mu ne bi mogla upreti, bi naslednjega dne verjetno v prvi minuti pristal pred vrati, po možnosti oblečen v spodnjice, medtem, ko bi njegove cunje letele skozi okno, ali končale v kakšni posodi v plamenih. »lažeš,« je dejal, ko se je obrnil proti njej in premeril njen obraz. ni se spremenila. še vedno je lahko videl tiste gubice ob njenih očeh, ki so se nabrale, ko je bila jezna, ali ko se je smejala. še vedno so bile njene ustnice tako popolne kot takrat in še vedno si se lahko izgubil v njenih očeh, »povsem udobno ti je tam, kjer si sedaj, ne zanikaj. tudi če sva se ločila in se nisva preveč dobro nikoli razumela, sva bila v postelji vedno usklajen par. vedno si vedela kako se obrniti in vedno sem dobro vedel kako se te dotakniti. tega ne zanikaj, ker ne bom nasedel.« in ni jo izpustil iz naročja, temveč je njeno drobno telo le še bolj oprl ob svojega, ko jo je nesel proti klopi, ki je stala ob začetku jase, čez katero je tekla tekaška pot. »in niti najmanj te ne bom pustil tu same, trenutno mi povsem odgovarja tvoja družba. če pa tebi ne moja...potem ti preostane samo to, da potrpiš.« odložil jo je na klop, sedel poleg nje, njeno nogo pa brez besed vzel v svoje naročje, da jo je imela dvignjeno s tal in jo začel nežno masirati okoli otečenega dela.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: jogging trail   

Nazaj na vrh Go down
 

jogging trail

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: nobel orchard avenue :: hush log park-