KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 old boathouse

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarjackson sheridan
student of mathematics and physicsstudent of mathematics and physics


Število prispevkov : 121
Reputation : 34
Join date : 04/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: old boathouse   Pon Jun 03, 2013 5:05 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Tor Jun 11, 2013 6:38 am

MARIE & CASPIAN
sama sebi se je zdela kot žival, ki ve, da se pribižuje nekaj slabega, še predno to zaznajo vsi ostali. ampak, ko se je to dogajalo pri ljudeh, nihče v resnici ni vedel kaj se bo slabega zgodilo, marie se je dobro zavedala kaj jo čaka naslednjega dne in to je bil tudi glavni razlog, da ji je noga trepetala, ko je sedela na vernadi in da se ji je roka tresla, ko je ponesla skodelico čaja k ustnicam. njen pogled je zrl nekam v daljavo, ko se je natakar podeželskega kluba, ki ga je njena družina imela v lasti, sprehodil mimo in ji ponudil še eno skodelico čaja. namenila mu je prazen pogled in po nekaj sekundah nemega bolščanja v njegove oči polne pričakovanja, zgolj odkimala z glavo. obraz je zakopala v dlani in jih spustila toliko nizko nanj, da so izza dolgih tankih prstov, gledale samo oči. »počakaj,« se je še isti trenutek obrnila za mladim natakarjem, ki je že odhajal proč in ga tako priklicala nazaj. »prinesi mi steklenico martinija,« je naročila in ob njegovem presenečenm pogledu zgolj zavila z očmi in pristavila, »ne sprašuj, samo naredi.« če bi bila še vedno tista prasica marie, bi sedaj dodala še kaj sočnega v smilsu, saj te plačujemo za to, ampak ni bila več taka, vsaj ne ta trenutek. in šele po dobrem trenutku se je zavedala, da mogoče le ni bila tako pametna ideja naročiti cele steklenice žgane pijače v klubu, ki ga ima v lasti njen oče. in za povrhu vsega seveda steklenico dati na račun družine...ampak vsi so vedeli kako nanjo vplivajo ti dnevi, je pač potrebovala neko sprostitev in pomoč pri tem, da pozabi ta dan. ali pa če bi jo toliko raje gledali vso zabuhlo v obraz v dnevni sobi, ko ni sposobna niti odgovoriti z besedami, pač pa zgolj z prikimavanjem in odkimavanjem. tako je namreč potekala večina tistih dni, ki so jo tako vrgli. kot bi pozabila, da zna govoriti in komunicirati. kot bi bila tudi ona za nekaj trenutkov mrtva, kakor ena od tistih lutk, ki jih je zbirala, ko je bila še majhna deklica. izgledala tako živa, ampak hkrati v njej ni bilo niti trohice življenja. pograbila je steklenico, ki jo je mladenič postavil prednjo, zamrmrala nekaj kar naj bi bilo podobno pozdravu in pograbila še torbico, predno je sedla v svoj avto in se zapeljala nekam stran. ne da bi bila povsem odločena kam gre, je zavila proti mestu, glavni aveniji, kjer se je nahajal tudi park. dostikrat je zatavala tja, sploh ob večerih je bil zagotovljen mir in tišina. in to je bilo ravno tisto, kar je v tem trenutku najbolj potrebovala. parkirala je avtomobil na parkirišu ob bližnji veleblagovnici in odkorakala proti notranjosti parka. bil je vedno tako čaroben, ne glede na letni čas in razmere, ki so vladale. in tudi danes ni bilo nič drugače. obsijan z sončnim zahodom, poln ptic, ki so se podile med vejami dreves in če si se približal jezeru in sedel na rob, si lahko opazoval, kako sonce tone nekam za tiste griče v daljavi. odrinila je vrata stare lope za čolne in ob robu stopila do dela, ki je bil odprt v smeri jezera. dostikrat je bil to tisti njen varni kotiček. sedla je na rob, sezula balerine, ki jih je imela na nogah in noge namočila v vodo. prijetno hladna je oblivala njene gležnje in ji dajala občutek miru. to, da je imela v rokah steklenico martinija je bil samo bonus. pretegnila si je vrat po požirku iz steklenice in za trenutek zaprla oči, ko je za seboj zaslišala, kako je nekdo odškrtnil težka lesena vrata. obrnila se je in se srečala s pogledom temnolasega moškega, ki je nenapovedan vdrl na njeno zabavo, »mogoče iščeš kaj posebnega?« ni potrebovala družbe, potrebovala je mir, ampak ni izgledalo kot, da se temnolascu kam mudi.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Čet Jun 13, 2013 3:38 am

marie, smitten 3

nikoli ni slovel, po blazno dobrih živcih. no, pravzaprav sploh ni bilo veliko stvari, kar se njegove osebnosti tiče, po katerih bi slovel. večina je videla le nadpovprečen iq, inteligentnost, ki je tako zelo redka in pamet, katero bi najbrž želel vsak. vendar kaj mu je koristilo vse to, ko pa je bila njegova notranjost že nekaj let povsem prazna. saj, ta pamet, ta inteligentnost, je bila v bistvu vse, kar mu je ostalo, kar ga je pravzaprav držalo pri življenju. odkar tu ni bilo več hanne, je imel občutek, da je vse zaman, prav vse. in kaj je bilo lažje, kakor ali vzeti violino ali pa pisalo ter svoja čustva, za katera niti nisi vedel da so tam, izraziti skozi umetnost? to je počel on, cel čas, ves čas. pa čeprav se je prepričeval, da čustva pri njem več ne obstajajo, da je povsem otopel ter podobne fantazije, je bilo v njegovih slikah, v njegovi glasbi občutiti, bilo kje, čutiti da se ne glede na vse, od njega ni ostala le lupina človeka, ki je bil nekoč, pač pa je čustva preprosto zrinil do te mere v podzavest, da je bil prepričan, da jih tam ni in o njih niti hotel ni razmišljati. vstal se je iz sedeža na kateremu je malce prej sedel ter naredil nekaj korakov po prostoru ter se zazrl v risbo, po katerem je še malce prej drsel z ogljem. z roko si je narahlo zakril usta, kakor da premišljuje, ob tem pa avtomatsko zožil oči ter iskal tisto eno, majhno podrobnost, ki ga je motila, vendar on sam ni vedel kaj je. ob tem se mu je prosta roka avtomatsko stisnila v pest. ni maral tega, ni maral, da ni vedel, kje je napaka, kaj ga moti. dejstva, da je perfekcionist se je začel zavedati že zdavnaj. le v malce hujši obliki, kar je dokazala njegova naslednja kretnja, ko je strgal porisan list iz bloka risalnih listov ter ga zmečkal in vrgel v steno, čeprav to tako ali tako ni imelo nobenega efekta. vendar kakorkoli je že bilo, malo je manjkalo, da ni vsega skupaj zbil na tla, kar je rad počenjal, ko mu kaj ni uspelo, kot si je zaželel. tako se je moral prisiliti, da je nekajkrat globoko vzdihnil ter se obrnil na petah in odmaknil iz prostora. v nasprotnemu primeru, bi mu na misel padlo še kaj ekstremno butastega ali neumnega, kar se je pač pri nekomu, kot je bil caspian rado dogajalo. tako pa je le na srečo zavil skozi vhodna vrata, vzel ključe od avtomobila, sedel vanj ter se odpeljal. edina pametna poteza, če je hotel, da je hiša ostala v čim manjšem razsulu, v kakšnem je pač že bila. preprosto nič ne običajnega zanj. tako se je odpeljal z avtom, še sam ni vedel kam in nekajkrat je malo manjkalo, da se ne bi kam zaletel, zgolj zato, ker je imel tisto nadležno navado, da se je zamislil in povsem odtaval z mislimi – v avtu bi to definitivno utegnilo biti prekleto nevarno, nič kolikokrat se je celo zapeljal na nasproten pas ter se zadnji čas zavedel okolice okoli sebe. niti ni vedel, kdaj ga je vse skupaj zapeljalo do samega parka, vendar na koncu se je odločil za prav prijeten kotiček – čolnarno. avto je ustavil pred parkom ter z precej tihimi koraki prehodil park. rad je opazoval naravo. nekajkrat med potjo, se je z pogledom proti krošnjami dreves obrnil okoli svoje osi, zgolj zato, ker si je podobo hotel preslikati v glavo, da jo bo lahko potem spravil na platno. tako zelo veliko čudovitega navdiha je bilo v tem. ni vedel koliko časa se je v bistvu s samim opazovanjem zadržal v parku, ko je nazadnje prišel v staro čolnarno ter počasi odprl vrata. rad je opazoval morje, tudi v njem je videl navdih, prav v vsakem koščku narave, ga je bil sposoben najti. vendar pa v hipu ko je odprl vrata in zaobjel s pogledom celoten prostor, mu je pogled zmotilo rjavolaso dekle, ki je bilo z hrbtom obrnjeno proti njemu. v hipu se je namrščil. ni maral ljudi v bližini, ko je delal. pa čeprav je to delo pomenilo le opazovanje narave in iskanje motivov za slike. vendar ni imel namena oditi, ne še. morda bo bila tiho in bo imel svoj mir. vendar v hipu ko se je obrnila proti njemu in sta se njuna pogleda srečala, je vedel, da ne bo imel te sreče. pa vendar… če ne bi bil tako zaverovan v svojo preteklost, v dejstvo, da njegovo srce še vedno pripada hanni, tisto malo srca, kar mu je pač še ostalo, bi lahko priznal, da je dekle delovalo čedno že ob prvem pogledu. vendar seveda, caspian to ni hotel in ni mogel priznati. »reciva, da sem našel tisto nekaj posebnega, kar sem iskal, prav?« je dejal ob njenih besedah ter sedel nekoliko stran od nje ter že hotel svojo pozornost posvetiti okolici, ko se je namrščil ob kozarcu alkohola v njenih rokah. »in ti hočeš pozabiti nekoga posebnega je izrekel najbolj očitno dejstvo, zaradi katerega so ljudje ponavadi pili to sranje, ki ga on ni prenašal. nekoga ali nekaj posebnega.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Čet Jun 13, 2013 4:41 am

MARIE & CASPIAN
Ob njegovih besedah je namuznjeno privzdignila obrvi in izpila naslednji požirek iz steklenice, ki jo je držala v rokah, »dobro, če sem tako posebna, tudi vredu. samo mir mi daj.« njegove besede je pač obrnila v svojo smer na način, kakršen ji je odgovarjal in to ni bilo nič novega. Sedaj pa je bilo vse odvisno od njega. ali ga bo to povsem spravilo ob živce in bo ob njej zdržal kakšnih borih nekaj minut potem pa pobral svoja šila in kopita in raje odkorakal stran, ali ga bo toliko sprovocirala, da bo na koncu pristala v jezeru, ali pa bo temnolasec povsem flegmatično obsedel poleg nje, kakor si je očitno zadal in s pogledom zrl nekam v daljavo. izgledal je, kakor, a ga sem, na ta tihi in odsotni kotiček, vleče nekaj podobnega kakor njo. le, da je on sebe utapljal v pogledu na jezero, ona pa kot dodatek k temu, še v alkoholu, ki ga je držala v rokah. glasen smeh se je izvil iz njenih ust, ko je namignil na steklenico in razlog zakaj alkohol drči po njenem grlu. odkimala je, ob tem pa mu verjetno ni ušel ciničen nasmešek na njenih ustnicah, »noben moški ni vreden steklenice dobrega martinija.« nikoli ni razmišljala, da bi bil katerikoli moški vreden njenih solz in sekiranja, vedno je verjela, da ji je tako pač usojeno. ampak ko je takrat prekinila z olijem najdaljšo zvezo kar jih je imela v svojem življenju, solz pač ni mogla zadržati. ampak on je bil vreden, tega se je dodobra zavedala, medtem, ko za nikogar drugega ni mogla tega reči. je bila pač prepričana, da no že našla tistega pravega, ko ji bo to namenjeno. pomignila je s steklenico proti njemu, kakor, da bi mu želela ponuditi požirek. ni izgledal ravno tip kroničnega pivca, ampak vsaj malce olike je lahko pokazala. »potrebuješ pomoč pri težavah, ali je pogled na tole zasvinjano jezero dovolj?« je vprašala, ko je očitno spregledal njeno ponujeno steklenico in še naprej zrl nekam v daljavo. neumno se ji je sicer zdelo razglabljati o težavah z popolnim neznancem, ampak tale poleg nje očitno ni imel prav nobenega namena, da bi se kaj kmalu kamorkoli premaknil. pretegnila je vrat in se z dlanmi naslonila na tla za seboj, pogled pa uprla nekam gor v nebo, »čeprav imaš prav, prekleto boljše je zgolj opazovanje narave, kot pa neumno nalivanje z alkoholom.« pa tega v resnici ni tako mislila. vedno se ji je zdel alkohol nekakšna rešitev, ko so jo pestile težave. in glede na to, da je bil jutri…tisti dan, je potrebovala nekaj kar jo bo povsem odklopilo in ji omogočilo, da bo dan preživela, ne da bi se ga v resnici sploh zavedala. »šit, preveč govorim,« je zamrmrala, ko se ji je zazdelo, da izvaja monologe, glede na to, da je temnolasec ob njej zgolj sedel in rekel ničesar, ob tem pa še vedno zrl v tisto eno točko, ne da bi se zdrznil za trenutek. spravljal jo je ob živce, pa sploh vedela ni kdo je. enostavno nekaj je bilo na njem kar jo je sililo, da bi izvedela več, medtem, ko jo je ta njegov zasanjani izgled in odnos tako odrival stran, da je še sama začenjala verjeti, da v resnici ne želi biti tu. čeprav je bila ona prva tukaj in pod nobenim pogojem ni imela namena odstopiti svojega posebnega kotička. »lahko nekaj rečem?« je vprašala in toliko pritegnila njegovo pozornost, da je glavo obrnil proti njej in se je lahko zazrla v njegove, morala je priznati, nadvse čudovite oči, »izgledaš naravnost obupno.« ne samo, da je izgledal potrto in povoženo tako kot ona, za nameček je izgledal kot, da sploh ne ve kaj počne tu, da niti ne misli, da zgolj diha, da lahko preživi. ali pa samo ona ni razumela takšnega pomena razmišljanja zaradi svoje mladosti.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Čet Jun 13, 2013 7:51 am

marie, smitten 3

»nisem mislil tebe, tudi če je bilo slišati tako« je zamrmral na njene besede povsem ravnodušno, kakor da bi govoril o nekem vsakdanjem, kakor je bilo vreme ali kaj podobnega. res se ni posebej zanimal za njeno očitno narcisno zadevo. bog, kako ni rad prenašal ljudi, ki so tako veliko stavili nase in bili po možnosti še všeč sami sebi. res ni vedel, kje točno je bila logika. on, čeprav je vedel, da bi lahko brez težav bil narcis in kakorkoli bahav, zaradi vseh svojih sposobnosti, je bil daleč od tega. no, že res, da ni svojega znanja delil z ljudmi, vendar hkrati se pa tudi ni bahal z njimi. ni ji odgovoril. čeprav je malo manjkalo, da preprosto ni skomignil z rameni ob njenih besedah ter pokazal, da mu je vseeno, ni bil pri volji niti za to. pa saj je ni niti poznal, vendar kljub temu, ni maral ljudi, ki so blazno radi brbljali ali kako drugače klatili njegov mir. sploh pa, ni mogel prezreti dejstva, da je bila po njegovem mnenju še vedno precej samovšečna oseba in tega dejstva še vedno ni niti malo prenašal, vendar iskreno mu tudi mar ni bilo. še njenega imena ni vedel, res ni bilo nobene potrebe da se vtikuje vanjo. »kaj misliš?« ji je na vprašanje postregel z vprašanjem, še vedno ne pri volji za govorjenje. njegove oči so bile zazrte nekam daleč v daljavo in za nekaj trenutkov mu je celo uspelo odpisati rjavolaskino prisotnost. trudil se je spraviti čim več slik okolice v njegovo glavo, čim več tistih majhnih podrobnosti, katere bi lahko naslikal na platno. to je bilo tisto, kar ga je najbolj veselilo. te majhne, težko najdene podrobnosti in iskreno, imel je to srečo, da je imel oko za te stvari, tudi te najmanjše podrobnosti, ki so ga očitno tako prekleto zanimale. ni dobila odgovora na njene naslednje besede. vedel je, da se ni strinjala z njim, vendar ni mu bilo mar. za razliko od večine, sam ni preživel večere v klubu ter se opijal do onemoglosti. ne, kar se njega tiče je bila to popolna bedarija, z alkoholom in ostalimi substancami, ki so utegnile zamegliti razum. popolna bedarija, ki je pač nikoli, ne glede na vse ni razumel. niti se je ni trudil. morda se je za večino drugih, vendar ne za to, preprosto se mu je zdela potrata časa – v tem primeru bi lahko celo rekel, da potrata precej dragocenega časa. ob njenih besedah je čisto za kratek hip pokimal, niti ni vedel ali ej opazila ali ne. vendar kakorkoli je že bilo, v teh nekaj minutah odkar sta sedela tu skupaj, je končno izustila nekaj pametnega. in navsezadnje, tudi prekleto resničnega. kakor da je končno zadela bistvo in ugotovila kaj se dogaja. končno. vendar pa očitno te sreče ne bo užival dolg, saj je kmalu zopet spregovorila. imel jo je namen še nadalje ignorirati, vendar imel je občutek, da ne bo odnehala, če pogleda ne bo usmeril proti njej. tako se je počasi obrnil ter se zazrl v njene oči, po tem ko je za hip zopet premeril celotno njeno podobo. zares, če ne bi bila tako nadležna in če ne bi bil odločen, da so čustva v njem otopela, bi lahko priznal, da je bila… privlačna. zares. vendar seveda, zanj praktično nemogoče in več kot povprečne ženske v njej ni imel namena videti. ni odgovoril na njeno vprašanje, pač pa je počakal na to, kar je imela za povedati in ob tem usločil obrvi. »kaj res?« je najprej zamrmral ter se narahlo zahahljal, ko se je zopet obrnil nazaj proti jezeru. »reciva, da imam svoje razloge zakaj izgledam takšen« je zamrmral, nato se pa namrdnil. »kaj res izgleda moja frizura tako obupno? saj ne da bi se obremenjeval, vendar, če si že načela to temo…«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Pet Jun 14, 2013 1:55 am

MARIE & CASPIAN
ni ušlo, da je kar malce grdo pogledal, ko je omenila precej egoistično in samovšečno pripombo. in če ne bi bila tako zamorjena, bi se verjetno hitro spravila z besedami nad njegovo mimiko in reakcijo, tako pa je zgolj malce privzdignila obrvi in vnovič nagnila steklenico, da je tako zadržala besede v sebi. tip jo je pripravil do tega, da se je zamislila, četudi ni vedela niti njegovega imena, kaj šele kaj drugega, poznala pa ga je celih pet minut. če je temu dejanju sploh lahko rekla poznanstvo. globok vzdih se je izvil iz njenega grla in njegovo vprašanje, ki ji ga je namenil nazaj, je pospremila z tem, da je zavila z očmi, »resnično želiš vedeti kaj mislim?« vprašanje je obviselo v zraku nad njima in toliko se je obrnila v pasu, da je bila z zgornjim delom telesa obrnjena proti njemu, medtem, ko so bile njene noge še vedno namočene v vodo, »mislim, da si navaden kreten, ki nima boljšega dela kakor cele dneve presedeti nekje, buljiti v daljavo in upati, da se bo nekaj drastično spremenilo v njegovem življenju, čeprav za to ne dvigne niti prstka. upaš, da bo nekdo nekaj spremenil namesto tebe, da bi tebi olajšal vse skupaj. to mislim.« ni skoparila z besedami in niti najmanj je ni brigalo kaj si bo on zaradi tega mislil. kaj pa velja kaj si misli moški, katerega nekaj dnevna brada dela prekleto privlačnega in bi lahko v njegovem pogledu odplavala nekam daleč stran. in to ji je uspelo ugotoviti v tistih nekaj trenutkih, ko je zrla vanj, kar vsekakor ni namigovalo na nič dobrega. sploh, če se on ne bo kaj kmalu spravil stran in ji bo to uspelo storiti še nekajkrat. vedno je našla nekaj posebnega v starejših moških, kar je, vsaj glede na izgled, njen sogovornik vsekakor bil. in to, da jo je zanimalo več o njem, četudi z njo ni spregovoril niti celih deset besed, jo je potegnil notri še toliko bolj. dejansko ji v resnici ni bilo mar, ali sedi tam ali ne in po navadi bi že izgubila živce, vstala in pobrala šila in kopita. tako pa je še vedno nemirno sedela tam in vedno bolj se ji je zdelo, da se ta večer ne bo končal tako osamljeno kot se je začel. ampak še vseeno ni izgledalo, da bo temnolasec kaj kmalu postal navdušenja vredna družba. prikimala je, ne da bi ga ob tem pogledala, ob tem pa grizla noht, ki ga je nemalo prej zapela za rob jakne, ko jo je vlekla iz avtomobila. igrala je na iste karte kakor on malo poprej, ko ni dajala občutka, da jo kaj prida zanimajo njegove besede. »poglej gospodič, izgledaš obupno. mislim, da je ta beseda povedala vse, ali potrebuješ še posebno naštevanje kaj na tebi vse je katastrofalno?« je vprašala in zdolgočasen pogled navrgla v njegovo smer. pravzaprav bi potrebovala precej časa, da bi našla stvari, ki na njem izgledajo slabo, da bi jih lahko preštela na prste ene roke. izgledal je šarmantno, četudi nekoliko odtujeno. lahko je predvidevala, da je umetnik, le ti so bili zmožni tako odklopiti svoje misli. zavzdihnila je in zajavkala, ko se je z roko obregnila ob čelo, »oprosti…nisem tako mislila. nisi napačen, samo dan…ta je napačen.« še enkrat danes je svojo roko stegnila po steklenici in jo nagnila, tako da je nekaj požirkov steklo po njenem grlu. ni bila ena tistih, ki bi se nenadzorovano nalivali s pijačo, ampak danes se ji je to zdel edini izhod…kmalu bo minilo še eno leto. samo še mesec dni…na to resnično ni želela misliti. 23.7. in potem se ji spet lahko zmeša.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Pet Jun 14, 2013 2:58 am

marie, smitten 3

»ne,« je odgovoril na njeno vprašanje, ne da bi jo pogledal, pa čeprav je vedel, da je sedaj obrnjena proti njemu in očitno je preprosto hotela, da ji nameni nekaj več pozornosti, vendar ni bil pri volji. zares so bili redki, ki so si zaslužili njegovo pozornost povsem. in to ponavadi niso bile najstnice, ki so se blazno rade nalivale z alkoholom. vendar kakorkoli pa je že bilo – tale je preprosto delovala bolj zabavna, če jo je pustil v ignoranci. no, kakor je pač vse skupaj lahko štel v zabavo, glede na to, da ga je znala spravljati ob živce z svojim brbljanjem in nenehnim spraševanjem o vsem mogočem, medtem ko je on želel le mir. skomignil je z rameni ob njenih besedah. »ne vem točno, zakaj me opredeljuješ kot kretena, vendar v redu. in iskreno? všeč mi je sedenje nekje in buljiti v daljavo, kakor bi ti rekla. in tu se tudi tvoja domneva konča. edino kar si ugotovila je to, da sem rad v naravi, to je vse« je skomignil ter pogled pomaknil iz enega strani morja do drugega. »kaj pa če nočem spremembe? kaj pa če nočem družbe, če nočem ljudi v svojem življenju? če raje živim sam s sabo in v tej bedi, kakor bi rekla ti in opazujem naravo? kaj pa če raje… živim s spomini in nočem, da bi mi jih kakšna sprememba v življenju uničila?« se ni mogel upreti, da ne bi dodal teh besed ter ob tem se je zazrl v njene oči, le za nekaj trenutkov, da bi bolj poudaril svoje besede in bi se za kratek hip zasidrale vanjo. ja, točno to je počel – živel je s spomini na dekle, ki je bilo že dolgo mrtvo in ni jih želel pozabiti, ni želel, da bi kakorkoli izginili. posledično bi imel preprosto slabo vest, občutek, da jo je pozabil, da je prizadel njo samo – tega pa si ni imel namen dopustiti, zameril bi samemu sebi in to pravzaprav premočno. zato je tudi zakopal svoja čustva nekam, še sam več ni vedel kam in ni dovolil, da bi na bilo kakšno dekle gledal kako drugače kakor na navadnega človeka. ali priznal, da kdo izgleda privlačno, kakor na primer njegova sogovornica, katere imena še poznal ni. ne, preprosto je imel občutek, da bo s tem okrušil spomin na hanno in zato je to preprosto spadalo na seznam prepovedanih zadev, na katere niti pomisliti ni smel ali hotel. le skomignil je z rameni ob njenih besedah. če je malce prej še hotel začeti pogovor z njo, za tisto drobnico sekunde, se je sedaj že premislil in pogled mu je zopet odtaval in zopet je preprosto povsem izgubil zanimanje za dekle poleg sebe. ob njenih besedah je pustil, da je legla tišina med njima. morda je bilo to tisto kar je bilo potrebno, vsaj za nekaj trenutkov in nato se je le obrnil k njej ter narahlo privdzdivgnil obrvi. »še pred sekundo sem bil prepričan, da nisi sposobna opravičila, prav tako pa si imela še povsem drugačno mnenje o meni« je zamrmral, še vedno z malce privzdignjenimi obrvmi. ob njenem ponovnem nagibanju steklenice je narahlo zavzdihnil ter za hip glavo zasukal proti jezeru, ne da bi se obrnil stran od nje. ko pa jo je spustila, pa je zopet vrnil pogled k njej. »in kaj ti pravi, da bo tako zelo napačen dan popravil prav tako zelo napačen alkohol? včasih je dovolj, da se zaposliš. narediš nekaj, kar ponavadi ne. morda prekršiš kakšen zakon. dobro, pri tvojih letih ne, vendar kljub temu. to veliko lažje prežene še tako slab dan, kakor pa alkohol. in verjemi, vsak dan se soočam z napačnimi dnevi, vem kako je.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Pet Jun 14, 2013 5:41 am

MARIE & CASPIAN
preslišala je njegov negativni odziv na precej retorično vprašanje, ki mu ga je prej namenila. in ni bilo težko opaziti, da nanjo gleda nekoliko zviška. očitno jo je imel samo za eno neumno najstnico, ki je svojo nesojeno ljubezen utapljala v alkoholu. nič novega, dostikrat je naletela na takšen odziv, tako, da ga je po navadi zgolj spregledala. ampak nekaj je bilo na njem, da jo je ta očitajoč pogled na njenem licu motil. skomignila je z rameni, kakor, da mu pred tem ni nekaj očitala, ampak ji je zgolj obrazložil svoj položaj, »in potem boš dejal, da te to pomirja?« sama ni nikoli našla popolnega miru, ko ga je iskala, še najmanj pa v naravi. po navadi jo je vse skupaj delalo samo še bolj nataknjeno, glede na to, da jo je oblegala prekomerna tišina, to pa ji pač ni odgovarjalo. če ne drugega je prej kot slej sama začela peti ali ko je šla v druge skrajnosti, izvajati monologe in upati, da nihče nebo naletel nanjo ob tem. nežno je stisnila ustnice skupaj in s pogledom prečesala njegov obraz, »ampak spomini te lahko samo zavirajo.« sama je dobro vedela kako to gre, vedno, ko je pomislila na tisti mesec, ki so ga preživeli na kubi, jo je oblil hlad. in tako je bilo s spomini. zavirali so te, te držali v preteklosti in ti onemogočali normalno, umirjeno življenje, h kateremu si tako goreče stremel. »in nočem ti sedaj soliti pameti ali karkoli, ampak, če se predolgo oklepaš spominov ti vse skupaj lahko samo uniči življenje,« je dejala mirno, ob tem pa si nežno popraskala nos, kakor je to počela kadar je postala bolj živčna kot po navadi. »spomini pač niso vse, četudi so lepi,…« je še dodala tiho, toliko, da jo verjetno sploh ni slišal. tudi če so bili lepi, kakor je bilo sedemindvajset dni na kubi, je vedno prevladal tisti en, ki ji je povsem spremenil življenje in ji ga spremenil v pravo nočno moro. namuznila se je in misli odrinila nekam stran, odločena, da bo ta mesec preživela brez joka in strahu, da bodo bele stene okrvavljene, ko se bo obrnila proti njimi. z zgornjimi sekalci se je nežno ugriznila ob spodnjo ustnico in skušala z rahlim skomigom opravičiti svojo presojo temnolasca še pred nekaj trenutki. »ne bi bili ljudje, če se nebi motili. in kar šteje, je priznanje, da si se motil, ni res?« se je na njenih ustnicah zarisal kisel nasmešek, ki je še dodatno skušal moškega prepričati, da je opravičilo spravila direktno iz srca in ni mislila ničesar slabega. je pač imela slab dan in narobe presodila človeka. »ne bo ga popravil, samo pomagal ga bo preživeti in ga lažje pozabiti,« je komentirala njegovo vprašanje in ob tem s pogledom ošinila steklenico, ki se je vztrajno praznila v njenih rokah. »in kaj je bilo to o moji starosti?« ga je še vprašala in se namuznjeno obrnila proti njemu, medtem, ko se je z hrbtom naslonila na steno hišice, »veš, verjameš ali ne, ampak od let, ko je bila večina stvari zame še ilegalnih, je minilo že kar nekaj časa.« so ji starši pač namenili mladosten obraz, ki ji bo verjetno čez kakšnih štirideset let koristil, dandanes pa ji je povzročal bolj kot ne samo probleme. obraz je obrnila proti notranjosti hišice, se zagledala v star čolniček, kateremu niso manjkala niti vesla, lastnika pa verjetno že nekaj let ni bilo naokoli, glede na to, da se je notri nabralo listje, veje in polno druge krame. »napačni dnevi vsak dan kaj? ne morem reči, da vem kako je, ampak glede na to, da ga imaš tudi danes potem…kaj praviš na tisto traparijo, ki si jo prej omenjal?« ga je hitro vzela za svojega partnerja, brez da bi čakala na njegov ugovor vstala in stopila proti čolnu. »daj no, tvoja ideja je bila, da naredim nekaj neumnega namesto, da se nalivam z alkoholom,« ga je spodbudila, ko je počepnila k njemu, prijela njegovo dlan in ga tako prisilila k temu, da je vstal in ji sledil k čolnu. »in mimogrede crime partner, marie sem,« se je še uspela predstaviti, predno je z eno nogo že stopila v čoln, da se je ta nevarno zamajal.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Pet Jun 14, 2013 6:50 am

marie, smitten 3

ob njenem vprašanju se je narahlo zasukal k njej. »seveda,« je dejal, kakor da bi govoril o najbolj logični stvari na tem svetu in zanj je bila. narava mu je bila vir vse inspiracije, v njej je vedno našel mir in čas zase. in to je bilo tisto posebno pri njej. tišina in sproščenost, noben ni klatil njegovega mira. na kratko, bila je vse, kar si je lahko zaželel, bolje rečeno, nudila mu je vse, kar si je zaželel. in ravno v iskanju tega, se je spravil sem, v tole čolnarno – po iskanje inspiracije in miru. prvo je morda dobil, vendar drugo? zagotovo ne. in že res, da mu je bilo na začetku morda malo žal, vendar več kot je govoril z dekletom, vseeno je imel občutek, da ne glede na vse, morda bi pa le utegnila biti nekako zanimiva. nekako. »odvisno kakšni so,« je zamrmral na njene besede ter za hip je dobil občutek, da je to tisti problem, ki je mučil njo – spomini, ki se jih ni mogla znebiti. vendar za razliko od njegovih, precej slabi. lahko je opazil to, po načinu govora ob tej temi, po mimiki na obrazu. poznal je psiho samega človeka in bilo mu je jasno, da če se zgodi kaj takega, se ti usidra v spomin in ne glede na to, koliko hočeš ali ne, učinkuje na tvoje vsakdanje življenje. kakor je nanj vplival spomin na hanno, katerega pa se ni in ni hotel znebiti. pravzaprav ga je pograbila panika, če se ni spomnil, kako je izgledala v nekem določenem trenutku – na primer, kako je bil njen izraz na obrazu zadovoljen, ko je zvečer zaspala. ali kako so sončni žarki padali po njeni koži. to so bile tiste male stvari, katere bi večina pozabila – on pa bi vse storil zanje in vedel je, da bi izgubil pamet, če bi jih izgubil. dobro, glede na njegovo obsežnost pameti to najbrž niti ne, bi pa se mu definitivno zmešalo. »če vidiš pomen življenja, potem ja. če pa so oni razlog tvojega obstoja, pa ne. jaz iskreno, se njim ne bi bil sposoben odpovedati, za nič« je dejal, ne da bi ob tem se zazrl vanjo. bila je tema, o kateri je nerad govoril, vendar ob nekaterih dogodkih je prišla na dan – veliko lažje je bilo zaupati neznancu, kakor pa nekomu, ki si ga poznal že leta in leta. ni mu ušel njena živčna poteza ter za trenutek je ob tem ustnice ukrivil v nasmešek. če ne bi bili ravno te spomini preveč usidrani vanj, bi priznal, da je ljubka. vendar imela je prav – ovirali so njegovo življenje, on pa se njim za nič ni bil pripravljen odpovedati. »zame so. brez njih se ne bi zjutraj vstajal in zvečer šel spat« je zamrmral ob spominu na svetlolaso dekle, ki se je včasih zbujala ob njem, sedaj pa ga je čakala prazna postelja. vendar pa kljub temu, ga je obiskovala v sanjah, ne glede na vse. in to je bilo zopet tisto, čemur se ni mogel odpovedati, prav vsak večer, preden ko zatisnil oči, se jo je trudil priklicati v sanje in včasih je celo imel to srečo in mu je uspelo. ob njenih nadaljnjih besedah, ki so še vedno zvenele kot opravičilo, se je narahlo nasmehnil. » prav imaš,« je dejal ter še vedno z ukrivljenim ustnicam v nekakšen nasmešek se je zazrl proti njej, kakor da bi ji dal vedeti, da ji ni zameril. v bistvu je celo imela prav po eni strani, bil je precej zjeban tip človeka, tega se je zavedal še on sam. in ne le malo zjeban, v bistvu kar precej. »zjutraj ti ne bo popolnoma nič pomagalo, spomini bodo še vedno tu, ti pa boš imela še glavobol po vrhu. je res vredno teh nekaj ur živeti v temi?« je zamrmral ter privzdignil obrvi. ne, nikoli ne bo razumel ljudi, ki so se nalivali z alkoholom. skomignil je z rameni ter pogled mu je obstal na vodni gladini. v bistvu mu ta tema ni dišala in ni želel razglabljati o njej, zato je bil najlažji skomig z rameni, da se vsega skupaj znebi, vendar ona očitno ni bila tega mnenja. »dobro, verjamem ti« se je ob tem narahlo zahahljal. kakorkoli je že bilo, res je delovala kakor najstnica, celo po obnašanju. očitno pa je bila le ena izmed tistih, ki so želele čedalje dlje ohraniti mladost. »hm, ne vem, če je zate pametno, da…« je najbolj ciljal na zadevo, da je imela nekaj alkohola v krvi, vendar dekle je bila v hipu na nogah in pri čolnu. počasi se je obrnil proti njej ter skomignil ob njenih besedah – še bolje bi bilo, če ne bi imela alkohola v sebi, vendar v redu. vendar ni ji uspel oporekati, saj ga je v naslednjem trenutku že spravila na noge. »caspian,« je zamrmral na njene besede, sicer še vedno precej ne navdušen nad idejo, vendar kot da je imel izbiro. ko se je čoln zamajal, se ni mogel upreti, da se ne bi zasmejal. »pazi, da ne pristaneš v vodi, gospodična svetnica« je dejal sedaj ko je vedel njeno ime in dejstvo, da je prekleto vleklo v verske smeri. stopil je za njo v čoln ter se namrdnil, ko se je zamajal. vendar adrenalin mu je ob tem tekel po žilah in bil je zadovoljen – iskreno, rad je to počel, rad je kršil zakon, ne glede na vse, kako odrasel za svoja leta bi moral biti. »če naju bo tole zdržalo, bova imela prekleto veliko srečo.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Pon Jun 17, 2013 10:40 am

MARIE & CASPIAN
namrdnila se je in zmajala s pogledom, »lepi ali ne, če živiš s spomini, potem živiš v preteklosti in pozabiš tok sedanjosti.« sama sebi se je zdela kot nekakšen filozof, ki prodaja filozofijo življenja na svoj način in upa, da bodo ljudje dojeli, da jim govori resnico. ampak ta tip je iz nje izvabljal takšne komentarje in takšne ugotovitve, da je bila še sama presenečena nad seboj. nikoli ni marala ovinkarjenja in nekih izkrivljenih pojmov, on pa jih je kar vlekle iz nje in še sama ni vedela kje jih najde. »ali pa bi bilo mogoče še vseeno boljše, da si najdeš nekaj, za kar boš zjutraj vstajal in zvečer hodil spat, ali nekoga…pa stvari pustiš za seboj,« pač ni ostala brez svojega komentarja na njegovo pripombo in upala, da si ob tem ne bo mislil kaj svojega, »in nisem se ponujala ali karkoli, da si ne boš narobe razlagal tistega nekoga…« debate pač ni želela pustiti odprte za nadaljnja razpravljanja in možne ugotovitve. dobro je vedela kako znajo moški stvari obrniti v svoj prid, ko si tega želijo in pri njem si tega pač resnično ni želela privoščiti. in ne, da je s tem trdila, da temnolasec ni simpatičen, daleč od tega, pravzaprav je bil prav prijeten na pogled, ampak takšnih stvari v tem trenutku ni potrebovala. njeno življenje je bilo tako zavito v meglico in zavoženo, da ni želela v to brezno s seboj potegniti še koga drugega. še najmanj pa je to privoščila ljudem za katere ji je bilo resnično mar, med katere je vedno štela svojo družino in najbližje, kar je vključevalo tudi carterja. ob misli nanj je avtomatično nagnila steklenico in spila vnovičen požirek, ob tem pa ujela karajoč pogled temnolasca poleg sebe in v opravičilo skomignila z rameni, »vredno je dan ali dva živeti v temi.« tako ali tako je imela namen cel naslednji dan preživeti v postelji, pokrita z odejo čez glavo, odklopljena od sveta. tako se je še najlažje zavarovala pred tem, da bi prizadela še koga okoli sebe, medtem, ko ji je bilo za lastno trpljenje dokaj vseeno. je pač potrpela tisti dan dva, tisti mesec v letu in potem šla naprej, z dvignjeno glavo kolikor ji je pač to uspevalo. dogodkov preteklosti pač ni mogla kar tako izbrisati, tega se je zavedala. in zato je bilo včasih najlažje vse skupaj nekako pozabiti, oziroma postaviti na stranski tir. odkimala je z glavo in mu pred ustnice postavila prst, »kar prenehaj z omahovanjem…brez razmišljanja, samo neumnosti, se spomniš?« še njegova ideja je bila, da naj raje prekrši kakšno pravilo, stori kakšno bedarijo, in sedaj jo je nameraval ustavljati? no, če ji je že dal idejo, potem jo bo izvedel skupaj z njo. »ne smej se!« ga je okarala, a mu vrnila nasmešek, medtem, ko je vmes še uspela zaviti z očmi, »dragec verjemi, v meni je ravno toliko svetnice, kolikor sem sedaj trezna in prisebna.« mogoče ji primerjava ni najbolje uspela, a vseeno je verjela, da bo caspian dojel bistvo količine. in ni trajalo dolgo, da sta oba sedela na čolnu, drug poleg drugega, obrnjena v smer jezera, vesla pa so ležala v čolnu, med njunimi nogami. pomignila je proti njimi in nato glavo obrnila proti jezeru, »vesla baje še ne znajo veslati sama.« ampak nič kaj ni izgledalo, da jih bo casp kaj kmalu pobral, zato je ona pograbila lesene palice in ju po nekaj zavesljajih uspela pripeljati ven iz hišice. ampak nadaljevanje je bilo precej klavrno, glede na to, da ji je uspelo samo čoln nekajkrat zavrteti okoli, premaknila pa se v resnici nista nikamor naprej. »dovolj imam,« je obupala in vesla odrinila od sebe ravno toliko, da so pristala v vodi. »o šit…tega nebi smela kaj?« se je nadvse nedolžno obrnila proti temnolascu, ki je njeno dejanje spremljal z nekakšnim presenečenim strahom in besom v očeh, ob tem pa si še nervozno ugriznila ob ustnico, da bi njena nedolžnost delovala kar se da prepričljivo.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Sre Jun 19, 2013 3:32 am

marie, smitten 3

skomignil je z rameni ob njenih besedah. da, živel je v preteklosti. no, nekako. živel je s spomini, to je bilo vse. in ni imel želje po sedanjosti. ni se blazno oklepal preteklosti ter se pogovarjal s svojim že nekaj časa mrtvim dekletom, bog ne daj. je pa zato vztrajno si risal njeno podobo tako v svojih mislih, v glavi, kakor je vedno znova jo narisal tudi na platno. in gledal stare posnetke, kakor da bi ga bilo strah, da bi pozabil tiste gibe, ki jih je videl le pri njej. njen glas je vedno znova klical v svoje možgane, ker ga je bilo preprosto strah, da bi pozabil zven njenega glasu. prav ničemur, kar se je tikalo nje, se ni bil pripravljen odpovedati. pa če je bila cena za to, da bo bil sam, da ne bo občutil sedanjosti, tudi prav. pripravljen jo je bil sprejeti. »morda pa to želim,« je zamrmral na njene besede. morda mu je preprosto preveč pomenila tista preteklost, da bi se ji preprosto odpovedal. ne morda, mu je. preveč mu je pomenil spomin na hanno, da bi ga kakorkoli odrinil stran. bila je njegovo življenje in brez nje oziroma samega spomina… občutek je imel, da preprosto ne bi mogel več živeti. »spomin je tisti, zaradi katerega zjutraj vstajam ter hodim zvečer spat. če ne bi bilo še tega, potem pa res ne vem, kako bi bilo« je zamrmral in ne – nikakor si ni hotel nekoga poiskati, prav nikogar ni bilo, ki bi kakorkoli lahko nadomestil hanno. preprosto nemogoče. oziroma ne tako nemogoče, kakor si ni tega pustil. pa saj je ne bi nadomestil nihče, le on bi živel dalje, z nekom novim ob strani, ona pa bi še vedno obdržala svoje mesto. vendar ne, tega ni bil pripravljen storiti, ker mu je vedno znova potrkalo na vest to, da bo tako pozabil nanjo, oskrunil njen spomin. zato si tega ni dovolil in si tudi ni nameraval, ne glede na vse. ob njenih besedah se je namrdnil ter pogledal proti njej. »niti mi nisi prišla na misel,« je zamrmral, nato se pa nasmehnil, ko se je zavedal, kako smešno je očitno zadeva v njeni glavi ravnokar zvenela. ob njenih besedah je narahlo odkimal z glavo, vendar dodal ni nič. ni se strinjal z njo, definitivno je bila premlada in definitivno se ji ni zgodilo nič takega, da bi bilo vredno živeti v temi. v njegovi situaciji je bilo drugače, izgubil je osebo, ki jo je ljubil. pri njej, pa je dvomil, da je tako. sploh pa, bila je definitivno premlada, da bi vedela za kaj se tu gre, v to je bil pravzaprav precej prepričan. definitivno premlada, sploh pa za zalivanje z alkoholom, ta tako ali tako ne bo čisto nič rešil. vendar otrokom kot je ona, je bilo to seveda nemogoče dopovedati in so v vsem tem preprosto videli neko, povsem nesmiselno zabavo. preprosto, ne glede na to kako bi se trudil, jih ni mogel razumeti, zares ne. zanj alkohol preprosto ni imel smisla. skomignil je z rameni ob njenih besedah. »najbrž,« je zamrmral, na njenem obrazu pa se je zarisala sled nasmeška. »oh, sploh ne dvomim« je pripomnil na njene besede, nato pa se z nasmeškom na obrazu zazrl k njej, češ da ne verjame, da je ravno tako. najbrž bi utegnilo biti še manj svetnice v njej v tem trenutku. spravila sta se v čoln ter caspian si je vidno oddahnil, ko nista kar na začetku pristala v vodi. »se povsem strinjam« je dejal na njene besede ter ji s tem dal vedeti, da se ni ravno pripravljen stegniti po njih. kakor da se mu je dalo sedaj še veslati, ja. ko sta se začela vrteti, se je zazrl v gladino ter se zasmejal. »dobro, vsaj premaknila sva se« je dejal po tem ko je obupala in trenutno ga je situacija celo malo zabavala, dokler seveda vesla niso pristala v vodi. ob tem pa ji je namenil zdolgočasen pogled. »kaj ne rečeš,« je zamrmral, povsem nenavdušeno. stegnil se je po veslo, vendar mu ga ni uspelo dobiti. »prekleto,« je zamrmral, nato pa si brez oklevanja slekel srajco. »vam je že kdo rekel, da ste ženske prekleto nesposobne?« je še dodal, predno je skočil v vodo ter dosegel vesla in ji eno že bil pripravljen podati, nato pa se ustavil. glede na to, kako je dekle spoznal v teh nekaj trenutkih, je imel tisti slab občutek, da ga bi utegnila pustiti tu. tako je proti njej iztegnil roko. »daj, pomagaj mi nazaj,« je zamrmral ter misel, da bi jo potegnil v vodo, kot za kazen, ker je bil on zaradi vesel, ki jih je seveda ona spustila v vodo ves moker. morda bi še ona lahko občutila to situacijo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Sre Jun 19, 2013 4:41 am

MARIE & CASPIAN
preteklost gor ali dol, vso to njuno govorjenje o spominih in obujanju le teh, so jo že pošteno spravljali ob pamet. čeprav je morala priznati, da je zaradi njegove prisotnosti in tistih nekaj besed, ki sta jih namenila drug drugemu, za nekaj trenutkov celo pozabila na to, zakaj je v resnici prišla sem in kaj steklenica počne v njenih dlaneh. skomignila je z rameni in mu namenila dvomeč pogled, »kakor hočeš, saj ne trpim jaz.« no vsaj zaradi njegovih muh ni trpela, je imela dovolj svojega gneva na ramenih, da ji je včasih kar spodnašalo tla pod nogami. in če ga je po eni strani na nek način obsojala, da živi v preteklosti s spomini, ga je po drugi povsem razumela. konec koncev se jih je tudi ona oklepala, čeprav ne ravno po svojih željah. in bila sta si takšno nasprotje. on se je oklepal spominov in jih nikakor želel izpustiti od sebe, ona jih je želela na vsak način pozabiti in jih pustiti tam, na tistem malem otočku sredi oceana, ti pa so ji vztrajno sledili skozi dan. »najbolje, da preboliš tole steklenico, če se že nočeš pridružiti,« je pokomentirala njegovo neodobravanje njenega pitja. je pač iskala najboljše možne izhode iz tega prekletega dneva, ki je sledil jutri. in če bi ji alkohol pri tem pomagal, potem ga je bila pripravljena popiti več steklenic, četudi bo s tem povsem zapacala svoje telo. o tem bo razmišljala kasneje, ko bo mimo. če je dobro pomislila se je sama sebi zdela kot tisti naivneži, ki tako opevajo petek trinajsti in se ga na smrt bojijo. le da je ta črni petek prišel na vrsto mogoče trikrat na leto, ona pa je morala tisti dan preživljati vsak mesec. »resno?« je vprašala začudeno, ker je pač predvidevala, da jo ima pač za veliko bolj nedolžno, kot se mu je skušala prikazati, »ne verjameš v ta nedolžni obrazek?« če je že dvomil o njeni starosti oziroma legalnosti njenega pitja, zakaj potem ne bi imel še kakšnih bolj bizarnih misli. »glede na to, da si dvomil o moji polnoletnosti in tako naprej, potem sem kot naslednje vprašanje bolj pričakovala nekaj v stilu, če sem nedolžna tudi še,« pač ni mogla mimo trapaste primerjave in dolgega jezika, s katerim pač nikoli ni varčevala. glasen smeh se je izvil iz njenega grla, ko je opazila trapast pogled na njegovem obrazu ob njenem komentarju, ko je vesla spustila v vodo, »poglej, vidiš, da bi se veliko bolje izšlo, če bi veslal ti, tako pa si čakal, pa vidiš kje sva.« pravzaprav ne bi bilo nobene krize, če ju nebi vedno bolj in bolj odnašalo stran od obale, proti sredini jezera, ki pa po drugi strani niti ni bil tako mali. »oho, sedaj boš pa še…žalil,« je skušala odrezavo podati svoj odgovor, a jo je njegova kretnja za nekaj trenutkov pustila povsem brez besed. srajca, ki jo je imel na sebi je končala na klopi poleg nje, on pa je v naslednjem trenutku že skočil v vodo, še predno si je sploh lahko dodobra pregledala njegovo pojavo. in lahko bi mu pomagala splezati nazaj na čoln, lahko bi mu tudi prijela veslo in mu potem ponudila še dlan, da bi še on lažje prišel nazaj gor, ampak kaj, ko ji ni bilo ravno do tega. nagajiv nasmešek je šinil čez njen ljubek obraz, ko je sedla na dno čolna, se ob tem naslonila na rob le tega in mu namenila najočarljivejši nasmešek kar jih je premogla, »hm, žališ me, ravno toliko, da mi ne rečeš, da sem otrok, da ne omenjam tvojih pridig,…in potem naj ti pomagam na čoln?« lahko si je predstavljal, kakšne misli so se podile v njeni glavi, ko bi ga pustila takole nekaj časa v vodi, ampak na koncu koncev bi lahko brez težav odplaval do obale, njo pa pustil tu. ampak tega ne bi storil…no verjetno bi, samo upala je, da ne bo pomislil na kaj takšnega. »kaj dobim?« je vprašala kot bi bila razvajena najstnica, ki za vsako stvar nekaj želi in se zazrla naravnost v njegove oči, ki so že nekoliko zlobno bolščale vanjo.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Sre Jun 19, 2013 8:29 am

marie, smitten 3

le skomignil je z rameni. saj ni on začel z pridigami, če bi bilo po njegovem, tega pogovora tako ali tako sploh bilo ne bi. oziroma o tej temi ne, kajti večino časa, je bila zadeva o hanni tako ali tako njegova mala skrivnost in o teh spominih in o njej sami, sploh ni debatiral do sedaj. vendar dobro, tako ali tako je bilo že mimo, res ni bilo nobene potrebe, da razmišlja ali se še obremenjuje s tem. ob njenih naslednjih besedah je narahlo privzdvignil obrvi. »saj mi ni naredila nič, da bi jo moral preboleti,« je zamrmral, za hip obdržal pogled na njenem obrazu, ki bi mu bil tako prekleto privlačen, če ne bi bil zaverovan v svoje spomine, nato pa odmaknil pogled. vse skupaj je naredil bolj kot ne zaradi tega, da bi izrazil svoje neodobravanje nad pitjem, vendar imel je tisti čuden občutek, da si bo zopet kaj narobe razlagala – seveda to ne bi bilo povsem nič novega. kolikor je zadnje trenutke opazil, se je to še pogosto dogajalo. na obraz mu je šinil nasmešek ob njenem začudenju. seveda ni bila najbolj pridno dekle, že po steklenici alkohola v njenih rokah je to sklepal in po vsem drugem, od njenih besed, kretenj, do njenega obnašanja samega. saj je bilo logično prekleto, da ni cele dneve posedela v knjižnici in brala knjige, po možnosti z debelimi očali na nosu. ne, ni bila tak tip človeka, to bi prepoznal. »ne,« je dejal in njegov glas je bil v tistem trenutku prekleto odločen, vendar kljub temu je zvabil nasmešek na obraz ter nato je, da bi potrdil dejstvo, še odkimal. »mlajše ste tako ali tako bolj drzne, ne bi me čudilo, če bi se mladoletnica natakala z alkoholom« je skomignil z rameni ob povsem običajnem dejstvu. res ti ni bilo potrebno bit blazno pozoren, da si naletel na dekle, ki še ni bilo polnoletno ter bilo po možnosti pijano kot mina. zadnje čase je bilo to preprosto vse bolj pogosto ter nič več novega. »dobro, tega nisem imel v načrtu, res ne« se ni mogel upreti rahlemu smehu. načeloma se ni veliko smejal, res ne. vsaj odkar je hanna umrla ne več. vendar v tem pogovoru pa… preprosto so bile stvari, ki so res morale privleči nasmeh na njegov obraz. »in mislim, da mi niti ni potrebno vedeti. ali pač?« se je ob tem zazrl vanjo ter narahlo privzdignil obrvi. ne, res je upal, da mu ni potrebno vedeti podrobnosti. ko sta pristala na jezeru brez vesla je naveličano zavzdihnil. »ali pa morda, da bi ti bila malce bolj sposobna« je pustil, da so besede za nekaj časa obvisele v zraku, nato se pa obrnil k njej in ji podal rahel nasmešek, da ji je dal vedeti, da ni mislil tako resno. »raje bi mi rekla hvala, ker grem po vesla« je zamrmral. načeloma bi obsedel na čolnu ter občudoval naravo okoli sebe, na kratko, človeku poleg njega bi se res lahko vztrgalo ob njem, vendar tokrat je preprosto skočil po vesla, še sam ni vedel zakaj. kot je seveda, povsem pričakoval, mu ni imela namen pomagati se spraviti na čoln, vsaj ne takoj ter ob tem je naveličano spustil roko ter se naslonil nanj in po tiho zavzdihnil. kaj drugega bi pa še lahko pričakoval, seveda. »definitivno si otrok, če mi pa nočeš pomagati na čoln ter se nalašč trmaš« je ob tem narahlo dvignil obrvi v višave, z precej resnim izrazom, češ da misli resno, nato pa je odkimal z glavo, češ da res ne ve, kaj bo z njo. ob njenem vprašanju je za nekaj trenutkov pridržal napetost v zraku, tako da je zrl v njene oči, za katere bi skorajda lahko priznal, da izgledajo čudovito, ato pa izkoristil njen trenutek nepozornosti, ki ga je še kako dobro znal opaziti ter jo prijel za roke ter s spretnim gibom spravil v vodo, nato pa z eno roko držal čoln, z drugo pa njo, da se mu ni mogla preveč približati, hkrati pa jo je obdržal nad površino vode. »na primer, to« se je zasmejal, sedaj ko sta si bila končno bot. če ga ona ni hotela imeti v čolnu poleg, bo pa pristala poleg njega v vodi, tudi prav.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Sre Jun 19, 2013 9:22 am

MARIE & CASPIAN
njegov komentar je pospremila z pogledom nekoliko v stran, ravno toliko, da ni videl kako je zavila z očmi in se ob tem nasmehnila. »ne vem no, nisi nekaj preveč navdušen nad njo, če veš kaj hočem povedati,« več kot očitno je bilo, da si je njene besede razložil malce po svoje, ravno tako, kot je ona naredila z veliko večino njegovih komentarjev. kaj ti bo sicer domišljija, če stvari ne znaš interpretirati po svoje. in njima je šlo to precej dobro od rok, oziroma bolje rečeno od ust. »sploh pa, dokler te ne bom pijana poljubila, česar se mimogrede, resnično nimaš za bati,« je stvar spet preusmerila na čisto šalo, »te sploh nima za skrbeti za tole v mojih rokah.« resnično ni imela pojma kaj je imel tip toliko proti tisti ubogi steklenici martinija v njenih rokah. slabi spomini, neljubi dogodki po nori noči? ampak s takšnimi in drugačnimi vprašanji ga pač resnično ni imela nobenega namena naslavljati. to je bila izključno in samo njegova stvar in resnično ni imela nobene povezave z tem. dokler ji pač česa ne bo vzel iz rok in vrgel nekam na sredo jezera, mu bo pač dala mir. vnovič si je prislužil nadvse neprijeten pogled iz njene strani, kot bi ga hotela okarati ali nekaj podobnega, »mlajše, če pogledam tebe vsega zaraščenega in osivelega, ja, mladoletnice pa hvala lepa.« resnično ni prenesla, da so od nje zahtevali osebno izkaznico vsakokrat, ko je želela nekam priti pozno sredi noči. je bila pač ljubkega obraza, ki je kazal veliko manj let, kot ji jih je bilo v resnici, ampak dobro, skoraj je bila že navajena. »nisi imel v načrtu kaj? potem si resnično poseben moški,« je izpostavila njegovo, hm, vrlino. slej ko prej bi vsak moški tako ali drugače napeljal na temo seksa in ljubezni. ali pa samo prvega, brez drugega. odkimala je in stisnila ustnice v tanko črto. »ali pač?« se ni mogla upreti smehu, ki ga je izvabil iz nje, »so se tvoji načrti kar iznenada spremenili?« spet je svojo pokvarjenost, katero je izvabila že z prejšnjimi besedami, obrnila sebi v prid in nekako na tapeto s tem postavila njega. čisto nedolžno in povsem ne direktno, tako s stilom, da sploh opazil ni, kdaj se je to zgodilo. ali pa jo je že čital kot odprto knjigo, sodeč po preučevalnem izrazu na njegovem obrazu, ko se je zazrl v njene oči. »resnično ne vem, zakaj bi mi znanje veslanja kdajkoli koristilo…prej bi morala znati pošteno udariti z veslom nekoga po buči…« je namignila na njegovo gobezdavost in neposredno bližino njenega dosega, le, da je bila v resnici brez vesel in povsem nemočna. sploh pa ga v resnici nikoli ne bi poškodovala, kajti to bi pomenilo, da bo posledično poškodovala njegov simpatičen obraz in nagajiv nasmešek, ki se mu je prikradel na obraz, ko ga je v to nekako uspela pripraviti. ali pa, ko se je za to odločil sam, kakor v tistem trenutku, ko jo je iznenada prijel za roko in je naslednjo sekundo že pristala v vodi. »preklet bodi,« je uspela iztisniti iz sebe, ko je priplavala na površje in zajela zrak. čutila je kako se ji obleka lepi na telo in njegovo roko, ki jo je držala na površju toliko, da ni potonila, če bi slučajno pozabila brcati z nogami. »in ti meni praviš, da sem otrok?« je vprašala, ko je zaplavala bližje k njemu z namenom, da se mu obesi na ramena in ga potopi globoko pod vodo. njene dlani so se zasidrale na njegove rame, a dejstvo, da so bila njegova ramena napol gola, ker se mu je srajca toliko odpela, ji ni prav nič koristilo, glede na to, da ji je spodneslo dlani in je čmoknila direktno v njegovo 'naročje', medtem, ko se je njen obraz povsem nenamerno nevarno približal njegovemu in njene ustnice njegovim. še predno se je sploh zavedala kaj se dogaja, med njima ni bilo niti centimetra prostora več, ravno tako ne med njunimi ustnicami, ki so se združile v nežen, a hkrati poljub poln pričakovanj. »o…oprosti,« je zamrmrala, ko se je odmaknila po nekaj sekundah od njega, toliko, da se je z dlanmi še vedno naslanjala na njegova ramena, on pa se je z eno roko držal za čoln, drugo pa je imel ovito okoli njenega pasu, »zdrsnilo mi je…« a v resnici ni tako zelo obžalovala tega poljuba, kakor se mu je trudila v tem trenutku opravičiti.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcaspian grayson
artistartist


Število prispevkov : 55
Reputation : 40
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Čet Jun 20, 2013 2:08 am

marie, smitten 3

»reciva, da mi je jasno« je dejal precej zdolgočaseno, vendar iskreno, se mu niti ni dalo več debatirati o tisti steklenici alkohola, ki pa – mu mimogrede, še vedno ni bila niti malo všeč, vendar očitno bo že moral preživeti, ni dajala nobenega znaka, da se je bila tisti steklenici pripravljena kaj kmalu odpovedati. kakor bi ona rekla – preprosto jo bo moral preboleti, pa če je hotel ali ne. ob njenih besedah je narahlo dvignil obrvi v precejšne višave ter se zasukal proti njej. »oh, tudi tega se moram bati? morda bi res morala steklenico vreči…« je začel nato pa po tiho zavzdihnil, češ da je tako ali tako obupal nad vsem tem. »nazadnje, ko sem se zazrl v ogledalo še nisem bil tako blazno poraščen kakor ti trdiš, pač pa le nekajdnevna brada« je dejal ter ob tem z prsti avtomatsko zdrsel po mestu, kjer naj bi se po njeno nahajala res kritična brada, vendar ni bilo nič drugega, kakor je malo prej dejal – nekaj dnevna brata. »in kar se sivih las tiče, tudi teh še nisem zapazil danes zjutraj, razen če si mi jih ti naredila sedaj v nekaj trenutkih« je dejal ter ob tem skomignil z rameni, češ da za to pa tako ali tako ni bil on kriv. še enkrat je skomignil z rameni ob njenih besedah, ne da bi karkoli dodal. ne, res ni bil kakor ostali, ki so skakali za dekleti in jih na vsak način hoteli ujeti v svojo mrežo. ne, njem je bilo iskreno povsem vseeno za vse skupaj, tista, za katero se je njemu zdelo vredno truditi, tako ali tako ni bila več tukaj, ostala pa… preprosto niso dosegla tistega merila, kakor ga je ona pri njem in posledično, po njeni smrti preprosto ni imel več želje po nobenem dekletu, preprosto je bila ona še vedno v njegovem srcu in ostalih kakor da ne bi bilo. preprosto se je bal, da bi jo pozabil, tega pa ne bi prenesel. ni se mogel upreti temu, da se še sam ne bi zasmejal. »niso se, ne. vendar občutek imam, da od tebe niti ne morem vedeti, kaj naj pričakuje,« je dejal ter ob tem z nasmeškom na obrazu za hip odkimal z glavo ter se zazrl proti njej. morda res ni bil slep, vendar vseeno ni opazil, da mu je bila ne glede na vse celo nekako všeč, po zgledu, celo po karakterju, ne glede na to, da se je vztrajno zmrdoval nad njenimi besedami. če ne bi bil tako zaverovan v svoje spomine, v spomine na hanno, bi lahko brez težav priznal, da rjavolaska ni bila le ena izmed mnogih deklet naokoli. vendar seveda ne, tega ni bil sposoben. še zavedal se ni, kdaj sta bila na enkrat na čolnu ter seveda – zahvaljujoč njej, tudi brez vesel. »oh res? vendar očitno niti udariti ne znaš« je narahlo priprl oči, ko se je ob njenih besedah zazrl k njej, vendar iskreno ji niti ni tako močno zameril. sploh pa ne zato, ker je tako ali tako, kmalu po tem, ko se je on znašel v vodi, da bi dobil vesla, tudi ona z njem. zasmejal se je, koga je preklela. »nisi prva, ki si me preklela, ne« je zamrmral na njene besede, še vedno v smehu in povsem ravnodušno skomignil z rameni ob njenem vprašanju, kakor da je to tako ali tako nekaj najbolj očitnega, da je ona pač otrok, kaj pa drugega. v sekundi je prepoznal njeno namero, da ga namerava potopiti ter najbrž je tudi iz tega razloga roko ovil okoli njenega pasu, da bi v tem primeru avtomatsko pristala pod vodo skupaj z njim. hja, preprosto ji ni hotel prepustiti tega veselja, navsezadnje, bi bila malce preveč navdušena nad zmago, hkrati pa ga je zabavalo, vsakič, ko se je začela pritoževati nad njega. vendar pa kljub temu, tisti neroden poljub, ki je sledil, je bil zanj več kot ogromno presenečenje. ne, ni bila prvo dekle, s katero bi imel kaj, odkar hanne ni bilo več, vendar… morda je bil občutek kriv, ki ga je za hip dobil medtem ko so bile njene ustnice prislonjene na njegove. vendar kljub temu, ni se imel namena ukvarjati s tem, avtomatsko je prav vsa svoja občutja, ki jih je znal čutiti v tem času, odmaknil na stran. ob njenih besedah je ustnice ukrivil v nasmešek. »sedaj bi se moral začeti bati, za tisto steklenico prej, kajne?« je zamrmral, preden jo je zopet privil k sebi in ustnice znova združil v poljub. ne, ni vedel zakaj. bilo je že dosti, da se je to sploh odločil storiti.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarie westwood
student of theologystudent of theology


Število prispevkov : 77
Reputation : 28
Join date : 03/11/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   Čet Jun 20, 2013 10:21 pm

MARIE & CASPIAN
»čudno, da je tebi sploh kaj jasno,« ga je spodbodla, a mu ob tem namenila nagajiv nasmešek, le toliko, da je lahko vedel, da je vse skupaj samo šala. enostavno ji je vedno dajal takšne priložnosti s svojimi odgovori, da ni mogla ostati tiho. v kolikor se tega še ni navadil, bo slej kot prej dojel, da je skoraj nekaj nujnega. glasen smeh se je izvil iz njenega grla, ko ga je premerila od glave do pet, še vedno nepriznajoč, da izgleda prekleto dobro, »mislim, da se ti tega pod nobenim pogojem ni treba bati.« če bi bile okoliščine drugačne in bi bila tudi njena volja malce drugačna, potem mogoče teh besed ne bi izrekla, ampak bi bila sposobna česa bolj direktnega in pokvarjenega, česa takšnega, česar je bila zmožna ponavadi. tako pa je zgolj zanikala vse na kar je namignil, da mu le ne bi na kakšen način dala vedeti, kaj si v resnici misli o njem. tako ali tako pa je ves čas stokal o nekih spominih in preteklosti, česar pa ona resnično ni potrebovala v tem trenutku. »to bom vzela kot kompliment. od nekdaj mi je šlo dobro od rok nerviranje ljudi,« je pokomentirala njegovo opazko o njegovih sivih laseh in zavila z očmi. ja, verjetno je res znala biti naporna, ampak nihče ji še nikoli ni rekel, da mu povzroča sive lase, še najmanj pa nekdo, ki ga je poznala le dobro uro. z dlanmi se je zapletla med svoje lase in jih razmršila, tako, da je nekaj kodrov viselo ven in ji padalo na obraz, »kakor sem dejala, ničesar takšnega se ti ni treba bati.« s tem je seveda zavzemala kakršno koli pijano poljubljanje in skakanje po njem. in lahko je upala, da ji je on verjel, kajti sama sebi ni ravno. »če bi se karkoli zgodilo bi me verjetno tvoja preteklost pošteno usekala z veslom kaj? mislim, glede na to, kako se jo držiš,« mu je namenila rahel komentar, ko se je trudila z ravnotežjem v čolnu, nekaj sekund predno je pristala v vodi poleg njega. lahko bi ga usekala, ravno tako, kot je nemalo prej namigovala, da bi ga lahko z veslom. lahko bi se le obrnila stran in se tukajoč odpravila proti obali, ampak toliko volje za plavanje ni imela, čeprav ju je tok sedaj začel nesti v drugo stran, proti drugemu koncu jezera in je bila obala le še malo odmaknjena od njiju. namesto tega pa se je odločila za maščevanje, ki se je kaj hitro sprevrglo v vse kaj drugega. še predno se je sploh dodobra zavedla so bile njune ustnice združene, njeno telo pa prislonjeno tesno ob njegovega. »kriv je alkohol, ne jaz,…« je še uspela zamrmrati predno je tokrat on prevzel pobudo, ter jo vnovič potegnil bližje po še en poljub. njene roke so se, povsem avtomatično, ovile okoli njegovega vratu, ko je z hrbtom zadela ob rob nabrežja in je lahko lažje zadihala, ko ji z nogami ni bilo treba več ves čas brcati, da ne bi potonila. stopila je na mivko, ki je pokrivala tla, njeni prsti pa so se zapletli v nekakšen čuden ples z njegovimi lasmi, medtem, ko so njegove ustnice še vedno ljubkovale njegove. »toliko o tvojih namerah?« se je hudomušno nasmehnila, ko se je za nekaj trenutkov z obrazom odmaknila od njega. čutila je njegovo dlan, ki je polzela po njenem golem hrbtu, ko je voda poskrbela, da se je njena majica dvignila malce gor in prav tako je lahko čutila njegovo toplo sapo, ko je bil njegov obraz le nekaj centimetrov oddaljen od njenega. zdelo se je tako narobe po vseh tistih besedah, ki sta si jih izmenjala prej, a vseeno je njegova dlan dajala tako popoln občutek na njeni goli koži in njegove ustnice so se tako perfektno skladale z njenimi, da se je kaj hitro stegnila po vnovično dozo poljubov. »sredi parka,« se ni mogla zadržati vnovičnega komentarja, čeprav se je še njej sami zdelo, da očitno preveč govori za situacijo v kateri sta se znašla.

note:
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: old boathouse   

Nazaj na vrh Go down
 

old boathouse

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: nobel orchard avenue :: hush log park-