KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 bus stop

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarapril beckett
fashion designerfashion designer


Število prispevkov : 157
Reputation : 38
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: bus stop   Pon Jun 03, 2013 3:55 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   Ned Jun 16, 2013 3:28 am


wadesmitten 1


ključavnica lokala v katerem je delala, je tiho zaškrtala, ko je kot zadnja zapustila nič kaj preveč pomembno in popularno kavarnico. spustila se je v temno noč, njena suhljata postava se je preprosto izgubila, ko je s hitrimi in drobcenimi koraki postopala po mestu, ki je že kar nekaj ur spalo. ritmično odmevanje korakov je bila edini vir zvoka v tihem, zapuščenem delu mestu, skozi katerega je sekala pot do svojega stanovanja. a sama je slišala nekaj več, nekaj, kar ni mogel slišati prav nihče drug. za hip se je ustavila, ogromne in prestrašene oči so sijale skozi noč, na ustnice pa se ji je narisal šibek nasmešek. že dolgo časa je ni bilo in sedaj je prišla. pogrešala jo je. ne, ni je pogrešala. ali pa jo je. ne. ja. ne, ni smela. šibko je odkimala z glavo v upanju, da prežene temo, ki je počasi začela prodirati v njene misli, pospešila je korak, tako, da je sedaj že skorajda tekla. spremenila se je, sedaj je bila dober človek. ni je potrebovala več, imela je lepo življenje. življenje in ne smrt. svoje gibanje je opazovala v senci, ki je padala na bližnjo stavbo, noge so jo vodile brez pravega cilja. hotela se je skriti pred glasovi, ki so postajali vse glasnejši, iskala je zavetje pred temačnostjo, ki jo je začela prevzemati. skrivala se je sama pred seboj, iskala je pot do svetlobe. preveč se je trudila, da bi jo spustila nazaj, da bi ponovno zašla v temo, pa čeprav se je zdela tako zelo mamljiva. morda bi jo lahko poskusila samo za trenutek, samo toliko, da bi jo lahko za hip spet začutila. bila je pridna, zaslužila si je, kajne? ustavila je svoj korak in se ozrla v temo za seboj, iščoč svojo najboljšo prijateljico. otrpnila je v trenutku, ko se je njenega srca dotaknil hlad, ustnice so se zavihale v hladen nasmešek. roke so padle ob telesu in z glavo je omahnila nazaj, tako da je sedaj videla črno nebo brez lune. a že v naslednjem trenutku jo je zadela kruta realnost, razočaranje zaradi svoje šibkosti. toliko časa se je trudila postati dober človek in sedaj je šlo vse po zlu. ponovno je začela bežati, tekla je prek temne ulice in po licih so ji tekle kristalne solze. morala je najti varno zavetje. ali pa bi se lahko samo vdala in zavila v kakšno prazno ulico. potem bi bilo vse v redu. zadihana se je ustavila šele ob avtobusni postaji, ki je samevala v noči. skrila se je v šibki svetlobi ulične svetilke, katere žarki so osvetljevali zakotno, majhno ulico, ki jo je vabila v vsej svoji temačnosti. s hrbtom se je naslonila ob steno postaje, pustila je, da ji torbica spolzi iz rok. sovražila se je zaradi svoje šibkosti, bila je zlomljena in vsak zlomljen košček se je še kar lomil na tisoč drugih. s tresočimi dlanmi je segla v svoje črne lase ter grobo zasadila nohte v svojo lobanjo. rdeče odrgnine je pustila tudi na svoji mokrih licih, z nohti je vlekla vse dokler, se niso dlani ustavile v naročju. tiho je zaklela, ko je z glavo udarila ob steno za seboj. kaznovala se je z svojo šibkost in z bolečino je hotela pregnati iz sebe prav vse slabo. ponovno je udarila ob steno za seboj, tokrat močneje. padla je na kolena, zrušila se je na hladna tla in tik preden je hotela svoj obraz skriti za svoje tresoče telo, je nekje v daljavi zaplaval zvok korakov, skozi solzne oči se je prikazal obris moške postave.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarwade bradford
construction workerconstruction worker


Število prispevkov : 83
Reputation : 62
Join date : 07/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   Ned Jun 16, 2013 5:00 am

vračal se je domov iz stanovanje neke povsem naključne dekline, ki jo je spoznal tega popoldneva, ko bi ga skoraj povozila, ko se je skušala izogniti mački na cesti. ena stvar je vodila k drugi in še preden bi se zavedel, je bil v njenem stanovanju in preveč zaposlen z njenimi ustnicami, da bi ga motilo dejstvo, da so bile prav vse stene pobarvane roza. kako nadležno. je pa moral priznati, da je bila ona zelo… prijetna. kljub temu se je potem pobral s hitrim pozdravom in pustil v zraku obviseti njeno vprašanje, če jo bo še poklical. ni bilo ravno zelo verjetno, ampak wade je vedno puščal svoje možnosti odprte.
ampak nič od tega zdaj ni bilo bistveno. sprehajal se je po temni ulici, ki se je ob tej uri zdela kot izumrla, medtem ko je iz žepa skušal izbrskati škatlico s cigareti, ki je – kako tipično – ni bilo tam. šele zdaj se je spomnil, da jih je pozabil na nočni omarici dekleta. je pa po nekem naključju imel v žepu paket robcev.  k vragu z vsem skupaj. roki je potisnil v žepe in zakorakal mimo avtobusne postaje, potem pa je njegovo pozornost pritegnila… kaj je pravzaprav bilo to? potreboval je nekaj trenutkov, da je prepoznal postavo dekleta na tleh in sploh se ni obotavljal, ko je zakorakal do nje. »hej,« je njegov glas zazvenel v temni noči, medtem ko se je namrščil in se sklonil do nje. bila je na kolenih; suhljato telo se je kar treslo in drgetalo zaradi razloga, ki ni bil očiten, saj je pogled obračala proti tlom in so njen obraz napol zakrivali dolgi, temni lasje. pritegnil je njeno pozornost in šele takrat opazil njen obraz – pa ne samo obraz, celotno sprednjo stran telesa. rdeče črte so bile potegnjene po njeni bledi koži – začele so se pri njenem lasišču in se izgubile nekje pri njenem prsnem košu. poleg tega je bil njen obraz popolnoma objokan in wade je bil v hipu na kolenih; na hladnem asfaltu, kjer je klečal poleg nje. »kaj se je zgodilo? kdo – kdo ti je to naredil?« se je njegov glas za trenutek pomračil, ko se je ozrl naokrog. a nikjer ni bilo nikogar. kako je potem - si je to naredila sama? izgledala je tako nemočna in izgubljena, poleg tega pa tudi krhka in po svoje tako lepa, da mu je v trenutku segla do srca. »okej, poglej, vse bo še v redu, samo ne razburjaj se. dihaj, in… saj veš, podobno,« se je namrščil, ker mu to prav zares ni podobno in ker ni bil navajen dajati takšnih govorov. bil je zanič v tem in namesto tega se je vdal v usodo, potem pa nenadoma ovil roke okrog nje, jo brez težav dvignil in vstal. »ne skrbi,« ji je zagotovil, medtem ko jo je samo prestavil in jo z nežnostjo prestavil na klop avtobusne postaje in iz žepa izbrska tisti paket z robčki, ki ga je prej že skoraj odpisal. pomolil ga je proti njej, potem pa raje sam potegnil enega iz paketa in se sklonil do nje ter previdno – tako zelo nežno – obrisal solze iz njenega obraza, ki so se skoraj mešale s krvjo, preveč zaskrbljen zanjo, da bi se menil za karkoli drugega. »kako ti je ime?« je kljub temu poskusil. bila je krhka in skoraj zbal se je, da bi premočno obrisal tiste solze, da je ne bi poškodoval.



tagged: poor little baby. smitten 1 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   Tor Jun 18, 2013 10:22 am


wadesmitten 1


zatemnjena postava je izginila v trenutku, ko je z glavo omahnila proti tlom. bila je preutrujena, brez moči, da bi lahko nadaljevala vse skupaj. po licih so ji tekle solze, posledica osebnega razočaranja. hotela je biti dobra, resnično se je trudila in sedaj je šlo vse po zlu. spustila jo je k sebi, predala se je njeni omami. spet je bila v njej, črnila je njeno srce in njene misli. lahko je čutila, kako se vse v njej trga na pol, na dobro in slabo. bolelo jo je, peklo in skelelo. morala se je vdati, popolnoma predati temi in tako vsaj priti do zraka, katerega ji je občutno zmanjkovalo. hlastala je za zrakom, tiho je ječala in mrmrala nekaj popolnoma nerazločnega. hladen beton se je vdiral v njene mehke dlani, nohti so sedaj praskali po trdi podlagi. ni več zdržala. in tik preden bi priznala svoj poraz, preden bi se pobrala s tal in odšla v tisto temno ulico, je začutila prisotnost neznanca. obesila se je na njegov glas in se tako nekako obdržala pri zavesti. s pogledom je še vedno vrtala v tla, odpirala in zapirala je oči, v upanju, da bo tako izginil prizor, v katerem se je znašla. želela si je domov v svojo posteljo, skriti se je hotela pred svetom, a nikakor ni uspela najti moči, da bi se pobrala. na neznanca poleg sebe se je ponovno spomnila šele, ko je zaslišala njegov glas tik ob sebi. opazno je trznila in se na dlaneh poskušala odvleči stran od njega, a premaknila se je le za centimeter ali dva. nikogar ni hotela ob sebi, ne na njen najboljši dan in ne zdaj, ko je bila popolnoma na tleh. ljudje so bili lepi in zanimivi le od daleč, čim se jim se približala jih je uničila. počasi je dvignila pogled do temnolasca, ki je bil ob njej. »naredil kaj?« je tiho zašepetala v noč, popolnoma nezavedajoč kaj si je pravzaprav naredila. šele ko je z dlanjo sledila njegovemu pogledu, je na svoji koži začutila majhne ranice. ustnice so se ji zavihale v majhen nasmešek; prav ji je bilo, zaslužila si je, ker je bila tako šibka. »nihče,« se je glasil njen tih in hladen odgovor. počasi je mirila ritem srca, s hrbtno stranjo dlani je brisala sledi solz in hlipanje je počasi prenehalo. šele ko je lahko naredila prvi globok vdih, so jo rdeče praske prvič zaskelele. »delam na tem,« je utrujeno zavrnila njegove besede in naredila nekaj globokih vdihov in izdihov. morda je bil neznanec zaslužen, da je sploh še bila pri zavesti, a tega mu ni priznala. ni mu znala. »ne trudi se, v redu sem. lahko greš.« za hip je poiskala njegov pogled, vendar se je že v naslednjem trenutku skrila in zopet zagledala v temna tla. »hvala,« je še uspela izustiti v pričakovano slovo, a že v naslednjem trenutku je na sebi začutila tople dlani, ki so jo dvignila s hladnih tal. potrebovala je trenutek ali dva, da je sploh dojela, kaj se dogaja. »prekleto, spusti me. spusti me!« so njeni šibki kriki prebodli tišino noči in če ne bi bila v zapuščenem delu mesta, bi temnolasca zagotovo kdo obtožil nečednih poslov. z dlanjo je šibko zamahnila in obstala nekje na njegovih prsih od katerih se je hotela na vsak način odriniti. šele, ko je pristala na klopci, se je bila pripravljena umiriti. »v redu sem, res. pojdi že, prosim,« je prosila z zlomljenim glasom, s pogledom pa je sledila njegovi roki, ki je na plano privlekla robčke. stegnila se je, da bi segla po njih, vendar je njena dlan le nemočno obstala v zraku, medtem ko se je neznanec očitno sam odločil obrisati njene solze. stisnila se je k steni, bala se je kakršnihkoli dotikov. »pusti me,« je ponovno poskusila svojo srečo. »res ti bom hvaležna, če me pustiš samo, da se spravim k sebi, prav? to je vse kar te prosim.« njegovo vprašanje je preprosto preslišala, preveč zaposlena je bila s tem, da je sledila prav vsakemu njegovemu dotiku. običajno se je ljudje niso hoteli dotikati, pustiti so nekje na robu, brez da bi jo sploh pogledali. ampak ne on. »in kdo si ti?« je sedaj spregovorila z nekoliko mehkejšim glasom, skorajda sramežljivim. »zakaj si tukaj? z mano?« 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarwade bradford
construction workerconstruction worker


Število prispevkov : 83
Reputation : 62
Join date : 07/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   Sob Jun 22, 2013 9:11 am

»neverjetno,« je sam pri sebi zamrmral in zmajal z glavo – besede, ki so bile najbrž preveč tihe, da bi jih slišala; obenem pa tudi preveč bežno zamrmrane, da bi jih sploh bilo potrebno dojemati. njeno zmedenost je najprej zamenjal za strah; njeno sključeno telo se je zdelo tako krhko in tako ranljivo, da je bil skoraj prepričan, da se je nedaleč stran skrivala strahopetna baraba, ki ji je to naredila. izgledalo je kot tipičen ženski prepir – morda, ni bil ravno strokovnjak kar se je tega tikalo, a vendar… »sama? ti ni še nihče povedal, da je to neumno?« je zdaj pogled uprl naravnost v njen obraz. imela je čudovite poteze; na njih so se poigravale sence, a je bilo vsekakor nemogoče zanikati tisto njeno krhko lepoto. in dekle si je bolečino; tiste zoprne, skeleče rane, ki jih je wade poznal, zadala popolnoma sama. zakaj za vraga bi kdorkoli to storil? očitno je pričakovala, da bo šel – ko je zamrmrala tisto bežno besedo, je v njej prepoznal slovo, ampak tega ni nameraval dovoliti. »ne bom šel,« je dejal, čeprav ni čutil prav nobene potrebe po tem, da bi pojasnjeval svoja dejanja. nameraval ji je pomagati, ne pa kar tako oditi in je pustiti na razmeroma nevarnem delu mesta. zaradi tega je trmasto stisnil ustnice ob njenih krikih, ko jo je dvignil – njeno upiranje ni bilo v resnici podobno temu, bila je preveč šibka in njeno telo preveč lahko in krhko, da bi jo vzel resno. poleg tega očitno ni vedela, kaj počne – spominjala ga je na izgubljeno ptico z zlomljenim krilom, čeprav wade nikoli ni primerjal ljudi na takšen način. »poglej, ti, kdorkoli si že. vem, da bi bilo krasno in čudovito, če bi odšel, ampak ne nameravam kam iti. velik ne za odhod. poškodovana si, poleg tega deluješ zmedeno,« če je nekoliko omilil stanje, »in ne bom te pustil same, da ti lahko kdorkoli naredi kdove kaj. ali pa še huje, da si to narediš sama.« njegov glas je bil odločen; v njem je bilo mogoče zaznati trohico nepotrpežljivosti, ko se je sklonil k njej. zanjo ga je dejansko iskreno zaskrbelo, kar bi lahko bilo smešno. bil je človek, ki mu ni bilo toliko mar za druge – in vendar je sredi noči skrbel za to drobno, krhko temnolasko. pustil je obviseti pol njenih besed v zraku, ker ni bil navajen interakcije z ljudmi na tak način. ni bil navajen ljudem pojasnjevati svojih dejanj ali pa se truditi, da bi ga razumeli. z robčkom je znova nežno zdrsnil po njeni koži in potem ujel njen pogled ob zadnjem vprašanju. »zakaj sem tukaj?« je ponovil, skoraj zamišljeno, medtem ko se je čez njegov obraz zarisal polovičen nasmešek. ne ker bi ga to zabavalo – prej zaradi tega, ker ni imel pojma. »ker potrebuješ nekoga, da bi bil tu zate,« se je končno le odločil za odgovor in pogled spet dvignil do njenih oči. »wade. moje ime,« je dodal pojasnilo.



tagged: poor little baby. smitten 1 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatardelilah diamond
waitresswaitress


Število prispevkov : 13
Reputation : 6
Join date : 12/06/2013
Kraj : chicago, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   Sre Jun 26, 2013 10:50 am


wadesmitten 1


oprijemala se je mehkega zvena njegovega glasu, ki je povzročil počasno sprostitev telesa in je pregnal vsaj del teme z njene glave. nohti so se počasi odmaknili od trde podlage, pritisk po opraskanimi dlanmi je popustil, počasi je lahko celo dvignila svoj pogled. in všeč ji je bilo tisto kar je videla, četudi se ga je bala. bala se je njega in sebe; tega, kar bi mu lahko storila. všeč ji je bil njegov glas; bil je mehek in topel, všeč ji je bil prijeten občutek njegovega dotika, četudi se mu je hotela izmakniti. »morala sem,« je zamrmrala v pojasnilo prask, ki so se vlekle prek njenega telesa. ni pričakovala, da jo bo razumel on ali kdorkoli drug, a vse je storila v skrajni sili. preostalo ji ni nič drugega, morala je izvleči slabo iz sebe. če je hotela uničiti temo, je morala uničiti sebe. zdrznila se je ob misli, da bi lahko temnolascu kaj storila, če bi prišel nekaj trenutkov prej; sedaj, ko je zlomljena slonela na tleh se je že zdel v redu, a še pred nekaj trenutki se je zdel popolna žrtev. ni mu hotela škodovati, resnično ne. in verjetno ga je ravno zato hotela odgnati; bala se je uničiti svet, o katerem je sanjarila z obrobja, bala se je spoznanja, da je svet grd – in to ravno sedaj, ko je v njem našla pravi čar.

»nisem poškodovana. nisem zmedena,« je počasi umirila svoje prestrašeno sopihanje. »in znam se braniti. potrebujem mir, čas zase,« je poskrbela, da je zadnji stavek zvenel karseda odločna, četudi ji je bolj ali manj spodletelo. njen glas se je tresel, tako kot se je treslo tudi njeno telo, ki si še vedno ni opomoglo od obiska teme. in njegovi dotiki ji vsekakor niso pomagali. ni jih bila navajena, ni bila navajena topline, katero je prejemala od popolnega neznanca. in s težavo se je spopadala z njegovo prijaznostjo, občutki, katere je povzročal. prav vsak njegov še tako nežen dotik je povzročil nevidno ožganino. »potrebujem,« je šepetaje ponovila njegove besede. potrebovala je trenutek ali dva, da je razumela. da je bila pripravljena sploh pomisliti na preprosto dejstvo, da bi ji bilo morda lažje, če bi imela pomoč, morda celo prijatelja. in morda bi bila resnično pripravljena sprejeti njegovo pomoč, če ji ne bi zaupal svojega imena. »wade bradford,« se je vprašanje nekje na sredini spremenilo v komajda slišno trditev. prepoznala je zapeljivega temnolasca zaradi katerega so ženske v njenem kafiču jokale. o njem je vedela že skorajda vse; predvsem to, da ni bil dober. nekajkrat je zamežikala in s pogledom premerila postavo pred seboj; slavnega bradforda. njen izhod v sili. bil je temna pika čudovitega mesta. napaka, katere ne bi nihče pogrešal. v trenutku je bila na drugi strani klopi, izmaknila se je njegovim rokam, čeprav je bil njegov dotik prijeten. dvignila je svoj pogled naravnost do njegovih oči, v njih je iskala vso tisto zlo, katerega so ženske opisovale. a ga ni našla; našla je zgolj toplino, iskreno skrb. njen skriti načrt je tik pred njenim nosom propadel, ostala je brez izhoda v sili. in morda je ravno zato tako ponorela. z rokami se je odrinila od hladne klopce in naredila majav korak v temno noč. le s težavo je stala pokonci, telo se je sedaj treslo še bolj kot prej in mesta njegovih dotikov so začela žgati. brez besed je naredila še korak ali dva, lovila je ravnotežje in s rokami elegantno krilila prek teme, a njega ni pogledala. morala je oditi, zdaj, dokler je še imela moč in je njegova prijaznost še ni zapeljala.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: bus stop   

Nazaj na vrh Go down
 

bus stop

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: quaint street-