KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 vintage towers bed & breakfast

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: vintage towers bed & breakfast   Pon Jun 03, 2013 3:11 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 1:36 am


@emily chuckle 

Vsi, ki poznajo Marcusa, vedo, da česar si on želi, to tudi dobi. In ko se v nekaj zapiči, tega ne izpusti, vse dokler ga enostavne ne mine zanimanje. Kar ga je v zadnjih dneh zabavalo, sta bili predvsem sestri iz Nemčije, ki očitno nista želeli imeti nobenega opravka z njim. No ja, vsaj mlajša izmed njiju, kar pa se starejše tiče… to pa je še imel namen preveriti. Njenega kontakta vsekakor ni bilo lahko najti, saj si je dekle spremenilo tako ime kot tudi videz. Toda Port Charles je vendarle majhen in če si človek takega kova, kot je bil Marcus, če poznaš vsako podgano, ki se vlači vse od največjih beznic pa tja do glamuroznih višav, potem iskanje bucike v senu niti ni tako težko. Še posebno, če se je ta bucika v mestu pojavila pred kakim letom in ima rahel nemški naglas. Edino kar je Marcusa resnično presenetilo, je bilo dejstvo, da je Hanna, oziroma sedaj poznana kot Emily (čeprav ni bil prepričan, ali je bilo to njeno pravo novo ime ali zgolj 'umetniški vzdevek') postala dekle na poziv. Od dekleta, ki ga je toliko časa maltretiral njen lastni zaročenec, res ni bilo pričakovati, da si bo omislila tako delo, kjer bodo njene stranke izključno moški. Mar je ni izučilo? Ali pa se je še kar zanašala na svojo malo sestrico, da jo bo ubranila vseh barab tega sveta? Ura je odbila 11 zvečer in na vratih motelske sobe se je končno zaslišalo tako pričakovano trkanje. Marcus je bil pripravljen, sicer nič kaj posebej urejen, čeprav je slišal, da je Emily dekle, ki je specializirano za moške uglednega kova. Oh well, let's hope she won't be disappointed, je hudomušno pomislil Marcus in sproščeno sedeč na postelji zaklical proti vratom: ''Naprej! Ko je zagledal njeno pojavo, si ni mogel kaj, da se ne bi široko nasmehnil. Bila je tako zelo drugačna, da bi lahko že prav podvomil v njeno pravo identiteto, če se ne bi dekle ob prepoznanju svoje nove stranke nekoliko zdrznilo. ''No, to pa je zanimivo. Ena sestra se izmaže, druga postane kurba,'' se je Marcus odločil biti neposreden, saj ni želel prikriti dejstva, da njun mali randez-vous ni bil nikakršno naključje. Želel jo je imeti tam in jo tudi dobil. ''Le kaj se je zgodilo s prelestno Hanno, ki ne bi dala svojega telesa nikomur drugemu kot svojemu očarljivemu zaročencu?'' je z dobro mero porogljivosti dejal Marcus ter se lenobno dvignil s postelje, da bi si Emily lahko dobro ogledala njegovo pojavo. Ne, sedaj ni bil več navaden mulc, ki se je spečal z njeno malo sestrico, čeprav se v resnici ni kaj bistveno spremenil. ''Aja, videz vara. Toda to že veš,'' je nato dodal, kakor da bi se ravnokar spomnil tiste nesrečne prigode z njenim zaročencem, ki se je na koncu koncev izkazal za ne tako očarljivega. Z rahlim nasmeškom na obrazu jo je pretkano opazoval in skušal oceniti njen karakter. Ni izgledalo, da bi se ga kakorkoli ustrašila, čeprav je bila očitno presenečena. Seveda je bila v tem smislu Casse veliko bolj zabavna, saj jo je bilo tako lahko voditi okrog prsta, toda na Emily je že od nekdaj videl nekaj… drugačnega, zanimivega in predvsem… nedotakljivega. ''Torej, lepo te je videti… Emily, kajne?,'' je nato lahkotno nadaljeval in se sproščeno namenil do barske mizice, na kateri je stala pripravljena steklenica šampanjca. Vzel je kozarec v roke ter ga začel polniti s penečo tekočino. ''In glede na to, da me boš stala celih 200 dolarjev, pričakujem, da mi ne boš hotela tako zelo hitro pobegniti, kot mi je zadnjič Ines… oziroma Casse,'' je povsem mirno nadaljeval, čeprav je šlo za golo provokacijo, nato pa se s kozarcem v roki spet obrnil proti Emily in ji ga v svojem stilu hudomušno ponudil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 1:53 am

bil je še eden izmed njenih delovnih večerov in sama pri sebi je zavzdihnila, oblečena v tesno oprijeto belo obleko, ki je kljub temu naznanjala, da je stala več, kot je bila povprečna plača meščana tega mesta. vse njene obleke so bile takšne – drage in z okusom, hkrati pa so poudarjale vsako oblino njenega telesa, ki je bilo dokaj popolno, kar se je tega tikalo. prišlo ji je prav – in to je bilo vse, kar je bilo trenutno pomembno. z roko je segla v svetle kodre in jih spravila na svoje mesto, preverila odsev rdeče šminke v ogledalu in se nato odpravila do vrat tiste sobe, v kateri so jo pričakovali. ni izvedela veliko o svoji novi stranki, ampak saj niti ni rabila. imela je eno samo nalogo in ko jo bo odpravila, je ne bo več.
visoke pete so po hodniku ustvarjale nezgrešljiv zvok, nato pa je potihnil, ko je obstala in potrkala na vrata. ob povabilu je vstopila, vrata za seboj zaprla in se nato zdrznila, ko je opazila stranko. ni ga takoj prepoznala – potem pa je spregovoril in hitro je glas povezala z imenom, za katerega je – resnici na ljubo – upala, da ji ga ne bo nikoli več potrebno izreči. obstala je ob vratih – ni se znebila svoje pokončne, ponosne drže, ki je bila po svoje vedno tudi nekoliko izzivalna, medtem ko mu je dopustila govorjenje. »kako je že bilo? marcus?« je dejala, njen glas je bil nenavadno prepričan in najbrž proti njegovim pričakovanjem, a v teh letih je postala veliko močnejša oseba. »in jaz sem bila tako prepričana, da te nikoli več ne bom videla,« je zmajala z glavo s skoraj posmehljivim izrazom na obrazu. čudovito. zmešani tip, ki ga je od kdove kje privlekla njena sestrica – kaj je počel tukaj? provociral njeno ljubljeno cassie? »hanna je mrtva, veš? mislim, očitno. preteklost zelo rada puščam pri miru,« se je mehko nasmehnila. odkar jo je nazadnje videl, se je iz tiste zapete in vzravnane študentke z očali spremenila v povsem drugo osebo. v nekoga, ki se je zavedal samega sebe. bila je močna, privlačna in še vedno nevarno bistra – kaj pa je pričakoval, da jo bo prestrašil? ob njegovih besedah je lahno zavzdihnila. »mislim, da mi ne moreš zameriti, ker ne delim tega veselja s tabo, marcus,« je rekla in se sama pri sebi nasmehnila, kot da bi se spomnila nečesa, kar je vedela samo ona in jo je vsekakor zabavalo. zakorakala je po prostoru, odložila svojo torbico in se nato obrnila proti njemu; njen pogled pa se je tokrat spremenil v veliko bolj ostrega, ko je stopila do njega in s pogledom zavrtala v njegove oči. »cassie pusti pri miru. resno, naredi nama obema uslugo in se drži kar najbolj daleč stran od moje sestre,« mu je namenila mehak nasmešek, ki se ni skladal z nevarnim podtonom njenih besed. pogled je spustila do kozarca, ga dvignila do njegovih oči in mu obrnila hrbet, ko je odšla do naslonjača, se usedla in počasi ter s tisto očitnostjo, ki jo je do zdaj že imela v krvi, prekrižala svoji dolgi nogi. »kaj hočeš od mene? ne bojim se te in ne strašiš me. nehaj se igrati patetične igrice in vleči preteklost na dan, ker me dolgočasiš,« je rekla in se nato prav počasi nasmehnila s tisto svojo večno očarljivostjo.


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 4:21 am

Bila je prekleto zapeljiva in v nobenem smislu podobna osebi, ki jo je spoznal v Nemčiji. Očitno je bilo, da je tudi njo življenje obrnilo po svoje, čeprav si je res težko zamislil, kako je lahko končala na takem mestu. Če se je za njeno sestro zdelo, da je imela končno vse pod nadzorom, tega nikakor ne bi mogel reči za Emily – pa čeprav je izgledala izjemno urejeno in na višku vseh svojih atributov, človek ni mogel mimo dejstva, da je bila navsezadnje še vedno samo dekle na poziv. Le-teh pa je Marcus poznal mnogo, čeprav večini posel ni šel tako dobro, oziroma boljše rečeno, ni potekal na tako visokem nivoju. In vedel je tudi, kaj se čez čas zgodi s takimi dekleti. Ker ne prodajajo zgolj svojega telesa, ampak z njim tudi koščke svoje duše, se vse prepogosto zgodi, da nekega dne ostane brez slednje. In potem pristanejo pri njemu ali pa kateremkoli drugem, še resnejšim in posledično nevarnejšem dilerju, ki jim ima za ponuditi še tisto malo ekstaze, ki ga je primorana čutiti njihova od boga pozabljena bit. ''Tako je. Z razliko od nekaterih se mi je moje ime zdelo tako zelo super, da ga nisem hotel menjati za nič na svetu,'' je pomenljivo pritrdil nazaj na njeno bolj ali manj retorično vprašanje. Njegov nastop je očitno ni vrgel iz tira, kar je Marcusa sicer malo presenetilo, obenem pa ga je navdalo z neke vrste navdušenjem, saj je to pomenilo, da je imel pred seboj pravi izziv. ''Hej, tudi jaz sem mislil, da se ne bomo nikoli več srečali. Potem pa sem slučajno naletel na tvojo sestrico in ja... Zdelo se mi je nevljudno, da ne bi skušal obnoviti stikov,'' je odvrnil nazaj ter jo smehljaje motril s pogledom. ''Hm pri vas je pa očitno dosti mrtvih ljudi,'' je dodal pikro pripombo na njene besede o tem, kako naj bi bila njena prvotna identiteta za vedno izgubljena. ''Toda veš, preteklost ima to svojo grdo navado, da se kar naprej vrača, ne glede na to, kako se jo trudimo pozabiti,'' je nato dejal rahlo zamišljeno, saj si ni mogel kaj, da se ne bi ob tem spomnil svojega lastnega življenjskega preobrata, ki je takole za vedno pokopal del njegove identitete – smrt njegovega brata dvojčka, za katerega pa niti Casse niti Emily nista vedeli, da je kdajkoli obstajal. Mogoče, če bi, bi se drugače obnašali; bi Marcusa bolje razumeli, zakaj je bil tak kakršen je bil in zakaj je počel vse tiste stvari. Toda to se mu nikoli ni zdelo pomembno, saj je tudi on stremel k temu, da se na preteklost čim prej pozabi. ''Tvoji sestri pa res nič nočem. Nekoč sem jo ljubil, veš. In že mogoče, da izgledam kot da sem malo nor, toda Casse nočem nič žalega,'' je odvrnil in brezbrižno nagnil kozarec s šampanjcem, pri tem pa se pošteno skremžil, saj ni bil navajen okusa. Poleg tega je potreboval nekaj močnejšega, zato se je namenil proti mini baru, v upanju, da tam odkrije kakšno žganje. ''Dolgočasim te?'' se je narejeno začudeno zasmejal, medtem ko je pregledoval vsebino hladilnika. ''Če je to res, zakaj potem takoj ne odideš? Ne mi reč, da zaradi tistih 200$, ker ti ne bom verjel. Kdorkoli nosi tako drago obleko, tega drobiža prav gotovo ne bi pogrešal,'' jo je izzval ter se s steklenico viskija v roki vzravnal, nato pa se napotil nazaj proti postelji ter se tam usedel naproti Emily. Odprl je steklenico in nagnil požirek, nato pa se zopet rahlo zamišljeno zazrl v svojo sogovornico. ''Vem, da sem bil v tvojih očeh vedno glavni bad guy, in očitno sem po novem tudi v Cassijinih, toda... se spomniš tistega večera, ko se je tvoj dragi vrnil domov z razbitim obrazom?'' Marcus ni vedel, kaj je želel doseči s tem, ko je začel odpirati teme že davno pregnanih demonov, toda zdelo se mu je pomembno, da Emily ve, da mu ni bilo všeč, kar je njen zaročenec počel z njo. ''Se ti ni nikoli zdelo čudno, zakaj sem teden po tistem naokrog hodil s povitimi členki?'' jo je zopet vprašal in s tem namignil na dejstvo, da je bil prav on tisti, ki se je spravil na Emilynega zaročenca v želji, da mu nažene nekaj strahu v kosti, da bo naslednjič vsaj malo premislil okrog tega, ali bi udaril žensko, katero naj bi ljubil, ali ne.   ''Mja..se mi je zdelo,'' je zamrmral in zopet nagnil okrepčilen požirek.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 4:43 am

zavila je z očmi ob njegovih  besedah. svoje ime je pač morala menjati; tako ali drugače je bil to del pobega iz nemčije in dejansko se je do zdaj že popolnoma navadila na to, da je bila emily. emily je bila živahna, zapeljiva in močna oseba. svetlolaska z ubijalskim telesom, ki ga je znala izkoriščati. morda jo je ravnokar opazoval in si v glavi delal sliko o njej, ampak tista slika je bila daleč od resnice – v to je bila precej prepričana. »kako zelo prijazno od tebe. po vseh teh letih se spomniš ohranjati stike… neverjeten si,« je skoraj zapredla, čeprav je bil njen glas nabit s sarkazmom. ni ga potrebovala v svojem življenju in popolnoma prepričana je bila, da ga ni potrebovala v sestrinem, ker bi to pomenilo cel kup težav, za katere ni imela energije. uprla je svoje prodorne modre oči vanj, ko je spet spregovoril. »občutek imam, da veš o tem veliko več, kot boš kadarkoli priznal. ampak preteklost naj bi bila zadaj, ja. tako to deluje; stvari se pozabijo, potisnejo vstran in pustijo na miru. dokler se seveda ne prikaže nekdo in začne stikati po njih,« ga je zdaj ošvrknila z glasom. ni bil več tisti neotesani, divji mulec, ki ga je poznala. odrasel je. a navsezadnje so odrasli vsi; vsak po svoje in on je očitno obdržal dobršen del svojih navad, medtem ko je ona svoje zavrgla brez premišljanja. nagnila se je naprej ob njegovih besedah – z rokama se je naslonila na svoja kolena in nagnila svojo glavo, medtem ko je njen pogled zavrtal vanj. »nič ji nočeš? potem pa jo lepo pusti pri miru. cass strašiš; spremenila se je, išče pravo pot in ti jo pri tem oviraš,« je bil njen glas hladen, »nor? ne, mislim, da nisi nor in morda komu deluješ tako, ampak mene ne moreš šteti med te ljudi. vse imaš preveč premišljeno. preveč se zabavaš. predober nadzor imaš. najbrž samo uživaš v teh malih igricah, ki se jih lahko igraš z ljudmi…« se je na njenem obrazu pojavil polovičen nasmešek, »ampak ne boš se jih igral z mano.« potisnila je svetle lase nazaj. tega mu ne bo dovolila.
»oh, lepo te prosim. kje bi bil smisel česarkoli, če bi takoj odšla?« se je nasmehnila, kot da bi jo samo vprašanje zabavalo. oh ja, emily je bila svetlobna leta stran od hanne in če ga je hanna vedno opazovala s sumničavim pogledom, je emily vanj zrla z neko izzivalnostjo v očeh. ga je pa poslušala in mu sledila s pogledom, ko se je usedel na posteljo, ter se rahlo namrščila ob njegovih naslednjih besedah. »cenim to, ampak najbrž bi to veliko bolj cenila takrat. le da razbit obraz ni bil tisto, kar je potreboval,« se je njen glas obarval z nekimi čustvi – pozabljen strah, nekaj, na kar je zdaj gledala s pomilovanjem. ni mogla verjeti, da je bila tista oseba. da se je vedno znova prepričala, da je bilo zadnjič. odgnala je te misli in vstala ter počasi zakorakala do njega in se ustavila tik pred njim – kar navsezadnje niti ni bilo tako zapleteno, ker je sedel na postelji in ker je emily dobro vedela, kako se mora postaviti. obstala je skoraj med njegovimi nogami in sklonila pogled do njegovih oči. »ampak še vedno mi nisi odgovoril na moje vprašanje, marcus. kaj hočeš od mene? menda se nisi prišel samo pohvaliti z dejanjem iz preteklosti in po nekaj materiala, s katerim boš lahko provociral cass… ali pa se motim in si res tako plehak?«


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 5:55 am


''Res je,'' je namuznjeno pritrdil, ''toda ne smeš pozabiti, da je preteklost tista, ki nas oblikuje, ki nas določa... kar poglej se. Lahko bežiš kakor daleč te nesejo te prelestne noge, toda nikoli ne boš mogla ubežati temu, kar si postala, zaradi njega in tega, kar se mu je zgodilo,'' je malce pomodroval, saj je navsezadnje res iz lastnih izkušenj še predobro vedel, kako je, če se človek trudi pozabiti na dogodke v preteklosti. ''Dejstvo, da sem tu, je pač splet naključij. Sicer pa pravijo tudi to, da se zgodovina rada ponavlja,'' je še dodal, saj je zaznal, da je njena pripomba letela predvsem nanj in na njegovo obujanje spominov. ''Oh, saj mislim, da jo je že našla. Ali pa se pač samo tako uspešno slepi, da zdaj že verjame, da je lahko srečna četudi se mora pretvarjati, da je nekaj, kar ni,'' je pomenljivo odvrnil. ''Isto velja zate, mimogrede,'' je še dodal, saj nikoli ni verjel, da se je človek lahko sposoben tako hitro tako korenito spremeniti. Že res, da si je morda lahko nadel masko, toda tisto, kar je ostalo skrito pod njo, je za vedno ostalo isto. In Marcus se je do tega očitno na vsak način želel dokopati – tako pri Casse, kot tudi pri Emily. ''In kot sem že rekel – poskrbel bom, da se ji ne bo skrivil nit en sam las,'' je ponovil svojo obljubo glede tega, Casse ni imel nobenega namena škodovati. No ja, vsaj ne namerno. Je pač bilo tako, da je Marcus prinašal nevšečnosti, kjerkoli se je pojavil, ne da bi se za to moral kaj dosti truditi. ''Pa kaj potem? Sem zaradi tega kaj slabši kot ti, ki se prodajaš potrebnim dedcem za denar?'' je izzivaje odvrnil nazaj, saj se mu je njeno kritiziranje zdelo popolnoma neupravičeno, sploh glede na to, da se je odločila postati ena izmed njih – vedno zaznamovanih izobčencev. Po njegovem mnenju je bila kurba pač kurba. Če se je družila z bogatimi in uglednimi moškimi, to ni pomenilo, da je tudi sama na njihovem rangu. ''Lepo te prosim. Življenje je tako in tako igra. Igra, v kateri enkrat zmagaš, drugič zgubiš, včasih pa jo igraš samo zato, da se zabavaš,'' je nadaljeval, kot da bi jo hotel podučiti o zamolčanih skrivnostih življenja. ''Glej jo, glej jo... In potem mi ona očita igračkanje in zabavo. Res si se spremenila. Če bi bila že takrat takšna... kdo ve, morda bi pa midva pristala skupaj,'' je pomenljivo komentiral njen odgovor, ki je njegovo zanimanje zanjo samo še bolj podžgal. Vsekakor je bilo to zanj nekaj novega, saj ni bil ravno vajen ljudi, ki bi se mu tako ognjevito drznili kljubovati. ''Mnja...najbrž imaš prav. Moral bi ga ubiti na licu mesta pa bi bilo za vse veliko boljše,'' se je namuznil in svoj pogled za trenutek zamišljeno zavrtal v steklenico. ''Ti in Casse bi živele srečno do konca svojih dni, brez bežanja in menjavanja identitet, jaz pa tudi ne bi opazil bistvene razlike med življenjem zunaj in znotraj rešetk,'' je še dodal in si za trenutek resnično predstavljal, kako bi se vse skupaj odvilo, če bi se takrat odločil za še kaj drugega kot samo pest. Iz zamišljenosti ga je naposled predramila Emily, ki se je nenadoma znašla tik pred njim in to v zelo pomenljivem položaju. ''Hm.. to kar hočem, je odvisno samo od tega, kaj mi imaš za ponuditi. Za 200$,'' je dejal skorajda poslovno, a takole resno ni mogel zdržati in je že naslednji trenutek prasnil v smeh ''Ha! Pa sem te! Oprosti, ampak s kurbami se ponavadi ne pečarim. Tako slabo mi pa tudi ne gre, da bi moral plačevati za seks,'' je dodal v smehu in z dobršno mero izzivalne porogljivosti.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 6:12 am

nenadoma se je preprosto morala zasmejati – ni si mogla pomagati; ni mogla zadržati tega preprostega impulza in njen smeh je za nekaj trenutkov napolnil prostor. iskren smeh – dejansko se ni spomnila, kdaj jo je nazadnje kdo pripravil do njega in morda je to celo po svoje cenila, ampak vsekakor ne dovolj. »ti dejansko misliš, da je moje življenje tako zelo slabo in da si zaslužim pomilovanje,« je ugotovila, ko je počasi zmajala z glavo. pojma ni imel o tem; bilo je dovolj očitno, da je poznal dekleta noči, a ne tistih na njenem rangu. ni se zavedal vsega, kar je to pomenilo in zdaj je sedel tukaj in ji predaval, kot da bi ji bilo dejansko mar za to, kar je postala. »postala sem tisto, kar sem morala postati. ni bilo lahko in zahtevalo je prekleto veliko volje, a spravila sem cass na varno. poskrbela sem zanjo. omogočila sem ji nov začetek in ji priskrbela vse, kar je potrebovala,« je dejala; njen glas je bil povsem normalen, a za njem se je spet skrivalo tisto opozorilo. ni bilo dobro, da se je približeval tem temam – ni marala ljudi, ki so vohljali. ali pa pametovali. oziroma v njegovem primeru; oboje. »bolje zate, marcus,« je odvrnila na njegovo obljubo. morda je res izgledala nemočna, ampak ko je prišlo do njene sestre… takrat je bilo dovoljeno vse.
»ti in jaz?« se je spet morala široko nasmehniti, »zabavna misel.« misel brez prihodnosti ali česarkoli drugega – prav, morda je imel na sebi nek določen šarm in nekaj nedvomno privlačnega, ampak to je bil preprost, velik ne. »ja, morda bi moral. in morda bi morala jaz spakirati, ko me je udaril prvič. ali pa stotič; zdaj ni več nobene razlike,« je bil njen glas nenavadno hladen. razglabljati o preteklosti je bilo lahko, ampak ni imelo prav nobenega učinka in emily je bila racionalna oseba. ob njegovih naslednjih besedah je samo zavila z očmi in nato skomignila z rameni. »tudi prav,« je zamrmrala, se obrnila in se znebila svojih gležnjarjev in jih pustila na tleh, nato pa se je še sama udobno namestila na posteljo in prekrižala nogi. »glej, nič osebnega, ampak dejansko nimaš pojma,« se je nato namuznila, ko je zmajala z glavo in uprla pogled v njegove oči. »ti misliš, da sem nekoliko dražja različica dekleta, ki ga lahko dobiš na ulici. v resnici sem daleč od tega. ne prodajam seksa. gre se za veliko več od tega; gre se za privlačnost, občutek in predvsem celotno igro. seks je preprost. nisem samo še ena izmed kurb, marcus. ampak hej, saj ni važno, predvidevam, da te tako ali tako ne zanima ali nekaj podobnega,« mu je namenila skoraj prezirljiv nasmešek, medtem ko se je premaknila samo toliko, da mu je iz roke izmaknila steklenico in naredila nekaj požirkov, preden se je spet naslonila na blazine, njeni svetli lasje pa so se razprostrli po temnem žametu.


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 6:59 am


Emilyin glasen smeh ga je kar malo presenetil, a ga nikakor ni vzel tako slabo, kot si je to najbrž želela ona. Na nek način je bil to pravi balzam za ušesa, saj tako iskrenega smeha v svojem življenju ni bil ravno pogosto deležen.''No ja, če bi bila doktor medicine bi ti morda čestital in rekel 'Bravo, Emily, zdaj si pa res naredila nekaj iz sebe. To je povod v dobro življenje,'' je še naprej vztrajal pri svojem, čeprav niti ni vedel, zakaj mu je bilo tako zelo pomembno, kaj je dekle počelo v svojem življenju. Morda se mu je njena zgodba zdela žalostna, morda pa je videl že zadosti slabega, da bi mu bilo popolnoma vseeno za usode ljudi, ki jih je vsaj kolikor toliko poznal. Toda tudi to je bilo precej malo verjetno, saj se Marcus ni kaj dosti zanimal niti za lastno družino in posledično tudi ni vedel, kaj vse se dogaja z njegovo najmlajšo sestro. Zakaj bi ga torej brigalo? ''Glej, ne dvomim, da si zdaj na veliki nogi, samo zdi se, da nisi dovolj razmišljala o prihodnosti. Navsezadnje ne boš večno tako privlačna in si boš morala slej ko prej omisliti kaj drugega,'' je še navrgel in skomignil z rameni, češ tako je to v življenju in tu mi nimaš kaj nasprotovati. Njena reakcija na njegovo idejo o njima kot paru je tudi njemu izvabila širok nasmešek na obraz. ''Eh ja… še vedno si malo zategnjena. Res dvomim, da bi lahko kdaj bila moja punca,'' ji je nato pomežiknil in se v istem trenutku zalotil, kako sproščen pravzaprav postaja v njeni družbi. Takle pogovor, pa čeprav je vseboval veliko roganja, mu je prekleto prijal, saj v svojem življenju ni imel ravno dosti priložnosti za tako ali drugačno kramljanje. Kadar je bil s svojimi kolegi, je bil tako in tako pijan in zato ne ravno blesteč v svojih jezikovnih spretnostih, kadar pa je bil s stranko pa je pogovor tudi ostajal na nevtralni ravni. ''Tudi prav. Ti bom verjel na besedo,'' je mrmraje odvrnil in jo malce začudeno premeril, ko mu je kar tako sunila steklenico. ''Hm torej potem si bolj 'prijateljica na poziv'? Kaj ni to še bolj patetično?'' je odvrnil in se odločil slediti poti steklenice, tako da je zlezel navzgor po postelji in se vlegel na prosto mesto poleg Emily. Obrnil se je na bok, glavo naslonil na roko ter se zamišljeno zazrl v dekle poleg sebe. ''Ok no, priznam, da nimam pojma, ker tako visoko niti ne gledam. Jaz sem človek iz ulice, družim se s sebi podobnimi podganami, in všeč mi je tako. Na dnu je veliko manj pretvarjanja in vsega tega sranja. Vsi so takšni, kakršni so, ker nihče ne ve, kako bi lahko bil boljši,'' je skomignil, nato pa izkoristil priložnost ter segel po steklenici viskija, da bi popil požirek ali dva. Pri tem si ni mogel kaj, da ne bi svojega pogleda sprehodil vzdolž njene pregrešne postave, ki ga je kljub temu, kar je rekel malo prej, še kako mikala. ''Hm.. glede na to, da sem samo moški, ne bo hudega, če ti priznam, da izgledaš preklemano dobro, kajne?'' se je to odločil tudi naglas priznati, saj ga ni bilo sram, pa čeprav je šlo za Cassijino sestro. Ko se je njegov pogled dvignil nazaj do njenih ustnic, se je Marcus sam pri sebi zdrznil ter svojo pozornost preusmeril k svojemu bolj tipičnemu spremljevalcu. Iz žepa je namreč potegnil joint in ga igrivo zavrtel med prsti. ''Hočeš dim? Najboljša roba v mestu. Tako malo… da te spravi v dobro voljo, je pomežiknil Emily, čeprav je dvomil v njeno navdušenje nad temi rečmi.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 7:21 am

potisnila je pramen svetlih las za uho in se namuznila. »oh, pa saj sem skoraj doktor medicine, mar to ne šteje?« je dejala – bolj zato, ker jo je ta misel nenadoma zabavala pred kot pa karkoli drugega. navsezadnje; zakaj je bilo njemu sploh mar? ni je poznal, videl jo je zgolj nekajkrat in zdaj, po vseh teh letih je bila povsem druga oseba. kako je torej lahko sploh mislil, da je imel pravico do kritiziranja njenih odločitev? namrščila se je ob njegovih besedah in skomignila z rameni. »seveda ne nameravam vedno tega početi. a do takrat, ko bom nehala, bom imela več kot dovolj denarja, da mi nikoli več ne bo treba delati. poleg tega niti ni samo zaslužek; so še darila in potovanja in vse ostalo, kar spada zraven. morda ni vredno, ampak na začetku se je zdelo kot dobra izbira in cass sem lahko omogočila marsikaj. nimam časa za obžalovanje in prihodnost se zdaj zdi bolj svetla kot kadarkoli prej,« ga je zavrnila – zavrnila idejo na  to, da bo svoje odločitve obžalovala. bila je pametna – v prihodnost je nalagala že zdaj. samo nasmehnila se je ob njegovem komentarju ob njeni zategnjenosti. »še dobro,« je zamrmrala sama pri sebi; deloma zato, ker same sebe res ni videla v tej vlogi, deloma pa zato, ker jo je to zabavalo.
zavzdihnila je. »oh, prosim, samo nehaj govoriti o tem, okej? ne dojameš koncepta,« je stresla z glavo, da so se njeni svetli kodri spet razsuli po postelji. njene modre oči so mu sledile s pogledom, ko se je premaknil in se namestil poleg nje. »in nikoli več mi ne reci prijateljica noči,« je za trenutek zaprla oči. kako osupljivo zoprn izraz. pozorno ga je poslušala, ko je spet spregovoril, potem pa se je premaknila in ponovno potisnila nadležen pramen las za uho. »ja, ampak to imaš ti. na vrhu? tam je vse pretvarjanje; kdo bo boljši, kdo bo bolj spretno nekaj storil, kdo bo imel lepšo spremljevalko… in tisti ljudje so pametni. manipulativni, hladni, brezobzirni – in v tem svetu se moraš znajti, drugače te živega pojedo,« je skoraj zamišljeno zamrmrala. v tem je bila dobra – znala je kramljati o vsem, kar je bilo pomembno, spoznala se je na politiko in sledila aktualnemu dogajanju dovolj, da je lahko osupnila vsakogar s kakšnim komentarjem. »na konec koncev je še vedno seks tisti, ki je bistven, ampak… okej, tega najbrž ne znam dobro razložiti; ampak v bistvu se gre bolj za celotno igro zapeljevanja. dekletu z ulice plačaš in opraviš svoje – to je to, potem bo odšla in ostal bo tisti zoprni občutek praznine. dekleta na mojem nivoju znamo ta občutek zapolniti. vse skupaj daje bolj občutek avanture kot pa karkoli drugega – počutijo se zapeljane, hotene. in to popestri njihova majhna, dolgočasna življenja,« se je nasmehnila in se sama pri sebi namrščila, ne povsem prepričana, zakaj je to sploh skušala razložiti. sledila je njegovi roki s pogledom in segla proti jointu in mu ga spet s tisto spretnostjo izmaknila; si nekaj časa ogledovala zadevo in jo nato preprosto frcnila iz rok nekam na tla, ne da bi se sploh ozrla za njo. »obstajajo tudi boljše stvari, ki te spravijo v dobro voljo,« je zamrmrala, nato pa se je ugriznila v ustnico, da je prekrila tisti drobni nasmešek in besede, ki so v zraku obstale skoraj kot izziv zanj.


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 8:07 am


''Ok, izgleda, da imaš že vse splanirano,'' je zamrmral ne ravno prepričljivo, ampak s to njeno vztrajnostjo je izgubil vsakršno voljo za nadaljnje spodbijanje njenega, po njegovem mnenju precej tveganega načina preživljanja samega sebe. Toda po drugi strani mu je bilo tako čisto prav, če je to res pomenilo, da je bila Casse zaradi tega na boljšem. Navsezadnje je njej resnično želel le najboljše, pa čeprav je sam pri sebi dvomil, da ji lahko nova identiteta in novo življenje prineseta srečo že sama po sebi. ''Hja, očitno mi boš morala malo bolj nazorno razložiti,'' se je široko nasmehnil njenemu obupavanju nad njegovim vztrajnim nerazumevanjem tega, s čimer se je ukvarjala. ''Zakaj ne? Zdaj vsaj vem, s čem te lahko kadarkoli spravim ob živce,'' je hudomušno odvrnil, pri tem pa niti malo ni dvomil, da bi ta vzdevek lahko kdajkoli pozabil. Bilo je prikladno pa še Emily je šlo v nos. Skratka, popolno. Zatem je Marcus prepustil njenemu ženstvenemu glasu ter jo poslušal, brez da bi jo želel na kakršen koli način prekiniti. Skušal si je predstavljati svet, v katerem se je znašla, in razumeti, kaj se je dogajalo v njenem življenju. Saj ne da bi bilo to zanj sila pomembno, toda včasih so ga ujeli trenutki, ko si je resnično želel pobegniti izven svojega sveta. Kamorkoli. Bodisi je bil to svet pijače, drog ali pa svet pripovedi prijateljice no... pardon - dekleta na poziv. In ker že lep čas ni jedel, se ga je tudi tistih par požirkov viskija nenavadno hitro prijelo, da je po telesu že čutil prijetno toplino. ''Hm praviš, da znate zapolniti občutek praznine? No, potem mi pa pokaži. Kako je, če se te dotakne prijateljica noči in so vse tvoje tegobe za vedno pozabljene...'' jo je izzval malce skeptično, saj je močno dvomil, da lahko že sama ženska družba, ne glede na to, kako dobra, zapolni praznino v človeku. Navsezadnje je prav tako, ogromno praznino nosil globoko v sebi tudi sam. Nastala pa je seveda tistega usodnega dne, ko je Katrina s seboj za vedno odnesla njegovega brata dvojčka – ga dobesedno iztrgala od njega. V navalu spominov se je zmedeno zavedel, da se je Emily znebila njegovega jointa, kar mu v tistem trenutku ni bilo ravno všeč. ''Hej, to je moje zdravilo, veš. Lajša bolečino,'' je svoje negodovanje izrazil rahlo stisnjenih ustnic, nato pa se dvignil v napol sedeč položaj, tako da je bil v poziciji, ko se je lahko zazrl navzdol v Emily. Ubogo dekle ni vedelo, da odtegnitev jointa morda ni bila najboljša ideja. Tako kot ni vedelo, da je bil Marcus pred leti diagnosticiran z PTSD (posttraumatic stress disorder), ki mu je v najboljšem primeru povzročal halucinacije, prebliske iz dne, ko jih je zadel organ in ko nikakor ni mogel najti svojega brata, v najslabšem primeru pa je iz Marcusa naredil človeka, s katerim se ni bilo ravno dobro šaliti. Predpisanih zdravil in terapij se seveda ni posluževal, saj je bila marihuana veliko bolj prikladna, pa še zalegla je. Toda sedaj je imel pred očmi nekaj drugega. ''Kaj se greš, damica? Katero igro igraš?'' je naposled dejal, z glasom, ki je bil odmev iz njegove globoke praznine.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 8:23 am

»imela sem več kot dovolj časa za to,« je samo na kratko odvrnila na njegove besede. seveda ni nameravala preživeti celotnega življenja kot dekle na klic – bilo bi nepredstavljivo. navsezadnje je obstajalo toliko stvari, ki so bile pomembnejše od vsega drugega in ni nameravala tega kar tako zavreči zaradi denarja – prav tako kot ni nameravala preskrbljenosti v prihodnosti kar tako zavreči zaradi dela, ki ga je trenutno opravljala. poleg tega bi lahko kadarkoli dokončala študij in vse bi bilo lahko celo popolno – če bi emily verjela v srečne konce in bila prepričana v to, da čaka tudi njo. to se ni dogajalo v resničnem življenju. »oh ja, krasno. čudovito. zdaj si našel vzdevek, ki ga ne boš nikoli pozabil. ugh,« se je pritožila, potem pa se je naposled le morala namuzniti. ni vedela, kdaj točno je opustila obrambno držo ob bivšem fantu njene sestre, a jo je – seveda ne povsem, ker nikoli ni popolnoma opustila obrambne drže že vse odkar je bila tarča nasilja, ampak še vedno se je dobro zavedala, kje so meje. do kod lahko gre in kaj lahko stori, da obrani samo sebe. »poleg tega ne vem, zakaj imaš občutek, da me boš še kadarkoli videl. dvomim, da boš trošil svoj denar na meni,« je pogled uprla v njegove oči. begal jo je, vsekakor. mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah – tokrat je bilo v njenem nasmešku nekaj otožnega, ko je stresla z glavo. »ne za vedno, marcus. nikoli ne za vedno in ravno zaradi tega nas vedno znova kličejo nazaj. smo kot droga; in potem smo že nujni del njihovega življenja.« bilo je skoraj žalostno, če si dobro pomislil. bilo je daleč od idealnega življenja, ki so ga bogataši slikali in ga skušali prikazati kot svoj vsakdanjik. v večini primerov so bili še bolj izgubljeni in neprepričani vase kot ljudje iz dna – potrebovali so konstantno potrditev in ponavadi so živeli za tiste stvari, ki so minile v hipu.
sledila mu je s pogledom, ko se je vzravnal. nekaj je bilo na tem, zaradi česar se je še sama samodejno prestavila v podoben način in spodvila svoje noge pod seboj, ker v tisti beli obleki ni imela ravno veliko manevrskega prostora. nekaj drugačnega je bilo na njegovem glasu in drži – nekaj, zaradi česar se je njeno telo hipoma napelo, čeprav njeni možgani vsega skupaj niso zaznali kot kaj resnejšega. potisnila je svetle lase nazaj, medtem ko je s pogledom zavrtala naravnost v njegove oči. »oprosti, ampak kaj? katero igro igram?« je ponovila in nagnila glavo. »vsekakor bi cenila, da me ne kličeš tako. in še vedno imam tisto prvo vprašanje, ki sem ti ga postavila: kaj hočeš od mene?« zdaj je bilo nekaj na njem. nekaj drugačnega.


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarmarcus everett
tattoo artisttattoo artist


Število prispevkov : 16
Reputation : 6
Join date : 01/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 9:16 am


''Tudi če bi se hotel samo pogovarjati s tabo? Daj no, se me ne moreš enostavno usmiliti?'' je zvenel že skorajda proseče, istočasno pa še vedno dovolj porogljivo, da je bilo jasno, da še vedno govori zgolj sebi v zabavo. Po drugi strani pa je njegovo resnično pozornost pridobila prav z omembo besede 'droga', ki je bila v njegovih preteklih letih tako pogosto 'na meniju', da je bilo sedaj prav neverjetno, kako se mu le-ta niti ni kaj dosti poznalo na telesu. Tudi to, kako se mu je uspelo ustaviti v mejah normale, če kaj takega pri drogah sploh obstaja, je bilo zavito v skrivnost. Marcus sicer ni nikoli verjel, da bi mu dekle za eno noč (ali pa za več, če si imel dovolj denarja) lahko na kakršen koli način zapolnilo praznino, ki jo je nosil v sebi. Menil je, da je bilo to mogoče zgolj z ljubeznijo, v katero pa na žalost zadnje čase ni znal več verjeti. Dejstvo, da je bila Casse malodane edina, ki je v njemu uspela vzbuditi čustva ljubezni, oziroma čustva, ki so bila vsaj kolikor toliko podobna ljubezni, je bilo precej žalostno. In bolj ko se je Marcus v tistem trenutku potapljal v to neprijetno občutje melanholije, bolj mu je postajalo jasno, kaj je pravzaprav želel od ljudi, predvsem od žensk, ki jih je srečeval na svoji poti. Nenadoma se je počutil, kot da se izgublja. Njegove misli so bezljale sem ter tja in zdelo se mu je, da se je soba začela spreminjati v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno odprtemu morju. Slišal je glasove, ki ne bi smeli biti tam, in obraz, ki mu je bil tako zelo podoben. Marcus ni mogel zdržati in se, ne meneč za njeno vprašanje, pognal s postelje, nenadoma ves prepoten. Avtomatsko si je slekel majico, da je Emily omogočil razgled na svoje sicer mišičasto, a s tattoji povsem prekrito telo. Tam, kjer je še vedno kraljevala slika črnega srca, posvečena njegovi zvezi s Casse, je bilo sedaj moč opaziti ritmično premikanje njegovega pravega srca. Zopet se je začelo. Njegove halucinacije in napad. Napad, ki ga je navadno blažil z raznoraznimi substancami, ki pa jih sedaj ni imel več pri roki. Ena je bila na tleh, druga na postelji, a tam je bila tudi ona. Ženska, ki je obljubljala pozabljanje, omamo in odrešitev. Le kaj je še čakal? Napol pognal se je nazaj na posteljo in se ustavil tik pred njo, ne da bi se je dotaknil, saj se je z zadnjimi močmi še vedno držal nazaj. ''Pomagaj mi,'' se je še slišal reči, nato pa svoje ustnice krčevito pritisnil ob njene in jo s svojo težo porinil nazaj na posteljo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataremily koch
call girlcall girl


Število prispevkov : 38
Reputation : 18
Join date : 11/11/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   Pon Jul 08, 2013 9:36 am

zdaj je nekako pridobil vso njeno pozornost. tega večera se je spremenil od zateženega tipa, ki ima očitno veliko preveč časa do nekoga, s katerim se je dejansko lahko normalno pogovarjala. ni se spomnila, kdaj bi nazadnje s kom tako odprto govorila o čemerkoli, sploh pa o svojem delu in o tem, s čimer se je preživljala. a njega ni mogla kar avtomatsko vreči v isto kategorijo z drugimi ljudmi – bil je človek iz njene preteklosti. ki bi se ga načeloma morda celo bala, če je ne bi že kar na začetku razjezil s tem, da je skušal biti pameten in nevaren. to ni delovalo pri njej – njen zaročenec ji je pred leti vcepil sovraštvo do takšnih moških in zdaj se jih ni več bala. bila je samo jezna; ogorčena nad mislijo, da si je kdo dovolil sploh pomisliti na to, da bi nad njo izvajal… karkoli. a zdaj ga je opazovala in njegov pogled ni bil več posmehljiv; nekaj se je spreminjalo, to je čutila, ampak ker ni znala s prstom pokazati na to, jo je zaenkrat samo po svoje strašilo, čeprav je že zaznala, kako je v ospredje stopil tisti del nje, ki je študiral medicino in opazoval vse, kar se je z njim dogajalo.
planil je iz postelje; razgalil je svoj trup in najprej je opazila spremembo njegovega dihanja, ki je zdaj postajalo hitrejše in bolj nepovezano. njegovo celotno telo je skoraj trepetalo pod težo vsega, kar je očitno zadrževal v sebi. lagala bi, če bi rekla, da je vse skupaj ni prestrašilo – a je vsekakor ni vrglo iz tira, preveč navajena je bila na nenadnost in na nepričakovane stvari, poleg tega pa je preživela preveč časa v bolnišnicah in pomagala, da bi dovolila, da bi ji prišlo do živega. in potem je bil pred njo in njegove oči… tam je pisalo vse in obenem nič. šlo se je za nekaj večjega; napad, ki bi ga moral ustaviti, a po drugi strani je dobro vedela, da ni bil vrsta osebe, ki bi jemal zdravila. najbrž je to preziral in si pomagal drugače – kakšen idiot. »marcus, je zamrmrala, ampak odreagirala je avtomatsko – ko je začutila njegovo telo nad svojim in njegove ustnice v skoraj obupanem poljubu, se je odzvala in mu vrnila poljub, medtem ko se je njena levica ustavila na njegovem hrbtu, obenem pa je desnica mučno počasi zdrsnila po njegovem hrbtu in za seboj pustila sled nohtov. poteza, ki je bila sposobna obnoreti ljudi v skoraj takšni meri kot njen strasten poljub. z nogami se je oprijela njegovega telesa in ga potegnila bližje; njena hrbtenica se je usločila ob stiku njegovega telesa in počela je tisto, kar je znala najbolje – z mešanico dotikov in poljubov ga je spravljala ob pamet.


tagged: marcus! :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: vintage towers bed & breakfast   

Nazaj na vrh Go down
 

vintage towers bed & breakfast

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: auburn crest promenade-