KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 playground

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: playground   Pon Jun 03, 2013 2:55 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sre Jun 19, 2013 2:19 am


tag; briansmitten 1


smešno, bilo ji je preprosto smešno, da se je znašla za vzgojiteljico v vrtu. čeprav po eni strani, je morala priznati, da ji je delo z otroki ugajalo. bili so tako… nedolžni, tista neumnost tu in tam, ki so jo naredili, njim je bilo žal zanjo, nihče od njih pravzaprav ni bil zloben, kakor je bila večina odraslih ljudi. vedela je, da se bo morda potem, z odraščanjem spremenilo, vendar trenutno jih je občudovala, vso to njihovo otroško milino. in ravno takšna je bila ona nekoč, takrat, ko je tista ruska mafija se prvič spravila nad njenega očeta – povsem nedolžen otrok, ki ni vedel za kaj se gre in kaj se dogaja.  na kratko, niti sanjalo se ji ni, kaj naj bi njen oče naredil in iskreno je še dan danes dvomila, da je naredil kaj takega, da ga je bilo treba spraviti v komo ter še groziti njeni mami, da je na koncu storila samomor. prav tako pa, kaj pa je imel njen oče od življenja? bil je v komi, bil je kot rastlina. in ne glede na to, da je vsak dan hodila k njemu, ga stiskala za roko ter se pogovarjala z njim, nikoli ni odprl oči, nikoli ji ni vrnil stiska ali ji odgovoril na kakšno vprašanje. zares je bil preprosto le tam, brez vsakršnega življenja, dihal je najbrž zgolj zaradi aparatur, na katere je bil priključen in pravzaprav tudi živel na sploh le zaradi tega. ona pa ni imela srca, da bi ga odklopila od tega. ne glede na vse, imela je upanje, da bo nekoč nek odziv od njega in že res, da so leta minevala, ne le dnevi, tedni in meseci, vendar upanja ni izgubila. tega jo je naučila njena mama, da ne glede na to, kaj se zgodi, kaj bo kazalo, da se bo zgodilo, naj nikoli ne obupa. in sledila je njenem zgledu – prav nikoli in nikakor ni nameravala obupati, bil je njena edina prava družina, ki ji je ostala, nekdo, ki ga je imela rada in ni smela dopustiti, da mu odvzame možnost, da se nekega dne zbudi. sama sebi tega preprosto ne bi odpustila, dvomila je, da bi bila kakorkoli sposobna živeti s tem – ne glede na to, kako so govorili, da je to boljše zanj ter tiste in druge pridige, da se ne bo nikoli več zbudil, je vseeno imela občutek, da če bi podpisala, da ga lahko izključijo od aparatur, bi ga na nek način ubila in posledično, bi to še njo pokopalo, kolikor je pač celotna stvar že ni od samega začetka. izgubila je sebe, družino, skoraj vse, pa je kljub temu še stala na nogah, vseeno odločena, da bo šla naprej, celo ustvarila si je družino nekako – to je že moralo nekaj šteti, kajne? iz misli jo je potegnilo dejstvo, ko je videla iz avta izstopiti moškega, ki se je približeval igrišču in sploh ji ni bilo potrebno ugibati, da je oče enega izmed njih. navsezadnje, fantek je stekel k njem v naročje ter ob tem se je sama pri sebi nasmehnila. včasih si je celo ona zaželela imeti otroka, ki bi ji takole stekel v naročje, vendar le včasih. vstala se je iz klopce, s katere je prej opazovala otroke ter se odpravila proti njima dvema. »pozdravljeni,« je dejala, ko je bila dovolj blizu, da jo je slišal ter opazil ter se ob tem nasmehnila. smešno, kako lahko je prevzela vlogo dobrosrčne in prijazne ariadne, odkar je bila tu. » sem ariadna, nova vzgojiteljica in vaš lance je v skupini, katera mi je bila dodeljena« je dejala ter se za hip počutila trapasto. zakaj bi ga to sploh zanimalo? zakaj je to govorila? oh bog, kako je bila trapasta res. »kakorkoli, hotela sem vam povedati, da je eden izmed najbolj pridnih fantkov tu, lahko ste srečni, da ga imate« je še dodala ter pogledala proti fantku in se mu nasmehnila, nato pa še njegovemu očetu. »kakorkoli ja, to je vse. nasvidenje. midva, pa se vidiva jutri, kajne?« je dejala ter ob tem pomežiknila otroku in se že obrnila na petah, da bi se vrnila na svoje staro mesto, opazovati preostale, ki so še čakali, da pridejo starši po njih.

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarbrian bradford
sports journalistsports journalist


Število prispevkov : 135
Reputation : 54
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sre Jun 19, 2013 10:10 pm



tag;ariadna, dear
note; <3


zaključil je s svojim delom in uradno na rok oddal svoj članek. sedaj je do nove številke imel mir, da si je ogledoval možne tekme za pisanje in spremljal možne športne dogodke, ki bi za bralce bile zanimive. veliko raje bi bil sicer sam eden od njih,a  poškodba ni delala v njegovo prid, ter ob vsej situaciji z maddy in otrokom niti ni pomislil na ponoven začetek, ki bi bil sedaj veliko bolj mogoč, kot pa je bil pred dvema letoma. samo v formo bi moral priti in kmalu bi lahko spet začel delati na svoji nogometni karieri, vendar je tu moral pomisliti na sina. svoje življenje je že zamenjal, ko se je preselil iz kanade, le da se tega takrat ni toliko zavedal, sedaj pa je toliko bolj gradil življenje v port charlesu in oče kot nogometni zvezdnik bi mu ta mir in spokoj vzel z nenehnim potovanjem po svetu, spreminjanjem klubov, ter posledičnim preseljevanjem iz enega mesta v drugo ob vsaki potečeni pogodbi. bile so njegove sanje, a sedaj je moral misliti tudi na sinov dobrobit, ki mu je bil enako pomemben, če ne celo bolj. očetovstvo je bila ena izmed tistih stvari, ki je prav tako potrebovala trening in njemu je bilo prekleto težko brez trenerja, saj trenerja za to kako biti oče svojemu otroku ni. lahko vzame nasvete svojega starega kako se je on soočal z vsem skupaj, ko je za vsakim otrokom prišel nov, a ni mu znal povedati kako zmoči to sam brez žene ob strani, saj tudi sam ni dojel, ko je mama umrla v boju za rakom, ampak je preprosto nadaljeval kar je počel poprej. sam pa tega poprej ni imel. imel je maddy, ki je naenkrat ni bilo in objokanega dojenčka v naročju, katerega sploh ni znal zdržati. strah ga je bilo, še zdaj ga je bilo, a lažje mu je definitivno šlo. sicer je bil precej zaščitniški in je vsaka praska bila vzrok za paniko, a oče mu je pomagal in rad je skrbel za vnuka, poleg tega pa je bila tu še grace in vrtec, ki je zanj bil kakor stavba odrešitve. sina je lahko zaupal profesionalcem, ki si vedeli bolje kot on kako ga dobro vzgojiti, ter v tem času je lahko sam zaslužil obema kruh za preživetje.

ob klimi in glasbi, ki je odmevala iz njegovega radia, se je vračal z dela in imel v načrtu se še ustaviti v vrtcu, ter pobrati sina, nato pa jima pripraviti na hitro kosilo in se do nočnih ur igrati z njim, kakor je bilo to že v njegovi navadni odkar sta prišla sem v port charles. zapeljal je na parkirišče vrtca in se po znanih hodnikih odpravljal do vrat, kjer je bila njegova skupina, a ga je na vratih samo pozdravil napis da so v bližnjem parku in da se starši kar oglasijo direktno tam. obrnil se je na petah, se spet vračal nazaj po znanih hodnikih, ter ponovno sedel nazaj v avto in se odpeljal do igrišča, omenjenega na prilepljenemu obvestilu na vratih. ni bilo daleč, zgolj ulico stran, tako da mu ni vzelo preveč časa, da se ni ustavil sedaj na robu igrišča in stopal iz avtomobila, v daljavi pa že videl razigrano postavo svojega sina. tako kot je on opazil njega, je tudi lance njega in mu v sekundi stekel v objem, kakor da je igra bila nepomembna. počepnil je in razširil svoje roke in kmalu v svojem objemu držal svojega sina, ki ga je dvignil in enkrat zavrtel, da se mu je v uho usedla melodija njegovega srečnega smeha, ki je zanj bila edina najpomembnejša melodija. » pozdravljena, « je ozdravil dekletu, ki je stopilo poleg njiju, ter se ji domačinsko nasmehnil. sina je že zdavnaj spustil na trdna tla in se ta od njegove postave ni premaknil, ko je veselo gledal proti dekletu pred njima. » to torej razloži njegov poznavalski in navdušen pogled, « je spremil njene besede, ko je pokukal navzdol proti sinu, ki se je že uspel skriti z obrazom ob njegove hlače in skrival priznanje, ki ga je njegov oče izustil. » brian bradford, « se je še sam predstavil in svojo dlan položil na sinovo glavo. » očitno tale mala pošast uboga vse, samo mene ne. « z dekletom pa se je strinjal- ne glede na vse je bil srečen da ga ima. lance je veselo prikimal ob vprašanju njegove vzgojiteljice, ki se je potem obrnila na petah pripravljena oditi. » počakajte, « jo je zaustavil in nadel opravičujoč nasmešek na ustnice. » hvala vam. mislim vem da je to vaše delo s katerim se preživljate, a res sem hvaležen, da dobro skrbite za svojo skupino. lance je res navdušen nad vami in vsaj nekdo ve kaj natančno početi z njim, « je samo dodal v njeno smer in namignil sinu naj se gre za minutko ali dve še poigrati z ostalimi, medtem ko se on pogovori z ariadno.  
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 3:35 am


tag; lucas, bb smitten 1

odkar sta se pred tremi dnevi s samom podila po malem mestnem parku, je mali hotel priti sem prav vsak dan. in seveda mu ni mogla reči ne. tako ali tako je ponavadi samo sedela na razgrnjeni deki in čakala, da se je utrudil od tekanja naokrog. večino časa je sedel pod ogromnim hrastom in čakal, da bo dol prišla veverica. imela je občutek, da bi ji zakuril rep, če bi lahko. sploh ker jo je imenoval majhna grozeča pošast, medtem ko je sama izvajala 'iiiii' efekt nad luštkano malo stvarco. na te njegove besede se bo morala opomniti naslednjič, ko jo bo prosil za mačko ali psa. ni bila povsem prepričana ali bi v njuni hišiu katerikoli ljubljenček bil sposoben preživeti več kot nekaj ur. maksimalno nekaj ur. naslanjala se je nazaj na dlani in gledala sama, ki je v otroškem peskovniku gradil graščine, kakor je sam rekel peščenim gradovom. napol je upala, da se ne bo od kod prijavil še kak starš z otrokom. ne zato ker bi ga hotela izolirati, ampak ker je vedela, da se igralna urica ne utegne dobro končati. za drugega otroka in starša. zdaj je navdušeno metal ves pesek v zrak in ga vtikal v usta. ''sam, ne tlači peska v usta,'' je zaklicala proti njemu in se spravila pokonci z deke ter odšla proti igralom. nekdo ji je rekel, naj pusti otroku, da podobne stvari tlači v usta, ker bo s tem razvil boljšo imuniteto. no, ona ni hotela, da si njen otrok v usta tlači pasji urin in mravlje, brrr. ''bljaaaaak,'' je naenkrat pljunil nekam v stran in obrazek skremžil v prav groteskno grimaso. ''vidiš, če bi me poslušal...'' se je namuznila in prečkala še tistih nekaj korakov do njega. sedla je na lesen malce dvignjen rob peskovnika in odpihnila pramen las izpred obraza. prekleta južnjaška vročina. nikoli se je ne bo navadila. ura je bila že sedem zvečer in zdelo se je, kakor da sedi zunaj ob enih v največjem peklu. ''poskusi črva, mami!'' je naenkrat odšel na drugo stran peskovnika in začel šariti po tleh. ''o bog, sam, ne. ne črva. pusti ga,'' je vzkliknila in bila v enem skoku pri njemu, njegove ročice pa stiskala skupaj preden bi pobrale zvijajočo se ubogo žival. ''črvov se ne je,'' je obraz zakopal v njegov vrat in ga dvignila v zrak ter z nosom požgečkala po vratu, da se je pričel zvijati v njenem oprijemu, dokler se je ni na koncu oprijel okrog vratu in se je oklepal kakor za življenje. ''ne bom več, ne bom več,'' se je hihital v njene lase in jo vlekel za sponko, ki mu je hitro uspelo sneti z njenih las. ''bolje zate da ne, drugače bo mami postala majhna grozeča pošast, ja?'' ga je z blazinico prsta tapknila po nosku in ju zavrtela naokrog. obstala sta sredi piruete, ko sta se njuna pogleda ustavila na svetlolasi moški postavi na obrobju igrišča. glej, sam, tvoj očka. pomahaj mu.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 3:53 am

večer se je počasi spuščal nad mesto in lucasu je bilo dolgčas. ko je hotel pavzo od marincev, se ni zavedal, da bo ta pavza prinesla ogromno prostega časa, ki ga zdaj ni več mogel sproti porabiti. tako je z vzdihom oblekel hlače do kolen, majico brez rokavov in v uho vtaknil slušalke. tek. tek je bil vedno dobra ideja, v to je verjel. lahko si dobro premislil stvari, lahko si imel mir pred preostankom sveta in lahko si tekel praktično kamorkoli ti je srce poželelo – s tem pogojem, da je tvoje srce zdržalo. na srečo je bil lucas v več kot odlični telesni formi in ko se je pognal po mestu, je opazoval okolico in tekel v ritmu pesmi. bil je hiter – moral je biti hiter, ko se je pridružil marincem, od takrat naprej pa je hitrost samo še povečeval. lahko bi mimogrede pretekel svojo običajno turo in se vrnil domov, pa je nekje na sredi mesta njegov pogled pritegnila postava, ki jo je prepoznal. temni lasje, drobna in čudovita… jordan. še vedno ni popolnoma prebolel njene zavrnitve, ne povsem prepričan, zakaj se je ob misli na to pri njem vedno pojavil grenak priokus. prav. ampak zdaj je bila tam in upočasnil je svoj ritem teka, dokler ni naposled obstal in se zazrl proti njej. v naročju je stiskala drobnega pamža – sam, skoraj pripravljen bi bil staviti, da je bil to njen sin, čeprav je imel svetle lase in njegove obrazne poteze niso bile več podobne njenim. zdaj sta ga opazila tudi onadva in z nasmeškom na obrazu je odkorakal tja.
»živijo, jordan,« je dejal in na sebi začutil radoveden pogled. če ne drugega, je malček definitivno imel njene oči. »in živijo tudi tebi, mali človek. sam, kajne?« mali je zožil pogled, tokrat pa se je vanj zazrl sumničavo. »jaz sem lucas. tvojo mami sem spoznal zadnjič v trgovini in jo povabil plavati… ampak ni hotela,« se je pritožil malemu, s tem pa si je zaslužil poznavajoč pogled. »mami je včasih majhna grozeča pošast,« je naznanil in lucas se je namuznil. mali si ga je zdaj sumničavo ogledoval, preden je zavzdihnil v njenem naročju. »boš ti črva?« se je pozanimal in lucas je resnobno zmajal z glavo. »ne jem črvov,« je odklonil s polovičnim nasmeškom in potem iz žepa izbrskal liziko, ki jo je imel tam iz povsem neznanega razloga odkar je zadnjič šel v trgovino in ugotovil, da ne potrebuje nič posebnega. »tudi ti ne bi smel črvov. bi raje liziko?« se je pozanimal in ko je svetlolasa glava navdušeno prikimala, odvil papirček in mu jo podal. potem se je posvetil jordan. »bi tudi ti liziko?« si ni mogel pomagati, da se ne bi namuznil in pomignil proti samu, ki je bil zdaj popolnoma zaposlen z liziko. »ni nekoliko težak zate?« se je namrščil, preden je pogled spet uprl v malega. »te je že kdaj kdo zavihtel v zrak kot letalo, sam?« se je pozanimal in mu pomežiknil. da, imel je iste oči kot ona. in te oči… zdelo se je, kot da ga preganjajo.



tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 4:21 am


tag; lucas, bb smitten 1

''lepo se obnašaj,'' je hitro zamrmrala samu na uho, ko je opazila lucasa in se je slednji očitno brez obotavljanja podal naravnost v njuno smer. kakor da je med tekom po parku naletel na staro znanko in jo je nameraval mimogrede pozdravit. še kako dobro se je spomnila srečanja v špeceriji, ko je zavrgla eno in edino priložnost, da se mu nekako približa. toda res ni mogla pomagati, če je bila razpeta med tem, da mu pove novico, ki mu utegne dodobra pretresti svet in prikrivanjem le te, ko se ne bi zavedal prav ničesar. mu ni bilo zdaj dobro postlano? tako je izgledalo. ''lucas,'' so se kotički ustnic komaj opazno ukrivili navzgor, ko je prišel do njiju. z rahlo paničnim pogledom je sledila njegovi komunikaciji s pokovcev v njenem naročju. nasmehnila se je, ko mu je mali tako nesmiselno odgovoril in zmršila njegovo glavico polno svetlih las. sedaj bi ju lahko primerjala. ju postavila en drugemu ob bok in ugotavljala, v čem vse sta si podobna. ''sam, mislim, da nikomur ne boš mogel podtakniti te tvoje specialitete. sploh pa, če se zdaj vsi najemo črvov, kdo bo potem zvečer jedel palačinke?'' je od strani pogledala sama, ki je zdaj strmel v lucasa. in ga prav podrobno preučeval. zdajle bi dala celo bogastvo, da bi lahko ugotovila, kaj se mu podi po glavi. samo upala je lahko, da ne bo bleknil kaj neprimernega. poleg degustacije črvov. ob pogledu na liziko se je navdušeno začel kobacati iz njenega oprijema in stegati obe roke ter usta proti liziki. odnehal je šele, ko jo je zagrabil s svojo drobno ročico in z nje navdušeno strgal ovitek. ''pa ne da ga skušaš podkupiti?'' je končno pogledala naravnost proti lucasu in prestregla padajoči ovitek lizike. ''lucaaaas. jaz sem sam. mami me kliče sammy. in paglavec, kadar ji... kako že rečeš, mami? hodim po živcih?'' se je oglasilo skozi cmokanje. ''kar počne večino časa. ampak dolgoročno gledano se mi bo oddolžil, ko bo velik in zdravnik in bo služil ogromno denarja,'' je kimala sinčku v odgovor. ''ah, navajena sem ga občasno prekladati naokrog. sploh kadar teče po celi hiši in se skuša izogniti spanju,'' je vendar rahlo prestavila težo sama v njenih rokah in doumela, kam so ciljale lucasove besede. ''ne bom zdravnik. vojak bom. imel bom puško in reševal gospodične,'' je znova zacmokalo in tokrat je cmok prišel tudi v njeno grlo. ''kot letalo?'' so se razširile njegove oči in radovedno je pogledal navzgor proti njej. ''ne...'' je sama odgovorila in vedela, da si je v tistem trenutku lucas najverjetneje kupil doživljenjski pozitivni bonus pri samu. sama ga nikakor ni mogla vihteti naokrog po zraku in drugega kot nje pač ni imel. nevede ji je tako poslal boleč opomnik, da ga nikoli ne bo mogla zares nadomestiti. ''kako to izgleda?'' je mali že lezel navzdol, da se je morala skloniti in ga spustiti nazaj na tla. brzinsko hitro je držal svojega novega prijatelja za roko in ga vekel za prst. ''sam,'' je pričela, a raje utihnila. ne, tega mu ne sme odreči. njo bo bolelo, vendar bo mali srečen. in v končni fazi je bila najpomembnejša zgolj njegova sreča.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 5:36 am

»žal se moram strinjati s tvojo mami, mali. palačinke vsekakor zvenijo kot bolj okusna izbira za večerjo kot pa črvi. mislim, črvi samo lezejo po umazaniji in so dokaj neužitni, verjemi,« mu je pomežiknil, preden je pogled uprl v jordan. se mu je samo zdelo ali je bila res videti nekoliko bolj… katera je bila prava beseda? napeta? oprezna? kot da ne bi popolnoma vedela, kaj mora storiti, ampak on sam zagotovo ni mogel biti razlog za to. kajne? nasmehnil se je ob njenih besedah ter ji namenil kar najbolj nedolžen pogled. »podkupiti? njega? ah, kje pa. saj je samo lizika,« je dejal s širokim nasmeškom, ki je izdajal, da je lucas prav dobro vedel, kakšen učinek so imele lizike na otroke. njemu ni nikoli nihče dal lizike, ko je bil majhen – nihče se ni potrudil dovolj, da bi majhnemu svetlolascu, ki je bil on sam, polepšal dan. za to so bile najete varuške – pa še one so se raje ubadale same s sabo ali s televizorjem ter ga pustile pri miru, dokler ni storil kaj katastrofalnega. »jaz te bom klical sam. prav? zveni bolj odraslo,« se je moral namuzniti malčku, ko je tako prepričano spregovoril. mali je pomislil, potem pa prikimal; veliko preveč zaposlen z liziko, da bi se trudil z odgovarjanjem. »zveni kot težavno delo,« se je njegov glas za trenutek zresnil, ko je spregovorila. bilo je očitno, kaj se mu je zdaj pletlo po glavi. kdorkoli je že bil otrokov oče… »najbrž je bil kreten in si ne zasluži tega pamža,« je nenadoma zamrmral, ker je čutil potrebo po tem, da reče nekaj spodbudnega. vedno je preziral moške, ki so napumpali dekleta in potem izginili. to je bilo tako zelo neumno; tako zelo pod častjo in preprosto zoprno. njegove misli je preusmeril sam in moral se je nasmehniti. »jaz sem skoraj vojak, veš?« je zaupljivo stišal glas. »kako si lahko skoraj vojak?« se je glasilo vprašanje in lucas se je nasmehnil. »marinec sem. vojak na morju,« je razložil tako preprosto, kot je znal, ob čemer so se samu oči kar zasvetile. skoraj tako, kot so se mu zasvetile, ko je omenil letalo. lucas se sploh ni zavedel nežnega, zanj skoraj nenavadnega nasmeška, ki se je pojavil na njegovem obrazu, ko ga je mali prijel za prst. »najprej predaj liziko tvoji mami, da se ne boš zadušil,« mu je naročil in ga opazoval, ko je hitro izpolnil naročilo in se vrnil k njemu; njegovi prsti so se spet ovili okrog njegovih in lucas ga je odvedel nekoliko stran, da sta imela več prostora. »prav, letalo. najbrž si že videl letalo, kajne? gre po zraku in to. ampak najprej te moram nekaj vprašati,« je dejal, ko se je sklonil do njega in pogled uprl v njegove temne oči. »mi zaupaš?« je vprašal in mali je nakazal proti mami. »ti ona zaupa?« ga je po tihem vprašal, kot da bi želel preveriti nekaj pomembnega, in lucas se je nasmehnil. »mislim, da mi,« je odvrnil in mali se je zdel zadovoljen. »prav, potem ti tudi jaz,« se je odločil. »razširi roke,« mu je naročil in že v naslednjem trenutku ga je dvignil. njegovo telesce je bilo lahkotno in brez težav ga je obrnil v zraku; ga nežno vrgel in nato ujel, potem pa ga namestil na svoje dlani. »roke narazen!« mu je naročil s širokim nasmeškom, potem pa spustil zvok, podoben zvoku letal, ko se je začel premikati in stekel proti jordan; sprva počasi, nato hitro, potem je zavil in z malim izvedel nekaj vragolij, preden ga je vrgel in ga nato spet ujel v dlaneh; tako da je zdaj ležal v rokah kot dojenček. »wow, močan si! zagotovo bi lahko tudi mami dvignil kot letalo!« se je navdušeno zahihital mali in lucas se je namuznil. »samo, če mi bo dovolila.« to je bil skoraj izziv – dva para oči sta se zdaj znašla na jordan in ni se mogla kar tako izviti.


tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 5:37 am


tag; lucas, bb smitten 1

namenila mu je hvaležen nasmešek, ko je sodeloval pri prepričevanju malega, da tista plazeča se golazen ni dober aditiv na krožniku. ''ali ti ješ palačinke? ali boš z nama jedel palačinke?'' se je naenkrat zaslišalo s skorajda upajočim glasom. saj ni bilo prvič, da se je sam tako zelo hitro navezal na nekoga, ki ga je pravkar spoznal. dogajalo se je skorajda tedensko. ponavadi je ustavil kakšnega neznanca in ga pričel povpraševati o tistem in o tem. vedela je, da vse to kaže na tisto očitno dejstvo, da v njunem življenju hudo primankuje moških. a ni se mogla pripraviti do tega, da bi kar na lepem odšla na zmenek in mu domov pripeljala nadomestnega očeta. ali pa se je rada slepila, da zmore sama. ''dobro. bom vprašala drugače – ali skušaš preko njega podkupiti mene?'' se je res potrudila prezreti njegov nasmešek, ki ji je več kot le omehčal kolena. zdrobil jih je na tisoče koščkov, da se ji je zdelo, kakor da plava na oblačku. ''ali tebe kličejo lucas ali luke?'' je mali moral poizvedovati in nato utihnil za nekaj dolgih trenutkov, ko se je ukvarjal z liziko in ga odgovor ni več pretirano zanimal. ''saj je. včasih razmišljam, da bi ga prodala cirkusu. izvrstno bi se ujel s celotno zasedbo,'' je prikimala z nasmeškom in sam se je na ves glas zakrohotal, ker je vedel, da te grožnje ne bo prav nikdar uresničila. sama je budno spremljala lucasa s pogledom in prisegla bi, da je videla, v katero smer se vrtijo njegove misli – mati samohranilka, povedala mu je, da je samska, torej očeta očitno ni v sliki. niso ji ušle njegove zamrmrane besede. ''ni bil kreten,'' je zamrmrala v enako pridušenem odgovoru in pustila, da je ostalo pri tem. sama je bila kriva, da je navsezgodaj zjutraj pobrala šila in kopita ter tekla, kolikor hitro jo je neslo. če bi ostala, bi se vse lahko odvilo drugače. vzela je liziko, ki jo je sam potisnil v roke in nato že odkorakal nazaj k lucasu. fanta sta odšla na sredo zelenice, stran od nje, da sta imela dovolj prostora. hitro je segla proti obrazu in s palcem obrisala nekaj drobcenih solza, ki so našle pot na dan, še preden bi jih kdo lahko opazil. ''samo pazita,'' se je čutila dolžno zaklicati proti njima, čeprav... oh, da. jima je povsem zaupala. obema. ''awuuuu,'' se je otroški smeh razlegel čez celotno igrišče, kljub temu da jo je rahlo stisnilo, ko je njen otrok takole bingljal nekaj metrov nad tlemi. vendar je užival in bil je srečen. tudi njene ustnice so se ukrivile v nasmešek in hitro se je poskušala umakniti z njune poti, ko sta oba pričela teči proti njej. ''mami ima rada trdna tla pod nogami, poba,'' je odgovorila in počepnila poleg njega, čeprav se je zavedala, da oba strmita v njo v tihem izzivu. ''mami je boječka!'' je sam pričel svoje drobne prste zabadati med njena rebra, da je vstala in se morala ritensko pomakniti nazaj proti lucasu. ''za tole se mi bosta morala oddolžiti, uh. poznata se deset minut in sta že največja pajdaša, barabe moške,'' je godrnjala, ko se je obrnila naokrog in se postavila predenj, ne povsem prepričana, kaj naj zdaj naredi. dvigne roke, se ga prime? uh, nerodno. ''samo pazi na mami,'' je skoraj zagrozil sam in kar videla ga je, kako mu žuga s pestjo in mu namenja kvazi-grozeč pogled. ''torej... kaj moram naredit...'' je pričela spraševati in izgubila stik s tlemi.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 5:47 am

lagal bi, če bi rekel, da ni užival. rad je imel otroke – rad je imel njihovo družbo, z njimi se je znašel in res ni bilo težko najti nečesa, s čimer bi jih lahko zamotil. bil je dober z njimi, vsekakor. »ne vem, če bi bila tvoja mami najbolj vesela tega, sam. pa tudi ti ne bi bil srečen, če bi pojedel vse palačinke,« se je namuznil, čeprav je bilo očitno, da je hotel situacijo samo olajšati za jordan. najbrž ne bi bila preveč srečna, če bi se kar sam povabil k njej domov. »lahko pa enkrat prideta z mami k meni na torto. lahko vaju tudi peljem plavat,« je ponudil malemu in videl, kako so se mu zasvetile oči. »torto bi,« se je odločil – očitno ni bila težka izbira in to je pri lucasu privabilo nasmešek na obraz. zmajal je z glavo. »zakaj bi moral podkupiti tebe? da se me ne boš izogibala in boš sprejela moje vabilo?« jo je podražil z nasmeškom na obrazu, potem pa skomignil z rameni ob novem vprašanju iz ust malčka. »lucas, luke, karkoli. odvisno od tega, katera verzija se komu zdi boljša,« je dejal in se nasmehnil. »luke. zveni bolj kot skywalker,« je naznanil mali in pripravil lucasa do smeha. otroci so bili tako zelo preprosti. bilo je skoraj neverjetno. »ne moreš ga kar prodati cirkusu. če ti gre na živce, sem pripravljen zanj plačati več kot katerikoli cirkus,« je naznanil in pomežiknil samu, ki je ob tem mami pokazal jezik. morda ni mislil resno, ampak nič ne bi imel proti otroški družbi. »mislim, če kdaj potrebuješ kakšno varstvo ali karkoli… okej, najbrž mi ne zaupaš dovolj, prav,« se je na sredi ponudbe ustavil s skrušenim nasmeškom. samo narahlo je privzdignil obrvi ob njenih komaj slišnih besedah. kako bi lahko ne bil kreten, če je pa njegov mali sonček odraščal brez očeta? ni razumel. ampak morda to ni bila njegova stvar za razumeti.
vsekakor se je zabaval s samom. bil je radoživ, radoveden in zgovoren. morda ga je malo spominjal na njega samega, ko je bil majhen – le da on ni imel priložnosti, da bi se s kom tako razživel. zdaj sta oba strmela v jordan; tisti izziv je bil še vedno v zraku med njimi in potem se je odločila. bila je tako drobna – tako zelo privlačna, po svoje. ampak to ni bil kraj za takšne misli. »obljubim, da se ji ne bo nič zgodilo,« je zagotovil malčku, preden so se njegove dlani prepričano oklenile njenega drobnega pasu in je pogled uprl v njene oči. »pripravljena?« je zamrmral, morda malo prepozno, ker je bila v tistem trenutku že v zraku; lahka kot peresce in brez problema jo je nekoliko spustil samo zato, da jo je lahko prepričano vrgel v zrak in se oklenil njenih stegen. »mami, ti si letalo!« je zavpil mali in stekel po travi, »ulovita me če me moreta!« je naznanil in lucas se je namuznil, preden so njegove dlani zdrsnile po njenem telesu zgolj toliko, da se je lahko oprijela njegovih ramen. »drži se, jordan,« se je namuznil, potem pa stekel za malim. »dobila te bova,« je zaklical in mali se je navdušeno zasmejal, ko sta ga dohitela in se ustavil, ko je lucas obstal. »ulovi mami, sam,« mu je naročil in še preden bi lahko dojela, kaj se dogaja, obrnil njeno drobno telo in jo zanihal v zraku, kot da jo bo vrgel, kar je pri malčku znova izzvalo val smeha. potem jo je res spustil – vrgel jo je v zrak, da je bila za trenutek brez opore, potem pa jo ujel v naročje in pokleknil; njeni temni lasje so se zdaj razprostrli prek njega. njegov pogled je obstal na njenih očeh; tistih presneto čudovitih očeh in tokratni stik je bil intenzivnejši, dokler ni trenutka prekinil sam, ki je obstal ob njima in začel dregati jordan. »mami, mami, krasno letalo si!«


tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 6:31 am


tag; lucas, bb smitten 1

''ne bom sprejela tvojega vabila, tudi če mu kupiš torto, narediš palačinke in ga pelješ v disneyland,'' mu je poslala prijazen, a vendar dovolj odločen pogled, da je bilo jasno, da od svoje prvotne izbire ne odstopa. tole se je odvijalo bolje, kot je pričakovala. vendar se je zdelo narobe, da mu prikriva nekaj tako pomembnega. toda ni se je spomnil in verjetno bi jo označil za zmešano samohranilko, ki patetično poskuša nate prikleniti naključnega moškega, da bi dala sinu očeta. ''kakšnega vabila, mami?'' je sledilo vprašanje in temu še njen nerodni odgovor: ''ah, jaz, torej, lucas je mami zadnjič povabil ven – saj veš na večerjo, kot grejo v filmih v neko nobel restavracijo in...'' seveda ji ni uspelo zaključiti stavka, preden je sledilo novo vprašanje in v tistem bi se z lahkoto ugreznila globoko v zemljo: ''se ljubčkajo?'' njen pogled je zdrvel od lucasa do sama in petkrat sem ter tja, ko je hitro odkimavala z glavo in zraven govorila ne-ne-ne. vendar je mali samo ploskal z rokama skupaj in ju prav sumljivo navdušeno premerjal s pogledom. ''da, samo vzami ga. zastonj,'' je zavzdihnila in z dlanmi segla nazaj ter jih prepredla na tilniku, medtem ko sta fanta izmenjala poplavo besed. da, bil je čudovit z otroci. ni rabila dolgo, da je to opazila. toda pesem bi se kaj hitro utegnila spremeniti, ko bi izvedel, da je sam njegov. ''uuuuuuuuuu! lucas bo moja nova varuška, kako kul!'' je odmeval krik čistega veselja, ko se je sam z vso silo zaletel v svetlolaščeve noge in jih objel okrog kolen. fenomenalno, zdaj mu nikoli ne bo mogla reči ne.

po njunih vragolijah v zraku je morala slediti ona. sam jo je spremljal s pogledom in zadržala je dih, ko so se njegove dlani oklenile njenega pasu. spodnesel ji je tla pod nogami in o bog, njene noge so bingljale nekje v zraku, ko jo je dvignil višje gor in se oklenil njenih stegen. zavoljo sama je napravila prepričljiv nasmešek, le da je ugotovila, da ni povsem zaigran. iz sekunde v sekundo je postajal bolj iskren in nato se je nasmejana oklepala njegovih ramen, ko je tekel za samom, ki je bežal pred njima. obraz je zakopala nekam v njegov vrat in se ga oklepala kot za stavo, ker ni nameravala zdrseti dol na travnato površino. ''vuuuš!'' je izgubila vso sapo, ko jo je naenkrat pognal navzgor v zrak, zatem pa je že čepela prek njegovih kolen in njena roka je bila še vedno ovita okrog njegovega vratu. je kaj skušala reči? ni mogla umakniti pogleda, četudi je čutila, da sam zopet dreza v njo s prsti in skuša pritegniti njeno pozornost. ni mogla. in da, moral je opaziti, da so se njene oči za bežen hip spustile do njegovih ustnic. potem je začutila sinovo dlan na njeni glavi in naenkrat je rinil njeno glavo proti lucasu. ''sam!'' je zagodrnjala in se skobacala iz svetlolaščevega naročja, da je malega potegnila k sebi in sta se skupaj zakotalila na travo, medtem ko ga je nadvse temeljito prežgečkala po trebuščku. ni si drznila niti pogledati k lucasu, čeprav je bil poleg nje. tako zelo prekleto blizu. ''skywalker, smešno jo gledaš,'' je malemu uspelo izreči med napadom smeha.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 6:52 am

ob njenih besedah ji je zgolj pokazal jezik kot največji otrok pod soncem in s tem od sama spet izvabil naval smeha. njenih besed ni jemal preveč hladno ali odbijajoče, čeprav je počela ravno to. ampak prav. če je že ni mogel spraviti na zmenek, se je vsekakor nameraval potruditi, da bo pri njej pustil kar najboljši vtis v tem času, ko ju je takole naključno zalotil na igrišču. mali je bil osupljivo bitje – čudovit, zabaven in vsekakor tako poln življenja, da je bilo skoraj neverjetno. in ona… ona je bila neizmerno ljubka, po svoje privlačna in tako presneto lepa; če je uporabil samo nekaj pridevnikov za vsakega izmed dvojice. in nenadoma se je po dolgem času zalotil, da se smeji in je iskreno srečen – nekaj, kar je pogrešal. nekaj je bilo v zraku; nekaj, zaradi česar je njegovo srce razbijalo hitreje.
čutil je njen pogled na svojih ustnicah – bilo je kot skelenje na koži; nekaj, česar ni pričakoval. nekaj, česar nikakor ni pričakoval. rahlo se je namrščil, potem pa se je namuznil, ko je sam začel potiskati jordan proti njemu. trenutek je minil in z nasmeškom na obrazu je zdaj opazoval dvojico, ki se je kotalila po travi. skoraj bi se zdrznil ob samovih besedah in skomignil je z rameni. »smešno jo gledam?« je ponovil in mali se je izmuznil jordan ter stekel do njega, obstal ob njem in potisnil drobni ročici na njegova ramena – kar ni bilo težko, glede na to, da je še vedno klečal. »ja no, čudno! tako kot da bi bila še posebej okusna torta,« je našel primerjavo, ki je spravila lucasa v smeh. »tvoja mami mi je všeč, sam,« se je zaupno sklonil proti malemu. »ampak ne bo mi dovolila, da jo kamorkoli peljem… zato sem zelo žalosten,« mu je razložil in na njegovem obrazu je bil polovičen nasmešek. sam se je namrščil. »mami je čudna!« je naznanil, »ampak namesto nje lahko kam pelješ mene!« je našel alternativno rešitev in pokimal. »prav, primi se mojega hrbta,« je prikimal in že v naslednjem trenutku je vstal z malim pamžem, ki se ga je držal okrog vratu, medtem ko je lucas držal njegove drobne noge. »kam naj te peljem?« se je pozanimal in mali je nakazal proti jordan, ki je že vstala. zakorakal je do nje in obstal pred njo. mali ga je spodbudil, da se je počutil skoraj kot konj, ampak naredil je še korak bližje. »daj ji lubčka!« je zdaj zahteval in lucas se je nasmehnil. ampak mali je zahtevo ponovil in potem že skoraj kričal, dokler se ni lucas nenadoma brez opozorila nagnil do jordan in na njeno lice pritisnil poljub, zaradi česar je mali navdušeno zakričal. »srečen?« je dejal, potem pa ga prijel tako, da ga je od hrbta zanihal v naročje. potem pa je njegov pogled obstal na jordan. na njenih očeh, ki so se zdaj zdele tako srečne – tam je bila iskrica in ta iskrica je v njem spet vzbudila spomin, zaradi katerega se je njegov obraz zresnil. »poznam te, kajne? od prej. od takrat,« je nenadoma rekel, polglasno, medtem ko se je sam izmuznil iz njegovih rok in stekel po zelenici do peskovnika. ampak lucas je obstal. počutil se je, kot da bi skušal ujeti spomin, ki se mu je spet hotel izmuzniti iz rok.



tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 7:54 am


tag; lucas, bb smitten 1

prav res si je drznila v mislih prekleti lastnega sina, ker je podedoval njen predolgi jezik in obenem še očetovo očarljivost. v takšni kombinaciji mu je bilo žal nemogoče zameriti karkoli – poleg tega je bil prekleto dober opazovalec, še bolj kot običajni otroci. prav nič mu ni ušlo in navadno se je čutil dolžnega, da svoja opažanja deli prav z vso širno okolico. poklenila je s koleni v travo in dlani položila vrh stegen, ko je spremljala pogovor pred njo. ''torta? resno? ogromna debela čokoladna torta?'' se je namuznila in njen pogled se je kaj hitro zoožal, ko je slišala lucasov odgovor. ''lucas...'' je pričela. očitno je res morala celi dan uporabljati svoj opozorilni ton. zdajle ni zvenel prav nič grozljivo, vendar je tudi ona znala biti hudo besna, če je hotela. sploh takrat, ko je v porodnišnici med popadki na tla vrgla eno od naprav. povsem ponesreči seveda. imela je srečo, da je bil potreben carski rez, ker si že zdaj ni zmogla predstavljati, kako točno bi tistega pokovca iztisnila skozi spodnjo odprtino. porod je bil glavni razlog, zakaj je vedno govorila, da nikoli ne bo imela otrok. resda je sedaj imela na sebi dolgo brazgotino, a bilo je vredno. ostala je tiho med celotno izmenjavo besed o njenem čudaštvo in se pobrala z zelenice navzgor. potisnila je, verjetno umazane od trave, dlani v prednje žepe kavbojk in šla proti njima, da so se srečali sredi poti. ''si pomislil, dragi sammy, da ima lucas morda doma kakšno čedno punco, ki ne bo preveč zadovoljna, če bo takole poljubljal mene?'' je zavzdihnila, ko je vztrajal pri svojih zahtevah in prekleto, kako zelo se je znal dreti. verjetno se ga je slišalo na drugo stran mesta. ''sam, psst,'' mu je hotela z dlanjo prekriti kričeča usteca, ko je na njenem licu pristal rahel poljub. kričanje 'lubčka, daj ji lubčka', se je tako spremenilo v ploskanje in vriskanje, da se je pričel kobacati navzdol in kmalu tekel stran nazaj v njegov peskovnik in k njegovim črvom. sama ga ni niti opazila, če je povedala po resnici. preveč je bila zaposlena s strmenjem v lucasa in zalotila se je, da se prestopa na mestu in pred seboj obotavljivo vije dlani skupaj. iz odsotnega transa se je predramila šele, ko je registrirala njegove besede. ''um... da, spoznala sva se prejšnji teden v supermarketu,'' se je nasmehnila v precej prepričljivi laži. ''kaj? ne... žal mi je, lucas, z nekom si me moral zamenjati,'' je stresla z lasmi in mu namenila opravičujoč pogled. ''kdorkoli je že – ona, predvidevam, da se gre za dekle? – to nisem jaz. in če je to edini razlog, da si tukaj, ker te pač na nekoga spominjam, potem raje pojdi. zdaj,'' se je premaknila rahlo vstran, da je imela prost pregled mimo njega na peskovnik. ''skywalker, imaš ti tudi kakšnega sama?'' se je zadrl otroški glas iz peskovnika. da, je odgovorila ona, v glavi. ''sam je vse, kar imam, lucas. ne morem si privoščiti, da moški hodijo v in iz njegovega življenja, kot jim zapaše. in zato ne bom šla s tabo na prav noben zmenek. ker mi on pomeni več kot karkoli drugega. in kar se tiče njegovega očeta – ni bil nek kreten, ki me je nategnil in pustil samo. krivda je moja. nimam pojma, kdo je njegov oče. marsikomu se smilim, ampak potem ji rečem, naj si prihranijo usmiljenje. mali je velikokrat zgaga, ampak... ne bom ga zamenjala za nič. niti za en popoln zmenek.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 8:14 am

pogled je samo trmasto uprl vanjo in se še sam počutil, kot da bi ga sam pripravil do tega, da bi se obnašal kot – koliko je sploh bil star? kot takšen pamž. kot nekdo, ki si ni dal dopovedati. zakaj za vraga je čutil takšno potrebo po tem – po tistem zmenku, ki morda ne bi bil niti nič posebnega? a vedel je, da bi bil. da bi bil izjemen. ker je bila ona izjemna. sam je ob njenih besedah pogled uprl vanj. »imaš doma kakšno čedno punco?« je očitno hotel kar takoj razjasniti zadeve in lucas je z nasmeškom odkimal. »ne, sam, nimam. prav nobene,« mu je pomežiknil. bil je samski. trenutno se sploh ni mogel spomniti, kdaj je imel doma nazadnje kakšno punco. po tistem bežnem poljubu na lica se je sam navdušeno oddaljil od njiju, medtem ko je lucas pogled še vedno upiral vanjo.
lahko bi prisegel, da je bilo na njej nekaj, kar ga je spominjalo na tisto posebno dekle. temni lasje, temne oči – vse to se je ujemalo s podobo v njegovih mislih. s tisto večno bežečo podobo, ki jo je skušal uloviti že šest let. »ja, ja,« je nestrpno zamrmral v odgovor na njegove besede. bila je prepričljiva. morda pa je bil samo on dovolj paranoičen, da je za njenimi besedami videl nekaj drugega. ampak potem so se njegove ustnice stisnile v ravno črto. »resno, jordan? prav, šele spoznal sem te in tako naprej, ampak tukaj nisem samo zaradi tebe. ne trenutno,« je dejal. so njegove besede sploh imele smisel? »vsaj ne zato, ker bi te hotel spraviti v posteljo. za kakšne vrste osebo me pa imaš?« je dejal, potem pa za trenutek zaprl oči. je sploh hotel vedeti? pogled je usmeril proti samu in odkimal, ko je zaslišal njegovo vprašanje, čeprav je bil njegov glas preveč prizadet, da bi mu odgovoril. govoril je tiho; njegove besede so bile namenjene samo njej. »razumem te, vem, da hočeš zaščititi sama. in sam… lahko si srečna, ker ga imaš. osupljivo bitje je; bister in zabaven in očarljiv, ampak to že vse veš. in on je lahko srečen, da ima takšno mamo. med vama je vez, ki je očitna vsakemu in jo je nemogoče prezreti. čudovita sta skupaj. in ima tvoje oči. ampak ravno tvoje oči begajo mene. vidiš, po eni stran trdiš, da me ne poznaš, ampak tvoje oči… prisegel bi lahko, da so identične tistim v mojem spominu. morda se mi samo blede, prav. ampak za vraga, bil sem marinec. poznam ljudi. govorico telesa. in nisi iskrena z mano, toliko vem,« je dejal. sam ga je začel klicati, ampak njegov pogled je bil še vedno uprt vanjo. »ampak prav. oprosti, glej, žal mi je, nisem hotel drezati v karkoli; ničesar ne bi smel reči,« je rekel. iskreno opravičilo. je lahko v njegovih očeh prebrala, da ga je bolelo, da je imela o njem takšno mnenje? obrnil se je in se odpravil do sama, ki mu je ponosno razkazal grad in lucas se je v njegovi družbi spet sprostil. mali je bil vsekakor izjemen – in ni si mogel pomagati, da ga ne bi opazoval z ljubečim nasmeškom na obrazu, ne glede na to, da je njegova mama mislila, da je bil popoln kreten.


tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarjordan baker
receptionistreceptionist


Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 9:13 am


tag; lucas, bb smitten 1

opazila je, kako jo še vedno preučuje. kakor da bi gledal staro sliko in jo skušal umestiti v določeno leto, določen spomin. če ne bo dovolj pazljiva, bi kaj hitro utegnil ugotoviti, da ima prav. seveda, če ni bila v zmoti ona, ko je samodejno sklepala, da je ona tisto dekle, ki ga ne more pozabiti. kar je bilo, zdaj ko je bolje pomislila, nadvse pretirano. verjetno je spal z ogromno ženskami, imel kup kratkih aferic. sploh če je bil pri marincih in je imel samo občasne kratke dopuste, ko se je lahko znorel. ''oprosti. samo ne morem si privoščiti tako velikega tveganja. ne gre se zame. meni je vseeno. ampak sam... všeč si mu. cel teden bom poslušala o tem, kako zelo si mu všeč,'' je poskusila objasniti, vendar je bila zdaj na vrsti ona, da drži jezik za zobmi in posluša povračilo njene pridige. besedo za besedo. vmes je prikimala – da, sam je bil osupljivo bitje. bister, zabaven, očarljiv, vse, kar je naštel. ''ne, lucas, ne mislim tega,'' mu je bila pripravljena ugovarjati. ni ga imela za slabega človeka, ki bi ju utegnil prizadeti. ravno nasprotno. potrebno je bilo hudičevo malo časa, da je uvidela, kako neverjetno izjemen je. kako bi bil popoln samov oče. kako si takrat ni predstavljala tiste povezave med njima. tisto noč sta morda bila hudo nalita, vendar je bila vseeno prisotna močna iskrica, če ne kar celoten plamen. ampak zdaj ji je že obrnil hrbet in hodil proti sinu, ki ga je klical. ''mami?'' je čez kakšnih pet minut njenega opazovanja obeh fantov prekinilo skorajšnjo tišino, da se je celo zdrznila. hitro je pregnala temen pogled in ukrivila ustnice v nasmešek. ''ja?'' je zaklicala nazaj proti njemu in videla, da jo zmedeno opazuje, ker stoji tako daleč stran. napravila je globok vdih in odšla bližje, sedla na travo ob robu območja peskovnika in trgala majhen deteljice z njihovih stebelc. da je pač nekaj počela. ''lucasa sem povabil na najino posebno nedeljsko kosilo,'' je izvedela zadnjo novico iz sveta njenega sina in zmogla prikimati kolikor toliko navdušeno. ''prav,'' se je zaslišala privoliti, preden bi sploh razumela, kaj točno je sin zakuhal. ampak bilo je dobro. spodobilo se je. ''lucas lahko pride na kosilo, če bo imel čas in če bo želel,'' je pogled ohranila na samu, četudi so bile besede namenjene nekomu drugemu. ''lubčkaaa!'' vnovično ponavljanje, le da je tokrat bilo namenjeno njej. pravzaprav ni dosti razmišljala, ko se je nagnila bližje, z dlanjo zaobjela svetlolaščevo lice, da je zasukala njegov obraz proti sebi in svoje ustnice prislonila naravnost na njegove v povsem 'nedolžnem' poljubu. ki je trajal tri sekunde predolgo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarlucas raymond
marinemarine


Število prispevkov : 20
Reputation : 17
Join date : 03/07/2013

ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   Sob Jul 06, 2013 10:00 am

pa saj jo je lahko razumel. tisti normalen, racionalen del v njem je vedel, da ima prav – in da ne sme tega uporabiti proti njej; navsezadnje je imela otroka, na katerega je morala misliti. najbrž je že par let razmišljala izključno v dvojini in bila hkrati navajena na to, da se je otepala moških, ki so sumljivo spominjali nanj. mislila je na svojega otroka; morala je, v to je navsezadnje bila prisiljena in morda je imela prav. lucas ni bil takšne vrste človek. ni vedel, kakšne vrste človek je, ampak najbrž ne takšen, ki bi ji zmogel dati… karkoli je pač že iskala.
in zato je, po tem ko je odkorakal, na svojem obrazu samo za trenutek pustil bolečini, da se je prikazala, preden jo je zamaskiral v širok nasmešek. samo za malega svetlolasca, ki ga je zvedavo opazoval, potem pa je lucas njegovo pozornost spretno preusmeril na gradove, ki jih je sezidal iz mivke, ter ga zamotil s pogovorom, v katerem je bil spet osupel nad tem, kako je deloval samov način razmišljanja. »krasen mali človek si, veš?« se je nenadoma nasmehnil in si s tem najprej prislužil sumničav pogled, potem pa je malček zavzdihnil in ga nato povabil na posebno nedeljsko kosilo. ravno je premišljeval, kako bi lahko to zavrnil, brez da bi prizadel malčka, ko se jima je pridružila jordan in ko je pogled uprl proti njej, ko je sam naznanil svoje dejanje. »glej, jordan, saj res ni treba…« je začel, potem pa obmolknil ob njenih besedah. če bo imel čas in če bo želel? no ja, to bo vzel kot povabilo. vsekakor se je nameraval nekoč naslikati k njima; s šopkom zanjo in z neko igračo zanj. sam je spet začel ponavljati svojo najnovejšo zahtevo in sam pri sebi se je nasmehnil. »sam, mislim, da tvoja mami ne bo ravno zelo…« le da sam ni nikoli izvedel, kaj ne bo njegova mami, ker se je jordan takrat nepričakovano nagnila bližje. začutil je njeno dlan na sebi in pogled uprl v njene oči ter jih nato popolnoma samodejno zaprl ob kratkem poljubu. najraje bi jo potegnil bližje in najbrž bi tudi jo, če se ne bi spet oglasil sam in ga opomnil na to, da je bil prisoten. »mami, glej kako te gleda!« je naznanil in lucas se je namuznil. »prav, kriv sem,« je dejal, ko je segel proti malemu in ga potegnil k sebi, da ga je lahko požgečkal. ko se je izmuznil in stekel stran, se je lucas ozrl proti jordan. na njegovem obrazu je bil drugačen izraz – prepričan, a po drugi strani popolnoma zbegan. moral se je zbrati. »prišel bom na kosilo, če me boš poklicala in določila dan in uro. mali je čudovit,« je dejal z nasmeškom, »in tudi ti si, ampak prav, saj vem,« je dejal. zdaj je bil precej prepričan, da ni imel šans pri njej. a kljub temu je še vedno skušal ugotoviti, če je bila tisto dekle ali ne. ampak pustil je te misli na miru, ko je med njima spet bil sam in zahteval, da ga lucas odnese domov, ker se je naveličal parka. in to je tudi storil – izgubil se je v klepetu s petletnikom, ki mu je z veseljem povedal vse svoje teorije o dinozavrih, medtem ko ga je odnesel proti domu, jordan pa je hodila ob njima.


tagged: jordaan. smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: playground   

Nazaj na vrh Go down
 

playground

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: auburn crest promenade-