KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 art gallery

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
Pojdi na stran : 1, 2  Next
AvtorSporočilo
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: art gallery   Pon Jun 03, 2013 2:50 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargael mckinnely
waiterwaiter


Število prispevkov : 86
Reputation : 47
Join date : 07/11/2012
Kraj : port charles, la, us

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Čet Jun 20, 2013 3:55 pm



tag, ebony smitten 1

Eno samcato osebo je poznal, ki je delila njegovo pristno zanimanje za literaturo. Spoznala sta se na enem literarnih večerov, ki je bil pravzaprav precej podoben kaotičnemu stanju, ki sta mu bila, zdaj že nekaj-mesečna prijatelja, priča pred nekaj minutami. Lokalna Port Charlesova galerija je gostila razstavo; nocojšnja otvoritev je obljubljala sijajno branje proze umetnika, ki je bil menda slikar, pisatelj, arhitekt, glasbenik in živalski aktivist.. menda je bila tako razpoznavnost zagotovljena. Sem sta prišla ravno ob začetku njegovega nastopa, ki je bil prav toliko zmeden, kakor je izgledal zmeden sam avtor. Imel je dolge, ravne lase, ki so bili na pogled precej umazani in razcepljene konice le-teh so mu segale nekje do križa. Nosil je tenka, okrogla očala, njegov obraz je bil poln brazgotin in mozoljev, deloval je.. precej umazano. Njegova brada se je vila do njegovih prsi in prav nič ni dajalo videza, da si jo je kdaj v življenju uredil. Bil je suh, mršav, odet v raztrgane cunje rjavih odtenkov. V galeriji se je nabrala precejšnja množica. Imel je majcen oder, kot kak govorniški pult, od koder je začel. Najprej povsem tiho, nihče ga ni razumel, bolj je momljal kot recitiral. Nato je med nastopom pričel kričati, očitno se je sam precej vživel, žal pa je bil odziv publike vse prej kot fasciniranost. Ljudje so se kaj hitro pričeli zgražati, nekaj jih je odšlo še pred koncem nastopa. Na čistem koncu se je zgrudil na kolena in zakričal, 'in za Boga bodo poskrbeli oni zgoraj!', nato mu je glava usahnila na prsi in tako je obstal. Bolj bizarne točke Gael, iskreno, še ni videl v svojem življenju. Nekaj časa je preprosto obstal, nato je nekaj tipov v prvi vrsti, očitno so bili prijatelji, pričelo ploskati, na koncu je enako storil tudi sam, čeprav je bil  vse prej kot navdušen. Nato se je na stranskih mizah postreglo vino in nekaj peciva in razstava je bila otvorjena; žal so bile slike prav toliko neprijetne na pogled, kot je bila njegova proza za človeška očesa in njegov nastop za človeške oči. Ebony je rekel, da bo skočil po vino za oba; mimo množice, ki je govorila z avtorjem, se je prerinil do ene izmed pogrnjenih miz; med prste ene roke je vzel vino zase in med prste druge za Eb, nato pa se vrnil k prijateljici, ki ga je pričakala pred eno od velikih slik, na katerih je bil zelo nazorno naslikan moški spolni organ, kakor da bi rasel iz zemlje v nekem mitičnem svetu. »Greva malce ven?« se je pozanimal in z glavo pomignil proti izhodu. Tole.. tole zdajle je bilo zares utrujajoče. Želel si je pokaditi kakšno cigareto in izpiti ta kozarec vina, vsekakor pa ni hotel ostati ujet v tem s falusi prekritem prostoru. »Tole je bila.. najbolj bizarna stvar v mojem življenju,« ji je prišepnil, ko sta se pričela počasi pomikati proti vratom. »Oprosti,« je nadaljeval, »Res sem mislil, da bo tole.. ne vem, zabavno.« Nežno se je nasmehnil; bi se sploh lahko huje motil? Nočna mora! Pa ne samo zanj, zanjo, gotovo, tudi. »Vabilo je delovalo.. prijetno.« Zgrabil ga je v kafiču, kjer je delal, skupaj z množico drugih letakov in brošur, preprosto da bi videl, kaj bi se v prihodnosti splačalo početi. Tegale, gotovo, ne.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 9:31 am

začuda tega dne sploh ni bila utrujena – pa čeprav se je urni kazalec hitro približeval osmi in pripravljala se je na to, da bo zaprla galerijo. mesto je razpisalo – kaj pa je vedela, nekaj, in v to je vključilo njeno galerijo, zaradi česar so ji takšni ali drugačni neznanci že cel dan prinašali svoje izdelke, ki jih je potem pazljivo razporejala po prostoru, ki ga je za to namenila. pa ne, da bi bila blizu končni postavitvi – ampak če ne bi ubrala vsaj neke približne razporeditve, ji to ne bi dalo miru. naslonjena je bila na steno in v roki je držala seznam, ki ga je počasi dopolnjevala in se izgubljala v dolgem morju imen, ki jih je iz podatkov ob maketah prepisovala na list. njena velika, preprosta pisava je do zdaj krasila že štiri liste, ki so bili pripeti na trdo podlago, ki jo je držala v roki in po njej čečkala. bila je sama – bilo je pozno za galerijo in domov je poslala svoje pomočnike ter jim zagotovila, da je bilo delo za ta dan tako ali tako že pri kraju. po resnici povedano je potrebovala samo nekaj časa zase. to mesto – včasih je imela občutek, da je bil zrak toksičen in da jo je zastrupljal. da je zastrupljal nicka, ki ga včasih skoraj ni prepoznala zaradi kakšnega vprašanja, ki ga je vrgel v njen obraz. ali pa kakšne trditve, ki je bolela. kot da ji ne bi več zaupal. in to jo je delalo jezno – včasih sta se zapletla v kakšen prepir. prekleto, še tega jutra sta se zapletla v prepir. včasih nista bila takšna in ni marala ljudi, ki so na njej uporabljali tisti ton. zato je bila rada tukaj; rada se je zavila v tišino galerije, kjer je ni nihče motil. tu je bilo njeno skrivališče pred celim svetom in edini prostor v mestu, ki ga je zares oboževala.
zaslišala je zvok zapiranja vrat in vedela je, da bi se morala posvetiti komerkoli pač, ampak bila je na sredi zapisovanja še posebej zapletenega priimka, zato je preprosto domnevala, da bo obiskovalec prišel do nje. navsezadnje ni bilo težko ugotoviti, kje je bila, poleg tega pa ga je uvrstila pod nekoga z maketo. nikoli si ne bi mislila, da bo dobila toliko maket. človek je bil zdaj pri vratih – slišala ga je za seboj. »se opravičujem, samo še tole,« je raztreseno zamrmrala, preverila ime in se prepričala, da ga je zapisala pravilno, preden je zataknila kuli za list in se obrnila ter obenem potisnila temne lase, ki so ji ob pisanju zdrsnili pred oči, nazaj. nasmešek pa je iz njenega obraza hitro izginil, ko je njen pogled zdrsnil do znanih oči. »graham,« je dejala, se namrščila ob spominu na njuno zadnje srečanje in potem opazila maketo, ki jo je držal. trenutek je minil in ugriznila se je v ustnico ter se zbrala. »maketa. prinesel si maketo, seveda. lahko jo odložiš tjale,« je pomignila proti eni izmed miz, ki so bile zaenkrat še prazne, potem pa… potem pa preprosto obmolknila, ker je bilo to veliko lažje. enkrat se je že zapletla v to in ni se nameravala znova. izmed papirjev je izbrskala pomembnega. »in potrebovala bom tvoj podpis tukaj,« je dejala in upala, da njen glas zveni normalno, ko je s pisalom pomignila na privoljenje, ki ga je držala.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 6:48 pm


tag; evelyn


da. pretekli teden je bil med hojo po ulicah port charlesa neprestano na preži. vsaj takrat, kadar je dejansko stopil na ulico. v veliki meri se je samemu središču preprosto izognil v širokem loku in se pretvarjal, da ima opravke nekje drugje. ni mu bilo do tega, da bi prestregel kateregakoli od pomilovalnih pogledov, ki bi mu jih someščani podarjali. na tej stopnji so morali vedeti že vse. za njeno vrnitev. ne, napaka. za njuno vrnitev. ker se je vrnila skupaj z nickom in zdaj so vsi vedeli, da se je poročila s tistim drugim. in če ne bi bil zadnjič tako nacejen z viskijem, bi se morda spomnil vprašati, če je srečna z njim. morda bi nekje v sebi našel preostanek nekdaj dobronamernih čustev do nje in ji srečo iskreno zaželel. ne s tistim sarkastičnim tonom, ki ga je uporabil. sedaj se je seveda zdelo, da je bila vsa hoja po stranskih poteh in izogibanje preteklosti povsem zaman. na vratih galerije, kamor naj bi prinesel eno od maket, se je svetilo njeno ime in lahko je nemudoma sklepal, komu bo maketo moral oddati. glede na njegovo ravnanje ob prvem in zadnjem srečanju, je moral samo upati, da je ne bo vrgla na tla in speštala z nogo. trudil se je izbrisati presenečen izraz ob pogledu na njeno ime in je s prosto roko odprl vhodna steklena vrata galerije ter se sam spustil v notranjost. seveda je prišel v zadnjem hipu, tik pred zaprtjem, in zaradi zadimljeno osvetljenega glavnega prostora sledil preostanku svetlobe v ozadje. imel je srečo, da se je lahko pripravil na postavo, ki ga je pričakala. sklonjena nad papirji je nekaj pisala po le-teh in ob njenih besedah ostal tiho, samo prikimal je, čeprav ga za zdaj še ni pogledala.

napravil je nekaj korakov proti njej in nalašč spregledal njen dokaj hladen odziv in iskreno presenečenje, da bi ji dal trenutek ali dva, da se zbere in se pripravi na karkoli utegne slediti. ''evelyn,'' je nato prikimal v enako nedovzetnem pozdravu in spet prepoznal tisti njen najbolj očitni znak nervoze, ko se je ugriznila v ustnico. ''dali so mi samo naslov,'' je odvrnil in stopil vse do mize, na katero je pokazala ter vrh prazne površine odložil skrbno izdelano maketo. včasih je več časa zapravil za te detajle, kakor kasneje za dejansko delo. ''če bi vedel... poslal bi koga, da prinese maketo namesto mene, oprosti,'' je zaključil in skomignil z rameni, ko je dlani že potisnil v žepe in se skušal prisiliti do tega, da nemudoma odide. toliko o tem, da se je bo uspešno izogibal vse dokler ne bo čez kakih dvajset let lahko uspešno pogledal v njene oči, ne da bi se mu v misli prikradel kateri od boleče sladkih starih spominov. sedaj je bil trezen. sedaj si jo je lahko zares ogledal, ne da bi mu presojo kalil alkohol. ne da bi se čutil dolžnega, da udarja po njej z besedami, dokler se ne bo zlomila. to so hoteli vsi, mar ne? da enkrat za vselej dokaže, da je navadna gnida in se spravi nadnjo. ''seveda,'' se ji je približal in in podržal dlan, da mu je podala pisalo. prezrl je statiko, ki je prešla z njenega prsta na njegovo dlan ob bežnem zanemarljivem dotiku. nerodno se je odkašljal in se sklonil nad papirje, kamor je ekspresno hitro nakracal svoj podpis. pisalo je raje odložil na mizo, kot da bi tvegal ponoven kontakt. ''to je torej to?'' je za vsak slučaj vprašal in stopil stran od nje. ''če mi narediš uslugo in na dogodku samo pojasniš vlagateljem, da delam še na nekem drugem projektu ter me zato ne bo, bi ti bil hvaležen,'' je izrekel debelo laž. ni bilo nobenega drugega projekta, vsaj ne takega, ki bi istočasno zahteval njegovo pozornost. samo ne bo tvegal novih in novih srečanj. ''in oprosti za zadnjič. ne bi se smel spraviti nate.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 7:04 pm

dan, ki je bil že tako ali tako dokaj napet in poln njenega notranjega boja – s čemerkoli pač že, o tem niti ni zares razmišljala, ker je bilo tako lažje, ampak je pa vedela, da se v njej nekaj dogaja. občutila je tisto tesnobo, če je dovolj dolgo stala pri miru. kot da bi jo nekaj sililo v to, da pusti vse pri miru in stori nekaj čisto tretjega, le da ni imela ne energije in ne potrpljenja, da bi ugotavljala, kaj je to bilo. pa saj ni bilo važno. le da… le da ni pričakovala grahama tukaj. saj je slišala, seveda je slišala, da je še vedno delal in da naj bi bil celo dober, kadar ni popival po gostilnah. vsi so ji namigovali o tem, kako je napredoval glede dela in uresničil svoje sanje. včasih je imela občutek, da celotno mesto spremlja dogajanje, ampak večinoma ji je bilo vseeno za to. le da je zdaj stal pred njo. trudila se je za tisti nevtralen izraz. nikakor mu ni hotela pokazati, da jo je navsezadnje popolnoma uspešno prizadel. pod njenimi očmi so se še nekaj dni po tistem risali temni kolobarji, ker se je zbujala sredi noči. ampak ni si mogla pomagati, preprosto ne. z roko je skoraj živčno segla do pramena svojih las in ga potegnila, ko je spregovoril. zdaj se je zdel… bolj kot on sam, bolj kot graham, ki ga je poznala. njen pogled je obstal na nevtralni točki – na tisti presneti maketi, ki jo je položil na mizo in ki je bila dobra. videla je dovolj maket, znala je razločevati med njimi in njegova… ja, bil je dober. »res ne rabiš skrbeti glede tega,« je odvrnila na njegove besede. to je bilo delo, znala je biti profesionalna, čeprav ji je v očeh pisalo, da je bila celotna situacija nepričakovana in da ni točno vedela, kaj naj bi storila.
opazovala ga je, ko se ji je približal. njene temne oči so bile na njegovih, potem pa je pogled odvrnila in ga raje fokusirala na list, kamor je nakracal svoj podpis. »hvala,« je zamrmrala – bolj stvar navade kot pa karkoli drugega. počutila se je, kot da bi pozabila dihati za nekaj trenutkov, kar je opazila šele v hipu, ko je stopil stran od nje in ko se je spet počutila dovolj – dovolj kaj, pravzaprav? varno? prepričano? saj ni bilo bistveno. dvignila je pogled ob njegovih besedah in se končno spet zbrala. tista previdna opreznost, ki jo je ubrala prej, jo je zapustila, ko je njen pogled nemudoma zdrsnil do njegovih oči. »lažeš,« je rekla, še preden bi se lahko sploh ustavila. krasno, evelyn. res čudovito. saj ni bilo važno; morala bi samo pokimati in se pretvarjati, da mu verjame. stisnila je papirje k sebi, ko je počasi zmajala z glavo. »ne rabiš se izogibati dogodka, graham. navsezadnje se gre za tvoje delo in vedno…« se je zdaj njen glas za trenutek skoraj prelomil, pa se je zbrala, »vedno ti je bilo pomembno.« ne ravno najboljše, kar bi lahko povedala. »ampak saj se me ne tiče,« je nato zamrmrala in se obrnila – samo toliko, da je lahko odložila papirje, kar je obžalovala v hipu, ko so bili na mizi in ni imela več ničesar, česar bi se lahko oprijela. njen hrbet je skoraj otrpnil, ko je slišala njegove besede. ni pričakovala opravičila, ne po vsem skupaj. ko se je obrnila, se je na njenem obrazu nahajal polovičen, otožen nasmešek. »navsezadnje si imel prav,« je skomignila z rameni. »ampak ja, saj veš, prav,« je dodala, ker je pač morala nekaj dodati. karkoli je pač že to bilo. »ampak hotela sem samo…« je potem začela, še preden bi premislila, nato pa je obmolknila in skoraj trmasto stisnila ustnice. ne bo šla spet tja.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 8:22 pm


tag; evelyn


''ne, moram skrbeti glede tega,'' jo je nemudoma zavrnil. ''nočem, da bi ti imela težave samo zato ker bo nekdo pogledal skozi okno in videl, da sva sama v istem prostoru,'' je pomignil proti ogromnim oknom, ki so obdajali zgradbo in notranjost postavljali vsem na ogled. ura je bila resda devet zvečer in ker je bilo sreid tedna, po ulicah ni bilo ravno množičnega navala sprehajalcev. a nikoli nisi vedel, kdaj se bo napačen par oči sprehodil mimo in napihnil tale slučaj. ''za tvoje dobro,'' je mrmraje pristavil in papirje pomaknil višje na mizo, ker se je skušal zamotiti z najbolj malimi stvarmi. premikanej kemičnega svinčnika sem ter tja po papirju z odsotnim pogledom. ''ne bom oteževal tega. ker moja prisotnost ni nujna, bodo preživeli tudi brez mene. lahko boš izpeljala celoten dogodek brez zapletov in bom samo en problem manj,'' ni zanikal, ko ga je ujela na laži, četudi ga je odločnost njenega glasu presenetila. je res pričakovala, da se bo stalno vračal v njeno življenje in ji poskušal uničiti vsak še tako majhen uspeh? ji uničiti posel? jo neprestano provocirati? če bi bilo po njegovem, potem do prvega srečanja ne bi nikoli prišlo. in potem bi tole bilo njuno prvo srečanje, ga je spreletelo. sedaj bi imela isti pogovor kot zadnjič. ali pa tudi ne. kako bi na njeno vrnitev v živo reagiral povsem trezen? odgovor, ki ga ne bo dobil. ''obstajajo pomembnejše stvari kot je delo,'' se je tokrat posmehnil sam sebi in dobro je vedel, na kaj cilja. na njo. kako bi menda morala biti za tisti en večer pomembnejša od dela in njegovega sestanka. da bi jo pospremil domov on in ne nick.

''imel sem prav?'' resnično ni bil povsem prepričan, ali jo je slišal pravilno. je imel prav, ko jo je označil za strahopetko? pri čem točno se ni zmotil? vendar bi vsa ta vprašanja pokvarila ves trud, ki ga je vložil v preteklih nekaj minut, ko je stal na svojem mestu in bil nadvse vljuden. ''prav,'' se je samo sprijaznil s tem, da mu je dala prav. ''kaj?'' je avtomatično vprašal, ko ni zaključila stavka in že v naslednjem trenutku ugotovil, da odgovora sploh noče imeti: ''oprosti, ne rabiš reči nič.'' zdaj je približno poznal njene razloge. verjetno je hotela preveriti, ali je v redu. morda potešiti svojo žgočo vest, ko bi se ustavila ob njem in spregovorila nekaj besed. le da se je vse obrnilo naokrog in usmerilo proti njej. tisti pogovor je bil vse prej kot neoseben in priložnosten. ''ali... si povedala nicku? da sva se srečala?'' je nagnil glavo rahlo vstran, ko je poiskal njen pogled. vprašanje ni bilo pikro, kakršno bi utegnilo biti zadnjič. bila je samo radovednost in neke vrste skrb. ''daj mu samo vedeti, da... se res ne nameravam več vtikati v vajin zakon. kar je je. tisti večer je bil samo spodrsljaj. ne bo se ponovilo,'' je tako nadaljeval in po svoje tudi zaključil. hotel ji je dati vedeti, da ne rabi skrbeti zanj. da se ne bo vmešaval prav nikamor in lahko počneta, kar želita, ne da bi zraven skrbela, da jima bo na lepem napravil celo sceno sredi mesta, ko ju bo zagledal drug ob drugem. ''je to razlog, da si se vrnila? galerija?'' se je naposled ozrl naokrog po urejenem prostoru. očitno sta oba živela svoje sanje, le vsak posebaj.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 8:36 pm

včasih ga je poznala bolje kot kogarkoli drugega in zdaj… zdaj, ko je stal pred njo, je ugotavljala, da je še vedno razbrala tiste znane stvari v njem. stvari, ki so pri njej priklicale spomine. navsezadnje je spomine vedno imela – ni se jih mogla kar tako znebiti in dejansko, tudi če bi poskušala, se jih ne bi hotela. bili so del nje; vse, kar se je v njeni preteklosti zgodilo, prav vsaka odločitev, ki jo je sprejela, jo je zaznamovala v precejšnji meri. vse skupaj jo je naredilo za osebo, kakšna je bila danes. bila je veliko bolj odločna kot v preteklosti; najbrž tudi veliko bolj prepričana vase in samozavestna. odrasla je v močno žensko, ki je znala biti neverjetno trmasta in je v večini situacij vedela, kaj naj bi storila. le da tokrat… ne, pojma ni imela, kako naj bi se obnašala ob njem. bil je nekdo, s komer ni nikoli popolnoma opravila. nekdo, ki ga je takrat obravnavala tako, kot si niti pomotoma ni zaslužil. vse to je bilo pred njo; vsa ta leta se je dejansko krivila, ker se ni obnašala drugače; ker ni vsega skupaj izvedla na nek drug način. bilo je težko, ampak evelyn, kakršna je bila danes, ne bi kar tako pobegnila, temveč bi se soočila z vsem skupaj. a to je bilo danes. in preteklosti ni bilo mogoče spreminjati.
iz misli jo je predramil njegov glas, ob katerem so se njene ustnice zganile, niso pa obstale v nasmešku. »ne bom imela težav. zaradi česarkoli,« je bil njen glas nenavadno trmast, ko je zavrnila njegove besede. ni ji bilo mar, kaj si ljudje mislijo. to je najbrž že dokazala pred leti, ampak zdaj, ko je bila nazaj, ji je bilo še manj mar. ljudje so bili neumni. nepomembni. ni jih spuščala blizu. vsaj načeloma ne. »ne bi bil zaplet,« je z neko odločnostjo dvignila glavo in pogled skoraj izzivalno uprla v njegove oči. kaj pa bi storil? ni se šlo za njiju, vsa zadeva z maketami in z dogodkom je bila večja od tega. njen pogled je zavrtal v njegove oči ob naslednji pripombi, preden ga je odvrnila. njegovo delo mu je bilo vedno pomembno. to je vedela. puščal jo je samo, da je lahko delal. in to je ne bi smelo motiti, pa jo je. počutila se je tako zelo osamljeno, takrat. saj je bil tam zanjo, a ne vedno in ne takrat, ko… takrat ko bi moral biti. a ni bil kriv on. spet je bila krivda v celoti njena.
»in vino veritas ali karkoli že. ne bom se pretvarjala, da nisi zadel določenih stvari. ampak ogromno stvari je bilo… preprosto grdih,« je bil njen glas morda za kanček obtožujoč, čeprav do tega ni imela pravice. molčala je vse do trenutka, ko je omenil nicka in v njeno glavo naslikal podobo tistega večera. kako mirna sta bila pravzaprav takrat; čeprav je bila potrta in zlomljena; nick je pobral tiste raztresene delce nje same in bil tam zanjo. po tistem… po tistem je šlo na slabše. »saj bi tako ali tako ugotovil sam,« je zamrmrala v odgovor, nato pa se zavedla, koliko je to vprašanje pravzaprav razkrilo. vsekakor preveč. »nikoli se nisi vtikal v karkoli, graham. navsezadnje sem te jaz poiskala, ampak res nisem pričakovala… tistega je potem le nadaljevala in zavzdihnila. žalostno je bilo; vsekakor. uničujoče zanjo. morda je bila močna, ampak vsekakor so jo dogodki znali potreti močneje kot kadarkoli prej. sploh takšni. preusmeril je temo in sama pri sebi se je nasmehnila. »recimo,« je skomignila z rameni ob njegovem vprašanju in se potem sama pri sebi namrščila. recimo? kaj pa naj bi rekla? da je hotela soočenje s preteklostjo? to se ne bi dobro končalo in ni hotela dregati vanj s takšnimi pripombami. »resno sem mislila, veš?« je nenadoma rekla, še preden bi se lahko ustavila ali premislila. pogled je uprla vanj; tokrat ga ni nameravala kar tako odvrniti. »da mi je žal. nisem imela občutka, da si me… resno vzel.« to je bilo podcenjevanje tega, kakšen občutek je imela ob njunem zadnjem srečanju.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 9:45 pm


tag; evelyn


hotel ji je oporekati, ko je zaznal nezamenljivo trmo, in potem se je skorajda nasmehnil. kolikokrat sta bila v podobnih pogovorih – ko se je zapičila v nekaj ali na ves glas oznanila svoje stališče, ki je bilo zgolj kanček nepremišljeno. navadno je bil on glas razuma v njunem odnosu. tisti, ki ju je držal prizemljena na tleh, da ni njena glava odplavala dlje med oblake. in ona ga je ohranjala prisebnega skozi celo mladost, ko je neštetokrat obupal nad jenno. ni je več klical mama, samo jenna. kdo ve, kje je zdaj. vendar je vedel, da se mora zahvaliti ženski poleg njega, da je danes sploh še pri pameti. ''samo čakajo, da nekdo naredi nekaj narobe. jaz, ti, nick. če ne bodo dobili predstave, jo utegnejo sprožiti sami,'' je odvrnil, ne da bi prav dobro vedel, kako bi to utegnili storiti. vedel je le, da večina uživa v pranju umazanega perila sredi javnega odprtega trga. morda tega ne bodo prepoznali, a v trenutki, ko se ob na ulici zaslišal hrup, bodo tekli na okna in strmeli v tujo nesrečo. ne morejo si pomagati. ''vedno bo zaplet. vedno bo zapleteno, evelyn,'' jo je popravil in že iz navade prezrl tisto odločnost v njenih očeh, s katero ga je skušala spraviti na kolena. ni več delovalo. sprva še, ko je ugotovila, kakšen vpliv ima nanj, vendar se jo je z leti naučil brati in takšni triki so bili povsem brez smisla. ne bo popustil. na dogodek ga ne bo in pika. ''in viski veritas bo tokrat bolj pravilno. rad bi ti rekel, da je bilo zadnjič in se ne bo ponovilo. vendar res... če me vidiš s kozarcem v roki, se samo obrni in pojdi čimdlje stran. dobronameren nasvet,'' je njegov nasmešek počasi poniknil.

''ni bil najbolj navdušen, kaj?'' je zavzdihnil in drugega ni mogel pričakovati. morda je obstajala možnost, da bo nekoč pogledal evelyn in zraven ne bo občutil gromozanske izdaje. toda nick. nikoli si ne bi mislil, da bi prav on, od vseh takratnih prijateljev, bil sposoben česa takega. in to za njegovim hrbtom. ''ne morem mu zares zameriti. lahko razumem, zakaj je bil zaradi tebe pripravljen pustiti vse za seboj. vsak pri zdravi pameti, bi se zarad tebe odpovedal vsemu,'' je nazadnje dejal in se tokrat rahlo nasmehnil, ko so se misli nizale zgolj v eno smer – kako neverjetna in polna življenja je bila tedaj. ''pri tebi si človek pač ne more pomagati.'' četudi so danes njen obraz kalili temni kolobarji pod očmi, očitni znaki, da je bilo za njo nekaj neprespanih noči. četudi se ni več smehljala zanj. še vedno je bila neverjetna: ''zaljubiš se in potem...'' prav pomilovanja vredno se je pričel prestopati na mestu, ko je šel predaleč in odmaknil pogled na drugo stran prostora, iskajoč drug predmet pogovora. ''problema sem se lotil narobe. vendar – hm, ničesar ne nameravam vzeti nazaj. ne glede na vse, sem mislil resno. šla si in ni te bilo več. vse je šlo k vragu,'' je hitro zagrabil vabo, ki mu jo je ponovila in nato prikimal. vedel je, da je mislil resno. pustil je, da je njen polovični odgovor obstal v zraku in ni pritiskal naprej. ''vem. ampak resno si mislila tudi takrat, ko si pristala na poroko z mano. in to se ni izšlo ravno dobro,'' je tokrat ni obtoževal. samo opomnil, da so besede skoraj vedno prazne.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 10:12 pm

»to mesto je vedno bilo takšno,« je skomignila z rameni, medtem ko je imel njen glas tisti specifični ton. videla je ogromno sveta – več, kot bi si lahko kadarkoli predstavljala, da ga bo. imela je galerije po vseh pomembnejših mestih evrope in zdaj, ko je prišla nazaj – pa saj niti ni vedela, zakaj za vraga je tako silila nazaj v to malo, od vseh pozabljeno mesto. »nick je precej,« je začela, potem pa se je ustavila in kljub vsemu nadaljevala, »um, na trnih odkar sva se vrnila.« tega mu ne bi smela ravno povedati, ampak bilo je pošteno opozorilo, kajne? komaj je čakal, da jo bo spravil iz mesta. počasi ji je dajal občutek, da jo bo preprosto zvlekel s seboj, če se ne bo kmalu premaknila in to je bilo tisto, kar ji ni bilo všeč. to je bilo tisto, zaradi česar se je počasi začenjala počutiti utesnjeno. ni marala ljudi, ki bi jo nadzorovali in ji pravili, kaj mora početi – in nick je počel ravno to. namrščila se je ob njegovih besedah. bilo je zapleteno, ja, ker je po eni strani imela občutek, da ga tako dobro pozna, medtem ko je bil po drugi strani zdaj zanjo praktično popoln tujec. in poklical jo je… poklical jo je evelyn. to je bilo tako nenavadno; sploh zdaj, ko se je navadila vsem predstavljati kot eve in ko je ni nihče klical evelyn že vse odkar je zakorakala iz tega mesta. presneto. bil je majhen, boleč opomin. tiho ga je spremljala s pogledom – njene velike oči so bile uprte v njegove, opazila je nasmešek, ki je izginil iz njegovega obraza ob izrečenem in se zavedla, da je… da je bila to njena krivda, pravzaprav.
ni vedela, kaj je delovalo na njo, da je reagirala tako, kot je. »sploh ni navdušen. oh, ne. daleč od tega. kmalu me bo najbrž zvlekel – iz mesta,« se je ustavila na sredi stavka, nato pa nadaljevala. bila je razočarana nad tem, najbrž. včasih je bila srečna. zdaj ni vedela, kaj točno so pričakovali od nje in komu sploh lahko še zaupa. počutila se je presneto naivno in neumno in galerija je bila vse, kar je imela. tam se je lahko izgubila – to je bil samo njen svet. pogled je uprla vanj, se namrščila in nato zmajala z glavo. »ne,« ga je zavrnila; tako preprosto in tako odločno. zaradi nje? ona je bila… ona ni bila nihče. vse ji je uspelo obrniti na glavo in bila je izgubljena. to je bilo vse, kar je bila v tistem trenutku. to spoznanje se ji je boleče očitno zarisalo čez oči, ko mu je obrnila hrbet in se naslonila na mizo ter pustila temnim lasem, da so zdrsnili pred njen obraz. graham je spet spregovoril in njegove besede… ni točno vedela, zakaj, ampak vsekakor so po njej pognale nekaj jeznega in obenem popolnoma nemočnega, ko se je nenadoma obrnila, da so njeni lasje zavihrali po zraku. »prav, graham, okej?« njen glas je bil skoraj jezen, ampak v njem je bilo preveč nečesa, v kar se sploh ni hotela poglabljati, da bi obveljal kot takšen. »misliš, da ne vem? vem, kaj sem storila. misliš, da nisem vsak dan znova premišljevala o tem in se sredi noči zbujala, ker sem se počutila tako prekleto naivno in neumno? ravnala sem strahopetno, ravnala sem narobe,« je nekje med besedami zakorakala do njega, da je zdaj stala naravnost pred njim in pogled upirala v njegove oči. »zajebala sem! hotela sem nazaj. saj sploh ne vem, kaj sem hotela, ampak prisilila sem nicka, da sva prišla nazaj. in zdaj bo spet vse skupaj šlo k vragu. ampak to bo vedno izid z mano; to sem pač jaz. poglej, kaj sem naredila tebi. zadnjič sem se spraševala, kaj se je zgodilo s tabo, ampak odgovor je bil vedno na dlani in nikoli nisem hotela, da bi se tako končalo. in potem naredim nekaj, česar ne bi nikoli, priznam svojo prekleto napako in ti si… sploh ne vem, graham. in potem izve nick in je cel prijazen in uvideven, čeprav mu v očeh piše, da bi me najraje odvlekel stran, preden…« njen izbruh se je tu končal, ko se je slišala in ugotovila, kaj počne. z dlanjo je segla k svojim lasem, jih potisnila nazaj in pogled odvrnila od grahama. »pojdi, graham. vse vem, še več obtoževanja pa trenutno ne potrebujem,« je zamrmrala, ko mu je obrnila hrbet ter končno zajela sapo. neumna, ja. to je bila.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 11:14 pm


tag; evelyn


''če je razlog, da je na trnih kakorkoli povezan z mano, potem res nima kaj skrbeti,'' je pazil, da se ni postavil naravnost v linijo dometa ali da ni nadvse arogantno oznanil, da mora biti problem vsekakor on. moral bi govoriti z nickom, prej kot slej. vendar je dvomil, da sta sposobna biti v istem prostoru, ne da bi padlo vsaj nekaj udarcev, četudi bi se oba zavoljo temnolaske poskušala zadržati. ''verjamem, da se ljubita. drugače ne bi bili danes, kjer smo. ne mislim niti poskušati razbiti tega,'' ji je podal trdno zagotovilo in zraven še prikimal za dodatno težo. ''tokrat te nisem ničesar obtoževal, zakaj se tako braniš?'' se je namrščil, ko je iztisnila iz sebe tisti ne, se obrnila naokrog in je videl, kako besno se je oklenila roba mize. pizda. še ko se je trudil biti stari graham, se je vse obrnilo in ga udarilo nazaj. res se je trudil, da je ostal nepristranski in objektiven, da je njun stari odnos držal čimdlje stran od trenutnega stanja. sicer je to počel za lastno dobro. ne bi se dobro odvilo, če bi se pričel spominjati vseh mejnikov, ki sta jih dosegla in presegla skupaj. ''glej, samo trudim se te razumeti. nikoli nisem slutil, da je med nama kaj narobe. očitno sem tudi spregledal nekatere znake, da bežiš k drugemu. ne bom te več spraševal zakaj in zahteval pojasnil. zadnjič si povedala vse – on naj bi bil tam in jaz ne,'' je skušal pomiriti jezen izbruh, ki se je usipal iz nje in mu ni bilo videti ne konca ne kraja. zatisnil je oči, ko je pričela udarjati sama po sebi in res, res bi mu bilo ljubše, če bi bil tarča njenega napada on. smešno, kako je tudi povsem tem času na prvo mesto postavljal samo njo, sebe pa odrinil na nepomemben stranski tir.

''ne moreš me ravno kriviti, če nisem sposoben dojeti koncepta, da ljubezen včasih pač ni dovolj. sploh ker sem devetnajst let živel v prepričanju, da je ljubezen vse, kar šteje,'' je rezko spravil iz sebe, ko je šla predaleč in ni se trudil razumeti, katere njene besede so sploh imele smisel. bilo jih je preveč in njegove misli so se zataknile ob vsak drug stavek. ona je prisilila nicka, da sta se vrnila? zakaj za vraga bi se sploh vrnila, če sta bila srečna, kjerkoli sta že bila? ''to sem si naredil sam. morda se je začelo zaradi tebe, a lahko bi se odvilo tudi v drugo smer. lahko bi bil sedaj tudi jaz poročen in tega pogovora ne bi imela. ne bi se ravno nasmehnil vajinemu prihodu in vaju pozdravil z odprtimi rokami. lahko bi se odvilo povsem drugače in da sem, kjer sem, nisi kriva ti,'' se je v zadnjem hipu zadržal, da ni bil v koraku ali dveh ob njej in njegova dlan na njeni rami. da, zajebala je. vendar je toliko kot on. ''iniciativa je bila tvoja, vse ostalo sem bil jaz,'' je zamrmral sredi njenih besed, ne čisto prepričan ali ga sploh posluša. ustavil se je za njenim hrbtom, na dovoljšnji meri distance in strmel v lase, ki so se usipali prek njenega hrbta. ''zakaj potem ne gresta? če hoče stran, pojdita,'' je prav naivno vprašal in ugotovil, da je postavil napačno vprašanje. dva stavka. povezana z njim. obeh ni dokončala. ''in jaz kaj, evelyn? preden kaj?'' je previdno izrekel vsako besedo posebej in slišal, kako je glasno zajela sapo. njegova dlan je obstala tik nad njenim ramenom in hitro jo je stisnil v pest ter umaknil, preden bi opazila, kaj počne. ''ali sta... ali si srečna?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jun 25, 2013 11:32 pm

ni vedela. ni poznala odgovora na to, zakaj se je branila – zakaj je zavzela tisto čudno obrambno držo in se čutila dolžno, da izreče vse tiste besede. ki so se zdele potem popolnoma nesmiselne, ko je izbruhnila in sama sebe… kaj? karkoli že, ni imela energije za iskanje besede, ki bi vse skupaj vsaj približno opisale. »dobrodošel v klubu ljudi, ki me ne razumejo,« je dejala; preveč jezna in preveč nemočna in preveč vse skupaj, da bi se sploh še trudila za karkoli. »k vragu, še sama se ne razumem,« je končno priznala in počasi zmajala z glavo. kaj je počela? kdo bi vedel, ona vsekakor ne. »ja, zadnjič sem rekla marsikaj in ni bilo nujno res ali pošteno.« zdaj, ko je vse očitno poslala k vragu, ni imela več težav z besedami ali z dejstvom, da bi se morala obnašati drugače. da bi ga morala že prej preprosto odsloviti, zakleniti in iti nazaj k nicku. ampak nick je njen prihod pričakoval kot pes stražar – kar res ni bilo pošteno, ampak videla je v njegovih očeh, da se je spraševal o njej in o njenih mislih in o tem, kaj je počela. o tem, koga je videla. kaj naj bi mu rekla tega večera? odlašala je z odhodom. vedno pogosteje se je zalotila pri tem, krivdo pa je valila na galerijo.
močno se je ugriznila v ustnico ob njegovih besedah. na jeziku je celo začutila nekaj kovinskega, ko jo je spet zbodel z besedami, ki jih je zdaj občutila skoraj kot fizični udarec. ni bilo važno, kaj bi rekel – niti ni skušal reči kaj takšnega, ampak zdaj, ko ga je imela pred seboj, je bilo teko prekleto težko. lažje je bilo zadnjič, ko je bil pijan in nesramen in ga je lahko brez slabe vesti krivila za karkoli pač, ampak zdaj… zdaj je bila ona tista, ki je nosila krivdo. spet je odkimala ob njegovih besedah, spet je zanikala preprosto resnico, ki ji jo je skušal povedati. »morala bi biti tam, graham. morala bi se soočiti s tabo. ne glede na vse – pustila sem ti prekleto pismo. to je bilo vse in to je bilo premalo in narobe. takrat sem se prepričala, da je prav, ampak vedela sem, da je strahopetno. vedno sem vedela.« ni mu mogla dovoliti, da bi to krivdo nosil on. to je bila ona – vsak dan posebej se je za to kaznovala; ob vsaki priložnosti. prav je imel, navsezadnje jo je iz ogledala res gledala lupina – prestrašena, zlomljena podoba tistega, kar je včasih bila. jezno se je oklenila mize – ponovno, njeni členki so se obarvali belo, ko je občutila bolečino zaradi svojega početja. ampak ni odnehala. graham je bil za njo. »nick hoče stran,« je zamrmrala, sama pri sebi. besede, ki si jih je že tolikokrat ponovila in ki je prav nikoli niso pripravile do tega, da bi hotela ostati tudi sama. sama pri sebi se je nasmehnila ob njegovih besedah – ob tistem vprašanju, ki se je nanašalo na njene nedokončane besede. »preden naletim nate. preden se dokončno odločim, da je bilo vse skupaj narobe. preden me bo izgubil zaradi tebe. krivi mesto, krivi vse, ampak po vsem tem času… boji se tebe.« bila je tako nemočna, ponovno jezna in skoraj obupana. ob zadnjih besedah, ki jih je izrekel, se je hipoma obrnila. ni pričakovala, da bo tako blizu – ni pričakovala, da bo skoraj tik za njo in da bodo njeni lasje ob premiku oplazili njegov obraz. njen pogled je našel njegove oči. »po resnici?« je dejala, njen glas pa je bil še vedno nekoliko jezen – a vse to je izginilo, ko je tiho zamrmrala svoj »ne« in se z rokama naslonila na mizo za seboj.
 



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jun 26, 2013 12:17 am


tag; evelyn


kako zelo ji je hotel zatrditi, da jo razume. da dodobra ve na kakšen način razmišlja in kaj se podi po njeni glavi. vendar nista bila več najstnika in niti približno ni poznal osebe pred njim. izgledala je kot starejša verzija evelyn o'shea. določene stvari je napravila na enak način kot evelyn o'shea. in vedel je, da bi oseba pred njim morala sedaj nositi priimek james. le da se je vse sprižilo in nje ni poznal. ni imel pojma, kdo je evelyn navarro. zato je prikimal in ostal tiho. molčal. ker je bilo to znatno lažje, kakor povedati vse, kar je želel. obljubil je samemu sebu, da zavoljo nje, ne bo prekoračil nobene meje, prekršil nobenega pravila. preveč je vložil vanjo, preveč stavil na njiju in pregloboko izgubil. ni bila samo drobna napaka, ki sta jo nekoč zagrešila. v njegovih očeh je bilo več kot smrtonosna nesreča. zanj je bil njen odhod katastrofa brez primere. in ni si mogel kaj, da ne bi verjel, da je njena vrnitev dotično enaka. ''bilo je pošteno. zaslužil bi si še klofuto, a mi je nisi zadala,'' je kakor vedno stopil v vlogo princa na belem konju. takšen je bil včasih. vedno opravičeval njene besede, majhne napakice, ki jih je imela. sprejel jih je za svoje in jih upravičeval na sto in en način. jo neprenehoma zagovarjal, tudi če se je motila. tudi če je bila njena krivda resna. kako je bila zanj vedno popolna. zdaj je moral samo še srce prepričati, da evelyn navarro ne pozna in vse bo lažje. seveda, lažje rečeno kakor storjeno. ''lahko bi samo odšla. lahko ne bi pustila niti pisma,'' je bil naravnost patetičen, ko je iznenada zagovarjal. takrat se je strinjal z njo, vendar tisto je bila ta nova grozotna verzija grahama james. zdaj, zdaj je zares govorila s svojim bivšim zaročencem in skorajšnjim možem.

''ni več pomembno,'' je zamrmral. storila je, kar je storila. on je šel naprej, kakor je šel naprej. ''vendar ti nočeš,'' je prikimal, ko mu je odgovorila in se je zdelo, da ga je popravila. torej nista bila na isti valovni dolžini. mar ni bilo pomembno le to, da sta skupaj? ali v port charlesu ali milje daleč? vendar tega ni izrekel naglas, ker bi izgledalo, kakor kritizira njun zakon. obljubil ji je, da tega ne bo počel. poleg tega ni mogel zares govoriti iz izkušenj. slednje so bile omejene na evelyn o'shea pred desetimi letimi in po tistem je morda res nanizal vrsto kratkih zvez, ki so se končale z njegovo roko okrog kozarca, prazno flašo in njeno podobo pred očmi. še zdaj se je spomnil, kako se je končala prva aferica. izrekel je njeno ime. ''toda nima se česa bati, kajne?'' je zadržal naslednji dih in se pripravil na tisti boleči ne, ki ga bo izrekla. ne, nick se nima česa bati. ne, zares ljubim nicka. ne, srečna sem. ne, ni mi več do tebe. toliko ne-jev, ki bi jih lahko zarila naravnost v njegovo srce. nekaj dodatnih rezov več ne bo napravilo nobene razlike. sedaj je vsaj vedel, kakšno bolečino lahko pričakuje, ko ga bo razparala narazen in bo še deset let nabiral vse na kup in krpal šiv za šivom. ''izbrala si njega. ne more...'' je prhnil v nejeveri, ko se je zasukala naokrog in prisilil se je, da ni samodejno napravil koraka nazaj. nekaj pramenov dolgih las je blago oplazilo njegov obraz in zadržal se je, da jih ni ovil okrog kazalca. obstal je in čakal njen odgovor. ne. s pogledom je sledil njenim rokam in se osredotočil na prstanec levice. v oči ga je bodel poročni prstan. dvignil je dlan in s prstom zdrsel nad zlatim obročkom. ''žal mi je,'' je tiho rekel. žal, ker ni srečna. žal, znova, za tisti večer. ''evelyn,'' je spregovoril. vedno je uporabljal njeno celo ime, kljub temu da jo je večina klicala preprosto eve. zdelo se mu je poetično: ''reci, da se nima česa bati?'' zahteval je od nje, da na licu mesta pokoplje vsak morebiten skupen spomin. vsako trohico nostalgije. njiju oba, vse kar je ostalo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jun 26, 2013 12:38 am

»ne,« je rekla, tako trmasto in zavzeto, kot je to znala samo ona. ni bilo šans. ni imel prav; ni si zaslužil klofute ali česarkoli nasploh. zaslužil si je marsikaj, ampak ne zdaj –veliko več si je zaslužil takrat, pred leti, ko mu je tako preprosto obrnila hrbet. še tega ni storila, pa čeprav bi morala imeti tisti prekleti pogum, da bi to storila v živo. »nehaj,« je rekla, ko je nadaljeval. »nehaj,« ga je v drugo skoraj posvarila, ko je zavrnila njegove besede kot tisto, kar so bile v resnici – popoln nesmisel, neumnost. lahko bi kar tako odšla? saj ni mogel biti resen, saj ni mogel zdaj početi tega. sovražil bi jo lahko s popolnim opravičenjem, ampak on je stal pred njo in iskal izgovore zanje? kaj se je dogajalo? njeni možgani se sploh niso mogli oviti okrog koncepta tega nesmisla. »ne morem,« ga je popravila. to je bilo bolj primerno – saj se ni več šlo za to, kaj ona hoče in česa ne – šlo se je za to, kaj se je dogajalo z njo. lahko se je pretvarjala, da je šlo samo za galerijo, a ta laž jo je v tem trenutku močno udarila in zavedla se je banalnosti tega, kar je ves čas trdila. ni se šlo toliko za galerijo kot za to, da ni hotela spet oditi. načeloma je to malo, trapasto mestece poznala – včasih ji je bilo pri srcu, čeprav zdaj ni vedela, kako je tako dolgo ostala in ostala prisebna.
molčala je. molčala je, ker se je to zdelo veliko lažje in bolj preprosto kot pa katera od alternativnih rešitev. kot katera beseda, ki bi jo lahko izrekla. kot praktično karkoli drugega – molk se je zdel pametna rešitev; tista mirna, najbolj premišljena. se je imel nick česa bati? da. to je bil pravilen odgovor; ne toliko česa drugega kot pa tega, da jo bo izgubil zaradi tega, kako jo je začel obravnavati. ta ugotovitev je bolela. nicka je imela rada; na svoj način ga je imela vedno. ampak obnašal se je preveč nenavadno; preveč posesivno, dušil jo je. ko se je obrnila, je nadaljevala z molkom, zavita v svoje misli, pa čeprav je pogled samo narahlo dvignila proti njemu, ko je nejeverno prhnil. kako neumna je lahko bila včasih. sledila je njegovemu pogledu in zaprla oči, ko je pozornost usmeril na prstan. ni čutila, kako je zdrsnil čez zlato; je pa čutila bežen dotik njegove roke ob svoji – dovolj, da se je njeno telo nenadoma lahno streslo ob tistem komaj zaznavnem dotiku. po njeni koži je poslal tisoče mravljincev in počasi je odprla oči, zamežikala proti njemu. se pripravila do tega, da je uprla pogled v njegove oči. »naj ti ne bo žal,« je rekla. bilo je lažje, če se je ognila tisti temi, dokler ni nenadoma dojela, kako brez pomena je bilo njeno početje. »ne bom več govorila tistega, kar vsi pričakujejo od mene,« je nenadoma zamrmrala, preveč razočarana sama nad seboj – ker se je spremenila, v vsem tem času. »prav ima. nick ima prav,« je zamrmrala, nato pa si je prvič dejansko dovolila, da je njen pogled zdrsnil po njegovem obrazu. prav nobene pravice ni imela do tega – prav nobene pravice ni imela, a njene oči so se kljub temu za sekundo ustavile na njegovih ustnicah, preden je zaprla oči, sklonila svojo glavo in s tem povedala vse.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Pet Jun 28, 2013 6:51 am


tag; evelyn



namrščil se je. seveda je lahko odšla, če je to hotela. tukaj je ni prav nihče oviral pri tej odločitvi – od družine se je ločila že zdavnaj in šla po svoje z nickom, slednji pa bi ji tako ali tako sledil na konec sveta. vsaj tako je upal. bilo je prav patetično, kako si je želel, da je bil njun zakon trden in stabilen. da ga je zapustila s konkretnim razlogom in ni zaman uničila njega. tako je imela njegova 'žrtev' neki smisel. ona je bila srečna in resnici na ljubo, mu je to pomenilo več kot lastna srečna. da, kadar je vase zlival kozarec za kozarcem čistega viskija je znal postati prav svinjsko nesramen, za kar je bilo njuno zadnjo srečanje izjemen dokaz. takrat je lahko opustil vsa svoja načela in ravnal po tisti prvinski strani, ki jo ima vsak človek – brez zadržkov, pomislekov, oziranja na posledice. ni bil ponosen na to, a ni nameraval nehati. tako je bil večino prostega časa, kadar ni delal, v katerem od lokalov s kozarcem v roki ali pri kateri od neštetih žensk z ustnicami na njenem nedrju. in poskušal pozabiti njo. to je bil cel smisel njegovega pijančevanja. nobenega višjega razloga, da bi morda prižigalo njegovo kreativno žilico. zgolj pozaba. ''verjamem, da te ljubi. in če so morda problemi, potem jih bosta rešila. če sta skupaj prišla skozi vse do sedaj, potem vama bo uspelo tudi naprej,'' je na ustnice priklical kisel nasmešek, ki morda ni bil najbolj prepričljiv, a je vseboval ves možen trud, ki ga je premogel. zanjo. da ne bi nanj gledala kot na nekega ubogega capetastega psa, ki ga je pustila na ulici. ''ljubita se. uspelo bo,'' je zatrdil. sebi, ne njej.

odmaknil je dlan z zlatega obročka njenega poročnega prstana in uperil pogled nazaj proti njenemu obrazu. ločevalo ju je nekaj borih centimetrov. lahko bi se samo nagnil bližje k njej in se je neposredno dotaknil. se je sploh zavedala, kako je bila njena bližina po toliko letih še vedno najmogočnejših afrodiziak? ''morda bomo nekoč spet prijatelji. vsi trije. zdajle se zdi nemogoče, ampak nikoli ne veš,'' je naenkrat bil poln lažnega optimizma. ''zdaj, ko vem, da je med nama očitno konec in vem, da sta poročena, grem lahko zares naprej, veš? do zdaj je bilo bolj ali manj vse omejeno na bežna razmerja. ampak, ne vem, zdaj lahko poskusim zares?'' je obenem spraševal še samega sebe, zakaj je bil prav vsak stavek ovit v rastočo intonacijo, da je vse zvenelo kot vprašanja. kakor da potrebuje njeno dovoljenje. ''si predstavljaš, da bi se naši otroci... torej, ja, nekoč igrali skupaj,'' je nasmešek zamrl ob misli na laž, ki mu jo je naprtila z odhodom. gube na njegovem čelu so se pogreznile še globje ob njenem mrmranju in potem je hitro utihnil, preden bi zgodbico spredal naprej. maloverjetno pravljico. larifari. ''evelyn,'' je tudi sam zamrmral. njene oči so s pogledom poljubile njegove ustnice in njegova čeljust se je vidno stisnila skupaj, ko je porabil zadnjo trohico nadzora, da ni iz domišljenega poljuba napravil pravega. bila je poročena. in ne glede na vse njegove afere, skoki čez plot nikoli niso prišli v poštev. nikoli. in tudi ona ne bo ta izjema. morda je nick bil pripravljen to storiti njemu, a graham ni bil. ''poročena sta. ti si z njim. izbrala si njega. povej mu, da sem ti jasno in razločno rekel, da se nima česa bati,'' je prav vsako besedo iztisnil iz sebe in vedel je, vedel, da mu na obrazu piše, da bi raje storil vse drugo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Pet Jun 28, 2013 8:12 am

samo opazovala ga je, ko je govoril. njen pogled je begal po njegovem obrazu in se izgubil v prostoru, preden se je zbrala in ga uprla nazaj vanj. morala je ostati močna. morala je biti pametna; vsekakor pametnejša od tega; od tistega, kar se je podilo po njenih mislih. kako neumna je lahko bila? že dolgo je vedela, da je izgubljen primer. da je vedno znova uničila stvari in zdaj si tega ni več mogla privoščiti. ni si smela, zato je ostala tiho in samo stisnjeni členki na njenih prstih so nakazovali, da ji je vse skupaj pomenilo veliko več, kot bi lahko pokazala. in graham je situacijo oteževal. ni vedela zakaj je imela ta občutek – ni vedela, zakaj ni preprosto mogla sprejeti njegovih besed. zvenel je tako zelo prepričano; tako zelo sigurno, da je imel prav in če je dobro pomislila, je bilo vse skupaj prekleto preprosto – morala se je samo pripraviti do tega, da bi mu verjela. ker je bilo to pomembno; to bi bilo bistveno. nick in ona? ljubila sta se. vse bo še v redu. a vendar je celo v njeni glavi zven teh besed bil grenek.
»prav,« je rekla. tako preprosto je bilo – samo prikimati in se strinjati, čeprav je videla skozi njega. ni vedela, če je to razbral v njenih očeh – tiste bežne iskrice; nečesa, kar je v zadnjem času izgubila in kar je zdaj spet povrnilo lesk v njene temne oči. ampak to ni bilo možno; to ni smelo biti možno, ves čas se je morala opominjati na to. »prav, graham,« se je zbrala po tem čudnem prepletu njenih misli, »vem. če ti tako rečeš. zagotovo boš našel nekoga in ona bo popolna. čudovita, krasna, vse to. in nikoli ne bo niti - - niti pomislila ne bo na to, da te bo prizadela,« je odvrnila pogled. kako smešna sta pravzaprav bila; stala sta tam in se pretvarjala, da je vse v redu, medtem ko se je nekaj očitno dogajalo. začenjala se je počutiti tako čudno, ker je po eni strani preveč dobro poznala grahama, da ne bi opazila tistega posebnega tona v njegovem glasu, po drugi strani pa je bil ta moški pred njo popoln tujec, kar je dokazal, ko ga je nazadnje videla. pogled je uprla v njegove oči. »ne, ne morem si predstavljati tega,« je zamrmrala v odgovor na njegove tako optimistične besede, da jo je kar zabolelo. ni bila srečna; nick se je spreminjal v nekoga, ki ga ni poznala, in graham je govoričil o otrocih? najraje bi vse skupaj poslala k vragu; njeno življenje je bilo skoraj kot velika šala, ki ni zabavala nikogar. nenadoma se je vzravnala; preveč hitro, ampak ni mu dala časa, da bi dojel to bližino, ker se je preprosto obrnila in spet zakorakala stran. bila je tako nemirna – sploh zdaj, po teh zadnjih besedah – pa ne zgolj nemirna, a ni poznala besed, ki bi opisale njeno trenutno razpoloženje. je pa razumela. vsekakor je razumela, kaj je rekel. »motiš se, graham,« je dejala s tistim polovičnim, otožnim nasmeškom na obrazu. to je bilo vse, kar je rekla – a moral je razumeti. to, da se nick ni imel česa bati, je bila laž. morda se ni imel za bati njega, ampak evelyn je bila poglavje zase in vedela je, da ne bo več mogla dolgo prenašati obroča posesivnosti in ljubosumja, pomešanega z ljubeznivostjo in srečo, ki ga je nick prepletel okrog nje. nenadoma je pogled dvignila in ga uprla naravnost v njegove oči, medtem ko je ovila roki okrog sebe, da bi imela vsaj neko zaščito – neko oporo. »si resno mislil, ko si rekel, da sem… da sem lupina?« je zamrmrala tiho vprašanje, preden ni več prenesla vsega v njegovih očeh in je svoje oči raje zatisnila. saj ni vedela, če je hotela slišati odgovor – a ga je vsekakor morala.



tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatargraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 03, 2013 7:19 am


tag; evelyn


včasih se je ljudje oddaljijo kar sami od sebe. sredi zveze se naenkrat oba zavesta, da se je vse okrog njiju, z njima vred, spremenilo in so se njuni temelji postavili nekam drugam. razhod je sovpaden. oba ga pričakujeta, oba ga vidita na obzorju. in na koncu imata nekaj lepih spominov. z evelyn nista med temi ljudmi, ki so se počasi neopazno oddaljili dokler ni razdalja postala prevelika. ne. vse je bilo v najlepšem redu, dokler nje ni bilo več in nič ni bilo v redu. med njima je bil samo globok prepad, ravno tako širok, da sam ni mogel skočiti na drugo stran k njej. tja ga je postavila ona in nihče drug. bil je naravnost pomilovanja vreden, da ji ni zmogel niti dobro zameriti. raje je v mislih poskušal krivdo preusmeriti nase, se prepričati, da je bila iz nekega razloga vse njegova krivda. čeprav ni bila in čeprav se je njegova glava tega še kako zavedala. po vseh letih tihega sovraštva, ki nikoli ni bilo zares sovraštvo, je zdaj vedel, da je nikoli ne bo mogel zares kriviti. vedno bo neke globoki v sebi krivil svoja lastna dejanja in besede. nikoli nje. in zdaj sta se pretvarjala oba. ''nikoli ne bo ti, da vem,'' je nekoliko drugače zaključil njen stavek. a na koncu je izgledalo, kakor da ga namišljena ženska ne bo nikoli prizadela kakor ona. ''hočem reči... nikoli se ne bo mogla kosati s tabo. ti seči do gležnjev. ampak ne skrbi, se bom navadil na drugo izbiro, če je prva odšla drugam,'' je rekel brez obtožujočega tona, zgolj z določeno grenkobo in obžalovanjem.

''dobro,'' je zamrmral nazaj, ko je takoj ovrgla njegovo utopično predstavo. saj ni mislil resno – dvomil je, da se bosta kadarkoli še lahko sploh normalno pogovarjala. kaj šele da bi sam gledal njene in nickove otroke, ki bi letali po trati in brcali žogo. ali svoje, ki ne bodo njeni. stopil je stran, ko se je nenadoma začela premikati in je zdrsnila nekam v desno in odkorakala stran od njega, da je lahko strmel le v njen hrbet. ''motim se?'' je vprašal z jasno zmedenim tonom, ko ni več vedel, o čem teče beseda. ''o čem se motim?'' je z dlanjo nakazal v stran na namišljen kup njegovih besed, kjer jo je ena zmotila. o njeni zvezi? o njej? o njiju? o čem? ''evelyn, povej mi točno, kaj hočeš od mene. ker zdajle se samo vrtiš okrog ene teme in okrog druge ter nikjer ne poveš ničesar določnega. kaj hočeš od mene?'' je naenkrat butnilo iz njega, ko ji povsem nenadzorovano sledil po prostoru in njegove dlani so se ovile prek njenih zapestij, ko se je poskušala zaobjeti. prekinil je gesto, ki jo je napravljala vedno, ko ni bila povsem sigurna vase, ne da bi izpustil njene roke. ''nisi več, kar si včasih bila, a to ne pomeni, da si zdaj slaba,'' je našel neko srednjo pot do odgovora. da. izgledala je podobna lupini. prazen pogled, podočnjaki, sence in kje je bil tisti njen nasmešek? do sedaj se še ni prikazal od nikoder. ''vse bo v redu s tabo, evelyn. izbrala si si pot in karkoli se med vama dogaja, je samo ovira. ne zamenjaj drobcene ovire za nekaj nepremostljivega. in... bolje bo, da odidem preden me res kdo opazi tukaj. hm. razčistila sva vse, kajne? ne rabiva se več videti. objem za slovo?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Pet Jul 05, 2013 9:24 pm

tiho je strmela vanj, ko je govoril. njene oči so zdrsnile prek vseh kotičkov njegovega obraza – včasih tako znanih. še vedno tako znanih, pravzaprav. seveda se je za nekaj let postaral in je bil zdaj drugačen in starejši in vsekakor bolj odrasel, ampak v osnovi je bil še vedno isti. to je lahko videla, ampak ne samo zdaj – razvil je tudi temno plat, tisto, ki ji jo je pokazal ob njunem zadnjem srečanju. plat, ki je ni marala. plat, ki je bolela in ki je izpostavljala resnična dejstva, ki so na njeni koži skelela. »graham --« je rekla, s tistim tihim glasom, kot da bi ga želela tako utišati ali pa mu pokazati, da ni imel prav – ampak njen pogled je bil preveč zgovoren. njene besede so bile prej tiha prošnja, naj odneha.
sledil ji je preko prostora; njegov izbruh jo je presenetil, njegov dotik okrog njenih dlani je skoraj skelel. to je bilo tisto, kar jo je dokončno potisnilo čez rob. »motiš se o meni in nicku. pojma nimaš, kakšna oseba je zdaj, pojma nimaš, kaj se dogaja z njim,« k vragu, imela je rada nicka, ampak potiskal jo je čez rob. vse skupaj je bilo preveč, kot bi bila pripravljena prenašati. ni se šlo samo za to. »ne morem prenašati tega, počutim se kot njegova presneta ujetnica,« je priznala z glasom, ki ga skoraj ni prepoznala, tako zelo se je zatresel proti koncu besed. bila je preveč jezna, preveč polna vseh čustev in preveč sita ljudi, ki so ji govorili, da bo še vse v redu, da bi se lahko ustavila. »kaj hočem? ne vem, graham. hočem nekaj, kar ne morem imeti. hočem pobegniti od razmerja, ki me začenja dušiti. hočem se počutiti varno in prepričano vase in v svoje delo in nočem občutka, da moram biti ves čas na preži. hočem tisto, kar sva včasih imela midva, preden sem vse skupaj…« se je nenadoma ustavila, zaslišala svoje besede in z neko ihto – z nekim nemogočim strahom v očeh – izpulila svoji roki iz njegovega oprijema. njegov odgovor na njeno vprašanje je na njene ustnice zarisal otožen nasmešek, ko je zgolj zmajala z glavo. bila je lupina. bila je nemogoča. vse je bilo res. in nekje vmes je šla predaleč; priznala preveč osebi, ki jo je nekoč ljubila. nekoč? tokrat sta se njeni roki ovili okrog njenega telesa. »oprosti, graham. samo… pojdi, prav?« je zamrmrala, ne da bi si sploh drznila, da bi ga pogledala, ko mu je obrnila hrbet in zakorakala iz prostora. vedela je, da ji ne bo sledil. in ko ga ni bilo več, je ugasnila luči in obsedela v temi svoje ljubljene galerije, dokler se ni zbrala in odšla še ona.


tagged: graham! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jul 09, 2013 1:25 am









Pozno popoldansko sonce je že počasi zahajalo in medtem ko je večina ljudi z razposajenimi izrazi na obrazu opazovala, kako so se nizki oranžni, rumeni in škrlatni oblaki usedali na bližnje hribe, je sam sedel za mizo ob oknu v skoraj zapuščeni pivnici in vse skupaj opazoval skozi veliko, zamazano stekleno okno. Nekateri ljudje, ki  so  zdaj kot naključni mimoidoči hodili mimo okna, so bili resnično zabavni na pogled , pa vendar ni mogel reči, da niso bili idioti. Namuznil se je svojim mislim, ko je vase zlil še preostanek nekega koktejla, ki je imel mimogrede izredno čuden okus - ali pa se mu je samo tako zdelo, ker je bil tako navajen značilnega okusa njegovega preljubega viskija. Kakorkoli pač že, saj ni bilo važno - vsekakor ni bil tiste vrste tip, ki bi o čem preveč razmišljal in si zaradi takšnih malenkosti razbijal glavo, morda se še cel večer jezil sam nase, zakaj za vraga mu je bilo treba spreminjati čudovito rutino. Pa vendar je bil človek, ki je v svojem življenju preveč hitro začel dolgočasiti, zato je bilo skoraj povsem nujno, da je na čase spremenil navade - četudi je to pomenilo, da je spil neko čudno brozgo, ki je bila na ceniku poimenovana kot koktejl in opisana z besedami pravi užitek. Seveda - in nebo je zeleno. Zavil je z očmi, ko je z glasnim trkom odložil kozarec na mizo in se pobral iz te pivnice, ki ga je tako ali tako že začela dolgočasiti. Presneto, zadnje čase se je že preveč pogosto zalotil pri temu, da se je vsake stvari po hitrem postopku naveličal - mogoče pa je to mesto tako čudno vplival nanj ali pa dejstvo, da se že par dni ni zares socializiral. Karkoli je že bilo, ni mu bilo zares mar.

Roke je potisnil v žep, medtem ko se je odločil, da bo preostanek večera preživel bolj kvalitetno kot mu je do sedaj uspevalo, ne da bi zares imel v mislih kaj določenega. Ponavadi je samo brezciljno taval naokoli in ohranjal tisto upanje, da zdaj zdaj nekaj skočilo iz vogala in pritegnilo njegovo pozornost – tako bi se vsaj odrešil tistega neprijetnega občutka, ko ni vedel, kaj naj sam s seboj. Medtem ko se je z lenobnimi koraki počasi prebijal skozi temne ulice, ki so se med seboj prepletale in ustvarjale mali labirint, je precej nezainteresirano preletaval vse tiste bleščeče napise lokalov in ostalih malih trgovnic, dokler niso njegovi koraki nenadoma potihnili. Za hip se je ustavil, kot bi  o nečem premišljeval, nazadnje pa z nasmeškom , ki se mu je v tistem zarisal na obraz, pritisnil na težko kljuko. Odsunil je vrata in nekajkrat zamežikal, da so se njegove oči privadile na pridušeno svetlobo, ki je vladala v ogromnem predprostoru, v katerem je bilo trenutno slišati samo njegove korake. Počutil se je, kot bi ravnokar vstopil v muzej – no ja, saj galerija se od tega ni dosti razlikovala. Bila je enako dolgočasna. »Juhuu,« je zapel v pozdrav, v katerega ni vložil nekega pretiranega napora. »Je kdo tukaj?« Počakal je za hip in ko je v odgovor prisluhnil tišini, je sam pri sebi prhnil. Galerija -  kako mu je lahko padlo na pamet nekaj tako dolgočasnega? Vse je delovalo tako prazno, tiho – kot bi jo ravnokar zapirali, toda ni mu bilo mar. Sam je še vedno iskal zabavo in hotel jo je, ne glede na vse.



TAGGED: awesome evelyn smitten 3
WORDS: 562
NOTES: yaay, here we go, finally! <3



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jul 09, 2013 2:16 am

zaključevala je svoje delo in njene misli so bile že zdavnaj nekje drugje, ko je prekladala tono papirjev od prejšnjega dogodka, ki so ga organizirali, medtem pa je skušala najti dober sistem za shranjevanje vseh maket, ki so ji ostale. morda bi morala eno izmed velikih, še nezapolnjenih sob tako zapolniti – velika omara, nekaj luči in vsaka maketa v svoji polici. to bi vsekakor šlo. sama pri sebi se je namrščila, ko je prijela prazen list in to na hitro skicirala ter si nato izdelek ogledala. vedno je bila dobra pri risanju – včasih je celo slikala, preden je to njeno veselje nekam poniknilo med kopico obveznosti, ki jih je imela in ki se jih ni nikoli mogla popolnoma znebiti.
potem pa se je skoraj zdrznila, ko jo je iz misli prebudil glas človeka, ki ga ni prepoznala. namrščila se je, odložila papirje in potisnila temne lase za uho, ko je zakorakala iz stranske sobe do največje sobe v njeni galeriji, kjer je tako skrbno namestila vse slike in premislila natančno pozicijo prav vsake. oblečena v poslovno obleko, ki se je končala nad njenimi koleni in ki je oprijemala njeno telo ravno dovolj, da je delovala elegantno in očarljivo obenem. pa ne, da bi ji bilo za to kaj prida mar – nikoli ni bila ena izmed samovšečnih deklet. kaj za vraga je tip sploh počel? je slučajno prepeval pozdrav v njeni galeriji? njeno čelo je bilo samo lahno namrščeno, ko mu je namenila bledi nasmešek. »oprostite, ampak ali vam lahko kako pomagam?« je njen glas zazvenel po prostoru, medtem ko se mu je približala iz sence in obenem pogled upirala predse, dokler ni obstala pred njim in ga dvignila ter se potem namrščila. ta obraz je bil tako znan, ampak ni točno vedela, kam bi ga uvrstila. dokler ni nenadoma pred njenimi očmi zaplaval spomin iz švedske. eden izmed tistih bolj temačnih spominov, ki jih je prinesla s seboj iz potovanj in jih zakopala nekje v svoji notranjosti. tisti veliki dogodek – sreča na obrazih vseh, še njo je potegnilo v tisto evforično vzdušje, dokler… mehko je zajela sapo. »in seveda, dobrodošli v galeriji. trenutno gostimo razstavo o umetnikih sedemnajstega stoletja,« je njena dlan nakazala proti razstavnemu prostoru, medtem ko se je sama skušala samo znebiti spominov. ni bilo mogoče, kajne? morala je ugotoviti, če je imela prav. in obstajal je samo en način za to. »mimogrede, jaz sem evelyn. evelyn navarro,« je proti njemu pomolila roko, medtem ko so njene oči zavrtale v njegove.


tagged: adam! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Tor Jul 09, 2013 10:28 am









»Ne vem. Morda?« si je na obraz nadel očarljivi nasmešek, ko se je zdaj naslonil na bližnjo steno in čakal na soočenje z gospodično, ki ga je uspela nagovoriti veliko bolj vljudno kot je to storil sam. Ni zares vedel, kaj je sploh iskal in zato ji na vprašanje tudi ni znal zares odgovoriti. Toda, ko so se njegove oči, zdaj že navajene na pridušeno svetlobo, natančno sprehodile prek njenega telesa, so se mu skoraj zabliskale. Lahko bi mu pomagala, vsekakor. »Ljubica, ne zanimajo me umetniki, umetnine pa tudi ne,« jo je zavrnil, toda ohranil prijazni ton glasu, ki je celo zanj zvenel preveč prijazno. »Žal mi je,« se ni niti trudil zveneti iskreno, ko se je s počasnimi koraki sprehodil prek slabo osvetljenega prostora, ne da bi se zmenil za očitno dejstvo, da je galerija v fazi zapiranja. Ni se mu ljubilo vložiti niti kančka naporta v vljudnost, da bi se  rjavolaski, ki se mu je ravnokar predstavila kot Evelyn, opravičil, ker se je oglasil v neprimernem trenutku, se obrnil na petah in izginil za vrati. Namesto tega je spregledal ponujeno roko in svobodno zakorakal globje v prostor, do hodnika, ki ga je vodil v stransko sobo, iz katere je očitno prišla temnolaska. »Me veseli,« je zaklical, ne da bi se ozrl proti njej  in preveril, ali mu sledi. »Jaz sem Bond. James Bond.« Sam pri sebi je zavil z očmi na laž, ki jo tako ali tako nihče ne bi sprejel kot resnico, a mu je bilo popolnoma vseeno.

Ustavil se je pri njeni pisalni mizi, se zavrtel naokrog in radovedno nagnil glavo, ko je po hodniku previdno pristopicljala znana postava. Ko si jo je na tej svetlobi, ki jo je dajala močna svetilka na njeni pisalni mizi, dobro ogledal, je prišel do zanimivega zaključka, da jo pravzaprav od nekod pozna. Resda se še nista srečala, toda njen obraz je že večkrat zapazil v časopisih, nekajkrat tudi v samem rumenem tisku. Zanimivo, da sta imela vsaj nekaj skupnega. »Pobegla nevesta?« so se mu obrvi rahlo dvignile, ko je svojo identifikacijo potrdil tudi na glas, se naslonil na pisalno mizo in se s prekrižanimi rokami z nenadnim zanimanjem zazrl vanjo. Ni potreboval njene potrditve, da je bil lahko prepričan v svojo nezmotljivost. »Zanimivo.« S pogledom je počasi preletel majhen prostor, v katerem se je zdaj počutil skorajda utesnjeno, nazadnje pa je svoje oči zapičil naravnost v fotografijo, ki jo imela na mizi. Vzel jo je v roke, si jo nekaj časa ogledoval, potem pa potrkal na osebo, ki je stala zraven rjavolaske na fotografiji  in znova dvignil pogled proti njej. »Tvoj mož?« je ugibal, čeprav je bilo to iz slike dovolj očitno razbrati. Namrščil se je, ko je njegovo pozornost nenadoma pritegnila svetlika, ki je začela intenzivno utripati, nazadnje pa popolnoma pregorela. Kmalu tudi druge luči v prostoru niso ravno dajale nekih bajnih znakov življenja - in ostala sta v popolni temi.  »Ljubica, mislim, da je tvoji veličastni galeriji zmanjkalo elektrike,« se je čez hip oglasil iz teme in čeprav ni mogla videti njegovega namuznjenega izraza na obrazu, se je to lahko slišalo v njegovem glasu. »Na pomoč,« je zdolgočaseno zabrundal.



TAGGED: awesome evelyn smitten 3
WORDS: 562
NOTES: haha, malo sem se pozabavala z improviziranjem. hope you don't mind. XD



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 10, 2013 4:10 am

ob njegovih besedah se je morala namrščiti, čeprav ni bila toliko nejevoljna kot jo je vse skupaj dejansko zabavalo. »potem pa mislim, da si na napačnem kraju,« je skomignila z rameni in potisnila temne lase nazaj, saj so ob skomigu zdrsnili na njena ne preveč razgaljena ramena. kaj pa je pričakoval? znašel se je v presneti galeriji in sem je zakorakal prostovoljno, zdaj pa je stal na sredi prostora in ji povedal, da ga nič od tega ne zanima. krasno. še en tepec, ki ni imel kam s časom torej. spregledal je njeno roko, medtem ko se je podal raziskovati njeno ljubljeno galerijo in počasi ter z neko nepotrpežljivostjo na obrazu se je podala za njim. to je ponavadi morala početi, ko je kakšen otrok ušel staršem in zataval nekam v prostore, zaprte javnosti. ni pričakovala, da se bo morala poditi za odraslim moškim. »tam ni ničesar,« je bil njen glas bolj kot opozorilo zgolj zdolgočasen. je pa domnevala, da se bo kmalu naveličal in odšel. morda bo imela srečo in bo zakorakal iz galerije – morda pa ne in se bo morala preostanek večera poditi za njim in ga spravljati stran od dragocenih stvari, ki jih je njena galerija hranila. vsekakor je upala, da bo odšel.
samo tiho ga je spremljala s pogledom, ko je zavzel njeno pisarno. najraje bi zavila z očmi ob njegovih besedah, ko se je očitno res odločil, da se bo igral bonda v njeni galeriji. le da na njegovo nesrečo to ni bil film in da je bila verjetnost, da bo naletel na neverjetno veliko vredno umetnino, ki je bila ukradena, precej majhna. a prepoznal jo je – kako za vraga je ta tujec vedel, kaj je storila in kdo je bila? namrščila se je, potem pa, še preden bi lahko ugovarjala, pogled uprla v svetilko. tokrat je imel prav – zmanjkalo je elektrike. krasno. »oh, pa ne mi reči, da se bojiš teme,« je zavila z očmi, čeprav tega v popolni temi ni mogla videti. navajena je bila svoje pisarne – brez težav se je lahko premaknila do mize, ker je točno vedela, kje je bil kateri predmet in nato je v temi zasvetil njen telefon, ki ga je položila na mizo. »žal mi je, ampak če je zmanjkalo elektrike, ne moreš oditi. vrata se avtomatsko zaklenejo,« ga je obvestila z nasmeškom na obrazu, nato pa se premaknila in iz predala izbrskala svečo in jo prižgala ter postavila na mizo. »veš kaj je še bolj zanimivo kot pobegla nevesta?« je dejala, ker nekako ni mogla preboleti teh besed, sploh ne z vsem, kar se je trenutno dogajalo. njene oči so zavrtale v njegove, ko je spet spregovorila. »pobegli prestolonaslednik.«



tagged: adam! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 10, 2013 8:26 am









Morda je bil res na napačnem kraju, glede na to, da nikoli ni veljal za nekoga, ki bi se zanimal za umetnost, a to še ni pomenilo, da mu je bilo žal, da je po nekem čudnem naključju zavil sem. Ravno nasprotno -  čeprav je galerija veljala za dolgočasno stavbo, je imel občutek, da se bo večer odvil veliko bolj zanimivo kot če bi se še naprej nacejal s tistim koktejlom in nadalje umiral od dolgčasa.  Sicer ni imel niti pojma, kako za vraga se bo lahko zabaval v tem majnem prostoru – dokler se nenadoma ni pojavila temnolaska in njegovo mnjenje povsem spremenila. Ni vedel, da je ta kraj delovno območje Pobegla neveste, o kateri je sicer vedel kar precej, tako iz časopisov kot od zlobnih jezikov, ki o njej niso imeli povedati malo. Pa ne da bi se za karkoli posebej zanimal – vedno je bila kriva le tista radovednost, ki ga je spodbujala, da jeo vsem izvedel čim več. Bil je pač tip človeka, ki se je večkrat vtikal  v stvari, ki se ga niso zadevale, čeprav pa – zanimivo – ni maral, da se je kdo drug vtikal vanj. Pač ni bil ljubitelj vzajemnosti.

Lahko bi mu bilo že vnaprej jasno, da uboga galerija v sebi ni vzdrževala toliko kvalitete, da bi premogla razsvetljavo in ga nenadna tema, ki se je nenadoma zgrnila nadnju, ne bi smela presenečati. Pa vendar se mu je zdelo vse preveč smešno. Očitno je galerija zares oživela šele takrat, ko so zmanjkale vse luči – in to je bila tudi edina akcija v vsem letu. Kako atraktivno. »Bojim teme? Nisem jaz tisti, ki v predalu hrani svečke,« se je nekje iz teme zaslišal njegov glas z nezgrešljivim zabavljočim podtonom, ko je zaznal njeno premikanje po prostoru. Čeprav ni mogel spredvideti njene namere, je točno vedel, da bo vsak čas razsvetlila prostor s svečkami – še disečimi, po možnosti – in galerija bo zaživela v svojem romantičnem pridihu. Res krasno. »Res? Smešno, ampak vrata, skozi katera sem vstopil, so iz predarhaične dobe. Ne vem, kako potemtakem ne morem ven, razen če je v tem času kljuka magično zarjavela.« Zavil je z očmi, čeprav ga je vse skupaj vedno le bolj zabavalo. Če mu ne bi z naslednjim trenutkom pribila nekaj, kar mu je dobesedno vzelo sapo, bi se verjetno še odločil ostati. Toda izkazalo se je, da zna biti ljubka temnolaska izredno pasja – sploh pa, od kje je vedela njegovo skrivnost? Nekaj časa sta presedela v tišini – s svojimi besedami ga je tako presenetila, da za hip sploh ni našel pravih besed -, naposled pa so se njegove modrosive oči vendarle usmerile naravnost v njene, ko jo je v tihi vojni prebodel s pogledom. »Kako veš?«




TAGGED: awesome evelyn smitten 3
WORDS: 447
NOTES: XD



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 10, 2013 8:43 am

evelyn zares ni imela energije za ljudi, ki so tratili njen čas. bilo je tako očitno! umetnost ga ni niti najmanj zanimala, o galeriji je najbrž domneval da je popolnoma nepomembna zadeva, ki hrani popolnoma nepomembne kose umetnosti in poleg tega je imel zelo očiten kompleks večvrednosti. ni bil bog –prav, morda bi ga po videzu uvrstili med bolj privlačne ljudi, a eve je bila vedno prepričana, da je to popolnoma subjektivno in bi ji moglo biti bolj vseeno, kako tepec izgleda. ker je bil trenutno nekdo, ki bi ga najraje po hitrem postopku poslala ven in stran, če bi to lahko. ampak ne, seveda ne. elektrika je šla in s tem… zakaj za vraga je vedno morala biti ona tista, na katero so se zoprni ljudje kar lepili? »oh, prosim,« ga je odpravila z glasom, v katerem sta se mešala nejevolja in jeza, hkrati pa je bilo očitno, da jo vse skupaj po svoje celo zabava, »navsezadnje mora biti človek pripravljen na vse, kajne?« le da ji ni nihče povedal, da bi se morala pripraviti nanj. ker če bi ji, je ne bi bilo več tam, ne glede na to, kako rada je imela svojo galerijo.
»sploh se ne bom spuščala v to,« je zavila z očmi, kar je tokrat ob bledi in mehki svetlobi sveče vsekakor lahko opazil. zunanja vrata so bila morda res navadna, ampak – ne, ni bilo vredno. če je bil slep, je bil to njegov problem, vsekakor ne njen. ampak prišla mu je do živega – s svojimi zadnjimi besedami mu je vsekakor in nedvomno prišla do živega, ker je bil zdaj očitno presenečen in potem… jezen? nasmehnila se je – tokrat mu je poklonila očarljiv nasmešek, ko je po nekaj trenutkih tišine le spregovoril. »oh, presenetilo bi te, kaj vse vem,« je skomignila z rameni. če je hotel biti zoprn, prav. saj ni ona zakorakala do njega in mu začela sitnariti. ni marala takšnih ljudi – morda je zato zdaj bila daleč od tiste očarljive evelyn, ki jo je videlo večino ljudi. »adam westemark, ja? najbrž bi morala reči, da me veseli, ampak najbrž boš razumel, če bom ta del iz očitnih razlogov izpustila,« je dejala s polovičnim nasmeškom. »saj vem, da naj bi bil daleč od švedske, ampak tako daleč?« njen glas se je nekoliko spremenil, ko je nagnila glavo in vanj uprla pogled. ni bilo več tiste ostrine v njenem glasu, ko ga je ošinila s pogledom. o njem je vsekakor veliko slišala in vedela.


tagged: adam! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avataradam westermark
journalistjournalist


Število prispevkov : 80
Reputation : 28
Join date : 22/10/2012
Kraj : stockholm, sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 10, 2013 9:55 am









»Imaš v predalu tudi revolver?« se je zahahljal njeni potrebi, da mora biti večno pripravljena na vse. »Saj veš, če po pomoti zaide sem kakšen tepec kot sem jaz. Morda lopov?« Nastavljal ji je rit – v prenesenem pomenu in dobesedno, ko je v temi motovilil sem in tja, kot bi ji namerno hotel spodkopati živce. Uboga reva še vedela ni, kako deluje njena galerija, dvomil je, da je bilo poslopje sploh zavarovano pred nepovabljenimi gosti – sicer pa mu ni bilo mar, sploh ker ni nameraval več zaiti sem. Bilo je preveč dolgočasno in smešno; še ko je šla elektrika, se ni zgodilo nič zanimivega. Se res ni?

Nenadoma se mu je zdelo, kot da je udarila bomba – temnolaska je bila očitno v temi bolj produktivna za proizvajanje zla. Resno, zdelo se mu je, da se je dekle, ki se mu je še prej zdelo tako nedolžno privlačno, ob pomankanju elektrike spremenilo v malo, nadležno zlobo. Zlobo, ki je o njem vedela več, kot mu je hotela povedati. Pa naj še kdo reče, da galerije niso vsebovale grozot. »Kaj vse veš?« je zahteval od nje, medtem ko jo je še vedno brezčutno strmel vanjo. To je bila resna zadeva – kaj, če je namravala celemu mestu raztrobiti njegovo skrivnost? Dobro je vedel, da so v tako majnem mestu imele še stene ušesa. Je vedela, da ga je pred kratkim zapustila Becca? Becca, ki je bila v bistvu žena njegovega dvojčka, ki so se ga neki kreteni odločili znebiti? Da je njegovo življenje v zadnjem letu bilo pravzaprav nomadsko življenje, ko se je selil iz enega konca sveta na drugega? Kaj vse je vedela ta mala zloba? »Kaj te briga,« je siknil, oči so se mu nenadoma zableščale od zadržane jeze, ki mu je počasi talila hladno masko, ki jo je na sebi nosil ves čas. K sreči je bila tema – oziroma sta imela prižgano svečko, a to ni bil zadostni vir svetlobe, da bi lahko v celoti videla njegov obraz. Nalašč ga je obrnil tako, da ga ni morala videti - enkrat za spremembo je bil vesel, da sta obtičala v temi. Kdorkoli je že bila, ni ji mogel dopustiti, da bo v minuti zrušila težko prigaran nadzor, ki ga je imel nad samim seboj. Vzdihnil je, da bi se pomiril, a je kljub temu nekaj motilo njegov notranji mir. Morda svečka na pisalni mizi, ki se je s svojim dolgim plamenom stegovala nekam v višave in je nanj imela nenavaden vpliv, ali pa so bile za vse krive besede, ki so v njem prebudile toliko spominov, ki jih je ponovno videl skozi svoje oči. Tema je pripomogla k temu, da se je počutil kot bi sedel v kinu, s platna pa bi se prikazovali najbolj temačni in predvsem travmatični prizori njegovega življenja. »Kdo si? Kaj hočeš?«



TAGGED: awesome evelyn smitten 3
WORDS: 465
NOTES: this is getting interesting. chuckle 



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarevelyn navarro
art gallery ownerart gallery owner


Število prispevkov : 110
Reputation : 60
Join date : 06/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   Sre Jul 10, 2013 10:13 am

ni vedela, kdaj točno je nehala biti tako jezna in je postala samo nejevoljna. temnolasec jo je zabaval, to že, ampak v kakšni meri se je zabaval sam? ni marala takšnih ljudi; nekaj je bilo na njih, kar je na evelyn vplivalo neverjetno slabo in kar je pognalo kri po njenih žilah. in zato je pač zavzela obrambo držo – kakršnakoli je ta pri njej že bila, nikoli ni bila ravno prijazna. naučila se je biti ostra; naučila se je čez obraz potegniti masko brezbrižnosti in se izdajati za nekoga, ki niti pomotoma ni bila. bilo je lahko – skoraj prelahko. če bi šlo vse po načrtih, bi bila zdaj najbrž pri koncu zlaganja maket in bi se lahko kmalu celo odpravila. tako pa ne; seveda ne, zdaj je obtičala v galeriji s tepcem, ki najbrž ni znal ločiti moneta od dűrerja. in zataval je v njeno galerijo, tako da ga je zdaj bila prisiljena prenašati. »moji predali se te prav nič ne tičejo,« je dejala z vzdihom, kot da bi prigovarjala malemu otroku, čeprav ni bila niti blizu temu, da bi si lastila pištolo kakršenkoli vrste.
a očitno se ni počutil tako zelo srečno in uživaško, ko je omenila njegovo državo in vse, kar je očitno pustil za sabo. zdaj je vanjo strmel z ubijalskim pogledom in vedela je, da je zadela zelo bolečo točko. nekaj, o čemer ni rad ali pogosto govoril, a saj ga je razumela. bila je tam – bila je tam tistega dne in celoten dogodek jo je kar potegnil vase. uživala je, ploskala in se veselila z ljudmi, potem pa je bilo vsega konec in smeh so zamenjali kriki groze, ko so dojeli, kaj se je zgodilo. »vse vem, prav? bila sem na švedskem; bila sem tam,« je dejala in odgovorila na njegove besede. bo ugotovil, kaj je imela v mislih? vedela je vse. to je bila očitno njegova najbolj skrbno varovana skrivnost in ona jo je poznala. obrnil se je stran od nje in sama pri sebi je zavzdihnila, preden je vstala ob njegovih besedah. »zdi se mi, da sva ta del že razčistila,« je dejala, medtem ko je bilo v njenem glasu nekaj nenavadno mehkega. šel je skozi pekel – tistega dne, pisalo mu je na obrazu. zakorakala je do kavča ob steni in se usedla, pogled pa še vedno upirala vanj. »v redu je, okej? mislim, ne skrbi glede tega ali česarkoli. moralo je biti težko zate in ne bom tista, ki bo tvojo skrivnost raztrobila temu zoprnemu mestecu,« je rekla, medtem ko je naslonila svojo glavo na roko in z očmi poiskala njegove . »hočeš govoriti o tem?« bil je nenavaden predlog, ampak dejansko ni imela kaj izgubiti. tako ali tako sta bila zaprta, dokler ne bo nek odgovoren tepec dojel, da mora spraviti elektriko nazaj.


tagged: adam! smitten 3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: art gallery   

Nazaj na vrh Go down
 

art gallery

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 2Pojdi na stran : 1, 2  Next

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ let's set the world on fire :: auburn crest promenade-