KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 bakery

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarapril beckett
fashion designerfashion designer


Število prispevkov : 157
Reputation : 38
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles

ObjavljaNaslov sporočila: bakery   Pon Jun 03, 2013 2:27 am

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   Tor Jun 11, 2013 10:56 am


tag, nick smitten 1

sestanek z nepremičninsko agencijo jo je prvič v teh nekaj dneh po vrnitvi v samo na videz domači port charles spravil v boljšo voljo. kotički njenih ustnic so se zasukali navzgor, njene valovite lase je veter raznašal po njenem hrbtu. tistih nekaj papirjev je pospravila v torbico mehke lila barve, da bi jih kasneje pregledala doma; misel na vrnitev v tisto tujo hišo ji ni vzbujala nič kaj domačih občutkov. v vsej iskrenosti so se zdeli ti prostori popolnoma tuji, fotografije srečne družine so se zdele fotografije neznancev, ne pa nje in njenih staršev. dva nasmejana obraza sta se ji zdela zaigrana, ekstremno dobro zaigrana, a zaigrana vseeno, ko sta objemala svojo malo hčerkico. spraševala se je, če sta bila enkrat samkrat v svojem mizernem življenju ponosna nanjo. potem je te misli odrinila, ko jo je pot zanesla po poznani ulici in nenadoma se je, popolnoma nevede zakaj, ustavila pred poznano pekarno, iz katere je zadišalo po sveže pečenih žemljicah. zakaj pa ne, hladilnik v hiši je bil prazen z izjemo buteljke nekega poceni vina, ki je tam stala že leta. še preden se je odselila iz thompsonove družinske hiše. ni imela srca, da bi jo odvrgla, nemalokrat pa je pomislila tudi, da jo bo morda v smrtni agoniji, ki jo je preživljala v tem od boga prekletem mestecu, utegnila vseeno izprazniti. ne zdaj; ne, ne bo se še takoj vrnila domov. vstopila je v pekarno, njen pogled je obstal prikovan na dolgo vitrino, kjer se je ponujal cel kup najrazličnejših dobrot. počasi je ubirala korak za korakom naprej, med tem ko je na sebi začutila pogled prodajalca, tistega peka, ki je tukaj delal, ko je bila še majhna. nedvomno jo je prepoznal; na obrazu se mu je zarisal nenavaden - nepristen - nasmešek. ošinila je s pogledom, preden je s prstom pokazala na sezamove štručke, in naročila: »te mi dajte. štiri.« no ja, kosila si danes gotovo ne bo delala in glede na to, koliko je jedla, odkar se je vrnila v port charles, so bile štiri štručke še preveč za današnji dan. zadržano se je nasmehnila moškemu in mu izročila desetaka, nato pa počakala, da ji je v roke vrnil drobiž in preko pulta nad vitrino potisnil papirnato vrečico z logotipom pekarne. potem se je zasukala, da bi odšla, ko jo je nenadoma prevzel nenavaden občutek nenakšnega deja vu-ja ali česa podobnega, in za trenutek je obstala na mestu. nato se je počasi obrnila in za eno od miz na drugi strani pekarne je zapazila visoko moško postavo rjavih las, lepih potez; prepoznala ga je, čeprav ga že leta ni videla. sprva se je namrščila, ko se je tega zavedla, se je široko nasmehnila in končno zbrala dovolj koncentracije za odločilen korak naprej, proti mizi, na kateri je lahko v trenutku zapazila dve skodelici kave, obe prazni. zdelo se je, kot da je bil morda na odhodu, zato je bila odločena, da ga prestreže, preden se ji izmuzne. »nick!« je vzkliknila, ko je postala pri mizi. njegove obrazne poteze so bile še bolj izrazite, njegove oči so bile tako zelo žive.. »kako vesela sem, da te vidim,« je nadaljevala in mislila je povsem resno.


_________________


« & if you're offering me diamonds and rust i have already paid. »
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   Sre Jun 12, 2013 10:51 am



katie smitten 1

vse odkar sta se vrnila v mesto, je lahko na sebi čutil poglede mimoidočih, ki so obsojali enega bolj kot drugega. prav nihče ni bil pripravljen sprejeti dejstva, da se je zaljubil v zaročenko najboljšega prijatelja ter da jo je na koncu tudi dobil, prav vsak je hotel, da zakon čim hitreje razpade. in vsi pogledi, vse obsodbe so ga prizadele veliko bolj kot si je sprva drznil priznati. mislil je, da bosta lahko prebrodila vse skupaj ter da bo mesto preprosto pozabilo na incident izpred nekaj let,a se je pošteno uštel. na vsakem koraku je bil opomnjen kakšen prasec je, čeprav se sam sebi to sploh ni zdel. bil je samo zaljubljen in sam tega niti slučajno ni štel za greh. nikoli ni sploh pomislil, da je storil kakršnokoli napako v zvezi z evelyn, vsako njegovo dejanje je bilo zgolj iz ljubezni, a odkar se je vrnil v mesto, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo zlomil. nenehno vtikanje v zakon je prenašal težje kot je mislil, da bo in k vsemu skupaj vsekakor ni pripomoglo dejstvo, da ju je v mestu še vedno čakal graham, ljubljenec vseh meščanov, ki je vsem prirasel k srcu zgolj zaradi incidenta. čudoviti graham je torej postal princ mesta, medtem ko sta bila on in eve navadni podgani. popolno. in tako je počasi začel skrivati svoj podganji obraz na vsakem koraku. njuna ljubezen nenadoma ni bila več tako svobodna kot včasih, ponovno sta bila na isti stopnji kot pred odhodom, ko sta se morala skrivati v temačnih ulicah.

še preprost poljub na ustnice ni bil več to kot včasih, pek za vitrino jima je spustil grozilen pogled, če sta se samo oglasila. a iz neznanega razloga sta vseeno vztrajala pri skupinskih izhodih iz hiše, verjetno sta upala, da ju bodo nekega dne sprejeli. ali pa, da bo eve srečala pamet ter da bo končno privolila v selitev. ko je njena dlan zdrsela z njegove ter je drobcena postava izginila za vogalom, je zakopal svoj obraz v časopis. preletaval je naslove, nobenemu ni posvetil pretirane pozornosti, poskušal se je zdeti zaposlen. svojega pogleda ni dvignil, v ozadju je slišal odpiranje in zapiranje vrat, nekaj strank, a ničemur ni posvečal pretirane pozornosti. šele ko je zaslišal svoje ime, si je drznil pogledati naokoli. prav prijetno je bil presenečen, ko je pred seboj zagledal poznano svetlolasko s prijetnim nasmeškom in ne kakšne stare vešče, ki mu je grozila, ker je tako finemu fantiču ukradel punco. »če ni to katie thompson,« se je prav prijetno nasmehnil. »slavna katie thompson, ki v prostem času rada razbije kakšnega tipa ali pa odigra kakšno igro sredi ulice,« se je namuznil ob prijetnih otroških spominih. pospravil je časopis in se sedaj posvetil samo njej. vsekakor je punca… odrasla. ni bila več tista mala punčka, katera se je trudila priti v družbo starejših. bila je odrasla in, moral je priznati, tudi čudovita. »tudi mene veseli, da te vidim,« je zavihal ustnice v ponoven nasmešek, ki je povzročil simpatične gube v njegovih licih. da, sedaj sta bila oba starejša, a še vseeno… nekako se je v pičli minuti ob njej že počutil kot tisti otrok z ulice. »prosim, prisedi,« je dejal in premaknil prazne skodelice na rob mize. »saj naju ne bodo napadli kakšni paparaci, kajne? ker potem samo povem, da je moj desni profil lepši,« se je zarežal, še vedno nekako neprepričan, da je pred njim res ona. zvezda mesta, ena redkih, katerim je uspelo. edina, kateri je uspeh privoščil. »torej povej, kat. zakaj si se vrnila v super zanimivi in nedolgočasni port charles?«







Nazadnje urejal/a nick navarro Čet Jun 13, 2013 1:04 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   Sre Jun 12, 2013 10:30 pm



tag, nick smitten 1

k njej se je zasukal, kakor da bi ga prebudila iz globokih misli in njegove oči so zažarele, morda prav toliko kot njene; na ustnicah se mu je zarisal očarljiv nasmešek in v trenutku se je lahko spomnila natanko zakaj je bila vanj noro zatrapana, ko je bila stara kakšnih sedem ali osem. nick navarro. le kam je njegovo življenje krenilo sedaj? videla se nista že leta, pa ne zaradi odhoda katerega od njiju, že prej so se njune poti razšle, čeprav sta vedno ostajala v dobrih odnosih, če sta se kje srečala. povezovalo ju je - nekoč - preprosto zgolj dejstvo, da sta se materi v nekih davnih letih družili in ko se je tisto prijateljstvo nekoliko ohladilo, ko sta pričela odraščati, preprosto za take ulične bedarije več ni bilo časa. krog življenja; popolnoma pričakovano. »nikoli nisem nikogar razbila,« se je skorajda osramočeno nasmejala, ker se je spomnila incidenta, na katerega je namigoval. nek dečko, gotovo eden izmed nickovih sosedov, jo je pričel izzivati, stara je morala biti pet ali šest in ko se ni nehalo, je fanta udarila po obrazu. če ne bi bila punca, bi tisti dan gotovo končala s krvavim obrazom, tako pa je deček samo jezno odvihral in jih vse oklical z besedami, neprimernimi za otroke. »si prepričan?« je povprašala z nasmeškom na obrazu, čeprav je vedela, da svojega povabila ne bo preklical. zgolj zaradi skodelic je za trenutek pomislila, da ga nekje vendarle še vedno čaka družba, a ko jih je odrinil na stran in s tem simbolično odprl prostor zanjo, ni mogla kaj, da ne bi sedla na drugo stran in nato je s pogledom znova poiskala njegove oči. nasmejala se je ob njegovi šali in sodelovala v njej tako, da se je stegnila na desno, nato na levo, kot bi v resnici pretehtavala, kateri od njegovih profilov bo deloval bolje. »imaš kar prav,« je prikimala v lahnem nasmešku. oh, prav zares se je nick navarro spremenil v enega tistih čudovitih moških, ob katerih je človeku prav zlahka zastal dih. večina njenih bivših poznancev se je spremenila v zavaljene grdobe, med tem ko je bil nick.. naravnost čudovit. »oh,« je za trenutek prestala, kakor da ne bi bila prepričana, če je o tem primerno govoriti, a navsezadnje se je spomnila, da lahko njemu - če že komu - zaupa. »neke zadeve sem morala urediti,« je zelo splošno odgovorila, se zavedla, kako zelo nekonkretna je - in zato nadaljevala: »neki računi staršev so ostali neplačani in neke zadeve od pogreba je bilo potrebno pokriti in zdaj moram prodati hišo.. potem pa se vračam v l.a.« vsakič, ko je komu omenila pogreb, se je opomnila, da groba svojih staršev še zdaj ni videla, a hladen odnos, ki ga je gojila do teh dveh ljudi, je ostajal. niti najmanj ni imela namena za njima točiti solz, ko pa ji v življenju nista dala bolj ali manj ničesar. »tako da je trenutno precej naporno,« je pripoved zaključila, se znova nasmehnila in skomignila z rameni. o bog, količina stresa, ki jo je doživljala samo zato, ker je bila spet v tem mestecu, je bila dovolj naporna, četudi ne bi imela nobenih opravkov. »ampak dovolj o tem,« je odločno nadaljevala. »povej mi, kaj se dogaja s teboj.«


_________________


« & if you're offering me diamonds and rust i have already paid. »
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarnick navarro
pr agentpr agent


Število prispevkov : 26
Reputation : 14
Join date : 10/06/2013
Kraj : arizona

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   Sob Jun 15, 2013 9:01 am



katie smitten 1

nikoli ni bil pretirano navezan na otroške spomine. z njimi ni bilo sicer narobe prav nič, bil je vesel in razigran otrok, ki se je znal zabavati, a pravtako tudi niso bili nič posebnega. le zakaj bi pogrešal čase, ko ga prav nihče ni jemal resno ter ni imel nobene moči v svojih rokah. starša sta bila takrat prezaposlena s popravljanjem svojega zakon, ob tem pa sta pozabila, da bi bilo dobro popraviti tudi svojo družino. načeloma se ju je raje kar izogibal, a prišli so posebni trenutki - trenutki, ko je prišla na obisk družina thompson. takrat je v hiši zavladal cirkus, prav vsaka stvar je morala biti na svojem mestu, niti delčka prahu ni bilo v hiši, ki je zaradi vseh šopkov rož že zaudarjala. začela se je namreč vojna mam. vsa farsa o popolnem zakonu staršev je takrat postala le še hujša, prav bizarno je bilo opazovati mamo, kako je letala po hiši in se trudila ustreči svoji tako imenovani najboljši prijateljici. opazoval ju je naslonjen na podboj vrat, nepripravljen sodelovati v igricah, katerim je nasedla kar družina sama; zdelo se je kot, da se edini zaveda, kako daleč je njihova družina od popolnosti. in nekje v ozadju teh spominov se je vedno prikazala svetlolaska, ki je sedaj stala pred njim ter mu risala igriv otroški nasmešek na obraz. »videl te nisem že milijon let. seveda, da sem prepričan,« je prikimal, ko je še zadnji krožniček porinil na rob mize. morda jo je šele takrat prvič zares pogledal. v vseh teh letih poznanstva ni nikoli opazil simpatičnih luknjic v njenih licih, iskrice v očeh, katera tudi po televizijskem sprejemniku ni sijala tako kot v živo.
»žal mi je za tvoja starša,« je nasmeh za hip izginil z njegovih ustnic. žal mu je bilo, ker je pogovor nenamerno zanesel na to temo, a bilo je prepozno, da bi besede vzel nazaj. »mami mi je povedala, kaj se je zgodilo, vendar me takrat še ni bilo v mestu, da bi se lahko udeležil pogreba. oprosti, moral bi biti tam,« so se ustnice sedaj zavihale v majhen sočuten nasmešek. ni vedel natančno, kako naj sploh reagira, saj je brezbrižnost v njenem glasu pričala o hladnih družinskih odnosih in za trenutek se je celo zazdelo, da je njemu bolj žal kot njej. »vrnila se boš v los angeles, kaj?« je smeje prikimal in se otresel turobnosti prejšnje teme. »zvezdnica takšnega kova kot si ti, si zasluži več, to je res.« še vedno je s težavo dojemal, da je tista mala katie, ki je pred leti slonela z njim na podboju vrat ter se z njim podila po ulici, postala igralka. uspela je, rešila se je mesteca, žive kletke. »jaz? z evelyn sem srečno poročen že osem let,« se je ponosno nasmehnil in s pogledom zdrsnil do zlatega obročka na prstu. nihče ni mogel preslišati topline v njegovem glasu, ko je govoril o njej. »sprva sva potovala po evropi, sedaj pa sva prišla nazaj, da odpre eve galerijo, jaz pa ves čas samo molim, da se čimprej pobereva od tu,« je kljub šaljivemu tonu mislil popolnoma resno. mesto ga je dušilo in le vprašanje časa je bilo, kdo bo zdržal dlje: njun zakon ali mesto, ki je tako odločno nasprotovalo le-temu. »katie… je port charles že od vedno tak? kako sva včasih preživela v tem ušivem mestecu?« se je sedaj njegov glas zresnil, pogled pa zapičil naravnost v njenega. v tistem trenutku se je zdela edina, ki bi ga lahko razumela. 
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarkatie thompson
actressactress


Število prispevkov : 153
Reputation : 49
Join date : 25/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   Čet Jun 20, 2013 8:47 pm



tag, nick smitten 1
sorry for the hold-up babe, i suck most terribly! ):

Simpatično se je nasmejala, ko je svoje povabilo še enkrat ponovil; počutila se je precej domače, ko je po dolgem času tukaj znova zagledala prijeten obraz. Ni bila najbolj navdušena nad medsebojno komunikacijo, ko je imela pred seboj grimase, ki so jo kar najbolje opominjale samo in izrecno na to, kako zelo nesrečna je bila včasih tukaj. Nick tega ni počel; če že na kaj, ko je spominjal na tople, prijetne dni, ko se je zdelo, kakor da bi nanjo cel ljubi dan sijalo sonce. Iz spomina jih je lahko izbrskala; tisoče majhnih trenutkov, ki so ji ogreli srce, jo spomnili, da vse morda vendarle ni bilo tako temno, kakor se je odločila spominjati. Potem pa je spregovoril o njenih starših in ker ni znala drugega, se je samo nasmehnila, kakor zmeraj, ko je pogovor nanesel na nedavno smrt. Nekoliko hvaležno, kakor da bi ji prijalo, ko so ji ljudje izrekli sožalje, čeprav ji ni. Smehljala se je, ker ni vedela, kako naj odgovori na to; vse, česar se je spomnila, ko je beseda nanesla na njuno smrt, je bilo lastno nesrečno otroštvo. »Tudi mene ni bilo tam,« je tiho odgovorila, pogled ji je za trenutek odneslo proti skodelicama in krožničkoma na robu mize. »Snemali smo v Quebecu in..« Zmajala je z glavo. Ni bilo zadostno opravičilo; edino, kar je lahko smiselno utemeljilo njeno odsotnost – to namreč, da staršev ni imela v nikakršnem lepem spominu – je bilo preprosto preveč sramotno, preveč nizkotno, da bi to izrekla na glas. Znova je povzdignila pogled in se skoraj otožno nasmehnila, kakor da bi se v tem nasmešku skrivala tiha prošnja, naj o tem ne govorita več. »Tako načrtujem, ja,« je prikimala in z zamahom roke odgnala njegovo nepotrebno laskanje. »Vau,« je fascinirano zamrmrala, ko se je pred njenimi očmi izrisal prstan. Je res minilo že toliko časa? Ko sta se poročila, je bila še majhna smrklja, to je res, a vsekakor se ji ni zdelo, kakor da bi od takrat preteklo osem let. V njegovih očeh so zaplesale iskrice, ko je omenil svojo ženo; res jo je ljubil, kako izredno. Ko bi bila tudi njej nekoč namenjena tolikšna sreča.. nasmejala se je, ko je spregovoril o načrtih in predvsem o tem, kako komaj čaka, da odide iz te mizerne luknje. To mnenje sta si delila; tudi sama bi bila raje kjerkoli drugje, samo tukaj ne. »Popolnoma te razumem,« je prikimala s širokim nasmeškom na obrazu, nato pa nagnila glavo, ko je spregovoril znova. Vedno ga je imela v krasnem spominu, a kot otrok pravzaprav ni nikoli znala dojeti, kako zelo podobna sta si bila v mišljenju. Ni igrala snobovske gospodične iz Hollywooda, ponižano bi se počutila, če bi ji kdo to pripisal. Oboževala je majhna mesteca. Sovražila je edinole Port Charles. »Pojma nimam,« je navsezadnje iskreno zmajala z glavo in še dodatno skomignila z rameni. »Rekla bi, da je bilo res vedno tako, in da sva bila samo premlada, da bi razumela..« je objasnila s skrivnostnim nasmeškom, med tem ko se je do mize primajala natakarica, pripravljena, da prevzame njeno naročilo. Ošinila je na kup naložene posodice in si jih pričela nalagati v roke. »Kavo z mlekom,« je naročila s prijaznim nasmeškom, gospa pa se je odmajala nazaj. »Tako nenavadno je priti nazaj..« je zmajala z  glavo, ko je opazovala silhueto, ki se je oddaljevala. »Kako dolgo si že tukaj?« je navsezadnje znova pogledala proti temnolascu. »Mislim – kdaj si se vrnil?«


_________________


« & if you're offering me diamonds and rust i have already paid. »
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: bakery   

Nazaj na vrh Go down
 

bakery

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: quaint street-