KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.














the leading lady



the leading gentleman



best friendly connection



best family



best chemistry



honorary member



biggest ego



biggest sweetheart



should be a couple

idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share | 
 

 deserted beach

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatarariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: deserted beach   Pon Jun 03, 2013 2:11 am


_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcarter bradford
bartenderbartender


Število prispevkov : 31
Reputation : 11
Join date : 23/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Pon Jun 24, 2013 9:12 am

tag; tara. srcek

pa saj načeloma ni bil tat, res ne. vendar če se je izkazalo, da v njegovem žepu ni bilo več denarja, medtem ko je bil trdno odločen, da pride do neke stvari… hja, takrat ga tudi prazen žep ni ustavil. in tokrat je z steklenico vodke, skoraj padel na ovinku, katerega zaradi hitrosti ni mogel preteči. preprosto se je pognal v beg, ko je v trgovini vzel z police vodko ter z njo pobegnil skozi vrata trgovine. niti časa se ni imel ozirati nazaj ter se prepričati ali kdo zares teče za njim ali ne. hja no, po tihem je upal, da njim res ni bilo toliko za to steklenico vodke, vendar kdo pa je vedel, tudi to bi se lahko zgodilo. seveda bi ga sedaj vsi po vrsti utegnili označiti za popolnoma odvisnega alkoholika, ki mu je zmanjkalo pijače, denarja ni imel, ker ga je zanj porabil in sedaj ga je šel krasti. hja, sigurno bi več kot le eden to izjavil, če bi ga vprašali, kaj mislijo da se temu mladeniču plete po glavi. vendar glej ga zlomka, v njegovi glavi je bilo v bistvu se prej kakor to. lahko bi živel do konca življenja brez alkohola, niti blizu ni bil odvisniku. pil ga je le zaradi same zabave pa tudi zato, ker so ga vsi ostali. vendar kakorkoli je že bilo, preprosto je pod vplivom alkohola vse delovalo nekako tako prekleto zabavno in zakaj potem ne bi tega počel? lahko bi zabavo našel tudi brez, v bistvu najmanjši problem, vendar nekako je bilo zabavno piti, če so že vsi ostali. če pa niso, pa ni tudi on. kakorkoli je že bilo, to steklenico je vzel iz čiste zabave. lahko bi vzel kaj drugega ja, vendar v tistem trenutku je bilo to tisto, za katero je imel občutek, da bi mu tudi največ zabave prinesla in tako je tudi pristala pri njem. ni vedel, koliko časa je v bistvu tekel, ko je pristal blizu neke osamljene plaže, katera pa je bila na njegovo nesrečo, celo neka slepa ulica, vendar ni spreminjal poti. pravzaprav je bil prepričan, da jih sploh ni blizu, vodko bo pa že skril nekako. ko je pristal na plaži se je za hip sklonil med tekom, da je steklenico odložil za dovolj veliko skalo, da se je ni opazilo, nato pa stekel proti edinemu dekletu v bližini, ki je sedelo na peščeni obali. v manj kot sekundi je že sedel pri njej in njegov obraz je bil nevarno blizu njenemu. popolno presenečenje definitivno. »oprosti, prisežem, da tega ponavadi ne delam – čeprav bi morda lahko - vendar sedaj se gre za življenje in smrt. nekako. ti bom potem razložil. ti se samo vključi v igro, ja?« je zdrdral, povsem zadihan od teka, nato pa zaobjel njen obraz ter svoje ustnice položil na njene in ju združil sicer v precej neroden poljub, glede na to, da ga je kolikor toliko zaigral, da bi deloval kar bolj podoben tistem, ki bi ga dal svojemu dekletu. vendar kakorkoli je že bilo, po nekaj sekundah se je umaknil, se ji za hip nasmehnil, nato pa zazrl skozi ramo, za kakšnimi nepridipravimi, ki bi mu uspeli slediti, vendar ni bilo nobenega. »najlepša ti hvala, zares« je zamrmral ter se obrnil nazaj k njej, vodko pa pustil za nekaj časa še tam, saj ni hotel takoj leteti po njo, v primeru, da se tisti zopet pojavijo. »oh in ja, pojasnilo sem ti dolžan. naredil sem neumnost, tisti, ki so pahnjeni na pravico so me lovili in hja, najbrž si ugotovila, kako sem se izognil. saj ne zameriš, mislim, nisi jezna, kajne? carter mimogrede« je dejal, na obrazu se mu je zarisal nasmešek ter v bistvu precej ] je dejal, na obrazu se mu je zarisal nasmešek ter v bistvu precej prikupnemu dekletu podal še roko. očitno je še v naglici znal izbrati pravo dekle.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartara clayton
art restorerart restorer


Število prispevkov : 97
Reputation : 44
Join date : 06/10/2012
Kraj : port charles, usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Pon Jun 24, 2013 11:37 pm



tag;carter, babe
note; hihihi kok je tale tara cuker. :3


želela si je samo pobegniti od tistih zlobnih pogledov, ki so se ustavljali na njeni sprehajajoči se podobi in jo ocenjevali, ter kazali na njo kakor največjega izmečka. kljub vsemu je bila še vedno hčerka iz nenormalne družine in ljudje še vedno niso tega sprejeli. včasih res ni razumela zakaj oba dva nista mogla vsem prihraniti muke, zlobne jezike, ter opravljive poglede in spakirati stvari, ter oditi v new york ali kakšno drugo večje mesto. tam bi se lažje stopili z okolico in ljudje bi bili bolj razumljivi in bolj bi razumeli njuno ljubezen in njuno posvojitev treh otrok. ljudem bi bilo po možnosti prav malo mar in mogoče bi bilo z njo drugače, mogoče bi imela drugačno življenje, ki bi bilo veliko boljše in ne bi bila pri triindvajsetih kakor da je stara še vedno deset let. ni imela nič od svojega življenja. toda vedela pa je da bo sama naredila tisti korak naprej. zbrala bo pogum in obrnila hrbet od vseh in mislila nase, ter se vrnila nazaj v rodni new york, da bi si uredila življenje in zaživela. spoznala bo kdo v resnici je tara in bila zgolj tara. sanje pa so bile velike stvari. to je sanjala že zadnja tri leta in še vedno je bila tu. uprta z očmi javnosti in se s sklonjenim pogledom prebila do peščene plaže, kjer je še lahko našla nekaj miru. v rokah je oklepala svojo skicirko in kot vsak dan komaj čakala da bo padla noč in bo vse spet mirno. hkrati pa je upala da noč nima nikoli konca in se ne prebudi v vnovično mučno jutro. ni hotela umreti, nikakor, ampak vsako jutro je pomenilo nov dan in vsak dan vnovično muko v njenem vsakdanjiku. pred leti je mogoče še videla rešitev v tem, ampak sedaj se je vsaj deloma spravila k sebi. prebrodila je šolanja in se posvetila svojemu poklicu, ki ni zahteval nič več od nje. tako ji je ugajalo, tako je bila skrita očem domačinov. popravljala je tisto, kar je nekoč cvetelo v svojem siju, ter vračala življenje umetninam. prav to jo je izpolnilo in vplivalo nanjo kot terapija.
sedla je na naključno mesto sredi plaže in odprla skicirko v svojih rokah, kjer je imela narisano svojo naslednjo umetnino, ki jo je morala restavrirati. poleg je imela prilepljeno sliko kako mora vse skupaj videti in iskala je načine kako bi to najbolje opravila. sproti si je zapisovala materiala in razmišljala kaj bi bilo najbolje prvo storit in kaj kasneje. svet je v tistem trenutku izginil. ni nič niti slišala niti videla in bila je ujeta zgolj sama s seboj in skicirko v rokah. nenadoma pa se je to mirno ravnovesje podrlo. poleg nje je sedel nek neznani mladenič in želela je že kaj reči, ko je on našel prvi pot in izbruhnil s kopico besed, ki so se samo porazgubile v njenih mislih in je uspela zgolj mežikati v njegovo smer. » kakšno igro, o čem – « je zamrmrala tiho in plašno, potem pa se je še bolj približal k njej in ujel njene ustnice v svoje. v njej se je sprožil naval nekih čudnih občutkov, pred vsem pa se je počutila nerodno, čudno in neprijetno, ter po neki drugi strani izigrano in izkoriščeno. vsekakor ji ni bilo prijetno. čez nekaj trenutkov je končno bila odmaknjena od njega in je na njegovo zahvalo samo zmedeno gledala vanj in imela na pol odprta usta, ki so še vedno čutila utrip od njegovega poljuba, da si je avtomatsko s prstom zdrsela proti njim in zdrsela po njih. » tara, « je zamrmrala in se obrnila naprej in stisnila kolena bližje k sebi in jih z rokami zaobjela. počutila se je tako zelo osramočeno. » nisem vedela da se po novem pravici izogiba s poljubljanjem neznank, « se je komaj izvilo iz nje v komaj slišnem tonu. pogled je obdržala na sebi in ga ni usmerjala proti njemu. » zanimiv koncept. « odkašljala se je rahlo, da bi se znebila cmoka v svojem grlu, ter uspela vseeno pogledati proti njemu vsaj za trenutek, a je pogled obdržala. upala je da odide. preveč čudno se je počutila in naenkrat je bilo preveč pozornosti na njej in ni bila navajena poljubljanja. vse kar je imela od poljubljanja je imela šale in stave, ter tudi z njim ni bilo nič drugače.


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcarter bradford
bartenderbartender


Število prispevkov : 31
Reputation : 11
Join date : 23/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Čet Jun 27, 2013 8:37 am

tag; tara. srcek

še vedno je pogled usmerjal v smeri, kjer bi utegnil priti kdo od tistih, ki bi se odločil, da mora carter plačati za to, kar je naredil, vendar ni bilo videti nikogar ter ob tem si je jasno oddahnil ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmešek. šele nato pa se je zavedal, da ima ob sebi v bistvu dekle. ne, ni bil navajen tega, ni bil navajen njihove tišine. ponavadi so dekleta preprosto tako rada govorila in ko se je naenkrat zavedal, da tokrat pa ni tako, ga je celotna zadeva kar malce presenetila, vendar hkrati, je bilo dekle v tistem trenutku v njegovih očeh drugačno. čeprav je ni poznal, je nekako imel občutek, da ni kakor vse ostale, da ne se ne bo v bistvu obnašala, kakor vse ostale. in morda je bilo to tisto, zaradi česar se ni preprosto vstal ter odšel ali pa stopil po vodko. če bi bila takšna kot marie, bi se slednje definitivno več kot razveselila, za to dekle pa je imel občutek, da preprosto… ni bila takšna. ni vedel, kakšna točno je mislil s tem, vendar… bila je drugačna, to je lahko preprosto videl v trenutku ko jo je ogledal. manjkalo je nekaj. morda tiste sproščenosti, morda besed, nasploh govorjenja. predvsem pa nasmeška na obrazu. »všeč mi je tvoje ime,« je zamrmral ter se ob tem nasmehnil, po tiho upajoč, da jo bo vseeno pripravil do nasmeška ali kaj podobnega. in iskreno mu je bilo ime všeč, glede na to, da ga do sedaj še ni slišal. »saj ponavadi ne, vendar včasih je potrebno poskusiti nekaj novega, kajne?« je dejal ter se ob tem zasukal proti njej. »in veš kaj me preseneča? kljub hitenju sem v bistvu naletel na precej…« je dejal ter se za trenutek namuznil. »prisrčno dekle, zares« je dokončal stavek, nato pa narahlo dvignil roke v znak predaje. »in prosim, ne vzemi tega kakor kakršno koli zapeljevanje, kajti to ni to« je še dodal, pa čeprav se je zavedal sam, da nekako je, vendar vseeno si je bolj želel dekle spraviti v dobro voljo, kakor pa v bistvu iztržiti kakšen poljub ali karkoli drugega od nje. skomignil je z rameni ob njenem komentarju. »morda res. uspel je, očitno« je zamrmral ter se zazrl v smeri, od koder bi se še kdo utegnil pognati za njim, vendar ni bilo nobenega. skrčil je kolena k sebi ter na njih naslonil roke, ob tem pa se zopet zazrl v dekle. »si vedno tako tiho?« je dejal ter njegov pogled se je za hip ustavil na njenih očeh ter ob tem se je namuznil. res je mislil s tistim, da je bila prisrčna, pravzaprav je bila celo prekleto privlačna, vendar hkrati tako zelo mirna in tiha. ni vedel, zakaj se ni preprosto ostal in odšel, ker je imel občutek, da iz nje ne bo kmalu veliko spravil, vendar tega preprosto ni hotel, ni mogel storiti. preprosto preveč je naenkrat dobil zanimanja zanjo, da bi vrgel puško v koruzo v tistem trenutku ter odšel. ne, ni mogel tega storiti, preprosto ne. ni hotel stran od nje, ne še. vsaj ne, dokler ni dobil enega preprostega nasmeška od nje, ker preprosto je imel občutek, da je preveč zaprta vase, da ne dovoli sami sebi izkusiti kaj novega in tega ni maral, ni maral videti človeka nesrečnega. sploh pa ne tako ljubkega dekleta, kot je bila ona. pa čeprav jo je spoznal pred nekaj trenutki, mu je že bila pri srcu. »če me nočeš tu, lahko rečeš. najbrž ne bom odšel, vendar vseeno. včasih lahko poveš, kaj misliš, veš? tako zaprta sama vase mi deluješ. mislim, oprosti, najbrž to ni moj problem, vendar kljub temu. rad pomagam.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartara clayton
art restorerart restorer


Število prispevkov : 97
Reputation : 44
Join date : 06/10/2012
Kraj : port charles, usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Pet Jun 28, 2013 5:14 am



tag;carter, babe
note; :3


njegova pojava jo je, iskreno, motila. motila pa jo je vsaka, ki ji ni bila blizu in jo je sama nekje v svojem srcu nezavedno sprejela, da je bila lahko bolj sproščena in ni imela hladne maske na svojem, sicer ljubkem obrazu, kot po navadi. ni vedela kaj naj pričakuje. definitivno ni mogel spadati v njene kroge, če je tako pritekel in objel njen obraz, ji nesramno pritisnil poljub na ustnice, ter jo izkoristil za beg pred težavami. dovolj je imela izkoriščenja v življenju in zmotil se je če je mislil da je bila zdaj tega navajena iz slednjega razloga. rekla pa ni nič. v svoji glavi mu je rekla marsikaj in pomislila je na marsikaj in kaj bi lahko storila, če bi bila bolj pogumna ali pa če bi bil to del njene osebnosti, a je tako ostala zgolj tiho z debelim pogledom usmerjenim proti njemu, da se je neka naravna jeza kazala na mečkanju papirja v njeni roki, kjer je imela narisan potek dela na njeni naslednji umetnini in seznam stvari, ki jih je morala še nakupiti. najbolj pa je bila jezna sama nase, ker ni mogla moškemu poleg nje povedati kar mu gre, ter mu dati vedeti da ne more priti in popolno neznanko poljubiti iz čistega miru, a je znova ostala tiho. » ne bi ti bilo, če bi vedel da gre za izpeljanko iz imena tarasija, ter ima grški izvor, « je dodala na njegove besede in pogled usmerila naprej proti mirnemu valovanju morja. spustila je pomen, saj je predstavljal tistega, ki se ne upira; naravnost za njo.  ni se ne upirala in ni si upala govoriti s komerkoli. bila je tako nezanimiva, da je vedela s čim ga bo najbolje odgnala stran. samo počakati je morala, da bo tudi on spoznal kakšna je. » če tako praviš, « se je spet kratko odzvanjala na njegove besede in vmes samo skomignila z rameni, saj ji ni bilo zares mar, kajti ni bila takšnega pogleda na svet in se je novih stvari bala, sicer bi bila že daleč stran od port charlesa in zlobnih jezikov. » hvala ? « je neprepričljivo se izvilo iz njenih ust, ko je dobila za čuda celo nekakšno pohvalo na svoj račun z njegove strani, da je pogled morala vnovič prileti nanj in ga odmakniti stran od mirnega valovanja vode pred seboj. » prav, « se ni mogla upreti da ni dodala in zraven samo ponižno prikimala z glavo. seveda, zakaj bi nekdo tako poln življenja in brez strahu, ter privlačnega videza zapeljeval nekoga kot je ona. na čelu ji je pisalo da je clayton in da ni vredna niti počenega groša v mestu, kaj šele pozornosti fanta kot je on, ali katerega koli.

» včasih še bolj, « je izdahnila svoj komentar na njegove besede in pogled obdržala na njemu. včasih ni rekla sploh ničesar in je zgolj tiho stala tam, ter počakala da so ljudje spravili žaljivke iz sebe, da je lahko s slišanim nadaljevala naprej. tako je bila navajena, tako je živela. » nočem te tu, « mu je zamrmrala plaho in pogled spet umaknila nazaj, kajti ni prenašala tolikšne intimnosti s pogledi,  » in kaj ima smisla, če povem kaj mislim ? nočem te tu, ampak ti boš še vedno tu. neumno je. « veter se je zakopal med njene lase in jih nežno mršil v svojem taktu, ko je ona s pogledom drsela po okolici in za nekaj trenutkov obstala tiho ob njegovem komentarju, ter upala na njegov odhod. » če hočeš pomagati sem slišala da gospa finn išče nekoga, ki bi lahko za en teden skrbel za njenega mačka. pomagala bi, pa sem alergična na mačke, « je naposled le spregovorila, čeprav je bila alergija lažna, ter se je šlo bolj za to da bi jo takoj vrgla iz svoje hiše in jo grdo gledala, ker izhaja iz družine, ki ni v skladu z podeželskimi nenapisanimi zakoni. » jaz tvoje pomoči ne potrebujem. rada sem zaprta sama vase. rada imam mir. in ne maram moških, ki mislijo da lahko pridejo iz čistega niča, ter dekle izkoristijo za njihove napake. « skrčene noge je sprostila in jih iztegnila pred seboj in nato eno vseeno pokrčila in se s pomočjo druge roke odrinila od tal, da je stala na svojih nogah in gledala navzdol proti njemu. » in če nočeš ti oditi…to me ne more ustaviti da jaz ne odidem.«

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatarcarter bradford
bartenderbartender


Število prispevkov : 31
Reputation : 11
Join date : 23/10/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Sre Jul 03, 2013 10:11 pm

tag; tara. srcek

»oh, točno, nek patriarh iz carigrada, je imel izpeljanko tega imena, ja, vendar…« je dejal ter ob tem skomignil z rameni, kajti niti ni vedel, zakaj bi bilo pomembno iz kot izhaja njeno ime. »v bistvu me niti ne zanima iz kot izvira. sam zven mi je všeč,« je zaključil ter ob tem pogled usmeril v morje, da bi nakazal, da ga preprosto ta tema ne navdušuje preveč, želel je le podati kompliment k njenemu imenu, tu je bilo vse. ob njeni ne prepričljivi zahvali je zopet pogled obrnil k njej ter se ob tem nasmehnil, ustnice so mu pravzaprav skorajda avtomatsko zdrsele v nasmešek. bila je tako negotova, to je v hipu ugotovil. vendar ni ga motilo to, nikakor. pravzaprav ga ni motilo nič na njej, le pogrešal je nasmešek na obrazu in to je bil tudi razlog, zakaj je ostajal v njeni bližini. preprosto je hotel, da ustnice ukrivi v nasmešek, če bo po njegovi zaslugi, še toliko bolje. vendar zdelo se je, da preprosto to ne bo ravno najlažja naloga, ki se jo je lotil. »kompliment je bil, ja« je dejal ter tokrat z nasmeškom na obrazu za hip sklonil glavo. morda bi marsikdo obupal v tem trenutku, vendar on preprosto ni bil tip človeka, ki bi se takoj vstal ter odšel, po nekaj neuspelih poskusih – on nikakor. na njeno nesrečo – ali pa srečo, kakorkoli je pač človek to vzel – je preprosto naletela tokrat na nekoga drugačnega. ob njenem odgovoru mu je zopet šinil nasmešek čez obraz. morda je bil sedaj preprosto vesel že za to, da je dobival odziv od nje, kajti zdelo se je, da včasih še tega ni. »kaj res? vendar zakaj? mislim, razumem, da so nekateri ljudje sramežljivi, vendar tebi ne bi bilo potrebno biti, prepričan sem, da bi se lahko hitro vklopila v družbo. vsaj poskusila,« je dejal ter tudi tokrat obdržal pogled na njej, kolena potegnil malce bližje k sebi ter naslonil roke nanje. ko pa je končno povedala kaj misli je olajšano zavzdihnil. »končno si povedala nekaj, kar ti leži na srcu« je dejal, kakor da bi govoril o nekakšni zmagi, ker je končno povedala nekaj, kar njej je oziroma ni všeč, kaj pravzaprav hoče. »in ni ti potrebno odmakniti pogleda, vse skupaj hitro izgubi svoj učinek« je še zamrmral, ob njenih naslednjih besedah pa se zasmejal. »zato, ker si končno povedala kaj misliš? ker je veliko bolje, da poveš kaj ti leži na srcu, kakor pa da vse skupaj tiščiš nekje globoko v sebi. morda tega sedaj ne opaziš, vendar čez čas boš« je ob tem prikoval pogled nanjo, ne da bi trenil z očmi. »res? morda se bom oglasil pri njej, še vedno sem ji dolžan uslugo, za vse tiste bombone, ki mi jih je dajala kakor otroku« je zamrmral ter skomignil z rameni. morda pa res. vendar sedaj ni bil čas, da razmišlja o tem, bolj ga je zanimalo dekle poleg njega, ki pa je bilo še vedno brez iskrice življenja na obrazu. »oh tako, sedaj si na smrt užaljena zaradi tistega prej? in morda misliš da si rada zaprta sama vase, ker drugega očitno niti nisi izkusila? povej mi, kdaj si se nazadnje zares zabavala?« je dejal ter tokrat na obrazu ohranil resen izraz, z pogledom pa zavrtal vanjo. hotel je le, da nekaj da od sebe in če ni šlo na način prej… hja, je lahko poskusil s tem zdaj. v hipu se je tudi sam pognal na noge. »in to ne more ustaviti mene, da ne odidem s teboj« je dejal ter uporniško prekrižal roke na prsih. »samo rad bi, da daš malce življenja od sebe, to je vse. deluješ tako… ne vem. vem le, da bi ti nasmešek preprosto bolje pristajal.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatartara clayton
art restorerart restorer


Število prispevkov : 97
Reputation : 44
Join date : 06/10/2012
Kraj : port charles, usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   Pet Jul 05, 2013 9:36 pm



tag;carter, babe
note; :3


» oprosti, « je dejala v njegovo smer in tudi sama spoznala kako zelo trapasto je odreagirala. v vsakem primeru je bilo bolje slej ali prej zaključiti komaj začeto debato o njenem imenu in za njo bi bilo tudi veliko bolje, če bi se mladenič umaknil iz njenega osebnega prostora, ki se ga je v večeru prisvojila in bi tako lahko dokončala svoje razpletanje idej okoli njenega naslednjega projekta, ki ga je seveda skrila, ko je knjižico tesno držala k sebi. ni imela niti najmanjšega namena mu kazati svojih idej in svojih majhnih umetnin, ki so bile zgolj na listu papirja, ter mnoge še na platnu ne. raje je popravljala uničeno, kakor pa ustvarjala iz čiste ničle in naredila nekaj svojega, ter s tem pokazala svoje ime in svoj značaj širnemu svetu. poguma za to ni imela in sredstev prav tako ne. » hvala, « se je iz nje neprepričljivo izvilo in ob temu dejanju je nekje vmes na bolj eleganten način poskušala prezreti tisto cmok v grlu in ga pogoltniti. res je bila trapasta. pri svojih triindvajsetih letih se je obnašala kakor deset letna punčka, ki je še včeraj nosila plenice, sedaj pa se je neprepričljivo spuščala v novi, bolj odrasli svet, ki so ga prej igrale barbike in sedaj pravi ljudje.

» zakaj mi ne bi bilo potrebno biti ? zato kar sem mogoče nekje v tvoji glavi postavljena v koš dokaj privlačnih deklet, ki lahko samo zamahnejo enkrat s trepalnicami in je svet že pod njihovimi nogami ? sramežljivost ni vprašanje potrebno ali nepotrebno ampak biti to ali ne biti to.  sama spadam pod tisti biti to, « mu je dejala v tihem tonu brez sledu nekega temperamentnega in odločilnega odgovora na njegova predvidevanja, ki so bila tako zelo napačna. » in verjemi v družbo se niti najmanj nočem vklopiti, « je še pristavila v svojem skladnem mrmranju in pogled držala čim dlje od njega in njegove, sicer precej privlačne podobe, toda seveda ga ni zapeljevala in poskušala iztržiti še kakšen poljub. to ni bila ona. bila je igra njenih misli v njeni glavi. » hja, « je začela in povedi ni dokončala, ker ni imela komentarja na slednje izrečeno s strani njega. res je povedala nekaj kar je mislila, a to je bilo tudi to. ni bil korak naprej. ni se rešila svoje mizerije in ujetosti v lastnem telesu. » vedno tako podrobno vsakogar analiziraš carter ? moteče je, « je sedaj ona končno izvabila iz sebe neko dostojno vprašanje,a  pogled vsekakor ob njegovem komentarju ni usmerila proti njemu, ter trdno in odločno zrla vanj. njen pogled je bil sedaj bolj obupan, prestrašen in definitivno poln tiste njene sramežljivosti in nerodnosti ob človeški družbi. » preboli prav ? takšna sem in ne bom se spreminjala zaradi mnenja nekega razbijaškega fanta, ki misli da lahko priteče iz čiste teme, ter poljublja vsako mimoidočo ali sedečo žensko, ter jo izkoristi zaradi svoje lastne neumnosti, « mu je navrgla in sedaj naposled le uspela vzpostaviti tudi očesni kontakt z njim in stresti z glavo, saj resnično ni potrebovala njegovega pametovanja pod nobenim pogojem. » le daj, « je še zamrmrala in si zataknila pramen las za ušesa. gospa finn je dajala bombone ? sama je prej čakala kdaj bo kamenje na njo vrgla, kakor pa šop bombonov. » nisem užaljena. briga me, « mu je zatrdila in odkimala z glavo za dodaten učinek njenih besed. » ne mislim, ampak vem.  in verjemi poskušala sem okusiti kaj drugega, ampak očitno v tem mestu veljaš za kužnega, če prihaja iz gejevske družine, ter si po možnosti še posvojen. da sem zaprta sama vase je še edini najboljši približek temu da ne privlačim še dodatne nepotrebne pozornosti in preživim dan brez kakršnih koli stav med mojimi vrstniki, ki me že od prvega dneva tu, v tem prekletem mestu smatrajo za največjo smet. moje življenje nikoli ni bila zabava in dokler ne odidem od tu, tudi ne bo, « je planilo iz nje v sicer še vedno mirnem tonu, a je čutila kako so se ji roke tresle in kako težko je vse skupaj sploh izrekla njemu, ker je vedela da bo sledilo zaničevanje in bo naposled le odšel, ter ji tako prihranil nepotrebno blebetanje v tri dni o njeni odprtosti ali zaprtosti. » ne vztrajaj, prosim, « je postavila roko pred njim, ko se je tudi sam dvignil na noge, kakor ona in še vedno drezal naprej, » trenutno nimam razloga za smeh. poslušam nekoga nepomembnega kako mi soli pamet o mojem življenju in moji osebnosti, vdira v moj osebni prostor, ter misli da je tako simpatičen, vendar ni. «


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content


ObjavljaNaslov sporočila: Re: deserted beach   

Nazaj na vrh Go down
 

deserted beach

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ maybe together we can get somewhere :: silver log harbor-